[●REC]

Ko odpreš svojo prvo manjšo zasebno televizijo, imaš verjetno na sporedu poleg reklam vsaj še dve nizkoproračunski oddaji lastne produkcije.

Ena oddaja so zanesljivo glasbene želje, kjer silikonska prsata blondinka z umetnimi joški in ustnicami izpolnjuje glasbene želje in vrti stare video spote. Druga pa bi že lahko bila oddaja, kjer mlajšo študentko novinarstva skupaj s snemalcem pošlješ na teren in spremlja delo raznih “zanimivih” poklicev, kot so reševalci, gasilci, strojevodje in podobno. Če se ne motim, je pred časom eno tako oddajo imela tudi neka naša manjša zasebna TV, po spominu bi bil lahko TV3, nisem pa prepričan.

In ko gledaš prve pol ure španskega filma [●REC], katerega ime predstavlja napis na kameri, ko ta snema (recording), praktično ne moreš vedeti, ali gre res za dokumentarno oddajo o delu gasilcev, ali za igrani film.

Mlajša, najstniško živahna novinarka Ángela Vidal in njen snemalec Pablo se sprehajata po povsem običajni gasilski postaji v Barceloni in upata, da bosta dočakala končno kakšno pravo gasilsko akcijo, ker sicer je življenje ponoči na gasilski postaji en sam živi dolgčas.

In vsaj za silo akcija se začne v trenutku, ko na gasilski postaji dobijo klic v sil, da je neka starejša gospa ujeta v stanovanju in bo kot kaže potrebno zopet s pomočjo posebnega kovčka z ustrezno opremo vdreti v stanovanje. Sicer povsem običajna gasilska rutina, ki jo verjetno gasilci poklicne brigade počno pogosteje, kot gasijo prave požare.

Gasilci odhitijo z manjšim kombiniranim gasilskim vozilom na intervencijo, z njimi pa odide na teren tudi novinarka s snemalcem, ki se med vožnjo sprašuje, zakaj ne vklopijo alarma, nakar se spomni, da se temu reče sirena in prosi snemalca, če lahko ta prizor še enkrat posnameta.

Ampak španski film [●REC] ni klasičen dokumentarec, temveč po moje ena najboljših srhljivk zadnjega časa, ki je posneta v stilu Čarovnice iz Blaira s samo eno kamero, ki jo drži v rokah snemalec TV ekipe, kar gledalcu pričara dokumentaren pogled na dogodke.

Film pa je vreden ogleda vsaj za dve kategorije gledalcev:

Če ste ljubitelj srhljivk in take filme gledate v čisti temi, je to prava zadeva, ki vas nekajkrat lahko vrže iz stola.

Če bi radi posneli svoj prvi film, pa ste obupali že takoj na začetku, ker ste slišali govorice, da se dobrega in gledljivega filma ne da posneti brez proračuna, ki sega vsaj tja do nekaj milijonov €.

Ta španski film je dokaz, da temu še zdaleč ni tako. Kot sem prebral, za ta film niso postavili ene same scene, ampak je vse posneto na resničnih lokacijah, tako kot se za “dokumentarec” tudi spodobi.

Zame vrhunska pa je tudi igra “igralcev”, kjer nikdar nimaš občutka, da gre za igralce, ampak res delujejo kot naključne osebe, ki so se znašle čisto slučajno na mestu srhljivih dogodkov. Če bi to snemal Hollywood, bi lahko v vlogi novinarke nastopila Julia Roberts in vlogo gasilca bi lahko dobil George Clooney, ampak s tem bi film takoj izgubil bistveno, to pa je, da gre za “dokumentarec”, v katerem nastopajo ljudje iz ulice in ne neki  zvezdniki za 25.000.000 USD, ki jih vsak dan videvamo po časopisih kot akterje raznih trač novic.

Ne vem, ali je igralka, ki igra vlogo TV novinarke, zares prava poklicna igralka, ali pa gre za naturščico, vendar njena igra je meni naravnost fenomenalna. Sploh prizori proti koncu filma, kjer tudi njo zajame histerija in panika, so odigrani zelo prepričljivo. Zlasti srhljiv pa je del, ko kamera snema na podstrešju zgradbe v nočnem načinu (night vision), ker je zmanjkalo elektrike. Kader je zožan, v zelenih odtenkih, prevladuje pa tema, le oči se poudarjeno svetijo, kar na samo grozljivost prizora vpliva blagodejno.

O sami zgodbi od trenutka, ko gasilci pridejo v zgradbo in vdrejo v stanovanje zaklenjen starejše ženske, ne bom pisal, ker bi šlo za spoiler. Je pa res, da te konec filma pusti nekako s trdim tičem v rokah in se počutiš  ne čisto potešenega. Ampak tudi to je narejeno z jajci, kajti če bi šlo za klasično Hoolywoodsko produkcijo, bi bil konec zanesljivo drugačen.

Sem se pa ob tem filmu spomnil na film Vinčija Anžlovarja Vampir z Gorjancev, ki ga sicer nisem gledal, sem pa bral kritike in izgovore, da se brez resnega denarja dobrega filma pri nas ne da posneti.

Čeprav je neumnost omenjati mojstrovino, kot je [●REC], v kontekstu z Vampirjem iz Gorjancev, ampak kljub temu. Ta film je še en dokaz, da temu ni tako, če je le ideja dobra. In kako dobra je bila v primeru španskega filma priča tudi dejstvo, da so po njemu Američani posneli remake z naslovom Quarantine (Karantena), ki je bil na sporedu naših kinematografov nekje konec lanskega leta (španskega originala [●REC] očitno ni bilo).

O čem takem, lahko Vampir iz Gorjancev samo sanja. Upam pa, da bo nekoč prišel dan, ko bo Hollywood tudi po kakšnem Slovenskem filmu posnel remake in bo prišel vsaj vonj po originalu v kinematografe po svetu.

Onyxova [●SUBjektivna] ocena: za ljubitelja žanra ogled obvezen

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: