Filmski preobrati

Najprej obvezen pravni poduk. Ko je govora o filmskih preobratih (end twist), je nujen SPOILER WARNING, čeprav v tem zapisu preobratov ne mislim razkrivati. Je pa včasih dovolj že razkritje, da film ima končni preobrat, kar lahko že nekoliko pokvari filmski užitek, saj gledalec potem preobrat pričakuje in ga morda ne šokira tako, kot če ne bi o tem vedel nič, ali pa gledalec preprosto pozabi gledati film v pričakovanju preobrata.

V osnovni šoli sem zelo rad prebiral kriminalke Agathe Christie in pri njej so mi bili všeč ravno preobrati. Tisti, za katerega si bil zatrdno prepričan, da je morilec, se je na koncu izkazal za napačno sled in gospa je zgodbo vedno uspela tako razplesti, da je bil pravi morilec presenečenje.

Največjo histerijo, kar se tiče filmskih preobratov, je mislim da povzročil leta 1999 film M. Night Shyamalana Šesti čut (The Sixth Sense) z Brucom Willisom v glavni vlogi (za Hitchcockov Psycho iz leta 1960 ne vem, ker me takrat še ni bilo na svetu, je pa možno, da je bila histerija podobna).

Takrat smo vsi množično drli v kinematografe gledati ta film, za katerega je ljudski glas trdil, da ima šokantni preobrat. Je pa večina na srečo upoštevala nasvet, da preobrata ne izdajo, ker bi to pokvarilo filmsko izkušnjo. Sam sem film takrat gledal v kinu in dejansko je tudi name preobrat učinkoval srhljivo, Shyamalan pa je v tistem trenutku postal moj najljubši režiser, čudo, poslano na Zemljo od samega boga filma.

Da pa se ne da filmov z učinkovitim preobratom snemati kar serijsko po tekočem traku, je lepo dokazal prav M. Night Shyamalan, katerega filmska kariera meni izgleda danes tudi kot kakšen ceneni filmski preobrat. Začel pa je nedvomno z vrhuncem in takojšnjo klasiko žanra.

Če je bil naslednji njegov film Nezlomljivi (Unbreakable) vsaj soliden, sem jaz obupal pri filmu Vas ob gozdu (The Village), oba filma pa sta imela neke vrste preobrat, ki Šestemu čutu po moje ni segel niti do kolen. Ko pa sem pred kratkim pogledal še Dogodek (The Happening) iz leta 2008, pa sem se samo še vprašal, ali je Shyamalan res sam posnel Šesti čut, ali pa ga je od koga preplonkal, oziroma mu ga je posnel kdo drug?

Ne, se opravičujem, to sem se vprašal že ko sem gledal Znamenja (Signs), Dogodek je teorijo zarote samo še okrepil.

Problem pri filmskih preobratih je tudi v tem, da ko nekdo enkrat posname res učinkovito neko idejo, tako kot je to storil Shyamalan v Šestem čutu, potem težko še enkrat posnameš film s podobnim preobratom. Recimo meni izvrstni Vsiljivci (The Others) z Nicole Kidman v glavni vlogi iz leta 2001, so imeli težavo v tem, da je preobrat preveč spominjal na Šesti čut, ki je bil takrat še vedno v kolektivnem spominu ljubiteljev srhljivih preobratov. Če bi bil film posnet kakšno desetletje pozneje sem prepričan, da bi bil filmski hit, kot je bil Šesti čut, ker film je obrtniško posnet brezhibno in preobrat je učinkovit.

Jaz drugače filme s preobratom obožujem in jih nekako sam pri sebi razdelim v tri osnovne skupine BASIC, ADVANCED in INSANE.

Za filme iz prve skupine BASIC je značilno, da imajo učinkovit preobrat (twist), ki pa je relativno enostavno razumljiv in lahko šokira od prve vsakega gledalca, brez da mora ta ob filmu še pretirano razmišljati ali ga recimo gledati večkrat.

Pri teh filmih so zelo popularne za dosego preobrata razne duševne bolezni, kot je recimo razdvojena osebnost (multiple personality disorder) ali pa shizofrenija, kjer lahko režiser spretno priredi “resničnost” s pomočjo halucinacij, kot jih doživljajo akterji v filmu.

Primeri filmov iz BASIC skupine so:
The Sixth Sense (Šesti čut)
Psycho (Psiho)
Arlington Road (Skrivnost ulice Arlington)
Fight Club (Klub golih pesti)
Shutter Island (Zlovešči otok)
Angel Heart (Srce angela)
The Crying Game (Igra solz)
Identity (Identiteta)
Se7en (Sedem)
Primal Fear (Izvirni strah)
The Others (Vsiljivci)
Saw (Žaga)
The Game (Igra)
The Planet of the Apes  (Planet opic)
Unbreakable (Nezlomljivi)
The Village (Vas ob gozdu)
Secret Window (Skrivnostno okno)
A Perfect Gateway
Surveillance
The Uninvited
Matchstick Men (Sleparja)
A Beautiful Mind (Čudoviti um)
Scream (Krik)

Primal Fear je meni osebno v tej skupini eden najljubših, ker ima zelo prepričljivo izpeljan preobrat, ki je v celoti posledica izvrstne igre Edwarda Nortona in on je poleg Kevina Spaceya nasploh nekakšen zaščitni znak filmskih preobratov (igra tudi v Klubu golih pesti in še kje).

V drugi skupini so filmi, ki so nekoliko bolj zahtevni za razumevanje in včasih lahko šele po večkratnem ogledu razumeš vso globino filma. Ti filmi so večinoma primerni tudi za večkratno “uporabo” (ogled), saj poznavanje preobrata ne pokvari filmskega užitka (recimo Šesti čut drugič nikdar ne učinkuje enako, kot pri prvem ogledu).

Primeri filmov iz skupine ADVANCED:
The Usual Suspect (Osumljenih pet)
Memento (Memento)
Twelve Monkeys (12 Opic)
Donnie Darko (Donnie Darko)
The Prestige (Skrivnostna sled)
Oldboy (Stari)
Jacob’s Ladder (Jakobova lestev groze)

Nekateri izmed teh filmov so na meji in sicer Osumljenih pet bi lahko morda sodil tudi v basic kategorijo, vendar sem ga dal med advanced preprosto zato, ker ob prvem ogledu filma jaz sploh nisem v celoti poštekal preobrata, ki temelji na tako imenovanem nezanesljivem pripovedovalcu (teorija Filmskih preobratov). Osumljenih pet pa sodi nedvomno tudi med najboljše filmske preobrate vseh časov in Keyser Soze je filmska legenda.

Meni nekoliko problematični za razumevanje so filmi, ki govorijo o potovanju skozi čas, kakršna sta recimo Donnie Darko in 12 Opic, ker v ta fenomen težko verjamem. Zato imam vedno problem z razumevanjem zgodbe, je pa res, da so takšni filmi ponavadi tudi najbolj hvaležni za različne razlage in interpretacije. Recimo za vsaj delno razumevanje filma Donnie Darko naj bi potreboval kar knjižico o filozofiji potovanja skozi čas, ki je omenjena v filmu, jo pa kot gledalec seveda nimaš, ker je izmišljena. Zato je Donnie Darko pri meni že na meji kategorije insane, ampak sem ga kljub vsemu dal med advanced, ker ni brezupen primer in je zgodba sama po sebi zanimiva, čeprav nisem še poštekal vsega.

Zadnji film s preobratom sem si pogledal film The Prestige (slovenski prevod mi nekako ne gre v glavo) in tudi pri njem sem imel kar precejšnje težave z razumevanjem zgodbe, ker ima film serijo preobratov in nelinearno podajanje zgodbe v stilu in medias res, poleg tega pa je mene zmotila tudi uporaba Tesle v povezavi z napravo, s katero se skoraj zanesljivo ni nikdar ukvarjal. Tu bi nekako lažje prebavil zgodbo, če bi se pojavil nek povsem izmišljeni lik kot izumitelj čudežne naprave, ki je bistvena za razumevanje preobrata na koncu (the prestige pomeni zadnji del čarovniškega trika). Mi je pa pri tem filmu zabavna analogija s trikom, v katerem čarovnik ubije papagaja v kletki in pričara drugega ter tako prevara občinstvo (kdor je gledal film, bo razumel o čem pišem).

In tako ostane samo še ena skupina filmskih preobratov in to je INSANE.

V tej skupini konkurenca res ni huda oziroma je trenutno tu notri samo en film. Mulholland drive Davida Lyncha.

Ta film je pa za moj okus izjemno zatežen in se mi zdi, da je narejen bolj v zabavo režiserju, kot gledalcem. Saj je res, da obstajajo tudi drugi težki filmi, kot je recimo Memento, kjer so nekateri gledalci šli celo tako daleč, da so film “razrezali” in “zlepili” skupaj v pravilnem zaporedju (film govori o osebi, ki izgubi katkoročni spomin in je zgodba zato podana od konca nazaj proti začetku).

Ampak Mulholland drive je po moje samo zatežen in tudi če prebereš podrobno razlago, še zdaleč ni nujno, da ti bo karkoli jasno, od tu, pa do tega, da bi v filmu res užival, je pa sploh še daleč. Je pa res, da film velja v nekaterih krogih za nekakšen lakmusov papir intelekta. Torej če ga razumeš, si intelektualec, če ga pa ne razumeš…več sreče prihodnjič.

Jaz sem ga dvakrat začel gledati od začetka in sem še pred sredino filma obakrat obupal.

13 Responses to “Filmski preobrati”

  1. Pris Says:

    Šesti čut mi razen konca ni nič posebnega oz. povedano drugače – cel film se zreducira na fenomenalnen twist. Od Shyamalana mi je kot celota mnogo boljši Unbreakable, čeprav na koncu nima tako dobrega twista.

    Med twist-endinge jaz Donnieja Darka niti ne bi štel. Čeprav ne maraš potovanj skozi čas, ti priporočam enega najbolj pristnih filmov na to temo – “Primer” režiserja Shanea Carrutha.

    Seveda pa se strinjam glede Usual Suspects, verjetno mojim najljubšim twist-endingom vseh časov. Tudi Primal Fear in (sic) Saw imata izvrsten razplet, medtem ko je Identity rahlo predvidljiv oz. je zaključek kljub odlični ideji malo slabše realiziran.

    Mulholland Drive je – tako kot si napisal – insane, čeprav mi je super in ga jaz ne bi štel pod twist filme, temveč pod posebno kategorijo “Lynch”. 😉

  2. Pris Says:

    Od nedavno pogledanih filmov je imel še najboljši twist-ending A Perfect Getaway. Film je, ko na koncu pomisliš za nazaj, imel odličen scenarij, malo ga pohabi le predvidljivost, ker veš da je posredi twist-ending in se torej film ne bi mogel razplesti drugače.

  3. dronyx Says:

    Šesti čut je one shot shocker in preobrat je bistvo tega filma. Vse v filmu je podrejeno trenutku, ko Bruce Willis ugotovi, da je… Jaz se še živo spomnim občutka takrat v kinu, ki je dejansko neponovljiv. Ko ti gredo kocine po konci in še sam za vsak slučaj potipaš pulz na zapestju.

    Jaz sem bil nekaj časa tako fasciniran nad tem filmom, da sem še sam hotel napisati podoben scenarij in ideja se mi zdi, da bi bila lahko celo uresničljiva (morda enkrat opišem osnovno zgodbo). Je pa res, da mora miniti od Šestega čuta vsaj desetletje, ker The Others so imeli težavo ravno s tem. 2 fast, 2 soon.

    Kar se tiče potovanja skozi čas ne gre toliko, da ga ne maram, ampak v to nekako fizikalno ne verjamem. Recimo 12 Opic je meni kljub vsemu izvrsten film, ob katerem se da razmišljati in filozofirati.

    Ima pa zame izvrsten scenarij in končni preobrat recimo Arlington Road. Pri tem filmu sem imel to srečo, da za preobrat sploh nisem vedel in sem na koncu samo debelo pogledal, v kakšno vrhunsko zaroto se je ujel glavni junak filma. Sploh trenutek, ko z avtom zapelje v klet stavbe FBI in mu agent reče, da je trenutno edini brez dovoljenja tu spodaj prav on, mi je fenomenalen.

    Oh in skoraj bi pozabil tole skladbo iz Donnie Darko! V bistvu če pozorno poslušaš besedilo, je zgodba posneta po skladbi Mad World (The dreams in which I’m dying are the best I’ve ever had).🙂

  4. Pris Says:

    Ja, poznam. Super priredba skladbe od Tears for Fears. Nasploh mi je cel soundtrack tega filma super, nisem pa se še odločil, ali za uvodno špico bolj sedejo INXS (Director’s Cut) ali Echo and The Bunnymen (Theatrical Release). 😉

  5. smoger Says:

    Super zapis! Zelo dobro si kategoriziral filme s preobratom! Zame ima neverjeten twisting end Vas ob robu gozda.

    Donnie Darko…super pesem…tule imaš original iz 80.let:
    Tears for fears: http://www.youtube.com/watch?v=nXuXikfIYHY&feature=related

    Kam bi uvrstil film:
    The Jacket ( http://www.youtube.com/watch?v=rCxQ83Pg1Ko )

    The Butterfly effect ( http://www.youtube.com/watch?v=u5dVQfzjDS4&feature=related )

    Nemesis Game ( http://www.youtube.com/watch?v=NEvHaal_mJo )

    A Scanner Darkly ( http://www.youtube.com/watch?v=au9QGjHkvYo )?

    Sej ne vem kolko si gledu te filme…vsaj idejo za dober film imaš.

    LP

  6. dronyx Says:

    @smoger: Od naštetih sem gledal samo The Butterfly effect z Ashtonom Kutcherjem, bi šel pa morda lahko tudi v ADVANCED kategorijo (mislim da je zgodba nekaj podobnega kot v Mementu?). Mi pa Kutcher kot igralec ni všeč in zato včasih pozabim kakšen njegov film. No, od bolj znanih sem pozabil vsaj še Vanilla Sky, ki je v bistvu priredba španskega filma.

    The Village sem gledal ob izzidu v kinu, ampak name ni naredil nekega vtisa, ker sem praktično ves čas vedel, kaj naj bi bil preobrat. V bistvu je to problem Shyamalana, ker vsak ob njegovem filmu pričakuje senzacionalni končni twist, tako kot recimo pri kriminalkah Agathe Christie. Samo mislim da zadnji njegovi filmi sploh nimajo več twista in je nad tem obupal še režiser sam.

  7. smoger Says:

    Glede Kutcherja…hvala enako!

    Vanilla Sky…advanced

  8. zigak Says:

    Kocka
    Phone booth
    Kar se tiče MH drive-a: Lynch zna narest film, kjer ti ni nič jasno, pa vseeno uživaš v njemu. Pomoje tudi da ni mišljeno da bi ga razumel. Vsaj jaz si tako predstavljam njegovo vizijo. Ampak s tistimi zajci – sem jih poizkusil gledat – se je pa res delal norca.

    Glede da so tukaj na kupu sami stručkoti za tviste: kako je prostituka vedela da je v telefonski govorilnici skrita pištola? To me vedno bega.

  9. dronyx Says:

    Kocka (The Cube) morda ne sodi v to kategorijo filmov, ker nima klasičnega “twist end”a, ampak ima pa razplet, ki ti da misliti. Če bi ujeti v Kocki ostali pri miru, bi jih kocka sama ponesla proti izhodu, tako pa so študirali razne teorije (praštevila) in se ob tem še medsebojno uničevali zaradi psihičnega pritiska depresivnega okolja, polnega pasti. Tako na koncu samo zaostali Kazan ugleda luč.

    V tem filmu je zame toliko simbolike in toliko asociacij na resnične življenjske situacije, sploh pa mi je zanimivo, kako Kocka razgali posamezne karakterje. Ko sem ga prvič videl, kar nisem mogel verjeti, kako genialen scenarij ima in dejansko sploh ne potrebuješ razlage, kaj Kocka je, ker to sploh ni bistveno.

    Sem pa imel v mlajših letih precej divje zamisli, kako bi se dalo kocko koristno uporabiti za after life welcome party.

  10. dronyx Says:

    Ne vem, koliko lahko režiser dejansko lahko vpliva na igro igralcev, ampak po moje mora imeti velik vpliv. Ko sem videl Zooey Deschanel v filmu The Happening M. Night Shyamalana, mi je delovala, kot da prvič igra pred kamero in sploh ne ve, kako bi se obnašala. Vlogo pa je odigrala zelo neprepričljivo. Ampak potem pa to isto igralko gledam v filmu (500) Days of Summer in tam pa dobesedno blesti. Očitno je Shyamalanu ves ustvarjalni “mojo” izhlapel po prvih treh filmih.

  11. dronyx Says:

    @smoger: Sem pogledal The jacket (slovenski prevod Umiranje?) in mi film nekako ni všeč, kljub dobri igralski zasedbi na čelu z Adrienom Brodyem. Gre v bistvu za še eno zgodbo na temo potovanja skozi čas in popravljanja prihodnosti, ampak v tem filmu konec po moje nima nobenega preobrata in nekako tudi nima smisla. Vsaj jaz težko vse skupaj povežem v smiselno celoto.

    Podobne filme običajno reši končni preobrat, ko rečeš wow, pri tem filmu pa lahko samo rečeš that is it?

    In žal, mene niti malo ne spominja na Let nad kukavičjim gnezdom.

  12. dronyx Says:

    @pris: A Perfect Gateway je dober, ampak ne smeš vedeti, da ima twist in sprejeti moraš nekatere manjše nelogičnosti v scenariju! Jaz sem tako že na tretjini filma slutil, kakšen bo preobrat in zadel. V bistvu ko spoznaš vse glavne in praktično edine akterje v filmu, uporabiš logiko Agathe Christie. Na videz najmanj verjeten morilec bo kar pravi. Bingo.

  13. smoger Says:

    Šele zdaj berem nekatere komentarje.

    Mullholland Dr. je pač vpogled v real life in predvsem v podzavest hollywoodske igralke. V filmu je veliko stvari prav zaradi predstavitve podzavesti na prvi pogled nelogicnih. Film dojemam kot zelo resno opozorilo vsem, ki zelijo vstopiti v bolani Hollywoodski svet.

    Glede Agathe Christie…jo bereš/si jo bral…mene je zelo presenetla v 2 knjigah…Orient Expressu in In potem ni bilo nikogar več.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: