Vrnitev odpisanih neslavnih barab

Quentin Tarantino si je s svojim filmskim opusom ustvaril status nekakšne Hollywoodske svete krave, ki se je nihče več ne upa kritizirati in vsak film, ki ga posname, postane avtomatično briljantna mojstrovina, namenjena predvsem za filmske sladokusce. Če kakšen kritik slučajno ni takšnega mnenja, pa samo tvega, da bo izpadel med ostalimi ena navadna, nerazgledana črna ovca, ki ni sposobna razumeti vseh odtenkov in nians, ki jih je režiser upodobil na filmskem platnu, ali pa sploh že v osnovi ni dojel bistva filma.

Sam se štejem za velikega ljubitelja zgodnejšega obdobja Tarantinovega filmskega ustvarjanja, ki se je zame končalo nekako s filmom Kill Bill (Ubila bom Billa). Zadnji njegov film, Inglourious basterds (Neslavne barabe), pri meni tega v ničemer ne spremeni, čeprav sem po tihem upal, da bom tokrat pozitivno presenečen in zato sem šel film gledati v kino, kar se pri meni zgodi prekleto redko.

Uvodni prizor, ki se sicer vleče kot testo za štrudel in traja vsaj kakšnih 20 minut, tokrat vzbuja upanje, da je Tarantino kot režiser sposoben režirati tudi še kaj drugega, kot klasičen šund, razdeljen po poglavjih in s katerim se je kot režiser proslavil. Ampak to upanje z razvojem filma počasi umira in film se naprej odvije spet v groteskno mešanico različnih žanrov, ki se jo ne da jemati resno. In v tem filmu je kljub vsemu za moj okus nekoliko preveč brutalnega nasilja, da bi lahko izpadel kot dobra komedija in njegova zgodba preveč izkrivlja zgodovinska dejstva, da bi bil lahko dobra zgodovinska drama, umeščena v čas druge svetovne vojne.

Tako sicer izvrstni uvodni prizor služi žal samo kot dramaturška poteza, s katero Tarantino med drugim pri gledalcu opraviči poznejši mimohod neslavnih barab, male skupine ameriških specialnih eksekutorjev židovskega porekla, ki globoko v sovražnikovem zaledju sejejo strah z izvrševanjem čim bolj krvavih ubojev nemških vojakov in katerih slava pride na ušesa tudi Hitlerju. Tako gledalci v kinu od blizu opazujejo prizore skalpiranja, ki so na velikem platnu še bistveno bolj učinkoviti, kot na malem TV zaslonu, Eli Roth, režiser Hostla, pa si je dal duška s tem, da je lastnoročno, s palico za bejzbol, razbil glavo švabu, ki ni hotel izdati lokacije nemških enot. In tako si kot gledalec lahko na trenutke celo v dilemi, ali je hujša SS-ovska obsedenost s sovraštvom do Židov, ali brutalnost ameriških Židov, kot je prikazana tu?

Med ogledom filma sem se jaz večkrat nehote spomnil na Jugoslovanski film Vrnitev odpisanih, le da sta mi bila Prle in Tihi bistveno bolj simpatična lika, kot pa Aldo Raine (Brad Pitt) in njegova druščina. Brad Pitt pa mi v tem filmu sploh deluje, kot bi želel na vsak način vizualno posnemati Marlona Branda iz filma Boter, verjetno pa si je za svojo vlogo tudi on usta nabasal z vato. Še sreča, da režiser ni pustil Eliju Rothu, da bi preveč odpiral usta, ker to bi znalo biti za film usodno še bolj, kot sama pojava Mika Myersa.

Moram pa Tarantinu kljub vsemu priznati, da ima še vedno izvrsten občutek za izbiro glavnih igralcev in tokrat zares blesti meni neznani Christoph Waltz, igralec Avstrijskega rodu, ki ima očitno tudi Slovenske korenine (njegova mama se piše Urbancic) in ki je upodobil SS oficirja Hansa Lando, lovca na žide (the jew hunter). V bistvu je ta film vreden ogleda že samo zaradi njegove odlične igre, ki je pri meni zasenčila vse ostale igralce, vključno z Bradom Pittom.

Tudi zgodba v delu, ki pripoveduje o maščevanju židovskega dekleta, ki edino preživi pokol SS-ovskega jew hunterja ter neuslišani ljubezni nemškega Vasilija Zajceva, ki postane ljubljenček ministra za propagando Josepha Goebbelsa, veliko obeta. Ampak kar se mene tiče, Tarantino vse to enostavno pokoplje s svojimi absurdnimi domislicami, ki mi včasih delujejo, kot da bi se hotel na vsak način norčevati iz svojega lastnega filma. Kot da bi enostavno želel, da ga gledalci ne bodo jemali resno! In če bi ta, več kot dve uri in pol dolg film razrezali ter še enkrat spustili čez montažo, bi lahko dobili vsaj tri žanrsko različne filme.

Morda pa se je Tarantinu tokrat samo dobro zdelo, da ima kot režiser moč pisati zgodovino malo po svoje in si je v svoji glavi zamislil, da bo zažgal kar cel vrh tretjega rajha, Hitlerja, Goeringa in Goebbelsa, s pomočjo celuloidnega traku? Ampak to je čista fantazija,  ne glede na simboliko, ki morda stoji v ozadju. Fantazija, ki vzame resnične osebe iz zgodovinskega konteksta, ter z njimi obračuna v slogu Brazgotinca (Scarface), medtem ko se marinirajo v soku lastne filmske propagande.

Taka fantazija, z resničnimi zgodovinskimi osebami, mene osebno moti. Verjamem, da se bo marsikdo po ogledu tega filma vprašal, kaj je sploh resnica? Ali ni Adolf Hitler storil samomor v nekem Berlinskem bunkerju, kot to prikazuje film Propad (Der Untergang)? Jaz načeloma nimam nič proti “umetniški svobodi”, ampak ta mora po moje imeti mejo in mora imeti razumno “umetniško” opravičilo.  Ker sicer bo Hitler enkrat umrl v Francoskem kinu, drugič bo osebno histerično nadiral vojake na obalah Normandije, ali pa kot osrednji stranski lik igral v remaku Petra Pana.

In film, ki je dolg več kot dve uri, mora imeti pri meni res dober razlog za tako dolžino. Saj ne, da bi se med ogledom barab dolgočasil (razen na nekaterih mestih) ali da bi kdo celo sredi filma zapustil kino dvorano, ampak dolžina je (tudi) tokrat po moje umetno ustvarjena samo za fanatične oboževalce Tarantina (Tarantinofile), ki so pripravljeni sedeti v kinu tudi cel dan, če se pod film podpiše Tarantino.

Se je pa režiser očitno iz previdnosti odločil, da bo odjavno špico, kjer se v nedogled rolajo imena sodelujočih, tokrat raje zavrtel kar na začetku, ko je dvorana še polna.

OCENA:
Enostavno MOJSTROVINA! Epska ekstravaganca. Kandidat za najboljši film desetletja, če ne celo najboljši film vseh časov po Kristusu.

Tarantino pač.

Advertisements

9 komentarjev to “Vrnitev odpisanih neslavnih barab”

  1. alcessa Says:

    Res je, Christoph Waltz je zelo zelo zanimiv… Brada Pitta pa že iz principa ne hodim gledat, ker mi gre na živce.

  2. Pris Says:

    “… ker verjamem, da se bo marsikdo po ogledu tega filma vprašal, kaj je sploh resnica?”

    😆

    Res to verjameš? Konec filma je tako groteskno potenciran, da resnično dvomim, da bo kdorkoli to dojel kot true story, morda zgolj tisti, ki verjamejo, da so vesoljci iz Independence Day uničili Belo hišo. 😉

  3. dronyx Says:

    @alcessa: Brad je pač lep in marsikomu je že to dovolj. Čeprav v tem filmu po moje kar v redu odigra svojo vlogo, sploh v delu, ko se trudi z italijanščino. Takrat po moje ta filmska groteska doseže vrhunec absurda.

    @Pris: Mladina, ki čez dan kadi travo in pretepa učitelje, verjetno zgodovine ne pozna in za njih je to, kar posname Tarantino zakon in absolutna resnica. Hitler je zgorel v požaru sredi malega židovskega kina v Parizu, do konca vojne pa je verjetno njegovo vlogo odigral eden izmed dvojnikov. Resno mislim!!!

  4. pijanec Says:

    Odličen film!

    Najbolj pa mi je bilo všeč, da so v filmu francosko govorili francosko, nemško nemško (ne pa kao angleško z naglasom) … in da so v veliki meri nastopali kontinentalno evropski igralci, ki drugače ne dobijo priložnosti, da se izkažejo.

  5. zigak Says:

    Se spomnim tega Christopha Waltza iz nemške nadaljevanke iz devetdesetih. Gledam po imdb in bo to najbrž The Gravy Train, gre se pa za komedijo o korupciji v Bruslju.

  6. chef Says:

    Mene je kar malo strah it gledat tole…

  7. Bruto Says:

    Hja, pravzaprav bi se načeloma s teboj strinjal, razen z eno razliko. Tarantino je že z dvojcem Death Proof/Grindhouse (kot tudi spremljujočimi predfilmi) pokazal, da ga fascinira žanr t.i. trash akcionerjev. Na ta način tvoji pomisleki in očitki glede resnicoljubnosti zgodbe zbledijo, saj je film (kakor slišim) dokaj verodostojen žanrski poskus. Naslednje leto mu Rodriguez sledi še s filmom Machete.

    Po vsemu slišanemu se mi zdi, da film ne more biti prav dober, bi se pa na tem mestu vprašal, ali je res namen filma, da prikazuje približke realnosti. Zakaj bi se totalno prenapet film moral podrejati faktološki logiki. Potemtakem si bo še lažje misliti, da so tudi ostali dogodki v filmu resnični. Iz prve mi pade na pamet serija CSI, ki ljudi prepričuje, da je kvaliteto fotk mogoče drastično izboljšati s pritiskom sedmih tipk (enhance??). Ah, bejžbejž. Mirno reci, da se ti je zdel film zaendrek, pri čemer bi mu bilo sicer vseeno treba priznati, da je uspela vaja iz sloga. Trash pač ostane trash.

  8. chef Says:

    Film je bil OK, če se že vnaprej pripraviš na Tarantinovo svobodno interpretacijo zgodovine. Ki se zdi meni OK. Ne strinjam se z nekaterimi kritiki, da je film blazno okruten. Videli smo že kaj hujšega kot tiščanje prstov globoko v strelno rano.

    Osebno so mi sicer bolj pri srcu filmi, ki se ukvarjajo z nekimi zgodbami, ki bi se lahko zgodile povsod (seveda vzeto z rezervo), kot je bil recimo Pulp Fiction. Obdelovat 2. svetovno vojno je vendarle malo megalomansko. Vseeno mislim, da je Tarantinu dobro uspelo.

    Druga zgodba je ogled filma v kinu. Dvorana, kjer je sedelo morda 5 % gledalcev z več kot podpovprečnim IQ, je bila nevzdržna. Pokvarili so mi pol doživetja.

  9. chef Says:

    Ravnokar sem si pogledal Death Proof.

    Ta tip je prfuknen.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: