Stavk pri nas ne bo

Moram napisati malo daljši komentar na zapis blogerja Jina z naslovom Tisti bogataši v javnem sektorju, kjer bloger poskuša prepričati laično javnost, da plače v javnem sektorju le niso tako bajne, kot si večina predstavlaj in kot dejansko dobiš vtis, če bereš liste najbolje plačanih javnih uslužbencev. Običajno so pa to vsi po vrsti zdravniki, ki spijo samo po tri ure na dan, ostali prosti čas pa preživijo v službi in sproti še za hobi vodijo bolnišnico ter se učijo na pamet hipokratovo prisego v latinščini (Volo facio magis pecunia).

Nesporno dejstvo je, da sta recesija ter manjša aktivnost gospodarstva in s tem povezan upad davčnih prihodkov prisilila tudi najbolje stoječe evropske ekonomije v varčevalne ukrepe na področju javnega sektorja, ki se večinoma financira iz proračuna ali kako drugače iz javnih sredstev, kar predstavlja v bistvu prihodke tega dela negospodarstva.

Ti ukrepi so bili po državah EU zelo različni, od najbolj drastičnih ponekod v vzhodni Evropi, recimo Romuniji in baltskih državah, kjer so odpustili številne javne uslužbence, do bolj zmernih, kjer je šlo zlasti za nekaj procentno znižanje plač, ustavitve zaposlovanja, ukinitve nekaterih bonitet in podobno.

Kar se tega tiče je potrebno priznati, da je naša vlada tu do sedaj sprejela ene blažjih ukrepov, ki zadevajo predvsem preložitev reforme plač, ustavitev napredovanj, ukinitev nekaterih položajnih dodatkov in dodatkov za uspešnost ter zaveza o 1% zmanjšani zaposlenosti v javnem sektorju na leto, ki pa se je izkazala za trd oreh, ker se pač odpirajo novi domovi za ostarele in podobno, kar pri nas vse šteje med javni sektor.

Jaz ne poznam nikogar, ki bi ga zaradi recesije odpustili ali vrgli na cesto, plača se je sicer nekaterim zmanjšala zaradi ukinitve omenjenih dodatkov, ampak večina kljub vsemu niso vodstveni delavci, dodatek za uspešnost pa je bil po moje že ves čas norčevanje, za katerega je bolje, da ga sploh ni (20 € na mesec zame pač ni noben motivacijski faktor, dokler nimam 100 € plače).

Poznam pa nekatere v gospodarstvu, ki se jim je plača znižala tudi za 10% ali celo še več, vendar oni so imeli že od prej nabrane dovolj zaloge, da imajo še vedno kakih 40% prednosti v primerjavi s tem, da bi bili zaposleni v javnem sektorju. Recimo računalniški tehnik je padel iz 1200 € na 1050 €, v javnem sektorju bi pa dobil komaj kakih 700 €, pa verjetno bi moral za to še več delati.

Jaz sem zadnjič prvič po letu dni spet odprl plačilni listek (teh ne odpiram že desetletje, ker je plača praktično ves čas enaka) in najprej me je skoraj vrglo po tleh, ko sem zagledal prvo postavko v višini mislim da prek – (poudarek na minus) 200 €. Za kaj hudiča mi pa to trgajo? In potem sem šel vprašat ekipo pravnikov, ki mi je razložila, da naj bi bil ta znesek povišana plača po Virantovi plačni reformi, ki pa se ga zaradi recesije ne izplačuje.

Prav, tega mi niso izplačevali že do sedaj in me za to ne briga, samo ne razumem pa, zakaj me morajo s tem izzivati na plačilnem listku? Pač rečeš, da reforma v doglednem času nekaj let ni izvedljiva in narediš rollback na prvotno stanje. Ne štekam, zakaj bi se okrog tega sploh šli nek cirkus, ker če bo šlo tako naprej, bom jaz potreboval izvedenca, ki mi bo lahko raztolmačil plačilni list.

Je pa potrebno upoštevati, da se je v Sloveniji 1. marca 2010 povečala zajamčena minimalna plača in je ta baje po novem okrog 740 €. S tem je marsikatera delavka v javni upravi s srednjo šolo spoznala, da je njena plača okrog 600 € neto praktično zelo blizu minimalcu in da je dejansko pristala na socialnem dnu. Marsikje takšno plačo v gospodarstvu dobivajo delavke s končano osnovno šolo, poleg tega pa se tam da dobiti še božičnico ali 13. plačo, o čeme v slovenskem javnem sektorju ni bilo nikdar niti govora in nihče ni pomislil, da bi lahko kaj takega sploh obstajalo. Grkški sindikati so kar se tega tiče za naše pravi mali Alberti Einstaini, ali pa so bili naši sindikalisti ves čas dejansko dvojni agentje, ki so delali za drugo stran.

Lahko pa politiko pomirim, da kakor jaz poznam slovenskega javnega uslužbenca, pri nas stavk ne bo, pa četudi plače vsem zmanjšajo linearno za 50 %. To si upam stavit za mojo letno plačo, brez delnega povračila prevoza (tu naredim vsaj 50 € izgube po Virantovi reformi, da se povrne najcenejše prevozno sredstvo, ki je kolo, pardon vlak) in plačane malice.

Tiste zgoraj omenjene delavka s srednjo šolo, ki jih lahko srečate po kakšnih upravnih enotah in tajništvih, so zaščitene z institutom minimalne plače, pod katero verjetno ne bo šlo. Ostali pa so upam preponosni, da bi šli na ulice v modrih pelerinah in s piščalkami v ustih. Bodo pač pa še oni na minimalcu.

Plačilo za opravljeno delo ali socialni transfer je dilema, ki se mora rešiti kje drugje, kot na ulici.

Kdor si bo lahko, si bo pač poiskal čim prej službo drugje (čeprav je danes to dejansko težko) in kakor jaz poznam zadeve, gredo najsposobnejši tudi najprej stran, ostali pa bodo delali po sistemu, da če ne dobiš plače prirejene svojemu delu, pač delo prirediš svoji plači.

To pa je po moje za to državo najslabši možni scenarij, ker taka država pa je dejansko izjemno neučinkovita in tudi pod črto zelo draga.

Preberi še:
Miti in legende o plačah
Razbijanje mitov – javni uslužbenci

9 Responses to “Stavk pri nas ne bo”

  1. DJ Says:

    Ne pozabiti še na to, da je v zadnjem letu država največji zaposlovalec kljub krizi. Redno spremljam openinge v bližnji okolici in sodeč po tem, da jih je na MJU sajtu vedno dovolj (vedno novih), bi lahko sklepali, da gre za najbolj uspešno in rastočo “firmo” pri nas. Rastočo žal le po obsegu zaposlovanja. Pa ne da se vsak teden upokoji ali oddide drugam vsaj deset zaposlenih (samo v okviru ministrstev in povezanih uradov)?

  2. dronyx Says:

    @DJ: Lahko ti povem za par let nazaj, da se je na ministrstvu zamenjalo v enem letu tudi 20% kadra ali pa celo še več. Vem natančno, ker vsak novi pomeni delo za informatike. Takšne fluktuacije v normalno stoječi firmi mislim da ne boš srečal. 😉

    Jaz mislim da se novih delovnih mest praktično ne odpira več in to kažejo tudi številke, saj naj bi se število zaposlenih v državni administraciji celo zmanjšalo za par ljudi. Res pa je veliko novih ljudi, ker pač nadomeščajo tiste, ki gredo stran ali pa v pokoj. Sploh v zadnjem času je odhod v pokoj zelo moderen, ker se ljudje bojijo, da bi morali hoditi v službo do 80 leta. Mislim da gre za pravi boom upokojencev.

    Sem pa tudi opazil, da se za službe v državni administraciji danes celo zanimajo ljudje, ki na kaj takega pred leti ne bi niti pomislili in so se nočevali iz plač. Recesija je očitno naredila svoje in dosti jih dela na rezervi ali pa mašine celo počasi crkujejo. V sili je pač tudi taka služba dobra, sploh za ženske, ki morajo mimogrede še rojevati in producirati nove davkoplčevalce, samo kaj, ko se stari uradniki ne dajo tako zlahka.

  3. dronyx Says:

    @Modri: Ta blog ni spletni portal Dela ali 24ur, kjer lahko v komentarjih pišeš, kar hočeš. Pri meni velja pravilo, da če komentator ne izkaže vsaj minimalnega spoštovanja do avtorja bloga, oziroma poskuša s komentarjem pokazati vzvišen in aroganten odnos do njega (mene), gre takoj v rubriko spam. Prav tako gredo pod spam komentarji, ki ne prinesejo ničesar bistvenega k načeti temi, razen če komentator ne sodi v “inner circle”. Taka so pravila, ki sem si jih sam izmislil. To je pač prednost svojega bloga. 😉

    Ne glede na tvoje mnenje pa še vedno trdim, da če delavka z 10 let delovne dobe in končano srednjo šolo, ki pošteno opravlja svoje delo, dobi za to 650 € neto, je to za moje pojme zelo slaba plača. Oziroma bolje rečeno, to je zame navadna socialna podpora oziroma socialni transfer, sploh če se malo okrog ozreš in pogledaš, koliko v tej državi kaj stane.

    Bodi dovolj, že tako sem prekršil še eno pravilo, da se s spamerji ne spuščam v diskusije. 🙂

  4. chef Says:

    Problem filozofije slabo plačanih in tudi sicer katastrofalno slabo motiviranih javnih uslužbencev, ki delajo od 8. do 16. ure, pa še takrat z zategnjeno ročno, je v tem, da morajo sodelovati tudi z zasebnim sektorjem, kjer je pa zgodba malo drugačna in nikakor ne rožnata.

    Namreč, plača je res malo višja, zato pa kar naprej cvikaš, da bo šlo zaradi gospodarske krize vse skupaj v franže in se niti ne pritožuješ, ker še vedno nisi dobil regresa ali ker je kompenzacija za v bistvu smešno plačo (glede na neplačane ure, ki jim nihče ne reče nadure, in celo neplačane vikende) avtomobil višjega razreda, ki ga v bistvu ne rabiš, ampak to delodajalca pride ceneje kot da bi zvišal mezdo in plačeval potne stroške. Obenem pa še dobro zgleda, češ, poglejte, naš kader vozi Volvo.

    Keč je pa v tem, da moram tudi jaz z vso svojo zagnanostjo sodelovat z zaposlenimi iz javnega sektorja (razne lokalne turistične organizacije!), kjer se jim za turizem – kjer bi moral biti vsak zaposleni 100-procentno pri stvari – kratko malo jebe in čakajo, da bo konec šihta. To so ljudje, ki se jim ne zdi vredno niti odgovorit na mail in potem raje vzameš v roko dobro staro telefonsko slušalko in opraviš zadevo tako kot pred dvajsetimi leti. In bolje, da ne razložiš, da si novinar ali celo urednik, ker babnica zmrzne od strahu in reče, da naj pokličem šefico, ki je pa še štirinajst dni na študijskem potovanju na Fidžiju, kjer se na državne stroške uči, kako je treba delat turizem.

    Ob takih primerih mene vedno znova popade jeza, problem je pa predvsem v tem, da nikoli nisem delal v javnem sektorju in teh anomalij enostavno ne morem razumet.

  5. dronyx Says:

    @Chef, jaz pa zadeve vsaj kar se tiče administrativnega dela mislim da dobro poznam in če bi bilo karkoli drugače, bi šlo enostavno za čudež, ki bi ga hodili gledat in proučevat iz celega sveta.

    Tu sploh ne gre samo za to, da so plače (nekaterih) slabe, ampak za to, da tu ni prav nikakršnih motivacijskih elementov, pri čemer večinoma ne gre za delavce za tekočim trakom, ki jim poljubno dvigaš normo, ampak predvsem za intelektualne poklice, kjer človek lahko res dela, ustvarja, je kreativen, ali pa samo “dela”. Zato pa jaz plačilnega listka nisem odpiral nikdar, ker na plačo ne morem z ničemer vplivati.

    Psihološko gledano za veliko ljudi sploh ni tako važen absolutni znesek, ampak občutek, da je dobro delo nagrajeno, slabo pa ne. Tega v javnem sektorju ni. To je vse ravno, potem pa imaš še absurdne primere, ki se včeraj zaposlijo kot pripravniki, čez leto dni so pa že podsekretarji, ker so neki osebni znanci politika. Potem se pa zamenja oblast, pridejo drugi, samo njemu pa naziv noben ne vzame, nekdo drug pa za tak naziv trdo dela 20 let.

    Pa vzemiva recimo primer.

    Ti si pravnik na nekem ministrstvu z 1100 € neto plače. Se angažiraš, delaš kot utrgan celo za vikende doma in zgledno pripraviš nek zakon. Tebi za to ne bo dal nihče niti centa več. Če bi oni dali ta zakon pisati ven, bi pa z veseljem plačali na pogodbo reciva 50.000 €. To v gospodarstvu redko kje vidiš in jaz vem za računalniške firme, da so nagrade za uspešno izpeljane projekte nekaj običajnega.

    Taka država, kot se jo gremo mi, je seveda kot rečeno zelo draga in neučinkovita, posledice pa zanesljivo čuti in bo čutil še naprej tudi zasebni (realni?) sektor. Na tem področju se ni spremenilo čisto nič, oziroma gre vse samo navzdol. To je semafor, na katerm obstaja ena sama luč. Rdeča!

  6. chef Says:

    Saj o tem govorim. Problem je, da zaradi demotiviranosti javnega sektorja ne more delat učinkovito niti zasebni sektor. Zato smo si pa v zobeh. Razglabljat, da se v privat sektorju zagotovo cedita med in mleko samo zaradi višjih plač, je pa, milo rečeno, smešno. Tudi tam so zaposlitve za določen čas, poleg tega pa pogosto tudi obupni delovni pogoji – pa ne govorim samo o zidarjih iz Bosne – ali pa take ali drugačne kompenzacije, ki so v bistvu nateg. Da ne govorim o krizah, ki so v realnem sektorju pravzaprav stalnica, s tem da je v zadnjem letu in pol pač še huje.

  7. dronyx Says:

    chef, seveda, samo jaz poskušam razbliniti vtis, da so plače v javnem sektorju vse po vrsti “bajne”, kar misli precej ljudi na “drugi strani”, ker jih v to načrtno prepričujejo tudi številni “eksperti za javni sektor” po raznih medijih, ki pa kot po pravilu ne znajo niti našteti, kaj vse javni sektor pri nas obsega.

    Če bo kdo delal nekoč analizo, bo ugotovil, da med najbogatejšimi Slovenci ni praktično nobenega iz javnega sektorja in da večina “uradnikov” sodi dejansko v nižji srednji sloj, ali pa še to komaj in da jih po dohodku gladko posekajo skoraj vsi zasebni vodoinštalaterji, ki sicer udrihajo po “parazitih”, pri tem pa pozabljajo, da če bi ti paraziti delali tako kot treba, oni ne bi mogli državi prikazovati minimalnega dohodka, kdo bi šel zaradi utaj pa tudi lepo sedet na toplo (zanalašč nisem napisal na hladno).

    Ne razumem, zakaj ne bi bila davčna bremena tudi v tej državici pravično porazdeljena in to bi moral biti po moje eden prvih ukrepov. Je pa seveda lažje ukiniti regres.

    Obstaja pa še ena manjša razlika med realnim in nerealnim sektorjem.

    V javnem sektorju nihče ne dobi nič na roko, plača se vedno izračuna enako, iz koeficienta ter dodatka za prevoz in prehrano. V zasebnem sektorju, vsaj kakor poslušam zgodbe, se še vedno veliko izplačuje del plače kar na roku, s čemer se elegantno izognejo plačilu raznih prispevkov in podobnega balasta. Tako potem imaš primer kurirja s poklicno šolo v firmi, ki je v večinski lasti države, kjer mu plačajo kakih 1200 € bruto osnovne plače, plus še par 100 € dobi po sistemu “keš na roko”.

    Moram pa še dodati, da za moj okus neke bajne plače nima niti premier, sploh če jo primerjam s plačami raznega managmenta v realnem sektorju. Mogoče bo kdo rekel, da imajo oni večjo odgovornost, kar je zame čista neumnost in popolna bedarija, saj smo lepo videli, do kje seže njihova odgovornost, pri čemer so po moje precejšni krivici za stanje v državi. Da pa premier lahko državo, ne manjše podjetje, pripelje na rob bankrota, pa dokazuje primer Grčije in še koga.

    Lahovnik se spomnim da je v neki oddaji dejal, da so njihove plače (ministrske) pač zato toliko manjše, ker je zaposlitev varna. In kje v ministrskem zborčku je danes Lahovnik?

    Če se nekdo sam ne ceni, potem ga seveda tudi jaz ne bom.

  8. chef Says:

    Keš na roko (ali drugačne t.i. ugodnosti za delojemalca) je splošna praksa, ker noben delodajalec ni tako nor, da bi državi plačeval naravnost oderuške davke, sploh dokler ni nobenega nadzora. Lepo si izmisliš, da je bil nedeljski izlet s celo familijo v Portorož služben in na potni nalog napišeš, da si štartal v nedeljo ob 7.00 in se vrnil ob 19.15, pobašeš potne stroške in dnevnico, obenem si pa še častil štiri poslovne partnerje in nasitil familijo.

    Ampak tako kot je to nateg države, je tudi nateg delojemalca, ki ima zato smešno nizke prispevke. Če bi se uprl in rekel delodajalcu, naj se ne zajebava, bi pa lepo odšel na Zavod, kjer bi zaradi nizke prikazane bruto plače dobil še smešno nizko nadomestilo za primer brezposelnosti.

    Jaz se strinjam, da so ljudje v javnem sektorju plačani preslabo, pa ne zato, ker da bi bili tako zelo pridni, ampak enostavno zato, ker tiste bedne plače niso vredne dostojnega človeka, ki ima familijo, pa večino prihodka porabi za hrano, torej zato, da sploh preživi. Hočem pa povedat, da je izkoriščanja v zasebnem sektorju dosti več, čeprav na prvi pogled vsi izgledajo kot da so težki frajerji, ker imajo velike plače. Ampak tam si enostavno marsikdo ne upa sikat o svojih pravicah, ker je v vrsti za njegovo službo n norcev, ki bi delali cele dneve v istih pogojih.

    Ampak ne glede na vse – jaz sem stokrat raje zaposlen pri zasebniku.

  9. chef Says:

    … imam pa to srečo, da je vseeno fer delodajalec.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: