Interpretacije

S tem, ko se je klasičnim medijem pridružil še internet, s svojimi načini podajanja in interpretiranja novic, kot so recimo blogi in razni forumu, se mi zdi, da se resnica in objektivnost samo še bolj oddaljujeta in sedaj lahko praktično vsak od nas komentira in razlaga karkoli, kar mu trenutno pade na pamet ali je aktualno, brez da bi seveda podrobneje poznal ozadje.

In tako je pojem “zainteresirana javnost” samo še dodatno pridobil na članstvu.

Takšen tipičen primer, ki je v zadnjem času zbudil veliko zanimanje po forumih in blogih, je bila javna objava seznama najvišjih bruto plač zdravnikov, ki jo je objavil časopis Finance in so se potem še ostali mediji vrgli na še ne do konca oglodano kost.

Tako sem na Siolovem forumu lahko prebral, da naj bi predstojnik oddelka za patološko morfologijo v mariborskem UKC opravil poleg rednega dela  v tekočem mesecu še 259 ur dežurstev v bolnišnici (ne gre za pripravljenost na domu) in kot piše na forumu, naj bi omenjeni zdravnik delal v povprečju 20 ur na dan in za to zaslužil 14.763 € bruto.

Če teh številk ne greš preračunavati, verjameš na besedo izračunu in se lahko samo čudiš, pa ne samo plači. Namreč, kako lahko nekdo dela kot zdravnik cel mesec po 20 ur na dan, kar z drugo besedo pomeni, da je 30 dni v povprečju spal 4 ure, ostali čas pa je delal. To je po moje tudi medicinsko nemogoče, kaj šele da bi lahko ves ta čas vestno človek opravljal nek zahteven poklic, kar biti zdravnik domnevam naj bi bilo.

Če pogledamo na primer poklic pilota, kjer so življenja potnikov odvisna tudi od prisebnosti in zbranosti pilotov, ni ničesar prepuščeno naključju.

Njihov Pravilnik o delovnem času posadk zrakoplovov, je že sam po sebi cela znanost in vse je natančno specificirano. Tu seveda niti teoretično ni možno, da bi recimo pilot Adrie Airways naleteli dodatnih 270 ur, ker kao ni dovolj pilotov. Saj bi jih takoj obiskala aeronavtična inšpekcija, verjetno pa tudi kriminalisti, ker gre za neposredno ogrožanje življenj.

Ampak tudi tako “enostaven” poklic, kot je poklic avtoprevoznika (šoferja kamiona), ima po spominu nekje v zakonu predpisano, koliko ur največ skupaj so lahko šoferji za volanom in koliko počitka potrebujejo. Če te dobi policijska kontrola, plača kazen tako šofer, še bistveno višjo pa delodajalec, kjer je šofer zaposlen.

Kaj pa zdravniki?

Oh, to je pa tako enostaven poklic, da z lahkoto dežuraš še 259 ur na mesec, kar morda samo pomeni, da piješ kavo in zabavaš medicinske sestre.

Namreč če ti ljudje v službi počno še kaj drugega, ali celo zdravijo paciente, potem si upam tožiti zdravstveno ustanovo, v primeru da me je nestrokovno obdelal nekdo, ki je v zadnjem mesecu spal samo 4 ure na dan in bom na sodišču dokazal, da me je obdelal tako zaradi malomarnosti in preutrujenosti. Kaj tu ljudem ni jasno in kako si lahko bolnišnice kaj takega sploh privoščijo, je pa moje vprašanje?

Kot se je nekdo na forumu pohecal, se je pač zdravnik v Mariboru nesebično razdajal pacientom in ga je potrebno pohvaliti.

Ampak pri patološki morfologiji se ti ni treba preveč razdajati pacientom, ker imaš opravka z obdukcijami umrlih. Pa tudi obdukcije ne verjamem da lahko kdorkoli dela po 20 ur na dan, četudi ga poklic še tako veseli.  Dopuščam pa možnost, da patologa premestijo za dežurstvo recimo na infekcijski oddelek ali celo plastično kirurgijo. Če se to res dogaja, se bom pa še bolj prijel za glavo. Kot popolni laik jasno.

Res pa je, da si verjetno tudi patologija ne more privoščiti prevelikih zaostankov, ker bi pač svojci radi umrlega čim prej pokopali in ne čakali mesece dolgo na morebitno obdukcijo. Ampak to se verjetno ne da reševati tako, da nekdo dobesedno pregori na oddelku? Nenazadnje je patologija po mojem zopet laičnem mnenju kar primerno področje za študij bodočih zdravnikov in kirurgov, tako da se bi dalo tudi iz tega naslova dobiti nekaj kadra za lažje primere.

Potem sem šel pa še peš računati, kako bi izgledal mesec, če poleg rednega dela narediš 250 in več nadur.

Pri zdravnikih se verjetno ne da tako kot pri drugih državnih in javnih uradnikih strogo ločiti delovnih dni od vikenda, ker za zdravstvo je vikend predpostavljam tudi skoraj običajni delavni dan, če drugega ne, so tam vsaj dežurni zdravniki in medicinske sestre (večja posadka).

Če vzamem, da ima povprečni mesec 30 dni in od tega jih je 22 dni običajnih delavnih, potem iz tega naslova dobiš 174 ur, če ima delovni dan 8 ur. Če k temu dodaš še 259 ur dežurstev, potem je ta zdravnik v mesecu dni delal meni neverjetnih 433 ur.

Pa računam naprej.

Dan ima 24 ur in v 30 mesecih to znese preračunano 720 ur. Če odštejem ure, prebite v bolnišnici, pridem do številke 287, kolikor je imel ta zdravnik prostega časa.

Deljeno z 30, da številko blizu 10 ur na dan. Torej to, da bi spal samo po štiri ure na dan, ni nujno točno, kajti za spanje bi mu teoretično ostalo lahko 10 ur, minus čas, porabljen da pride do svoje postelje. Tako če se ne vozi ravno v Maribor iz Ljubljane z vlakom, lahko vsak dan spi po 8 ur, kar je za povprečnega človeka povsem dovolj.

Res pa je, da mu veliko drugega prostega časa potem niti ni ostalo, sploh ker je bil tudi vse vikende zdoma in je prišel praktično domov samo prespat.

Preberi še:
Plače malih bogov v belem

Advertisements

12 Responses to “Interpretacije”

  1. ZigaK Says:

    Ugibam: dežurstvo po moje zgleda tako, da zdravnik dežura čez noč – in če ni nikogar, pač odspi svojih 8 ur?

  2. En Kovač Says:

    Evo, kako prideš do štirih ur na dan (čeprav ti je itak verjetno jasno):
    174 rednih ur + 259 ur dežurstev = 433 ur (kot si že sam izračunal)
    potem pa so (napačno) predpostavili, da je teh 433 ur zdravnik oddelal samo v 22-ih delovnih dneh, ki imajo skupaj 22 dni * 24 ur = 528 ur
    Razlika, ko ni delal je tako 528 – 433 = 95 ur in to so lepo delili s številom delovnih dni ter zaokrožili navzdol 95 / 22 = 4.32.

    Prepričan pa sem, da zdravnik med dežurstvom na delovnem mestu lahko tudi zadrema in ga bodo že zbudili, če bo kak nujen primer. Torej tudi, če bi teh 259 ur dežurstva opravil le v tistih 22-ih delovnih dneh, ni nujno, da je spal le 4 ure na dan (če vikende ignoriram).

    Sicer pa mene ne mučijo visoke plače. Muči me ravno nasprotno, da s plačami v javnem sektorju želijo vse spraviti v en koš. Torej bi pri nas dr. House dobival enako plačo, kot en navaden pocar, ki pošlje več pacientov v mrtvašnico, kot pa domov? In potem se po drugi strani sprašujemo, zakaj vrhunski kader odhaja v tujino. Niti ni nujno, da jih v tujino potegne le višja plača. Mogoče pa ne prenesejo nepravičnosti pri nas, ko njihov kolega za 5-krat manj opravljenega dela dobiva enako plačo?

    Žalostno pa je tudi, da se zaposleni v javnem sektorju borijo za uravnilovko pri plačah. Kako naj si drugače razlagam dejstvo, da se z vsemi štirimi borijo proti stimulativnim plačam, pač glede na opravljeno delo? Očitno nekateri še vedno le grejejo stolčke in prejemajo plačo, tudi če je njihova efikastnost na nuli.

  3. dronyx Says:

    @ZigaK, morda je temu res tako, samo potem je to spanje na delovnem mestu prekleto dobro plačano. In na patologiji ti ponavadi ne pripeljejo nikogar, ki bi mu reševal življenje ter bi šlo za sekunde in te bo vsak počakal do naslednjega dne, tudi če greš domov spat (malo zdravniškega črnega humorja, ki je v teh krogih dobro razvit). Je pa res, da spet govorimo laiki o rečeh, ki jih ne poznamo. Kar pa ni nujno dobro.

    @En Kovač, jaz mislim da nekatere zadeve kar dobro poznam in po večletnih izkušnjah lahko rečem, da si najboljše plače ponavadi ne izborijo vrhunski strokovnjaki, ampak tisti, ki veliko časa posvetijo borbi za “dostojno plačilo” in ves čas pridno štejejo in seštevajo nadure.

    Vrhunski strokovnjaki se ponavadi s tem niti ne ukvarjajo, ker bi jim to vzelo preveč dragocenega časa in energije, jih pa verjetno potem tako javno objavljeni seznami pogrejejo in se kdo lahko še vpraša, kaj tu sploh počne. To je pa lahko slabo, v zdravstvu pa sploh, ker vrhunski strokovnjaki ne rastejo na drevesih, pa tudi nekega navala iz tujine ne vidim.

    Je pa problem plač v javnem sektorju ta, da izjemno težko postaviš pravičen sistem, kjer bo dobro delo nagrajeno, ker gre prvič za sistem, ki ne nastopa na prostem trgu in so “prihodki od boga dani” (tako da ne ceniš tiste, ki več prispevajo k zaslužku, kot je to v podjetju), kot drugo pa je v tem sistemu veliko politično ali “politično” nastavljenega kadra, ki izjemno težko objektivno ocenjuje vse zaposlene in na koncu če nimaš uravnilovke ugotoviš, da si peščica priviligiranih zaposlenih deli še več, ostali pa se počutijo milo rečeno izigrane in potem še tisti, ki so prej delali, prestavijo v prvo brzino, nekateri pa celo V LER. Jebi ga, tak ti je to.

  4. chef Says:

    Jaz imam prvoosebno izkušnjo z veterinarko.

    Kot prvo: s takim človekom ni za shajat.

    Ona je imela dežurstva, če mene vprašaš, praktično vsak dan. Še zdaj nisem prepričan, če me ni mogoče nategovala ali če ni nekdo nategoval nje. Dejstvo pa je, da je cele dneve čepela po dežurstvih, in to z blaznim užitkom.

    In kako izgleda to dežurstvo?

    V ambulanti imajo postelje. Ona je potem sicer raje našla stanovanja v neposredni bližini službe, tako da je šla dejansko spat domov, če je povozilo kakšnega cucka, je pa enostavno obula čevlje in ga pičila porihtat v službo. Če je imela srečo, pa pač ni bilo nikogar, ona je pa oddelala 24 ali 36 ur, od tega mogoče realnih 16. Je pa res, da na tak način nimaš absolutno nobenega življenja.

    Sem pa jaz lanskega novembra delal tri tedne po 80 – 90 ur tedensko. Vam povem, to je taka jeba, da se ne da povedat – praktično izgubiš prijatelje in stik z realnim svetom, tako da še en teden k sebi prihajaš.

  5. dronyx Says:

    @Chef, pošteno povedano, jaz si ne predstavljam niti, da bi delal 40 ur na mesec več, kot je to zakonsko predpisano. Če me kdo v to prisili, kličem takoj na mobilca mojega odvetnika. Pa ne gre tu sploh za denar, ker me malo briga, po koliko so plačane nadure in ali tam karkoli delam, ali samo spim na mobilni postelji. Jaz hočem enostavno imeti svoj prosti čas, kjer lahko počnem kar hočem.

    Nekako pa ne pristajam na razne trike, ko šefi, zlasti v javnem sektorju rečejo, da imajo kar se tiče plač praktično zvezane roke, da pa se da na drugačne načine dohodke popraviti. In en tak način je nabijane nerealnih nadur. To je meni pa v temelju zgrešeno in ko bi prvi pacient iztožil lepo vsoto denarja, ker ga je operiral nekdo, ki je po papirjih zadnji teden spal samo 4 ure na dan, potem bi pa spet vsi skočili pokonci, imeli bi Trenja in tako dalje, kako je to sploh mogoče.

    Zdravstvo pač ni šala in se ne more jemati kot šala.

  6. En Kovač Says:

    @dronyx Seveda je res, da si najboljše plače izborijo največji in najbolj privilegirani “komolčarji”, ne pa najbolj pridni delavci. Sistem pač ni pravičen.
    Ampak reševati nepravičen sistem z neko uravnilovko, je pa enako nepravično. Tako me nov sistem plač v javnem sektorju še najbolj spominja na ne tako zelo oddaljen socializem in komunizem. Vsem delavcem pač dati enako vsoto denarja, ne glede na to, koliko ga dejansko “pridelajo”. Kam je tak sistem pripeljal, pa tudi vemo – na koncu so bili vsi v leru (če si sposodim tvoj izraz). Čakalne vrste v zdravstvu in sodstvu (kljub vsem številnim izplačanim naduram) me napeljujejo na misel, da se to že dogaja.

    In ne me narobe razumeti, nikakor ne pravim, da si je ta zdravnik zaslužil teh skoraj 15.000 eurov. Samo število nadur samo po sebi tudi ne bi smelo biti razlog za visoko izplačilo, ampak bi to morala biti produktivnost! Nekdo lahko namreč čisto enostavno vegetira teh 260 dodatnih ur, nekdo drug pa v 260 dodatnih urah res naredi delo še dveh zaposlenih (čeprav si vseeno malce težko predstavljam 260 kvalitetno opravljenih nadur).
    Po drugi strani pa – kaj pa, če je vseeno konkretno delal 430 ur na mesec? Sicer je to 14 ur na dan, ampak kakšen mesec je čisto možno delati 14 ur na dan!

    Glede na Zakon o delovnih razmerjih, ki dovoljuje največ 20 nadur na mesec, na letnem nivoju pa največ 180 (če me spomin ne vara, imajo zdravniki malenkost višji prag), je torej je nekdo, ki je dovolil (odobril) tolikšno število nadur najbrž v kakšnem prekršku?

    Torej je nekdo, ki je dovolil (odobril) tolikšno število nadur najbrž v kakšnem prekršku?

  7. En Kovač Says:

    Ups, nekaj je šlo narobe s tole oddajo. Je tole okno premajhno za moje (pre)dolge odgovore 🙂

    Če imaš možnost, prosim zbriši prvi del do @dronyx in zadnji odstavek.

  8. chef Says:

    @dronyx: Točno tako. Ko enkrat delaš v takem obsegu, ugotoviš, da je denar res en drek vreden.

  9. dronyx Says:

    @En Kovač:

    Ljudje ponavadi smo občutljivi na plače, ampak bolj kot v absolutnem znesku (če en gre res za golo preživetje), smo občutljivi na razmerja.

    Sicer večina razume, da imaš v športu lahko zvezdnike neke ekipe, ki imajo bajne pogodbe, ne razume pa, da potrebuješ take ljudi še kje drugje. Jasno jim je, da je nek Ronaldo ali Kaka motor ekipe, ki vleče še ostale, v kritičnih trenutkih pa da vse od sebe in morda zabije še odločilni gol. Ampak po mojih izkušnjah obstajajo taki ljudje tudi na drugih področjih in nedvomno tudi v zdravstvu. V takih primerih gre nenazadnje tudi za prenos znanja in izkušenj, ki jih tak človek prinese v delovno okolje.

    Za “zvezdnike” se ponavadi v poslovnem okolju proglasijo managerji, pa čeprav jih je nastavila politika in samo ubogajo odločitve drugih. Plačo in ostale ugodnosti imajo pa kljub temu zvezdniško, da o odpravninah niti ne govorim.

    Javni sektor s svojim togim plačnim sistemom tega enostavno ne upošteva in tudi nima načina, da bi take ljudi dobili v ekipe, čeprav bi jih marsikje potrebovali. Ampak za take primere moraš imeti možnost, da z nekom skleneš individualno pogodbo mimo sistema, ki velja za ostale (povprečne) delavce. Meni nesprejemljivo pa je, če se take ljudi zaposluje tako, da se obstoječi sistem na veliko izigrava, ker to je pa lahko usodno. Potem tak sistem nima več smisla, ker ga na koncu očitno vsi izigravajo (no ja, tisti pač, ki ga lahko in to zdravniki očitno so).

    “Veste, plače zdravnikov so slabe in več kot 4.500 € bruto vam ne moremo ponuditi, ker nas omejuje plačni sistem. Se pa da potem z nadurami in dežurstvi plačo nekoliko popraviti, tako da boste imeli lahko tudi plačo okrog 10.000 bruto, kar pa je že upam nekaj.”

    Seveda, večina ostalih iz javnega sektorja lahko o tem res samo sanja pri belem dnevu (da o delavcih, ki trdo garajo cel mesec za 500 € in so po 8 urnem delovniku povsem izčrpani, ne govorim), pa čeprav nekateri med njimi lahko s svojim delom naredijo več škode, kot marsikateri zdravnik. Ampak ko pa se gredo pogajati o plačah in se primerja številke, se pa seveda vse te plačane nadure in dežurstva (morda celo spanje na delovnem mestu) gladko ignorira in vsi operirajo z golimi številkami, brez vseh dodatkov. To je pa seveda nerealno in zavajajoče.

    Če pogledam seznam top plačanih zdravnikov in upoštevam, da imajo mnogi iz seznama še razne popoldanske obrti in odprte s.p.-je, se mi nekako kar zdi, da tu ne gre samo za vrhunske strokovnjake, ampak so na seznamu najbolje plačanih tudi ljudje, ki si kot kaže vse možne dodatke in nadure pišejo prosto po občutku ter se pač znajdejo, kolikor se le da oziroma toliko, kolikor sistem še dopušča.

    Jaz namreč zares močno dvomim, da imajo vse bolnišnice registratorje delovnega časa, sploh pa dvomim, da veljajo ti tudi za zdravnike. Sem pa že videl, kako izgleda, če si ljudje sami pišejo prisotnost na list papirja. Od 20 zaposlenih, nisem srečal na delovnem mestu nikdar več kot 3 hkrati. Ljudje smo inteligentna bitja.

    Sedaj pa se postavimo v kožo zares vrhunskega zdravnika ali kirurga UKC, ki dan za dnem dela operacije na odprtem srcu ali izvaja transplantacije organov. Za njega je seveda znanstvena fantastika 250 nadur, saj je verjetno že običajni delavnik izredno naporen in med zahtevno operacijo izgubijo veliko energije ter se bi brez počitka zgrudili od napora. Niso pa to seveda roboti, ki ne bi poznali utrujenosti, kajti njihova telesa ne delujejo bistveno drugače od naših.

    Ampak potem pa ti ljudje v časopisih berejo, kako se nekateri njihovi kolegi znajdejo in naredijo po 250 nadur na patologiji (nočem zadeve podcenjevati, samo tam so ljudje mrtvi, res pa je, da moraš kot patolog včasih morda kakšno očitno napako zdravnikov pokriti z ustrezno prirejeno obdukcijo). Ja seveda, tudi če jih zares in spijo kar v službi, je to za mnoge ostale enostavno nemogoče. In potem pridemo do zaključka, da je to ne samo navadno izzigravanje, ampak celo deluje destruktivno na celoten sistem.

    Meni se zdi povsem logično in sprejemljivo, da večina zaposlenih v javnem zdravstvu, ki piše recepte in napotnice za specialiste, pade pod enoten plačni sistem, za nekatere ljudi v tem sistemu in to pa so top zdravniki in kirurgi, pa se sklenejo individualne pogodbe, kjer so plača in ugodnosti stvar pogajanja vodstev zdravstvenih ustanov. V takem primeru pa je potem možno, da ne bodo najbolj plačani ljudje, ki se znajdejo, ampak tisti, ki so res “zvezdniki ekipe” v športnem žargonu.

    Vidim pa, da je ljudem nelagodno že če samo pišeš o zdravstvu češ, kako si kaj takega upaš, ker ti ljudje rešujejo življenja. Ampak jaz do njih nimam kot rečeno nobenih predsodkov (enkrat so me ti ljudje dobili v svoje roke in takrat bi bilo bolje zame, če ne bi naredili čisto nič) in se ne bojim, da bi mi za nalašč izrezali zdravo ledvico.

  10. En Kovač Says:

    Da bi nekateri morali imeti individualne pogodbe (ali bo že sistem za njih predvidel recimo višji plačni razred), se strinjam. Je pa težava z izbiro top “zvezdnikov”. Kdo in po kakšnem ključu jih bo namreč izbral? V privat podjetjih je to precej enostavno – individualne pogodbe tistim, ki prinašajo več dobička, v javnem sektorju pa denar pride “z neba”.

    Glede izigravanja sistema z nabijanjem nadur sem pa že vprejšnjem odgovoru zapisal, kaj o nadurah pravi Zakon o delovnih razmerjih. Torej so se znašli celo mnogo bolje, kot sistem dopušča! In ne vem, zakaj jim nekdo ne stopi na prste, saj se vsi podatki z urami in zneskom vred (tudi za izplačane nadure) mesečno posredujejo na AJPES.

  11. dronyx Says:

    Sistem javnega zdravstva, kot ga poznamo pri nas, ima vendarle nekoga, ki mu ne bi smelo biti čisto vseeno, kako se razmetava ta denar in izzigrava vse možne zakone. To je Zdravstvena zavarovalnica (ZZZS). Zakaj očitno tega ne počne in dopušča tako kaotično stanje, ki nikakor ni v prid zavarovancem, ne vem in si niti ne želim vedeti. Če pa bi obstajal politična volja, sem prepričan, da se da tudi naše javno zdravstvo v razumnem času sanirati in v tem primeru bi pridobili najboljši kadri v zdravstvu in predvsem bolniki, ker bi se za isti denar naredilo več. Nekateri pa bi nezaslužene privilegije tudi izgubili. So what?

  12. Tradej Says:

    Če te zanima kje so dobili 20 ur na dan: 450 ur, ki jih je skupno oddelal deliš samo z 22 delavniki (in ne 30).
    Drugače, sem poznal filipinca, ki je delal cca 350 ur na mesec, fizično delo, 7 dni na teden, 7 mesecev skupaj. Z nasmehom.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: