Amatersko o fotografiji

Pred dnevi sem se po dolgem času spet malo sprehajal po Stari Ljubljani in pri lesenem umetnem mostu čez Ljubljanico mi je šlo kar malo na smeh, ko sem opazoval nek starejši Japonski par.

Moški je držal v roki res ogromen, lahko bi rekel kar huge Nikon fotoaparat, ki je imel objektiv premera kot kakšna mortadela salama. Ženska se je na mostu postavila tako, da se je v ozadju videlo tromostovje, potem pa je on kot kaže povsem ročno nastavljal dragoceni fotoaparat, ker je trajalo vsaj kakšno minuto, preden je naredil posnetek in se je lahko gospa končno premaknila iz mesta. Medtem ko je on fotografiral še nekaj panoramskih posnetkov, ga je žena ves čas pri tem početju pridno slikala s svojim malim fotoaparatom. Torej ženska je slikala moža, kako slika Staro Ljubljano s svojim profesionalnim Nikonom!

Če imajo muslimani navado, da morajo biti ženske povsem zakrite od vrha do tal, je pri Japoncih kot kaže navada, da mora moški nositi vsaj nekajkrat večji fotkič kot ženska, ker to ni bil edini par Japoncev, ki sem jih opazoval, ko so se sprehajali po Ljubljani.

Umetni most

Sam sem si pred nekaj leti kupil nekoliko resnejši fotoaparat Panasonic DMC FZ50, ki ima možnost nastavljati vse živo tudi ročno, je pa temu primerno toliko večji.

Želel sem se v bistvu naučiti delati kakšne boljše posnetke, ne samo pritiskati v načinu automatic mode sprožilec, zato sem si kupil še priročnik o digitalni fotografiji. Ampak iz tega ni nastalo kaj dosti, sploh pa ne fotografije, ki mi bi bile lahko v ponos in bi jih z zavistjo gledali profesionalni fotografi ter nekateri blogerji, ki se resneje ukvarjajo tudi s tem.

Fotoaparat je velik in daleč od ultraprenosnega, zato je večinoma ostal doma, razen na kakšnih izletih, ko je šel načrtno zraven. Pa tudi resnejša fotografija zahteva študiranje, torej čas in vztrajnost, kar se meni potem nikdar ni ljubilo. Za povrh pa sem ob tem še ugotovil, da nikakor ne drži, da relativno dragi fotoaparati kar avtomatično sami od sebe delajo boljše fotografije. Do neke mere da, vendar pa zame razlika ni taka, da je vredno žrtvovati prenosnost malih digitalnih fotoaparatov. Edino, kar je res prednost takega fotoaparata za popolnega amaterja, ki se mu ne ljubi prebrati niti navodil za napredno uporabo, je to, da ima velik optični zoom in se da ujeti v objektiv tudi kakšen oddaljeni objekt poželenja.

Tako sem prišel do zaključka, da potrebujem kljub takšni veliki škatli še nek ceneni prenosni fotoaparat, ki ga lahko ves čas nosim s sabo za pasom, podobno kot mobilni telefon. In kot sem se hitro prepričal, slike res dela podobne, kot malo boljši mobilni telefon (dokazi priloženi). Ima pa eno funkcijo, ki jo veliki bratec nima. Zna namreč zaznati nasmeh portretiranca in šele takrat sprožiti sprožilec. Je pa verjetno problem s to funkcijo pri ljudeh, ki se ne znajo pravilno nasmehniti.

Dolgčas ujet v foto objektiv

Dolgčas na temo Krik

Zraven malega fotoaparata sem si kupil še malo torbico firme Golla za nošenje okrog pasu.

Ker povsem črne niso imeli, sem bil prisiljen vzeti model, ki je imel narisanih še par belih rožic, kar se meni takrat niti ni zdelo sumljivo. Rožice, kot nekakšen kontrast mojemu karakterju, oh so sweet!

Golla flower power

Golla flower power

Potem pa doma torbico odprem in me spreleti srh. Notri je torbica homoerotične roza barve in očitno gre za nek ženski model, čeprav to nikjer uradno ne piše črno na belem. Da pa bo stvar še hujša, mi potem naslednji dan sodelavka pove kar direktno v obraz, da po njeno nosim žensko torbico za fotoaparat, ker ima rožice. So what? Ali moški ne smemo nositi rožic? Potem jo pa vprašam, ali bi bilo kaj drugače, če bi bili na slikicah namesto marjetic recimo listi konoplje? Ja, to je pa čisto nekaj drugega, mi odvrne. A?

Naredila sem se, da nisem preveč prizadeta, je pa to na moj lepo negovan libido porazno vplivalo. Tako sedaj razmišljam, da bi si iz Interneta potegnila slike golega Brada Pitta ali Jurija Bradača, jih nekaj časa pozorno opazovala (zlasti erotične predele in erogene cone) in pri tem spremljala, ali se tam spodaj kaj čudnega dogaja.

To bi pa bil preobrat v slogu romanov Agathe Christi, če bi šele sedaj ugotovila, da sem v bistvu ženska in moram še jaz iti po stopinjah, ki jih je ubral(a) Salome(na) ali pa trpeti večno prekletstvo ujetnice v kosmatem moškem telesu.

Nič, grem jaz sedaj čepe lulat.

Advertisements

15 Responses to “Amatersko o fotografiji”

  1. Nevenka Says:

    Previdno prosim, da ne bo po nogah kapljalo 🙂

    Kaj se sekiraš, saj si imel v torbici velik aparat. A ni to dovolj velik statement. Bi pa že moral odtehtati par rožic.

  2. tajča Says:

    Pri analognem fotoaparatu sem imela veselje s kombiniranjem zaslonke, globine, časa, lovljenjem pravega izreza in trenutka. Naporno, a zanimivo. Še bi ga uporabljala, moti me le razvijanje slik. Sedaj imam majnega digitalca in mi ne pride na misel, da bi na terenu “hodila po meniju”. Je pa vsaj kvantiteta. Kaj pa pri tem profesionalnem, na tej sliki ni videt, da bi se dalo kaj ročno nastavljat na objektivu.? Če je meni, potem ni čudno, da zgubiš veselje.
    Simpatičen zadnji del. Ni ženska, ker me ne pripenjamo za pas. 😀

  3. ana Says:

    Jest uporabljam fotoaparat velikosti bančne kartice, zato ker je majhen in lepo sede v žep.

  4. dronyx Says:

    @tajča: Da se prek menijev nastaviti vse živo, ampak halo, kaj naj se jaz pet minut prebijam čez nastavitve zato, da naredim en posnetek, ki za povrh zelo verjetno sploh ne bo uspel? Običajno nastavim kar avtomatičen način, z avtomatičnim fokusiranjem in ostrenjem slike, le zelo redko grem v menu in nastavim eno izmed vnaprej programiranih možnosti (portretna fotografija, “landscape”, nočni fireworks…). Samo povsem iste možnosti ima tudi malček za 140 €, razen da nima 12 kratnega zooma, ampak samo 3 kratnega. To pa je očitna prednost večjega fotoaparata (da bi pa spreminjal objektiv, mi pa nikoli ni prišlo niti na misel).

  5. had Says:

    ko enkrat ugotovis prednosti, ki ti jih ponuja manualen nacin, sploh ne ves vec da obstaja avtomatika..

    in se lepse pri vsem tem je dejstvo, da slike taksne, kot si jih naredis sam in ne logika aparata in programerjev (indijcev v vecini primerov)..

    in se nekaj je.. pri digitalcih je ena velika prednost.. ni potrebe po zapisovanju nastavitev, kot je bilo pri analogcih, ko si testiral kaksne stvari, ampak lepo pogledas exif in vidis, kje si ga “usral” 🙂

  6. dronyx Says:

    @had, meni je to jasno in ko jaz vidim kakšno dobro fotko, si vedno rečem “to bi pa tud Onyx rad delu”. Samo kot rečeno, po mojih opažanjih, profi uporaba manualnega načina fotografiranja ni tako enostavna, kot uporaba daljinca za TV. Je pa res z digitalci vse skupaj bistveno lažje kot včasih, ker lahko veliko eksperimentiraš in se učiš tako, kot se večina uči programiranja. Trial and error (s poskušanjem).

    Sem pa opazil, da imajo nekateri ljudje blazen občutek za kadriranje in na posnetke ujamejo reči, ki jih jaz niti ne bi opazil. Tako da ta vidik po moje tudi ni zanemarljiv, je pa verjetno tudi za to potrebnega nekaj talenta, ki se ga ne da naučiti iz priročnikov.

  7. had Says:

    kilometrina, ce ti ni prirojeno oko, je edina resitev..

    p.s.: po drugi strani pa je povsem preprosto delati dobre fotke, ce imas za to primerne pogoje.. dober fotograf pride na plano v trenutkih, ko so razmere nemogoce, ko nimas s seboj luckarja in celega seta flesev.. recimo.. lahko delas odlicno avtomobilisticne fotke, pa ti ne bodo uspele fotografije biciklistov, ker je to povsem drugacen nacin 🙂

  8. tajča Says:

    Dronyx, če ti bo pa prišlo na misel spreminjati objektiv, ti pa jaz lahko naredim šnelkurz. (Mislim resno, da si ne bi kaj spotikljivega mislil..:)

  9. dronyx Says:

    @tajča, dogovorjeno. Jaz rezerviram prenočišče Pri Mraku, ti prineseš s seboj objektiv. 🙂

  10. tajča Says:

    Dr., zvezd pa še nisem slikala:) Lahk sicer svojega prinesem, a tvoj objektiv se ne da ročno nastavljat?

  11. dronyx Says:

    @tajča: Ne vem, kaj lahko na objektivu nastavljaš? Jaz lahko na Panasonicu ročno zoomiram in ostrim sliko. Se pa ne da menjati objektiva, ali početi kaj drugega z njim.

    Glede zvezd pa tale resnična anekdota, ki me še danes spravi v smeh:

    Reče ženska ponoči “joj, koliko zvezdic je na nebu”, jaz pa odvrnem, da so to v bistvu različno velika sonca, le da so zelo oddaljena in zato videti tako majhna. Niso pa zares v obliki zvezde, ampak so okrogla. Potem me pa debelo gleda in reče “ali mi ti hočeš povedat, da gredo potem zjutraj vse zvezde skupaj in nastane Sonce?” To mi je pa potem povsem zaprlo usta in sem ostal brez besed. “Ja, v bistvu se združijo in to je to.” OMG.

  12. tajča Says:

    Na objektivu se da spreminjat kot praviš, globino ali zoom in pa zaslonko. Škoda, če te nimaš, z zaslonko in zoomom (z dvema vrstama črtic) lahko sam določaš, kje bo slika ostra in kje in koliko zamegljena. Mogoče pa ima tvoj aparat kak drug način, vsaj polavtomatsko se najbrž kaj da čarat.

    Anekdota, ja, tudi jaz se spomnim, ko “sva gledala in čakala zvezdne utrinke, pol pa počasi leti čez eno letalo..
    Kaj ti ločiš satelite od planetov, tako na oko? jaz ne.

  13. dronyx Says:

    @tajča: Seveda se da nastavljati zaslonko tudi ročno. Ne sicer na objektivu, ima pa zato poseben gumb. V bistvu lahko preklopim v povsem ročni način, kjer si lahko vse poljubno določiš, potem pa nastane slika, ki jo lahko samo še takoj brišeš, da kdo ne bi videl sramote.

    Pri zvezdnih utrinkih je tudi precej zgrešenih pojmov, ja, ker kdo celo res misli, da so to zvezde (po moje več kot 50% odrasle populacije, bojim pa se, da še kakšen procent več). Ampak to je pa res povsem zgrešen pojem, ki nima zveze z pojavom. Zvezdni utrinki so razni delci, ki priletijo v Zemljino atmosfero in se zaradi velike hitrosti uplinijo ter tako žarijo.

    S planeti in sateliti se pa nikdar nisem ukvarjal, ker to pa po moje s prostim očesom težko vidiš, oziroma moraš natančno vedeti, kam gledaš. Upam, da čim prej pridejo na Mars in tam gori postavijo igralne salone z reklamnimi reflektorji, ker potem bo opazovanje toliko lažje.

  14. tajča Says:

    Čakaj, kaj si že rekel na začetku.. ah zdaj razumem, ročno je z gumbi, ne na objektivu. Brišeš? Ponudba še velja 🙂

    Zvezdni utrinki da so delci, ki se uplinijo… še dobro, da letala počasi letijo :))))
    Ja, če se sveti in ni zvezda, je gotovo satelit ali planet, s soncem obsijan. 😕

    p.s Sorry, te lahko tikam, ne da se mi iskat onih stavkov v “trpnem načinu.

  15. chef Says:

    Zadeva je v bistvu vseeno preprosta, je pa res, da zahteva vajo, prekleto veliko vaje. Meni na primer uspevajo fotke, za katere se dejansko potrudim, medtem ko sem zdaj na dopustu streljal kar s pozicije, iz katere sem zagledal primeren objekt (in često tudi subjekt). Po mojih izkušnjah je v nastavitvah bolj malo skrivnosti, bolj pomembno je, kaj in kako vidiš – bistveno je, da vidiš stvari, ki bodo zanimale tiste, ki si bodo fotke ogledovali.

    Za krajinsko fotografijo na mojem primeru (blazno počaščen sem, da me navajaš kot referenco, čeprav po mojem pretiravaš) je praktično dovolj, da se poigraš z nastavitvijo zaslonke in malo še s prilagoditvijo svetlih/temnih tonov. Zaprta zaslonka v grobem pomeni globinsko ostrino in to je vse kar rabiš (poleg znanja uporabe polarizacijskega filtra), ker čas ti fotoaparat še vedno sam nastavi. Malo bolj zajebano je pa res fotografirat vodo, praviloma zato, ker so fotke često presvetljene.

    Za fotko slapu sem jih posnel recimo 10, pač poizkušaš in doma lepo pobrišeš ološ.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: