Fešta po štajersko

Ker imam pokvarjen hladilnik in sem zadnje zaloge še užitne hrane pojedel že včeraj, sta mi danes preostali zgolj dve možnosti. Ali umrem v grozovitih mukah od lakote, ali pa na ta kulturni praznik dvignem rit iz fotelja in poskušam najti neko gostilno, kjer tudi na praznični dan strežejo kakšno pizzo.  In ta druga možnost mi je delovala bistveno bolj privlačno.

Pridem tako do odprte vaške gostilne in že na vhodu me neka gospa z očitnim štajerskim naglasom vpraša, če sem povabljenec podjetja. Kakšne povabljenec in kakšnega podjetja? Jaz sem prišel samo na pizzo in eno mrzlo pivo, če pa je kdo pripravljen tole častit, bom pa še toliko bolj vesel. Pa ni bila ravno navdušena.

Sem pa potem opazoval ljudi, večinoma upokojence, ki so se počasi zbirali v sobi, ki je namenjena raznim porokam, sedminam in podobnim pojedinam. Vsak je prišel s kuverto, v kateri je bilo očitno osebno vabilo na tole seanso. Zadevo sta imeli pod kontrolo dve štajerki, zelo povprečnega videza, da ne uporabim še kakšne hujše besede. Pogled skozi okno mi je takoj razkril tudi njun avto, nekakšna francoska kopija Touarega, ki sta ga parkirali kar sredi dovoza na parkirišče, ker se jima očitno ni ljubilo veliko zverino z MB registrsko tablico tlačiti v tako majhna vaška parkirna mesta!

Tale seansa je bila očitno še enden izmed mnogih tovrstnih happeningov, ki služijo samo nategovanju ljudi, da kupujejo stvari, ki jih dejansko ne potrebujejo.  Tam je bilo zbranih kakšnih dvajset ali morda celo več potencialnih kupcev, vsak pa je naročil največ kakšno mineralno vodo ali kavico. Iz tega sem sklepal, da gre ta del promocijskih aktivnosti na račun podjetja, ki zabavo organizira, sicer bi jaz naročil najdražjo penino ali jagermajstra. Ko so bili zbrani vsi “povabljenci”, je gospa s štajerskim naglasom začela s svojo naučeno psihološko – marketinško torturo, pri čemer so bili slušatelji uvodoma deležni pridige o zgodovini podjetja. Potem pa so se vrata zaprla in nisem več slišal, kaj se dogaja naprej za štirimi stenami.

Jaz se še nikdar nisem udeležil tovrstnih seans mrežnih marketingarjev, me pa vse skupaj nekako spominja na otroška praznovanja rojstnih dni v Mc’Donaldsu, le da tu ne strežejo samo mc’nagcev in happy mealov. Poznam pa kar nekaj primerov tudi iz moje okolice, ki se s tem poslom ukvarjajo in zaslužki so kot kaže izvrstni. Je pa res, da vsak ni primeren za ta posel.

Ti promotorji izgleda dobro poznajo psihologijo, verjetno pa jih dodatno usposobijo na raznih tečajih.

V uvodni fazi srečne povabljence, ki morda celo mislijo, da so bili naključno izžrebani, na veliko preparirajo s prijaznostjo in ves čas sluzasto sprašujejo, kaj bo kdo pil. V drugi fazi, kjer se pa sklepa potem pravi biznis, pa pobirajo naročila za kramo, ki jo prodajajo. Kdo bo prosim kupil ekološko polnjeno žimnico ali šestdelni komplet nerjaveče kuhinjske posode? Eden, dva, vi gospod ste tretji, še kdo…ja, gospa za tole mizo bo vzela pet komadov, še kdo prosim, izjemno ugodna cena…, kdor vzame deset komadov dobi še enega zastonj…

Ob takšnih prizorih se mi zdi, da imajo naši upokojenci dejansko še previsoke pokojnine, če so jih pripravljeni takole razmetavati za vsako natego, ki jih pokliče po telefonu iz štajerskega konca in zveni prijazno. Močno pa upam, da se takšne seanse kdaj pa kdaj udeleži tudi kakšen davčni inšpektor, ker jih imam na sumu, da se tu računov sploh ne izdaja in se trgovina vrši po sistemu keš na roko.

Bistvo teh seans je v tem, da oni prodajajo robo, ki jo običajno ni moč dobiti na policah trgovin in se na tak način ustvarja nek “ekskluzivni paralelni trg“. A hkrati žrtve tovrstnih seans nimajo možnosti primerjati teh izdelkov z ostalimi, kar bi lahko storile, če bi bil ta izdelek naprodaj na polici trgovine. Tam imaš ponavadi zloženih več izdelkov za nego telesa, več vrtalnih strojev, več krajnskih klobas in več prevlek za rjuhe ter lahko izbiraš, tako po ceni, kot po kvaliteti. V gostilni pa je ponudba videti morda res najugodnejša, ker ni primerjave. Sploh pa če si upokojenec, ki pogreša prijazno besedo in brezplačno kavico.

Samo ta kavica ni brezplačna!

Preberi še:
Štajerci vodijo med nategatorji
Minister za natego opozarja

Advertisements

11 komentarjev to “Fešta po štajersko”

  1. weasel Says:

    priznaj, da se nisi slučajno znašel v tisti gostilni ampak si veselo sprejel povabilo štajerke iz prejšnega posta :Đ

  2. dronyx Says:

    Seveda ne! Kupil sem pet šestdelnih kompletov kuhinjske posode, s čemer sem prehitel soseda, ki si je ubodel petindvajset delni komplet. Trenutno mi pa še ni čisto jasno, kaj bi počel s petimi enakimi lonci. Očitno moram dokupiti še štiri štedilnike in kakšen dodatni pomivalni stroj.

  3. weasel Says:

    in nabavit eno zelo lačno štajerko :Đ

  4. weasel Says:

    ampak ne tiste iz prejšnega posta 😛 :Đ

  5. dronyx Says:

    Meni se zdi, da če bi pri nas na vasi kdo domov pripeljal kakšno Štajerko, ga tu gledajo nekako tako, kot da bi si šel žensko iskat v Ukrajino ali Romunijo. Če me razumeš, kaj hočem povedat?

  6. chef Says:

    Jaz ne razumem kako najdejo te zabačene gostilne!

  7. dronyx Says:

    Chef, gostilne pa res ni težko najti. Oni vzamejo lepo v roko zemljevid Slovenije, leto razdelijo na 365 delovnih dni in potem vsak dan obiščejo kakšen kraj ali dva. Najprej težijo ljudem po telefonu s pomočjo javnega telefonskega imenika, če si za stvar, dobiš potem še “uradno vabilo” in to je to. Ne vem pa kdo tem ljudem v obraz pojasni, da dejansko niso zadeli brezplačno nič, razen morda kavice in da bo treba posodo kar lepo kupit?

    Rezervirat vaško gostilno je še najmanjši problem, verjetno se pa dogovorijo še za kakšen količinski popust. Žalostno je samo to, koliko upokojencem temu še vedno naseda. Jutri bodo pa na cestah, da ni za živet, ker so penzije prenizke! Kako pa razmetavate denar?

  8. chef Says:

    Point mojega vprašanje je v tem, da v mestu komot najdeš magar 100 upokojencev, na vasi pa bolj težko. Razen če je rezultat telefonskega teženja nekje proti 100 odstotkom.

  9. dronyx Says:

    chef, tole je zanimiva dilema, ampak verjetno so na vasi ljudje bolj dovzetni za tovrstne reči. V nekem spalnem naselju tipa Fužine boš verjetno bistveno težje zbral skupaj sto upokojencev, kot pa na deželi. Poleg tega verjetno večina tovrstnih mrežnih marketingarjev razmišlja podobno kot ti in je v mestu konkurenca huda, vasi so pa slabo “pokrite”.

  10. chef Says:

    Ja, to je edina varianta – veselje, da se sploh nekaj dogaja in da jih kdo povoha.

  11. weasel Says:

    dronyx pravi:

    09 02 2010 at 14:04
    Meni se zdi, da če bi pri nas na vasi kdo domov pripeljal kakšno Štajerko, ga tu gledajo nekako tako, kot da bi si šel žensko iskat v Ukrajino ali Romunijo. Če me razumeš, kaj hočem povedat?
    …..

    ja štajerke smo pač znane po posebnih atributih…;) z dolgim “e” v osrednjezahodnem delu slovenije dosežeš mariskaj 😉

    zato so te nahecali za peeeeet kompleeetof posodeeeee…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: