Ultraviolence

En dan, dva filma. Oba dostojna poklona filmskemu nasilju. Prvega sem si pogledal že večkrat, drugega prvič ter čisto slučajno na isti dan.

Prvi je prvenec bivšega izposojevalca v videoteki Quentina Tarantina Reservoir dogs (Stekli psi). Podobno kot Fargo, pogledam tudi ta film na vsakih nekaj let in danes je spet prišel na vrsto. Na hitro preletim polico z DVDji in film se mi nekako sam ponudi.

Če je v čem Tarantino zares dober, so to vsekakor zabavni dialogi, ki mnogokrat s samo zgodbo nimajo kaj dosti opravka. In že uvodna debata v gostilni, kjer zbrana druščina modruje o pomenu pesmi Maddone Like a virgin in smislu dajanja napitnin natakaricam, je izvrstna, ob tem, da je Tarantinu uspelo spraviti skupaj za svoj prvenec praktično sanjsko igralsko zasedbo.

Mr. Brown: Let me tell you what ‘Like a Virgin‘ is about. It’s all about a girl who digs a guy with a big dick. The entire song. It’s a metaphor for big dicks.
Mr. Blonde: No, no. It’s about a girl who is very vulnerable. She’s been fucked over a few times. Then she meets some guy who’s really sensitive…

Film pa tudi ne skopari s prizori nasilja.

Za marsikoga je zlasti šokanten prizor mučenja policista, na katerega se spravi Mr. Blond, eden izmed roparjev, ki  si po neuspelem ropu draguljarne vzame za talca moža postave, ki ga strpa v prtljažnik svojega avtomobila (svojega pomeni tu dobesedno, kajti zaradi zelo omejenega proračuna, je Michael Madsen posodil kar svoj avto).

V prizoru, kjer policist sedi zvezan na stolu sredi opuščene zgradbe, v glavni vlogi nastopi ostra britev v rokah Mr Blonda, s katero žrtvi odreže uho, ob glasbeni spremljavi radijske postaje K-Billy supersounds of the 70′ s (povezava youtube).

Čeprav so za ta prizor igralca opremili s posebno cevko, iz katere je špricala “kri” ter kader posneli  tudi s kamero od blizu, se Tarantino  na koncu ni odločil, da sam prizor rezanja ušesa direktno pokaže v filmu, ampak se v tistem trenutku kamera odmakne, sliši se samo hropenje skozi s trakom zamašena usta policista in potem gledalec vidi Mister Blonda, ko že drži v roki odrezano uho in vanj reče “Hey, what is going on? Do you hear that?“.

vir: theartofshaving

vir: theartofshaving

Drugi film je Eastern Promises (Smrtne obljube) režiserja Davida Cronenberga.

Tudi ta film se je izkazal kot izvrsten, nekakšen Ruski Boter v Londonu, mestu pedrov in kurb, v katerem nikdar ne sneži.

In tudi v tem filmu režiser ne skopari s prizori nasilja, pri čemer že uvodni prizor pri frizerju, kjer prerežejo vrat z britvijo nekemu Ruskemu mafijcu nakaže, da Cronenberg prav uživa, ko muči gledalca z neposrednim prizorom nasilja. Kamera se tokrat ne umakne,  tako kot v Tarantinovih Steklih psih, ampak se zanalašč ustavi na obrazu in vratu žrtve, ki se duši v lastni krvi.  Kri tokrat šprica iz odprte rane, režiser ne prepušča gledalčevi domišljiji ničesar. Vse je tam, posneto, kot bi šlo za dokumentarec o rezanju vratov. Maskerji in mojstri posebnih učinkov svoje delo opravijo prepričljivo. Podoben prizor se v filmu ponovi še enkrat, ko mladi morilec iz uvoda filma urinira po nagrobnem kamnu, medtem ko se opit vrača iz nogometne tekme, in v tistem trenutku se mu mafijska družina ubitega maščuje na enak način. Prerezan vrat za prerezan vrat. Če je kdo  slučajno zamudil prvi prizor, ker se je basal s kokicami, tega ne bo.

Sem pa po ogledu teh dveh filmov razmišljal o tovrstnih prizorih ekstremnega nasilja.

Tega je namreč čedalje več in nekateri filmi so celoten smisel svojega filmskega obstoja našli prav v prikazih takšnega ultra nasilja in mučenja gledalca s šokantnimi prizori.  Zgodba se pri njih čedalje bolj umika v ozadje, v ospredje stopa brutalni akt nasilja.

Tak tipičen primer je recimo filmska franšiza Žaga (Saw), kjer so po mojem zadnjem štetju že pri šestem delu. V tem filmu si kot kaže čisto vsi, od scenarista, režiserja do igralcev dobesedno dajo duška, kako si izmisliti čim bolj bizarne načine umiranja in gledalca ob tem čim bolj šokirati. Ampak, ali kdo v tem zares uživa? Si lahko rečeš, oh, kako čudovito ogaben prizor?

Jaz ne!

Taki prizori ekstremnega nasilja mi povzročajo prej nelagodje, včasih enostavno raje pogledam stran, če se mi prizor preveč gabi. Rezanje vratu sodi sem in ne morem gledati niti, če to kdo izvaja na kokoših. Vem, kdo bo rekel, da je to režiserjev namen in ko v kinu vsi kričijo, omedlevajo ali si samo z roko zatiskajo oči, je to samo znak, da je filmski ekipi uspelo. Po to ste prišli v kino in to ste nenazadnje tudi dobili za svoj denar.  Odrasel človek ima pet litrov krvi, naše žrtve jih izkrvavijo sedem. Rezanje vratov, obglavljenja, kuhanje glave v mikrovalovki, polivanje z vrelim voskom, izrez srca pri živem telesu… Vse to smo lahko že videli in doživeli na filmskem platnu. Večkrat.

Meni se zdi, da se da takšno ekstremno nasilje enako učinkovito posneti tudi tako, kot je to storil Tarantino v prizoru mučenja policista, torej brez da se kamera fokusira na samo dejanje, ampak prikaže posledice oziroma lahko tudi samo izraze na obrazih protagonistov. To je meni povsem dovolj. Prizor rezanja vratu v Cronenbergovem filmu bi režiser enako učinkovito in brez da bi trpela zgodba posnel tako, da kamera ostane samo na obrazu žrtve.

Za večino gledalcev se mi zdi tak način bolj sprejemljiv tudi zato, ker gledanja filma ne zmoti pogled stran ali zatiskanje oči.

Advertisements

2 komentarja to “Ultraviolence”

  1. pijanec Says:

    Večji problem je ta, da so zadnji čas polni nasilja filmi, namenjeni za mladino. Hkrati pa so iz teh filmov popolnoma umaknili tudi najmanjšo goloto ali pogovor o seksu, čeprav bi to bilo veliko bolj primerno za takšno starost.

    Človek spolno dozori že pri 14 letih ali še prej, to mejo pa umetno pomikajo na 18 ali še višje. Pri nasilju pa je ravno obratno…

  2. dronyx Says:

    @pijanec, človek nasilno dozori v trenutku, ko nekoga samostojno prvič trešči na gobec. Večini se to zgodi že v vrtcu, le redki so tako zaostali v razvoju, da s tem odlašajo do osnovne šole.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: