Plače malih bogov v belem

Javna objava najrazličnejših plač meni osebno največkrat ne pomeni nič, saj smo nenazadnje v kapitalizmu in plačni sistem je zadeva vsakega delodajalca, če pa zaposleni z plačo ni zadovoljen, pa nenazadnje lahko začne iskati drugo, boljšo službo.

Plače pa zame postanejo problematične v tistem trenutku, ko gre za plače v nekem celovitem sistemu, ki zajema najrazličnejše profile in za katerega je nekdo trdil (konkretno bivši minister za javno upravo dr. Virant), da bo vzpostavil pravičnejša plačna razmerja. Tu pa na plačo jaz ne gledam več samo kot na denar, ki ga nekdo dobi nakazanega na TR, ampak gre meni predvsem za simbolično sporočilo, kako so različni poklici v družbi cenjeni in spoštovani.

In iz spodnje razpredelnice, ki so jo objavile Finance na spletu, lahko vsak zaposleni v javnem sektorju (in tudi drugje) naredi hitro primerjavo, kam pa je umeščena njegova plača.

Po mojih izkušnjah in poznavanju sistema državne uprave lahko rečem, da povprečna plača uradnika z visoko izobrazbo, torej univerzitetno diplomo, v tem sistemu in po desetih letih delovne dobe znaša kvečjemu nekje okrog 2.000  € v bruto znesku. Nadure in podobne zadeve, kot je recimo pripravljenost na domu, pa se kakor daleč mi seže spomin niso nikdar izplačevale. Sam recimo nisem v zadnjih 10 letih dobil plačane ene same nadure.

Res je sicer, da tukaj objavljene plače obsegajo poleg gole plače še najrazličnejše zdravniške dodatke in ostale bonitete, ampak kljub temu pa so razmerja meni sapo jemajoča in s tem so po moje razvrednotili praktično vse ostale poklice.

Jaz zase odkrito priznam, da sem že pred časom raztrgal in vrgel v smeti diplomo takratne Fakultete za elektrotehniko in računalništvo (uspeh je objavljen javno tukaj), ker se je v praksi potem izkazalo, da je to dejansko ničvreden papir, s katerim lahko sicer prenašaš računalnike in moraš na koncu biti še srečen, da imaš sploh nek dohodek, pa kakršenkoli že je. Ko potem pri sebi pomisliš, koliko dela je vložena že samo v pridobitev diplome, si lahko samo rečeš, da si B.E.D.A.K. Ampak o tem sem že večkrat pisal in nima smisla, zato se bom tu vrnil k zdravnikom.

vir: finance.si

Ti ljudje med splošno javnostjo veljajo za nekakšne male bogove v belem in ne glede na to kaj počnejo, se nihče ne upa vtakniti na to področje, ker se pač vsak boji, da bo nekega dne imel z njimi opravka in bo morda celo lastno življenje odvisno od njihovega dobrega ali slabega dela, dobrega ali slabega dne (recimo kirurg pacientko pomotoma šest krat zabode v srce).

To seveda nedvomno drži.

Subjekt zdravnikovega dela je človek in posledično je pač tudi od njihovega dobrega ali slabega dela odvisno, kako bo naša bolezen tretirana, ali bo sploh pravilno diagnosticirana in kakšne oskrbe bomo deležni. Niso pa to nikakršni bogovi v belem in glede na to, kaj sem jaz videl in doživel v zadnjem času, se mi zdi, da nekateri zdravniki svoje delo opravljajo skrajno neodgovorno in malomarno, le da se o tem nihče ne upa, kot rečeno, javno govoriti.

Tokrat pa bom opisal dva primera, kjer so bile vpletene meni bližnje osebe. O imenih in za koga gre, ne bom pisal, ker to niti ni pomembno.

PRIMER I.
Bodoča mamica, stara nekaj let čez 30, je prvič noseča. Ker analize ugotovijo, da so nekateri parametri bistveno povišani, se odločijo za predčasno hospitalizacijo v Ljubljanski porodnišnici, kjer bodo redno spremljali povišane parametre. Do roka poroda manjka še cel mesec dni.

Po nekaj dneh analize pokažejo, da se spremljani parametri še višajo in da na to vpliva plod. Zato sprejmejo odločitev, da en mesec predčasno sprožijo umetno porod, ker če bi se to stanje nadaljevalo, bi lahko prišlo celo do smrti pacientke.

Porod mine brez problema in sprva kaže, da je vse v redu. Tako z mamico, kot otrokom. Čez kakšen dan pa se pojavi pri mamici povišana telesna temperatura, za katero ne vedo, za kaj gre. Po nekaj dneh visoka telesna temperatura (blizu 40) ne pade, ampak kljub temu sprejmejo odločitev, da gre z otrokom domov, v domačo oskrbo, ker naj bi šlo samo za prehlad ali nekaj takega.

Še isti dan, ali morda kakšen dan kasneje, se ji doma stanje še bistveno poslabša in sedaj ne more več brez pomoči niti vstati iz postelje. Sledi takoj ponovna hospitalizacija nazaj v porodnišnico. Ampak tudi tokrat nihče ne ve, za kaj gre in jo zdravijo z nekimi antibiotiki. Očitno še vedno mnenja, da gre za kakšen prehlad.

In potem se to, kar naj bi bil rutinski porod, sprevrže v reševanje življenja.

Ugotovijo namreč, da je prišlo pri porodu s carskim rezom do notranje okužbe, ki se je zaradi tako počasnega diagnosticiranja že tako zelo razvila, da pacientko nemudoma prepeljejo v UKC (klinični center), kjer jo takoj operirajo.

Po operaciji so jo ostale bolnice v sobi samo debelo gledale in spraševale, kakšne veze ima, kajti, kot so dejale, se je z njo ukvarjala najboljša ekipa zdravnikov, ki jo UKC premore! Ampak zakaj? Ja zato, ker so razumeli, da je nekdo naredil pri porodu skoraj usodno napako in so morali zaradi tega dobesedno reševati življenje.

Ker poznam starejšo gospo, ki je bila včasih v tej isti porodnišnici medicinska sestra in je sodelovala pri mnogi porodih, sem jo vprašal, kako lahko danes, ko vendar ne gre za  neko Bolnišnico Franjo globoko v gozdu in sredi vojnega stanja, pride do takšne  okužbe notranjih organov pri porodu z carskim rezom, za katerega sem jaz mislil, da gre vendarle za rutinski poseg.

Pa mi je odgovorila, da so take okužbe praktično vedno posledica nerazkuženih inštrumentov ali ostalih priprav, včasih pa kdo enostavno pozabi v pacientki še kakšno gazo ali kaj takega.

PRIMER II.
Starejši gospod, star 84 let, v življenju ni bil praktično nikdar resno bolan in samo nekajkrat pri zdravniku.

Potem pa se mu naenkrat pojavi neprijetno šumenje  in ropot v glavi. Sam je dejal, kot da bi letelo reaktivno letalo nad hišo.  Simptomi ne izginejo, ampak postanejo še močnejši, zato gre k splošnemu zdravniku in mu opiše problem. Ker ima težave tudi s sluhom, je zdravnik mnenja, da ropot izvira iz ušesa in mu predpiše neka zdravila za vnetje ušesa. Drugih preiskav ne naredi nobenih.

Zdravila ne pomagajo in ropot v glavi se nadaljuje. Čez nekaj časa se stanje tako poslabša, da komaj pride do zdravstvenega doma. Tam zdravnik izmeri najprej pritisk in pulz srca, ter ga skoraj šok. Utrip srca in pritisk sta izjemno povečana in zopet se začne borba za življenje iz nečesa, kar naj bi bilo vnetje ušesa. Ker je zadeva urgentna, ni bilo časa za klicanje svojcev, ampak direktno pokličejo rešilca, ki gospoda z utripajočimi lučmi in vklopljeno sireno odpelje direktno na urgenco UKC.

Zvečer pride sin domov in ugotovi, da očeta ni doma, kar se mu zdi čudno. Nobenega listka, ničesar. Potem mu svetujejo, da naj pokliče na urgenco, ker je očetu morda prišlo slabo in so ga odpeljali v bolnico.

Pokliče na urgenco in oče je dejansko tam, kjer že cel dan čaka na pregled. Ura je nekje 8 zvečer, tja je bil prepeljan  enkrat dopoldan. Sin z avtom odhiti v Ljubljano in sproti pobere še sestro. Skupaj so na urgenci do 2 ure ponoči, ko so narejen še zadnje preiskave. Takrat zdravniki še ne vedo, ali bo šel oče domov, ali ga bodo morali zadržati. Na koncu se na podlagi slike srca odločijo, da ga zadržijo, ker je na sliki videti nekakšen strdek. Premeščen je na oddelek za kirurgijo srca in ožilja na Ljubljanskem UKC.

Ko ga sin in hči obiščeta naslednji dan, izgleda oče v redu in se še šali ter zabava medicinsko sestro. Skupaj debatirajo o tem, kam bodo šli skupaj potem, ko pride oče domov iz bolnišnice.

Naslednji dan gre hči prej iz službe, da se pogovori z zdravnikom, glede stanja očeta. Sin je tisti dan zadržan. Zdravnik na oddelku ji pove, da ima oče nek strdek v krvi blizu srca, ki ga bodo pozdravili z zdravili, ni pa nič hudega. Potem pa reče, da se mu mudi, ker se pripravljajo na stavko. Niti z besedo ne omeni, da je stanje resno in da je očetovo življenje v nevarnosti.

Zvečer pokličejo iz UKC sina domov, na telefonu je zdravnik kardio oddelka. “Imam slabo novico. Vaš oče je žal umrl.

Žal bobnenje v glavi ni bilo posledica vnetje ušesa, ampak je šlo dejansko za strdek v ožilju, ki je ogrožal delovanje srca, očitno pa je povzročal tudi ropot v glavi. Zdravila, ki so mu jih dajali, so dosegla samo to, da je šel strdek naprej in tako povzročil smrt.

Če bi osebni zdravnik, ki ga je prvič sprejel, naredil vse preiskave, bi morda bil izzid drugačen in bi mu lahko podaljšali življenje za nekaj let.  Tako pa je bilo prepozno.

Tudi sam sem leta 1999, natančno na svoj 30 rojstni dan, zbolel. Kot se je kasneje izkazalo tako resno, da je bolezen od takrat naprej moje življenje praktično usodno zaznamovala.

V vsem tem času, to pa je že skoraj desetletje, so poizkušali zadevo zdraviti z raznimi zdravili, a sem enostavno ugotovil, da razen stranskih učinkov, ki zanesljivo delujejo, drugih omembe vrednih pozitivnih učinkov zdravil praktično ni. Torej je bil ves ta denar, ki je šel za zdravila, vržen skozi okno.

In ko sem zadevo šel malo bolj raziskovati, sem enostavno ugotovil, da medicina tega sploh ne zna zdraviti, kar sicer ti nihče ne pove direktno v obraz, ampak to dokazuje praksa. Torej so potem milijarde € letno, ki se porabijo za ta zdravila po svetu, samo pesek v oči in eden velik blef, ki deluje v navezi med zdravniki in industrijo zdravil, ki obrača ogromne denarje in ustvarja tudi velike dobičke. Pacienti so tem bleferjem samo navadna kolateralna škoda.

Bogovi v belem? Ne, samo ljudje. Mnogi med njimi čisto običajni, nadpovprečno dobro plačani povprečneži (nekateri tudi z dobro razvitim smislom za črni humor).

90 Responses to “Plače malih bogov v belem”

  1. Mašon Says:

    mal mi je všeč, ko se spravjo ljudje, ki nimajo pojma o medicini rediagnosticirat.
    1. primer – prehlad je virus in torej se ga ne zdravi z antibiotiki. ko so jo dal zdravniki na intravenozne AB so verjetno sumili kakšno resno okužbo, sicer te NE dajo na IV ampak te futrajo s tableti. po tvoje carski rez je bil lahko tudi vaginalni porod, prišlo do okužbe s streptokokom B (ki je vedno večji problem), za kar je pa kriv njen ginekolog, ker je ni poslov na test za 16€. streptokok B se pa nahaja v ženski nožnici. če je bil carski rez… ja no, svašta.

    jest sm nekoč že nekje napisala… prideš k zdravniku z bolečinami v trebuhu. slab (torej običajen) zdravnik te povpraša po prehrani, bruhanju, driski, da antiacide ali probiotike in reče da se oglasiš čez par dni če ni boljše. glede na širšo slovensko javnost (tudi tebe?) bi mogu tak zdravnik naročit UZ, ker so lahko jetra ali ledvice ali izvenmaternična nosečnost; kompletno preiskavo krvi, ker je lahko bakterija; gastroskopijo, ker je lahko čir na želodcu; MRI, ker je lahko rak; naročit k endokrinologu, ker gre lahko za sladkorno; naročit k alergologu, ker gre lahko za netoleranco na določeno sestavo hrane. in lahko naštevam še in še in še in še… od kje pa denar za to in kakšne bi ble čakalne vrste…

    vedno bolj sm vesela, da ne študiram medicine. ker danes itak vsak pogleda na internet in ve, kaj mu je. zdravniki so pa preveč plačani ku*ci ki nimajo pojma o pojmu.

  2. dronyx Says:

    @Mašon, če ima nekdo, ki je pred kratkim rodil, 40 vročine, ki ne pada, ga verjetno ne pošlješ kar domov, ker ti primanjkuje slučajno postelj? So se pa ljudje, ki se na zadevo spoznajo in niso laiki, držali za glavo, tako da…

    Jim pa pri nas ne moreš nič, ker to je dobro organiziran lobi, ki te na koncu osmeši. Se pa v zdravstvu obrača ogromno denarja, tako da je to zelo spolzko področje, ki se ga nihče ne upa resno lotiti in narediti red. Red pa je potrebno slej ko prej narediti, ker sicer se bo to stanje samo še stopnjevalo in bomo v prihodnje zagonili pol proračuna samo za zdravstveno blagajno, ki pušča na vseh koncih, ljudje pa bodo umirali v čakalnih vrstah.

    Moje mnenje je, da so nekateri zdravniki res preveč plačani kurci, ki bi si morali izbrati drug poklic. V tujini bi jih s tožbami že zdavnaj zjebali, tu pa ti nihče nič ne more, ker si zdravnik. MARŠ!

    Drugi primer je pa moj oče.

    Vse bi še razumel in jasno mi je, da ne morejo delati za vsako stvar vseh preiskav in da je zadeva dejansko komplicirana. Moti me samo to, da je zdravnik sestri rekel, da se mu mudi na priprave za stavko in če bi ji povedal, da je zadeva tako resna, bi prišel tisti dan v bolnišnico. Tako pa… (sedaj vem, da je vsaka zadeva na kardio oddelku resna in da tam življenje vsakega visi na nitki; takrat pač tega nisem vedel in sem verjel, da je zadeva trivialna, nekaj dni, pa greš domov)

  3. HuzaR Says:

    Mašoni v odgovor:

    ….prideš k avtomehaniku s pokvarjenim avtom, motor trokira. Slab (torej običajen) mehanik te povpraša, kakšen bencin tankaš, kakšno olje uporabljaš, kakšne svečke, kdaj si menjala. Priporoča pranje in sesanje vozila in reče, da se oglasiš čez par dni, če ne bo bolje.

    Ali pa bi po tvoje mehanik moral priklopit vozilo na tester, da prebere zapisane napake v pomnilniku računalnika, preveriti, če je iskra na vseh svečkah in če ni zapacan zračni in bencinski filter?

    vedno bolj sem vesel, da imam v firmi zaposlene zdravnike, ne avtomehanike :-))

  4. dronyx Says:

    Kakšen črni humor je plačna reforma dr. Viranta, pa še tale meni komičen primer iz prakse:

    Po novem je treba vse delavce v državni upravi vsake 3 mesece ocenjevati (če prav razumem oceno uspešnosti) z ocenami od 1 do 5 in kot kaže je ta ocena javna. In tako zagledam na oglasni deski seznam vseh zaposlenih z ocenami. Šefi so si podelili oceno 4 (5 si kot kaže niso upali), nekateri imajo morda še 3 ali 2, večina zaposlenih pa je ocenjena z oceno 1. Brez kakršnekoli uradne obrazložitve, jasno. Je pa seznam kar na oglasni deski na hodniku, tako da si ga lahko vsak mimoidoči ogleda in se mu smeje. V bistvu izpade kot nekakšen sramotilni steber, samo da so osramotili večino zaposlenih. A zakaj, zaradi nekaj 10 €, koliko je v državni upravi uspešnost, so šli skregati ljudi med sabo. Samo to so naredili, ker sedaj si ljudje mislijo, ja, hudiča, sej potem pa samo šefi delajo? Pa naj… 🙂 (z mojo inteligenco tega pač ne morem razumeti)

    Vsak, ki mu je psihologija ljudi vsaj malo jasna ve, da se osebne ocene, uspešnosti in plače ne sme javno pribijati na oglasne deske, ker to je klasičen primer, kako kolektiv razbiješ. Sploh v državni upravi, kjer je nekaj ljudi političnih nameščencev, nekaj ljudi so kolegi med seboj, nekaj pa ikone, ki so na istem mestu že 20 let in potem je jasno, da v takšnem sistemu za pravično in realno oceno zaposlenih ne more biti niti govora. In to je bila še ena mina plačne reforme, na katero so se verjetno ujeli vsi. Ampak takšno mino po moje sploh ne bi smeli vgraditi v sistem, ker učinkov, razen negativnih, po moje od tega NI.

  5. Karmen Says:

    Enega od zdravnikov na navedem spisku osebno dobro poznam, z njim sem veliko delala.

    To je eden redkih ljudi, ki jih izredno visoko cenim in spoštujem. Dela na oddelku, kjer je delo najtežje in kjer ljudje umirajo vsak dan. Nisem še videla svojemu poklicu in ljudem tako predanega zdravnika in predvsem velikega Človeka.

    Spodaj, v drobnem tisku je tudi napisano, kaj vse je vključeno v bruto. Poleg naštetega, ni zapisano, da dobivajo tudi dodatek (bruto) za nevarnost okužbe, za nevarnost sevanja, za delo izven delovnega časa, itd… Ko na koncu sešteješ pod črto, vsaj ta ki ga poznam, opravlja veliko težje in odgovornejše delo kot nek sodnik za prekrške, ki samo preklada papirje in dobi enako.

  6. dronyx Says:

    @Karmen, potem ima jaz pač smolo, da sem srečal nekaj vrhunskih diletantov. Res pa sem jaz nekaj mesecev preživel v bolnišnici in sem videl “strokovnjake”, kako zares delajo. V bistvu so, vsaj kar se mene tiče, vse prepustili medicinskim sestram, moja kao zdravnica se je v dveh mesecih, kolikor sem bil v bolnici, z mano pogovarjala samo enkrat zares. Tudi če bi celotno osebje odpustili in bi ostale zaposlene samo medicinske sestre, stavim, da ne bi bilo nič bistveno drugače. To, kar delajo tam zdravniki, lahko delajo tudi medicinske sestre. Statistike so pa brez milosti, pa še te po moje prikrojijo, da vse skupaj sploh za silo izgleda, kot da se nekaj pa le zdravi. 😉

    Verjamem in moram verjeti, da je tudi med zdravniki veliko dobrih ljudi, ki so tudi vrhunski strokovnjaki in jim za paciente ni vseeno. Samo na takega jaz še nisem naletel. Zato so objavljene plače pač dobesedno nož v moje srce in sol na odprto rano.

  7. dare Says:

    @mašon,

    “vedno bolj sm vesela, da ne študiram medicine. ker danes itak vsak pogleda na internet in ve, kaj mu je. zdravniki so pa preveč plačani ku*ci ki nimajo pojma o pojmu.”

    Jaz kar nekako ne verjamem, da obstajajo dohtarji, ki nimajo pojma o pojmu. Takih pa res ne bi smelo biti. Toliko zaupanja pa le imam v izobraževalni sistem.
    Sem pa po drugi strani maksimalno siguren, da jih obstaja cela horda, ki so v svoji stroki popolnoma pozabili na etiko, na pravila iz neke prisege in na človeški odnos in veliko večino svoje energije usmerili v aroganco in boj za to, da bi čimprej prišli na kakšen tak spisek, kot je tisti zgoraj.

    Glede na to, da hvala bogu, slovenskih zdravnikov ne poznam po imenih, da so majstri s tistega spiska vsaj zares strokovnjaki, ki zdravijo ljudi, operirajo srce in možgane in ne le tiči, ki so si prigrebli neke visoke upravne funkcije v UKC ju. Pravim pa to zato, ker se mi kar nekako dozdeva, da bi znalo biti tisto tadrugo 😦 !

  8. dronyx Says:

    @dare

    Jaz kar nekako ne verjamem, da obstajajo dohtarji, ki nimajo pojma o pojmu. Takih pa res ne bi smelo biti. Toliko zaupanja pa le imam v izobraževalni sistem.

    Izobraževalni sistem je verjetno dober, saj so nekateri zdravniki, ki jih je proizvedel, v svetu priznani vrhunski strokovnjaki in verjetno kdo tudi pionir na svojem področju, ki odkriva nove smeri zdravljenja. To ne bi bilo možno brez dobrega izobraževalnega sistema, nekaj pa je seveda tudi talent in predanost poklicu, kot povsod drugje. Samo tega se ne da posploševati, predvsem pa jaz ne bi imel zdravnike za nadljudi. Med njimi je sigurno tudi precej povprečnežev, poleg tega pa sem v primeru spletk okoli onkologa Erika Breclja, ki je opozarjal na napake pri gradnji nove onkologije, dobil občutek, da gre za zelo tipične in zelo grde spletke, po katerih je značilna sicer državna uprava in očitno zdravstvo deluje po istem principu (ni važna strokovnost, važno da se človeka, ki sistemu ne ustreza, zjebe), le da obračunavajo večinoma znotraj, med sabo, tako da javnost večinoma s tem ni seznanjena. To je pa lahko zares rak rana sistema, ki ga bo postopoma od znotraj uničila. Najboljši bodo pa prvi odšli (nekateri, recimo prof. Arnež, so mislim da že v tujini). Sem bil pa presenečen, koliko zdravnikov je očitno prišlo sem iz bivše Juge. Pravi eksodus medicinskega osebja.

  9. kekez Says:

    Direktor Petrola ima dokončano tudi Fakulteto za elektrotehniko. Najbrž ima višjo plačo od teh zdravnikov.

    Z ostalim se v glavnem strinjam. Moji ženi so umrli 3 sorodniki, ker so jih zdravili za napačnimi boleznimi. Od teh sta bili teti stari 30 in 47. Tudi njeno mamo, ko je tožila z napadi bolečin v prsih, so odpravljali s tabletami proti bolečinami in diagnozo, da je hrbtenica. Potem je nekoč šla samoplačniško na podrobnejše preglede prsnih organov in so jo potem poslali v UKC, kjer so ji morali s katetrom širiti žile v srcu, saj je bila blizu infarkta. Zdaj je v redu.

    “Mnogi med njimi čisto običajni, nadpovprečno dobro plačani povprečneži (nekateri tudi z dobro razvitim smislom za črni humor).”

    Kot jaz gledam razne šalabajzarje v vseh fohih, si mislim, zakaj bi bilo pa v medicini drugače. Ravno tako imaš nekaj vrhunskih, večino povprečnih in nekaj obupnih. V drugih panogah velikokrat do neke mere vsaj konkurenca in trg naredita selekcijo. To manjka v zdravstvu.

  10. dronyx Says:

    @kekez, samo kar se tiče Petrola, kar sem že večkrat napisal in se ponavljam. Direktor Križanowsky ima baje res končano fakulteto za elektrotehniko, samo kot sem slišal, je na mesto šefa Petrola prišel kot prodajalec avtomobilov in torej s tem poklicem ni imel nič, razen da lahko reče, da ima univ. izobrazbo. Jat trdim in če mi bodo dali to možnost bom tudi pokazal (za plačo 1 € na mesec), da Petrol lahko vodi sex napihljiva lutka, ali pa v skrajni sili tudi jaz osebno, pa ne bo poslovanje nič slabše. Petrol je praktično monopolist na področju, kjer ne moreš propasti, saj ljudje bodo vedno tankali bencin in se greli na kurilno olje (no ja, vsaj še naslednjih 50 let), ceno ti pa določa vlada in to očitno ne tako, da bi ga prodajal z izgubo. 😉

    Največjo napako, ki jo lahko storiš kot direktor Petrola je to, da se odpoveš prodaji bencina (goriv nasploh), črpalke prodaš in se greš finančni holding. To je storil Istarbenz pod Bavčarjevim vodstvom in sedaj je firma praktično pred stečajem, zadolžena do vratu in to sredi največje finančne krize zadnjih 100 let (nasty).

    DRUGO NAJVEČJO NAPAKO, KI JO LAHKO KOT DIREKTOR PETROLA STORIŠ, JE PA TO, DA KUPUJEŠ DELNICE navadnega FINANČNEGA HOLDINGA, KI ČEZ ČAS NISO VREDNE VEČ skoraj NIČ. (caps lock off, bold off).

    In ravno to je naredil Kržanwosky in finančno zamajal še Petrol. Če pogledam tečajnico ITBG (Istrabenz), je verjetno Petrol kupoval na veliko to delnico pri ceni 100 € za komad ali še več (po spominu gre za znesek, ki presega 100 milijonov €), danes je vredna samo še 22,77 €, čez nekaj mesecev pa bo pod 10 €. To je zame metanje denarja skozi okno in ne ravno pametna poteza, se ti ne zdi (domnevam, da so se šli fantje samo polaganje rok, kdo je močnejši)?

    No, res pa je, da za to ni kriva Fakulteta za elektrotehniko, temveč klima v tranzicijskem gospodarstvu, kjer so vsi mislili, da so oscilacije na finančnih trgih za večno za nami in smo dosegli singularnost, ko bo šlo vse samo še strmo navzgor. Ampak tako tudi narava deluje in ni značilno samo za finance. Nihanja so v naravi namreč zelo (presenetljivo) pogosti pojav, ki nekako nakazuje na SAMOREGULACIJO, ki je v sistemu vgrajena očitno serijsko (negativen feedback, ne?). Včasih je problem nas ljudi, da nam omejena časovna referenca nekako omogoča videti širšo sliko sveta, v katerem živimo, ki je nedvomno inteligentno zamišljen in ni od danes, čeprav se komu res tako zdi.

    Električarji (vem, preveč kritiziram to smer študija), skoraj vsi, ki jih poznam, so pa meni zelo zanimive pojave in nikdar mi ni bilo žal, da sem jih imel priložnost spoznati (na kakšnem pravu jih zanesljivo ne bi, ker pravnike poznam in so meni dolgčas). Očitno ta študij privlači posebne modele, ki jih pa ta družba po moje premalo ceni, oziroma jih ima direktno povedano za popolne bedake. Nihče, ki naredi to fakulteto, ni popolni bedak. To bi morali vedeti, če pa kdo ne verjame, naj pa študij poizkusi, kljub temu, da so kriterije baje spustili do dna, sicer ne bi imeli več študentov. 🙂

    Aja, skoraj bi pozabil dodati. Kaj bi bila danes sodobna medicina brez razvoja elektronike in računalništva ter dolgočasnih diplomskih nalog tipa Digital Image Processing For Phased-array Ultrasound Scanning … ? (za večino za umret dolgočasno, za nekatere paciente pa so nekatere te elektronske naprave Life supporting in brez njih greš papa v krtovo deželo) 😉

  11. Swizec Says:

    Kar se tice nadur v javnem sektorju. Moja mat dela na upravni enoti in ze odkar jo poznam karnaprej dela neke placane nadure zato da ima normalno placo. Tkoda, nadure SO placane … skoda da so place ze tako ali tako svoh.

    Kar se pa tice zdravnikov in tega.
    1. Na klinicnem centru je VSE hudo. Ce ti tam dohtar rece, da je trivialno, to pomeni da ve kaj je narobe, dvomim da kaj vec kot to.

    2. Kako naj se tako dober dohtar iz bobnenja v glavi ugotovi da gre za strdek? Tega se House ne bi pogruntu brez veeelik dodatnih informacij (recimo to da cloveka kaj tisci v prsih oz. ga kaj spika, kar ga zelo verjetno je pa je bil prevec moza priznat … no, ni nujno, je pa verjetno)

    3. Dohtarji delujejo po Ockamovem principu in vedno iscejo najpreprostejso razlago, ki ustreza simptomom. Drugace se lahko kar poslovimo od javnega zdravstva, ker imamo premajhen proracun.

  12. dronyx Says:

    @Swizec: V tistem delu javnega sektorja, ki ga jaz poznam in to ni UE, se praviloma nadur NE izplačuje. Do 20 nadur se prenese v naslednji mesec, več pa pobriše, razen če jih šef ne odobri in gredo potem morda v izplačilo. Samo takega primera jaz ne poznam.

    Kar se tiče administrativnih delavk po upravnih enotah in drugje po javni upravi se mi zdi, da so njihove plače še najbolj zanič, saj poznam primere, ko dobijo nič kaj dosti več kot 500 € neto in to sredi Ljubljane. To je pa samo malo več od delavk v Muri, ki pa večina verjetno nima končane srednje šole in je firma v Prekmurju, ne v centru Ljubljane.

    Je pa to dober trik, vreden vsaj uspešnosti, če že ne trkanja po prsih, da tem delavkam daš osnovno plačo 500 €, potem ti pa vsak dan delajo do 7 ure zvečer, da dobijo morda na koncu 700 €, s pomočjo nadur (plačanih nekaj € na uro), ki nekako še omogočajo za silo preživetje. In mnoge so tudi mlade mamice, ki naj bi vzgajale bodoče davkoplačevalce, ki bodo za nas služili pokojnino (verjetno pa ne bodo, ker jih bo premalo).

    Me pa res zanima, kako gledajo na objavljene plače zdravnikov medicinske sestre s samo srednjo šolo, ki velikokrat opravljajo najbolj garaška in umazana dela, zaslužijo pa sigurno drobiž, vsaj v primerjavi s temi številkami? Za njih, to sem prepričan, so te gospe in gospodje pa pozabili poskrbeti. Saj so itak nepismene in ničesar ne razumejo. 🙂

    Glede primera očeta je dejstvo, da je sam študiral družinske medicinske priročnike (meni se je zdel obseden z zdravjem) in si praktično vsak dan meril pritisk z neko prenosno napravico na elektriko in skrbno beležil v beležko vse vrednosti.

    Meni je enkrat dejal, da gre verjetno za srce, samo jaz tega nisem resno jemal, ker je zdravnik rekel, da so ušesa in meni (kot laiku) se je zdelo, da bobnenje v glavi ne more biti od srca. Pa je kar pravilno sklepal, samo ga ni nihče, kot rečeno, resno jemal. Ni pa se to nikdar poznalo očitno na povišanem pritisku. Tisti dan, ko so ga odpeljali na urgenco, ga je izgleda že zadel prvič infarkt, ki pa ni bil takoj usoden.

    Je pa res, da možgani so usodno odvisni od prekrvavitve in vsak ropot v glavi ne izvira iz ušesa. Namreč zadnji dan v kliničnem centru, ko je očitno strdek povzročil že hudo motnjo v delovanju srca, so se poleg ropota pojavile še halucinacije.

    Jaz vem iz primerov iz računalništva, da sem nekajkrat naletel na primere, ko iz simptomov ne bi nikdar sklepal pravilno od prve, kaj je pokvarjeno, ker so bili simptomi čisto drugačni. Da takšno napako pravilno in hitro diagnosticiraš je potrebno veliko izkušenj, predvsem pa tudi precej sreče.

    V primeru očeta po moje ni šlo za napako nikogar, mene moti samo to, da zdravnik na oddelku nima časa za pogovor s svojci, ker se gre pripravljati na stavko. Normalno pa bi po moje bilo, da si vzame čas in sestri direktno pove, da ima oče 84 let in strdek, ki ogroža delovanje srca in da bodo poizkušali vse, da ga rešijo, je pa stanje zelo resno.

    Sam osebno sem tudi proti ameriškemu sistemu, kjer vsak, ki ima denar in se mu zdi, da je bil slabo zdravstveno obravnavan, toži vse živo, od zdravnikov, do bolnice. Medicina je nedvomno zahtevno področje in tu ne delajo amaterji, ampak so šli vsi zdravniki čez enako strog način usposabljanja. Poleg tega ima zdravstveni sistem omejeno količino denarja in je jasno, da so tudi tu njihove možnosti omejene.

    Predstavljam si, kako težko mora biti delati zdravniku v sistemu, kjer ti neprestano visijo za vratom razne tožbe in si pod stalnim psihološkim pritiskom.

    So pa nekateri primeri, kjer gre za očitne strokovne napake ali enostavno malomarnost, ki pa se morajo sankcionirati in ne more to nek lobi pometati pod preprogo, ker vrana vrani ne izkljuje oči. 😉

  13. rockstar1707 Says:

    Medklic… Kolikšna je odgovornost projektanta, ki skonstruira (in se pod konstrukcijo podpiše) denimo most, čez katerega se vsak dan pelje par tisoč avtomobilov? Najbrž ni čisto primerljivo, ampak se ve kam pes taco moli. Vsak poklic je po svoje odgovoren, le da imajo nekateri svoj poklic za “še bolj odgovornega”. Se ve kdo.

    Sem enkrat že tukaj napisal, pa bom še enkrat. Ko bodo enkrat začeli stavkati komunalci in ne bodo več pobirali smeti, se bo v kratkem videlo kako odgovorno je šele njihovo delo. Ali pa vodovodna služba, ki skrbi za čisto vodo itd. Če enkrat tam zaškriplje, nam tudi gospodje z “odgovornimi” poklici in mastnimi plačami ne bodo mogli pomagati. Lahko nam bodo pa tisti delavci z “neodgovornim” delom, ki dobijo kakih 500€ na mesec…

  14. ani Says:

    Jest se zelo strinjam s tem zapisom. Kar je preveč, je preveč. In tudi jaz imam za en koš zelo zanimivih izkušenj z bogovi v belem iz prve roke, pa še več zgodbic mojih kolegic, ki so zaradi kronične bolezni stalne gostje v bolnici. Prav grozno je spoznanje, da zdravniku ne moreš zaupati. Še bolj grozno, da se nekaterih lahko prav bojiš. So pa eden izmed cehov, kjer se najbolj ščitijo med sabo in to se mi zdi še najslabše od vsega. Vsak pri svojem delu dela tudi napake, vendar je človeško te napake priznati in zanje odgovarjati.

    Strinjam se tudi z rockstar1707, da je tudi “odgovornost” drugih poklicev, ki jih imajo mnogi za manjvredne, velika. Na splošno se mi zdijo tako visoki dohodki etično vprašljivi. Pa ne samo za zdravnike, da se razumemo. Tudi neki hudi menedžerji po mojem mnenju ne morejo narediti toliko, da bi zaslužili 100x več kot en delavec, ki dela v tovarni 8 ur na dan.

  15. Waldo Says:

    Pridružujem se mnenju, da so zdravniki dejansko nedotakljivi zaradi sistema “vrana vrani…”. Pri vsaki pritožbi mnenje daje njihova zbornica. Jasno, da noben član komisije ne bo rekel nič žalega čez kolega, saj lahko ta kolega jutri “sodi” njemu. Oškodovanci pa…

    Nekateri zdravniki si dejansko ne vzamejo časa za pacienta. V familiji imam dva primera.

    Enega so dolgo odpravljali z aspirini, na koncu so ga pa iz MB s helikopterjem peljali v UKC LJ. Na žalost prepozno. I nikome ništa.

    Drugi, starejši možakar, do sedaj zdrav, s skoraj prazno kartoteko se pojavi pri zdravniku zaradi težav, ki jih je članica družine, po poklicu medicinska sestra, prepoznala kot “srčne”. Odgovor zdravnika: “kakšna napotnica, kakšen EKG, kaj si vi mislite, to ne gre tako!”. Aspirin, domov! EKG (po VIP metodi) čez dva dni. Zdravnik, po kratkem času na mašini: “gospod, ne premikajte se! sestra, pokličite rešilca, urgentno!” Rezultat pet dni kasneje: 6 bypassov!!!! Na srečo ta možakar še živi.

    Imam še več zgodbic, ki pa sodijo “le” v rubriko odnosa zdravnika do pacienta. Npr. da zdravnica v bolnici nekoga “zdravi”, pa ne pride niti pogledat. Ali pa da je zdravnik obiskal pacientko le, ko se je ta pritožila nad njegovim odnosom. Seveda so njegove besede in ton bili popolnoma neprimerne, saj je “odmevalo po celem hodniku”.

    Da ne omenjam zdravnika, v spremstvu starejše ženice, s polnim cekarjem dobrot s kmetije.

    Eni so res navadni mesarji. Že zdaj trepetam pred dnevom, ko bo moje življenje odvisno od njih.

  16. dronyx Says:

    @ani, kar se tiče managerjev, lahko res s svojimi pooblastili sicer ogromno denarja zaslužijo, česar delavec za stružnico v tovarni seveda ne more, a na drugi strani lahko tudi ogromno denarja vržejo skozi okno. Pa dam primer Petrola, ki sem ga omenil zgoraj (novica iz dne 10.10.2007):

    Petrol namerava odkupiti 5.176.778 delnic Istrabenza, kar pomeni, da bo to eden največjih poslov v Sloveniji v zadnjem času, vreden več kot 500 milijonov evrov. Petrol namreč za delnico Istrabenza ponuja 100 evrov, ponudba pa bo veljala do 12. novembra. Trenutno ima Petrol v lasti 3.222 delnic Istrabenza.

    Danes ta delnica Istrabenza ni vredna 100 €, ampak samo še okrog 20 €. Torej so s tem poslom iz 500 milijonov naredili samo še 100 milijonov. Opa, veliki denarji, kaj, ki jih navaden delavec nikdar ne more pognati v zrak, razen če ne zakuri pol Ljubljane.

    Poznam pa primere, ko je recimo neko delo delala delavka s srednjo šolo za 600 € neto na mesec, potem so pa zaposlili na isto mesto z drugim nazivom človeka z diplomo faksa, ki je pa čisto isto delo počel pa za 1200 € neto. Meni je to kljub vsemu skregano z vsako logiko.

    @waldo:

    Eni so res navadni mesarji. Že zdaj trepetam pred dnevom, ko bo moje življenje odvisno od njih.

    Po moje moraš pri tem našem zdravstvu dobro naštudirati medicinske priročnike, da lahko potem te ljudi sploh usmerjaš in veš, kaj vse so ti pozabili narediti. Če ne dobiš napotnice, pa pač moraš pot pod noge in privat samoplačniško na EKG in potem prideš s sliko in z odvetnikom k izbranemu zdravniku ter mu poveš, da obstajati dve poti. Druga se bo zanj končala mnogo slabše in škoda toliko let študija, ki so bili vrženi stran. 🙂

    Sem pa pri meni opazil, da se osebni zdravniki z privat koncesijo bistveno drugače obnašajo, kot pa so se prej, ko so bili javno zdravstvo. Prej so te poslali na vse živo preiskave, pisali napotnice in recepte brez problema, ko postanejo pa privatniki, jih pa očitno zavarovalnica privije, ali pa je zaslužek večji, če zmanjšajo stroške. Druge razlage nimam. Je pa to dvorezen meč, ker nekega dne bodo tudi pri nas ljudje prišli k zdravniku z izbranim odvetnikom in izvedencem medicinske stroke, tako da bodo morali imeti sklenjena kar dobra zavarovanja.

  17. Swizec Says:

    Moje osebno mnenje glede ukvarjanja z dohtarji gre nekako takole: Zivljenje je prevec dragoceno, in smrt prevec nepomembna, da bi se ukvarjal z dohtarji.

    Nameravam zivet dokler bom zivel, ce lahko zaradi tega zadnja dva meseca mislim da sem zdrav in potem padem skup, namesto da bi dva meseca polezaval po bolnici in se fijakal od dohtarja do dohtarja … splaca se.

    Kar se pa tice visokih plac, jaz sem za to da so place dohtarjev in drugih odgovornih poklicev visoke. Ce smetarji zacnejo stavkat se lahko hitro dobi 100 brezposelnih, jim da nekaj cvenka in bojo ze popucali. Ce noben noce jih pa gres v ukrajino ali kam iskat z avtobusom. Isto za tovarniske delavce in druge ljudi, ki se ukvarjajo z deli za katera ni potrebna huda izobrazba.

    Vraga, vecino delavcev v tovarni bi itak lahko zamenjali s stroji za velik zacetni vlozek in veliko manjse stroske vzdrzevanja. Pa kaj cmo, bi bil krik bolecine mnozice prehud in zato tega noben ne naredi ampak se opravlja postopno. Ja, tudi smetarje se da zamenjat z roboti. Ja tudi navadne elektricarje bi lahko.

    V koncni fazi, ce prav pomislis, ugotovis da so edino managerji, kreativci in dohtarji take vrste ljudje, ki jih ne mores zamenjat z roboti. Torej jih je treba primerno motivirat, da ne nehajo delat.

    Tu se ne gre toliko za “odgovornost”, ki jo nosi vsak posameznik kot se gre za zamenljivost “pokvarjenega” delavca. Ampak ok, tudi ce gledamo na odgovornost, vsak posamezen smetar ni za nic odgovoren, ce zacnejo stavkat se bomo vsi kregali na tistega bedaka, ki jim ni plac dvignil. Ne na posamezne smetarje, ki so se odlocili ne-delat.

  18. dronyx Says:

    @Swizec, nima vsak te sreče, da živa 80 let, potem pa pade skup in je konec. Mnogi ljudje resno zbolijo že v mladosti, če greš po bolnicah, vidiš, da za mnoge življenje ni pravljica, ampak lahko tudi hudo trpljenje. Tega ne moreš razumeti, dokler sam to ne izkusiš in takrat po moje vsak pričakuje, da bo deležen najboljše možne obravnave.

    Jaz ne vem kako se pacienti počutijo na onkologiji, če vidiš, da se zdravniki med sabo grdo gledajo in obtožujejo mobinga. Kako za vraga lahko potem skupaj stojijo 6 ur v kirurški dvorani, strmijo v kamere in operirajo, pri čemer domnevam da je kakšna operacija tudi timsko delo, kjer si odvisen od kolega zraven tebe? Upam da vsaj sestavljajo med sabo kompatibilne kirurške ekipe, da se sredi operacije ne stepejo med sabo.

    Je pa poklic zdravnika, tako kot je urejeno pri nas, čisto monopolističen in kakor mi je znano, imamo še vedno samo eno medicinsko fakulteto. Ampak potem pa je logično, da ta edina fakulteta lahko producira premalo kadra, kar potem povzroči, da se v javnosti ustvari vtis, kot da zdravnikov ni in zato je te redke potrebno plačati in častiti po božje. Ja, jasno da jih ni, saj jih monopolni sistem ni ustvaril. Ali nihče noče študirati medicine ali pa je nekdo pri kadrovski politiki naredil napako?

  19. Swizec Says:

    “če vidiš, da se zdravniki med sabo grdo gledajo in obtožujejo mobinga. Kako za vraga lahko potem skupaj stojijo 6 ur v kirurški dvorani,”

    Saj vem, da tega marsikje mocno primanjkuje, ampak temu fenomenu se rece “profesionalnost” 😉

    In res je, ne zivi vsakdo dolgo in marsikdo precej zboli preden ga koncno pobere, upam da pri meni nikoli ne pride do tega. Vem pa, da verjetno ne bi prenesel onesposobljenosti nad neko mero (ne vem kje ta mera je) in bi verjetno skusal zakljucit trpljenje po hitrem postopku. Nikoli ne bom razumel zakaj imamo evtanazijo za zivali, ljudje moramo pa trpeti, ker je nase zivljenje “sveto” … wtf?

    Zdravnikov pa pomoje res ni, ker je studij tezak, slovencev pa ne prav ogromno. Zdruzi to z dejstvom, da marsikateremu mladcu ne disi prihodnost kjer ima 20 urne delavnike itd. in ugotovis, da se marsikdo ki bi medicino lahko dostudiral, za to preprosto ne odloci, ker se mu zdi prevelika beda. Ja saj tistih nekaj ima ogromne place, ampak, imho, za njih tudi veliko pregarajo in niso kar takoj skocili na tiste place.

    Zase vem, da se ne bi nikoli sel treh let polnega delavnika brez place … vsaj tako sem slisal da je ko so pripravniki al whatever.

  20. dronyx Says:

    @Swizec:

    I.) V religiji je morda lahko življenje sveto, v medicini je pa vsako življenje dragoceno, ker se na njem lahko nek rookie še malo uči in nabira izkušnje. 😉

    II.) Takšno javno objavljanje plač je lahko zelo sporno, ker ne prikaže cele slike in so morda na teh seznamih razni šefi, ki si dodatke našponajo v nebo, novodošle mladce pa pošljejo delat “na teren” in jim najraje še ne bi dali nobene plače.

    To me spominja na vojsko in “gušterje”, ko si mu dal zanalašč dve številki premale škornje, da je zjutraj pri telovadni krvavel kot zaklan prašič, ampak to si mu pa naredil zato, KER SO TUDI TEBI, KO SI PRIŠEL, DALI DVE ŠTEVILKI PREMALE ŠKORNJE IN SI KRVAVEL KOT…

    Ampak, hudiča, če so že tak lobi in svete krave, zakaj za vraga ne poskrbijo tudi za to, da bodoči specialist ne bo do 35 skoraj brez dohodkov. Razen če to ne gre po sistemu, da ima vreča omejeno kapaciteto in če si peščica zagrabi ven po 18 kilo € na mesec, potem moraš to nekje nekomu vzet? Vem pa premalo, da bi ji lahko razumel.

    III.) Evtanazija
    Si se kdaj vprašal, kaj bi bilo, če bi imel človek na sebi nek ON/OFF gumb in s pritiskom na njega bi neboleče umrl? Koliko ljudi bi dočakalo 10 let, koliko 20? Bi kdo dočakal 30? Večina bi se ubila če ne prej zaradi nesrečne ljubezni v adolescenci. Narava (veliki mislec v ozadju) je za to, da vrsta preživi, poskrbela tako, da umiranje ni trivialno lahko in tako vsak brca, dokler se le da. Jaz se sicer pa nagibam k metodi gestapovcev, da imaš strup z ciankalijem vedno pri sebi in ko zagusti, rečeš samo še adijo in hvala za vse rože.

  21. Kroko Says:

    @swizec: al whatever. Nobeden ne dela stažiranja brezplačno. Res je, da so tam plačani precej manj, ampak po drugi strani pa tudi še niso zdravniki.

    Jaz se sicer z njihovimi plačami ne bi preveč ukvarjal in se mi tudi ne bi zdele boleče previsoke, če bi vedel, da najvišje plače dobivajo najboljši ljudje. Če bi npr. hoteli zaposliti vrhunskega ameriškega kirurga, ali pa za predavanje privabiti vrhunskega profesorja, mu noben ne bi upal pritrositi s plačnimi pravilniki. Takšni zdravniki se plačajo po superstar modelu. Če so ti ljudje na seznamu res takšni pa je druga stvar, o kateri ne ve prav dosti.

    Bi pa tukaj rad opomnil na fenomen svetih krav, ki so ga najbolj slikovito opisali predstavniki druge svete kaste v Sloveniji. Kakšnih 5 let nazaj je takratni predsednik odvetniške zbornike Miha Kozinc povedal, da zbornica v svoji 35-letni (se mi zdi) zgodovini ni zaradi kršitve pooblastil izključila niti enega odvetnika, kar se je vsaj njemu zdelo nesporni dokaz kvalitete odvetniškega dela. Meni pa bolana farsa. Kolikor mi je znano (res pa da se ne morem spomniti natančno) sem se nekaj let nazaj pogovarjal tudi s predsednikom zdravniške zbornice, ki je zatrdil nekaj podobnega (ne vem, če ravno nikdar, ampak vsekakor pa zelo dolgo ni bilo odvzete nobene zdravniške licence).

    Že po verjetnostnem računu, še bolj pa po izkušnjah in prebranem, ne morem verjeti, da se v vsem tem času ni bilo nobenega primera diletantizma med zdravniki. V vseh poklicih se najdejo ljudje, ki kljub izobrazbi zanj niso sposobni. Kar enostavno pomeni, da njihov nadzorni organ ne deluje. Kar tudi posledično zelo hitro povzroči manjko odgovornosti. Absolutna oblast kvari absolutno, ali kako že gre?

    Če se glede odvzema zdravniških licenc motim (za odvetnike sem prepričan), naj me prosim nekdo popravi.

  22. Swizec Says:

    Glede evtanazije je, tako da je nekaj drugega a te je ena babnca pustila l se ti je sesedlo levo plucno krilo, desno nekaj sepa, srce komaj vlece vse skupaj naprej in sta bli razstreljeni obe nogi na prafaktorje. Zraven pa te je se punca pustila ker nisi vec lep.

    😉

  23. kekez Says:

    @Swizec: “Ce noben noce jih pa gres v ukrajino ali kam iskat z avtobusom.”

    Res ne vem, zakaj to pri zdravnikih ne bi delovalo? Skrajni cajt, da nehamo filozofirati, da edino Slovenci lahko zdravijo Slovence. Tudi jezik ni kar fizikalni zakon, da bi moral biti obvezen pogoj. V angleško govorečem svetu velja za pomembno, da se ljudje med sabo razumejo. Pri nas pa mora biti pravilna slovenščina brez tujega naglasa 😦

    @dronyx: “rečeš samo še adijo in hvala za vse rože.”

    Reče se: Zbogom in hvala za vse ribe 🙂

  24. dronyx Says:

    @kekez, jaz sem prepričan, da ne potrebujemo Ukrajinskih zdravnikov in da ta poklic nikakor ne more biti neprivlačen, saj imaš praktično zagotovljeno službo in nadpovprečne dohodke, če drugega ne, si pa lahko splošni zdravnik v Zgornji Kungoti in pišeš recepte, pa še morda ti župan da stanovanje, samo da prideš. Poglej druge diplomante fakultet, recimo zloglasno tehniko, kaj imajo oni zagotovljeno po končanem študiju in kaj jih v povprečju čaka v industriji. Modra halja, 900 € neto plače, pa še to gre k vragu, ko gre firma v stečaj. 😉

    Da zanimanja za ta študij ni, pa samo tale citat:

    MF v Ljubljani vpisuje vsako leto 200 novincev, število pa se zaradi pravil delovanja pri maturitetnih postopkih8 poveča včasih tudi za 20 %. Medicinska fakulteta v Mariboru vpisuje nekaj manj kot 100 novincev. Če oboje seštejemo, je zadnjih nekaj let letni vpis na medicino v Sloveniji za 100 % večji, kot je bil v treh predhodnih desetletjih…

    predvidevamo, da bomo zaradi tako skokovitega porasta študentov medicine v Sloveniji kmalu izšolali veliko več zdravnikov, kot jih prenese naš zdravstveni sistem. Lahko se celo zgodi, da se bomo zato, ker brezposelnih zdravnikov država ne mara,zopet vrnili v stanje močno nihajočega letnega števila diplomiranih zdravnikov… (VIR)

    Uf, imam tudi Medicinsko fakulteto v Mariboru? Kdo bi si mislil.

  25. Swizec Says:

    Sem na tehnicnem faksu.

    Po studiju imam zagotovljeno delo, ker se ze zdaj otepam ponudb, saj na zalost nimam casa za vse, ki bi me radi.

    Tkoda ne vem, kateri tehnicni poklici nimajo perspektive? Ce si dober te bojo povsod hotl, ce si pa povprecen si si pa sam kriv (ali pa genetika, ni vazno)

  26. kekez Says:

    Res pa boš v svoji (tehnični) stroki na našem trgu težko presegel 5k€ bruto na mesec plače.

  27. dronyx Says:

    @Swizec, vsa čast. S tem si hotel med vrsticami povedati, da si vrhunski kader, podprt z vrhunsko genetiko? Tudi takih sem videl že precej, pa so se po nekaj letih “real life” precej ohladili. Ampak ko si študent, so dovoljene sanje…

    Jaz poznam nekaj ljudi, ki so delali po 12 ali več ur na dan, hodili ob dveh ponoči konfigurirat in priklapljat strežnike za plačo reciva 2 kilo evra. Da so to počeli, so zraven še cele dneve nekaj študirali in ko bi ves ta čas seštel in delil z plačo, je bila urna postavka meni smešna. Ampak to so počeli pri 25, ko jih imaš pa 40, se ti pa verjetno butasto zdi, da boš delal do 8, 9 ure zvečer, ampak to še vedno počnejo, za enako plačo. Ljudje imajo pa družine in bi radi še kaj drugega počeli, pa no way, ker je služba po sistemu take it, or leave it, delodajalec pa postavi pogoje. Res pa je, da imajo nekateri zelo dobre pogajalske pozicije, ker mladih, ki bi se to sploh šli, nekako na trgu ni. Vsi pričakujejo dobro plačo in nekaj malega za delat.

    Seveda, naivne mladce pri 20-25, jaz jim pravim “hot shots”, pa vsak delodajalec rad izkoristi. Boš pa čez 20 ali 30 let povedal, kako kaj kariera. 🙂

    Mimogrede. Tudi povsem povprečen zdravnik z lahkoto dobi 5 kilo € bruto plače, kje bi se zaposlil pa tudi lahko izbere. O tem povprečni diplomanti tehnične stroke lahko samo sanjajo.

  28. kekez Says:

    Meni je v bistvu žal, da po študiju nisem šel čez Karavanke. Pa ne toliko zaradi denarja, kot bolj zaradi tega čemur pravi dronyx, da mora tu tehnični diplomant računalnike raznašati.

    Manjka mi vrhunska tehnologija s katero bi delal. Sicer sem si našel nišo, vendar je problem, ker se moram potem še sam ukvarjati z njeno promocijo in prodajo. Ker ne prihaja izza Karavank, je pa kupce težko prepričati, da je vrhunska.

    Zaenkrat mi pa še vedno ne ustreza, da bi kandidiral za direktorja “Petrola” kot večina mojih sošolcev. Mi pač ne ustreza tak tip dela (in s tem bi bilo tudi škoda študija).

  29. rockstar1707 Says:

    @swizec
    Seveda je mnogo lažje nadomestiti smetarje kot zdravnike. Kako hitro pa lahko to narediš se je pa videlo lansko leto v Italiji!

    Zdravniški poklic je nedvomno eden izmed najbolj odgovornih. Temu sploh ne oporekam. Se mi pa zdi zelo grdo, da se to tako izpostavlja, kot da je to edini poklic, ki je odgovoren. Kot da ne obstajajo drugi poklici, ki so ravno tako zelo odgovorni. Posredno še dosti bolj kot pa zdravniški.

    Inženirjem, sploh dobrim, dela seveda ni težko dobiti. Me pa zelo zanima, kje boš našel inženirja, ki opravlja inženirsko delo (ne vodilnih funkcij, ki z razvojem in njegovo stroko nimajo več kaj dosti veze), ki dobi denimo 10.000€ mesečne plače, in to zato, ker je izredno dober in cenjen inženir.

  30. dronyx Says:

    @all tehniki tu
    Predstavljajte si, da imamo v elektrotehniki ali čem podobnim nekaj takega, kot je zdravstvo. Če nisi preveč zagreben, greš po diplomi na faksu malo še na specializacijo, potem pa recimo v Spodnji Kungoti ljudem nekaj svetuješ o električnih aparatih in takšen crap. Imaš pisarnico, ljudi lepo naročaš na pol ure in se z vsakim malo pomeniš, kako kaj elektrika in vsakemu naprintaš nek certifikat, kao. In za to dobiš tistih povprečnih 5000 bruto na mesec, potem pa še popoldan komu, ki si mu odkril kakšno napako, za denar zadevo malo popraviš. In dobiš še kake 3000 bruto. Skupaj 8000 bruto in jebi ga. Ni ne vem kaj, je pa nekaj.

    Potem imaš pa “inštitut”, kjer se gremo pa malo bolj zares, top oprema, bele halje, vodja odseka za to, za ono…Na začetku si sicer na dnu za 5000 bruto (pa recmo raje bolj realnih 3000€, da ne bomo nekaj na pamet pisali), potem pa pri 40 letih, če si malo zagreben in pritisneš na prave tipke, rataš vodja oddelka za ne vem kaj, ki si daš izplačati pripravljenost na domu čez vikend, vikend tarifa seveda, plus plača, plus preobremenjenost, pa nanese tam 8000 do 10000 bruto in nekako gre iz mesca v mesec.

    Samo KURC, ker v tehničnih poklicih tega ni. Bi bilo pa lepo, kajneda. Tko moramo pa za bakšiš računalnike prenašat, konec leta te dajo pa še v inventurno komisijo, ker pravnici izgledaš popoln bedak, ki jo ne bo poslal k vragu. Pa jo kljub vsemu. Ni ji pa jasno, zakaj? 🙂

    Me zanima, če je kakšen zdravnik v UKC konec leta tudi v popisni komisiji? To bi sila blagodejno vplivalo na mojo porušeno moralo.

  31. kekez Says:

    Predlagam, da ustanovimo ceh in pritisnemo na zakonodajalca, da nas zakonsko podpre. In da se po novem žarnice smejo prodajati samo na recept. 🙂

  32. dronyx Says:

    Ker sem zelo dobre volje in da enkrat za vselej rešimo staro dilemo, ali je študij tehnike sploh kaj vreden in kako kaj kaže na trgu dela, bom naredil malo raziskovalno nalogo.

    Naredil se bom, da sem povprečni diplomant klasične tehnične fakultete (elektrotehnika, strojništvo) in spremljal naslednji mesec vse oglase za službe, ki iščejo ta profil. Malo bom vprašal, kaj pričakujejo, kaj naj bi delal, pa še malo potipal, kako bo kaj z plačo in če dobim stroške za prevoz na delo in toplo malico povrnjeno.

    Vse zbrane podatke bom potem predstavil na blogu in bomo upam dobili neko predstavo, kaj si lahko obeta tak diplomant.

    Seveda tu mislim STROGO službe iz tega področje, saj sem jaz ne štejem čuda nekih služb iz informatike. To mi je jasno, da vsak mali d.o.o., ki neke serverje postavlja, rabi koderja, ki mu programira kakšen dostop do baze in zaslonsko masko ali pa naredi kakšen programček v delfiju tipa

    TForm.create;
    Tform.visible :=) -1

    Pa še težka faca si, ker ti je object oriented kodiranje čisto jasno in znaš propertije setirat, pa še metode klicat. Objekt je pa itak nek rus sprogramiral in si ga kupil za 10 USD na netu. Đabe, glede na to, da maš polovico programa potem že narejenega.

    Samo to, kot sem že večkrat omenil, ni zame resno delo za diplomanta take fakultete, ampak lahko to dela praktično kdorkoli, ki ima malo občutka in se zadevo priuči. Za to res ne rabiš nobenega faksa. Sam skupaj zmečem take programčke, brez da bi sploh vedel v kakšne jeziku koda dela (no skoraj). Malo vpišem v googla prave ključne besede, da dobim že narejene primere kode, potem pa to samo smiselno priredim. In marsikdo si misli, uau, kwa tip obvlada. Bodite resni.

    In potem razni mladci mislijo, če to počnejo, da so vrhunski strokovnjaki. Ne me basat, no. Če znaš dobr bruhnt, še nisi abdominalni kirurg, bog vas nima rad.

    Torej tega NOČEMO. Iščemo prave službe. Lahko projektantov sistemov avtomatizacije, nadzornikov, kontrolorjev kakovosti, programerje robotov, razvijalce radarskih sistemov za letala, skratka nekaj iz stroke. Ne kar nekaj.

    Se že veselimo rezultatov, kajne? In upam, da bo mit o plačah enkrat za vselej padel. 🙂

  33. Swizec Says:

    Mogoce imam pa samo sreco in ne nisem hotel povedat, da sem nevemkaj z dobro genetsko podporo, meni se samo pozna da to pocnem z ljubeznijo in ze zelo dolgo. Tudi se izogibam vsem slzubam kjer nisem za celotno tehnicno izvedbo projekta zadolzen jaz in to potem izvedem sam ali z manjso ekipo.

    Problem pa je, ja, v vseh tistih mladcih ki sprejmejo vsako “programersko” delo za majhne denarje in mislijo kaj so. Ne bom rekel, da imam jaz visoko urno postavko, samo nisem v poslu zaradi urne postavke ampak v tem trenutku predvsem zaradi izkusenj.

    Ce pa mislis, da nameravam cez 10 let se vedno vleci placo se pa mocno motis. Ce pa ze tako nanese, da bom kljub vsem prizadevanjem se vedno na placi pa to gotovo ne bo v sloveniji, ker se ne splaca.

  34. ZigaK Says:

    Swizec tebe je tako fino brat 🙂

  35. pijanec Says:

    Swizec me spominja na eno razpravo študentov FERI-ja na njihovem forumu kakih 5 let nazaj, kjer so se nadobudni študentje pogovarjali, da plače pod 750.000 SIT računalničarji sploh ne dobijo in da se v drugačnem primeru sploh ne splača delati.

    Če malo pogledamo po svetu, vzamimo npr. Avstralijo, kjer se računalničarji lahko nadejajo enih najvišjih plač na svetu znotraj tega poklica. Dober računalničar lahko tam zasluži okrog 80.000 AUD bruto letno, kar znese okrog 3000 eurov bruto mesečno. To pa realno gledano … prehiti te vsak slovenskih zdravnik.

  36. dronyx Says:

    @pijanec, jaz poznam precej računalniških podjetji in ljudi iz tega področja, tako da se nadobudnim študentom samo smejem, kako so naivni. Programer začetnik se lahko nadeja v povprečnem podjetju danes okrog 900 € neto plače, naprej je pa odvisno. Večina dela za nekje od 1000-1500 € neto plače, poznam pa par sistemcev, ki dobivajo pa okrog 3000 € neto. Samo imajo prek 10 let izkušenj in bi kje v tujini veljali v panogi podobno, kot veljajo najboljši kirurgi srca v UKC (recimo za primerjavo). Skratka, so najboljši kader, ki ga v Sloveniji lahko sploh dobiš in držijo pokonci cela računalniška omrežja. Nihče, ki ni “manager” z individualno pogodbo, pa se niti ne približa plačam iz zgornjega seznama.

    Pa da se vrnem nazaj k medicini.

    Iz tega zapisa se morda dobi napačen vtis, da medicino podcenjujem. NIKAKOR. Ampak medicina je nekaj 1000 zaposlenih in med zdravniki so ljudje, “ki pilotirajo navadno cesno”, so ljudje, ki “pilotirajo lovska letala tipa F22” in so ljudje “ki pilotirajo Space Shuttla”. Tega pa jaz ne morem NIKAKOR vreči v isti koš, čeprav so teoretično vsi “piloti” oziroma zdravniki.

    Nekateri zdravniki in to vem iz lastne prakse, so v bistvu navadni birokrati, brez kakšne velike odgovornosti, saj ne glede na to, kakšne tablete predpišejo, je rezultat na koncu isti. Če pa slučajno kdo zaradi stranskih učinkov umre, se pa pač zgodi in ni prvi tak primer. Njihov odnos do pacientov pa je podoben, kot moj do računalnikov in strežnikov. Škatle z inventarno številko, s katerimi se moram pač ukvarjati, da nekako dobim tisto plačo in imam za položnice.

    Jaz sem bral na internetu primer človeka v Veliki Britaniji, ki je pri svojih 20 letih zbolel za podobno boleznijo kot jaz. Direktno so mu povedali, da je neozdravljiva in da bo živel od socialne podpore. Ko si je opomogel, je vpisal medicino, isto smer, kjer je zbolel in iz tega področja uspešno končal študij ter postal zdravnik. S to razliko, da je on imel izkušnjo bolezni, ki jo je na lastni koži občutil in je vedel, da zadeva res ni povsem predvidljiva, kar pa ni enako kot neozdravljiva.

    Se pa spomnim moje zdravnice iz bolnice, da jo skoraj nikdar ni bilo v bolnici, ker je stalno nekaj predavala na univerzi. Domnevam pa, da je plačo vlekla tako kot zdravnica in kot predavateljica, poleg tega pa jaz ne poznam praktično nikogar, ki bi imel tako svobodno gibljiv delovni čas, da lahko odide iz službe kadar hoče. V dveh mesecih, kolikor sem spadal pod njo na oddelku, pa se je z mano pogovarjala kot rečeno samo enkrat. To meni pove vse.

    Recimo kot “piloti Space Shuttla” veljajo verjetno med medicinci kirurgi na oddelku za kirurgijo srca in ožilja. Nedvomno, če bi mi opazovali njihov delavnik, operacije dan za dnem, neprestano 120% koncentracijo in če še pomislimo, kakšen dril je za njimi, da to sploh lahko počnejo, se lahko samo čudimo in jih občudujemo. Imajo pa v primerjavi z recimo nevrokirurgom to srečo, da je srce po načinu delovanja samo črpalka, ki jo znamo tudi umetno ustvariti iz neorganskih materialov in ljudje z zunanjim srcem dokazano tudi živijo. Saj za kri, ki dovaja hrano in kisik celicam je očitno vseeno, kdo skrbi za krvni obtok, samo da obtok deluje.

    Na drugi strani nevrokirurg ima v glavi pacienta nevronsko mrežo, po moje daleč najbolj kompliciran biološki del, ne samo v našem telesu, ampak nasploh, kar jih ljudje lahko opazujemo. Seveda tega ne zna nihče umetno ustvariti, celo sam princip delovanja je zavit v meglo. Nevrokirurg lahko odpre glavo, odžaga lobanjo iz izreže tumor. Nima pa možnosti, da bi možgane sestavil nazaj v prvotno obliko. Zato takšni pacienti običajno ne odidejo iz bolnice nespremenjeni, nekaterim trzajo noge, drugi doživljajo epileptične napade, tretji psihoze in halucinacije. Ampak tu je pač kardiolog v veliki prednosti, ker je srce črpalka, katere delovanje dobro razumemo in so tehnike reševanja problemov dobro razvite in poštudirane, čeprav so te bolezni kljub temu še vedno najbolj pogost vzrok smrti. Ampak od nečesa moraš umreti in odpoved srca je še najboljša možnost (vsaj po moje).

    Moj sosed je recimo predstojnik nekega oddelka na pediatriji. Če bi šli mi tja opazovati delo, kjer za levkemijo ali kakim drugim rakom zboli 2 leti star otrok, se večina razjoka. Nekaj je, če zboli 80 let star človek, ki je življenje živel in nekaj imel od njega. Drugo je, če zboli malo bitje, ki se je komaj rodilo, a se že sreča z borbo za življenje. Ampak oni imajo nad sabo še ta dodatni psihološki moment in marsikdo, ki opravlja takšno delo in dnevno obravnava zelo resno bolne male paciente, mora s tem živeti in je to del poklica.

    Kdorkoli dela teh ljudi ne ceni, je seveda bedak in tu mene plačilni listki sploh ne zanimajo.

    Ampak….

    Zdravstvo je nekaj 1000 ljudi in vsi niso kardiologi. Če zdravnica, ki morda predpisuje samo neke tablete, ki večinoma nimajo učinka, ali pa so celo še kontraproduktivne (sem bral raziskave na spletu, ki so direktno pokazale, da je imel placebo, torej zdravilo brez učinkovine, boljše učinke na testirane paciente, kot sama zdravila, kar pove meni precej), večino časa dela kot predavateljica, za to vleče dvojno plačo skupaj bruto prek 10.000 €, na drugi strani pa nek inženir elektrotehnike dobi v podjetju 1500 € bruto, so pa to zame ŠKANDALOZNA razmerja, ki morajo to družbo načeti in se mora tudi mladina, ki danes izbira smer študija, malo povprašati po zdravju.

    Jaz vem, da tudi na drugih področjih primarnih znanosti obstajajo vrhunske glavice, pa ne kurčeve, ki ljudem s svojim delom lajšajo življenja. Poglejmo samo razvoj zadnjih 100 let, kaj vse smo dobili zaradi dela mnogih, pa nikakor niso to samo zdravniki. Medicina je, kot sem nekje zgoraj tudi zapisal, z razvojem tehnologije samo ogromno pridobila, ker sedaj zdravniki niso več “samo mesarji”, kjer kri šprica, ampak lahko operirajo z laserji in z mikro kamerami direktno spremljajo med operacijo srce med delovanjem. Če pa pogledamo vsako kirurško dvorano, je pa danes natrpana z elektronskimi inštrumenti in brez njih se vrnemo nazaj k mesarstvu.

    In sedaj tako ponižati ostale poklice in kar GENERALNO v polbožanstva spremeniti vse zdravnike po vrsti, je pa zame…

    Tu bom raje kar tiho. Jaz verjamem v samoregulacijo in tudi za tak sramoten odnos do nekaterih strok bo izstavljen nekega dne račun. Zdravstvo nenazadnje je javni servis, za to, da deluje in si take plače sploh lahko izplačuje, pa mora še kdo drug služiti denar. Kajneda?

  37. Swizec Says:

    Samo eno vprasanje o tehnicnih poklicih, ker ocitno vsi vec veste say niste vec “hot shots”.

    Kaj resno kdo pricakuje, da bo celo zivljenje samo programer? Ali ni naravna progresija kariere, da si, ce ne drugega, vsaj team lead? Tudi ce si ne vem kak manager lahko se vedno najdes cas za programiranje. Ce ne drugega moras bit dober programer, da lahko dobro vodis druge programerje … vsaj osebno sem bil do sedaj dobro voden samo od drugih programerjev.

  38. dronyx Says:

    @Swizec, ne jemlji “hot shots” osebno, ker nisem mislil tebe, ki te sploh ne poznam. Jaz sem mislil neke študente, ki so jih zaposlili in so mislili da vedo vse, ker nekaj programirajo. Ko sem pa jih potem videl v praksi, kako se znajdejo in kako znajo reševati resne probleme, sem pa raje videl, če se zadev ne dotikajo, ker sem imel potem samo še več dela, ker sem študiral še to, kdo je spreminjal nastavitve. Ves čas so pa govorili, ah, to je easy, to je easy…Nič ni easy in moraš vedeti kaj delaš. Če pa ne veš, pa si moraš to priznati in zadevo preštudirati. Ko prideš do tu, že veš veliko in zame nisi več “hot shot”, za katerim morajo drugi popravljati štalo, ker se preveč zaženejo in mislijo, da vse znajo.

    Problem “Team leada” je pa v tem, da potrebuješ prvič team, in drugič, če imaš ti v firmi 30 programerjev in 3 vodje projektov, po 10 letih mora ta firma BLAZNOOO zrasti, da potrebuješ 30 team leadov, ki imajo pod sabo novih 900 programerjev (tej funkciji se mislim da v matematiki reče fakulteta N!). Razumeš? Šefov ne potrebuješ toliko, kot si nekateri mislijo in tudi če postaneš šef, od tebe HAUPT šef nad tabo pričakuje rezultate, ti pa imaš programerje za plačo 900 €, ki si jih 2 leti uvajal v posel, potem pa pride k tebi in reče, da si je našel drugo službo za 1300 €, sam pa nimaš možnosti, da mu toliko ponudiš.

    Jaz bi lahko z minimalno truda postal vodja službe za informatiko državotvornega resorja, kjer sem bil nekaj let brez te službe sam za vse. One man band. Od kupovanja opreme (tu ne greš v trgovino, ampak moraš delati razpise in biti še pravnik), do administriranja strežnikov in helpdeska za 150 ljudi. Ampak mi na misel ni padlo kaj takega, ker bi spet vse sam počel, podrejeni mi bi pa zabrusili nazaj, da za 1000 € se res ne mislijo pretegniti. Nad tabo ti pa vrže naprej, da ni rezultatov, čeprav imaš sedaj celo ekipo ljudi. Sem videl potem modela, ki je prišel na to mesto in se mu je točno to zgodilo, akr sem jaz vedel vnaprej in mi je šlo malo na smeh. Po 3 letih je potem obupal in odšel, pa čeprav sem bil nekoč sam, on je imel pa pod sabo 3 redno zaposlene, pa še 2 študenta full time za prenašanje računalnikov (to sem jaz včasih naredil mimogrede, brez da bi se vprašal, če za to pa le nisem preveč šolan).

    Swizec, vidiš, to je ta jeba tega poklica. Če pogledaš koliko ljudi pri 20-25 letih danes nekaj programira, vsi ti ljudje pri 40 letih ne bodo nikdar neki šefi z individualno pogodbo. Nekaterim bo morda uspelo, da bodo imeli vsaj svoj s.p. in bodo celo življenje vzdrževali programe, ki so jih napisali, drugi pa…ne vem…ne vem…brez resne industrije pač resnih hardcore tehničnih poklicev NE POTREBUJEŠ (to je okrepljeno napisano), ne glede na to, kaj ti lažejo profesorji v predavalnicah, ki nimajo ure delovne dobe v gospodarstvu in so po končanem študiju prišli od asistenta do profesorja.

    Je pa pomembno tole:

    Zdravstvo, šolstvo, državna uprava, vojska, policija, sodniki, tožilstvo…vse to se financira iz davkov in prispevkov zaposlenih ljudi. Če gospodarstvo ugasneš, je vse to brezpredmetno in gredo skoraj vsi takoj na cesto. Zdravniki bi lahko morda še operirali koga iz tujine, vsi ostali pa nimajo od kje dobiti denarja. Kaj bodo naši sodniki sodili Avstrijce? Ne se hecat, no…

    Ampak trauma tehničnih poklicev je pa ta, da so mišljeni prvenstveno za gospodarstvo. Tu šač ni zaprtih lobijev, kot je sodstvo ali zdravstvo, samo trg in huda konkurenca, kjer moraš preživeti ali pa podjetje zapreš. In ko prideš danes z diplomo iz elektrotehnike v kakšno povprečno firmo na razgovor za recimo delo v razvoju ti rečejo, veste gospodarstvu gre slabo, zato so plače slabe. Kaj več kot 1000 € neto težko na začetku ponudimo, potem pa se da dobiti še kakšnih 100 € več. Jaz rečem v redu, če je delo zanimivo raje to, kot da za 1200 € “sviram kurcu” in popisujem pohištvo. Ampak…čisto mimogrede KOLIKO IMA PA PLAČO MANAGER TE FIRME.

    Aha, 20.000 € na mesec bruto. Opa, zlomka? To pa ni tako malo. Ali vidite ta prst? To je sredinec in pomeni mednarodno oznako za FUCK OFF.

    To je pa to. Diplomanti tehničnih fakultet pač niso vsi samo bedaki (ampak je večina popolnih bedakov). 😉

    Potem pa pivovarne, kjer stroji polnijo flaše, še nekako poslujejo, firma, kjer delavke šivajo elegantne obleke za poslovneže, bi brez pomoči države že šla v maloro, ostalo pa nekako životari (razen farmacije, ki pa večinoma dobro služi iz javnega denarja in je privesek zdravstva).

    Kako bodo vsi ti gospodarski subjekti preživeli finančno krizo ob tem, ko tista prva skupina, našteta na začetku, privilegije in plače samo viša, pa trenutno ne ve še nihče. In zdi se, da v tej državi to nikogar zares ne briga, ker tiste, ki bi jih moralo še kako brigati, jih ne, ker sami zase verjetno zaslužijo čisto dovolj. 🙂

  39. Swizec Says:

    Imas prav ja, trg je premajhen in zato … aja saj res, trg je ogromen samo redkokateremu slovenskemu podjetju kaj visi med nogami.

    Zivimo v casih, ko star poslovni model po imenu “juga” potem “bivsa juga” vzdihuje v smrtnih mukah in takrat ko je to se delovalo je bilo res simpl, zdaj pa se bo treba pac zbrihtat in zacet gledat proti severozahodu.

    Po moje bomo vse dobre tehnicne kadre zgubili tja in vsi pametni lastniki podjetij se bodo tudi usmerili tja. Ti pametni lastniki podjetij pa bodo seveda rabili tudi zares dobre kadre, ker drugace pac ne gre.

    Cisto resno pa se mi zdi butasto, da bi po koncani diplomi za osem ur na dan nekje garal za kaj … sto eurov visjo placo kot jo imam zdaj s povprecno sest ur dolgimi dnevi. To je absurd.

  40. dronyx Says:

    Da, to je absurd in mnogim zaposlenim se zdi smešno, da marsikateri študent zasluži bistveno več od njih na mesec. To je sicer optična varka, ker študentu ne teče delavna doba in dobiš keš skoraj na roko, plus da se še razni študentski servisi utapljajo na tvoj račun v denarju, kar je pa sploh absurd. Ampak če iščeš ABSURDE, je slovenija kar pravi naslov. To je država ABSURDOV. Kamorkoli se ozreš. 😉

  41. Swizec Says:

    Se pravi solution: nikoli delat “na knjizico”. 😛

    Bi tocno razlozil logiko, ki je marsikdo verjetno ne vidi, pa se mi ne da. Bom kdaj na blogu povedal.

  42. pijanec Says:

    @Swizec: Tudi v razvitih zahodnih državah ni tako rožnato. To so države, ki so zelo gospodarsko odprte do tujega tehničnega kadra in tam si na trgu konkuriraš s poceni Kitajcem, Indijcem in Ukrajincem. Povrhu še namensko dodatno uvažajo programerje, čeprav jih že imajo dovolj in še celo brezposelne, da še njim samim umetno znižujejo cene, da nastane čimvečji razkorak med dodano vrednostjo in stroški dela (to počnejo Avstralija, Kanada, ZDA). Lastniki podjetij so namreč “domorodci”, večina zaposlenih v tehničnih podjetjih pa priseljenci.

  43. kekez Says:

    Nekoč me je en novodošli študent v naši firmi vprašal, koliko lahko pričakuje kot programer začetnik. Potem, ko sem mu povedal cifro in ni bil preveč navdušen, me je vprašal, koliko pa potem kot izkušen? Ker z mojo cifro še vedno ni bil zadovoljen, je pa že začel fantazirati, ja kaj pa, če bi pisal res hudo dobre in zahtevne programe… Ko sem videl, kam pes taco moli, sem mu kar direktno pojasnil, če želi kot računalnikar zaslužiti toliko kot je pričakoval, bo moral delati še marsikaj drugega kot programirati in morda programiranje celo opustiti, saj je to “črnsko” (bolje rečeno indijsko) delo. Takrat nisem bil čisto prepričan, če je dojel, ampak zdaj z leti se človek kar lepo razvija in “bo še kaj iz njega”. 🙂

    Nekoč sem se pa sporekel z nekim hudo študiranim družboslovcem (pred doktoratom), ko me je nekaj moril, zakaj se še jaz ne spravim do doktorata. Pa sem mu pojasnil osnove(!). Za doktorat moraš narediti nek izvirni doprinos k znanosti. Ja in?, je bilo njegov flegmatični odgovor, kot da ne vem, da je tudi on to moral spraviti skozi za svoj skoraj že doktorat. In potem sem mu pojasnil dalje.
    Tehnika in naravoslovje je globalna znanost, kjer ti konkurira pri raziskavah cel svet. V smeri, ki se je lotiš moraš biti svetovni as (ok saj zato imaš strogo specialno temo), kljub temu pa moraš vseeno vedeti, kaj so v okolici te teme naredili drugi in da se slučajno ni nek Kitajček že zmislil tega spraviti skupaj. Ponavadi moraš za tehnični doktorat vsaj kakšno pomlad ali dve preživeti tudi čez lužo. Kaj pa za družboslovni doktorat? Vzameš temo: Ohladitev odnosov med Slovenijo in Hrvaško zaradi pristopnih pogajanj z EU. Kdo ti bo pri tem konkuriral, Japonci? Ha, mala malca.

  44. pijanec Says:

    @kekez: sicer razumem, kaj si hotel povedati … samo mogoče kot zanimivost. V Sloveniji na tehničnih fakultetah nastane letno skoraj največ novih doktorjev znanosti. Samo na računalniških faksih jih je leta 2005 doktoriralo 23, na strojništvu 27, na ekonomiji pa npr. samo 13.

  45. pijanec Says:

    @kekez: tile novi množični tehnični doktorji znanosti v Sloveniji niti približno v povprečju ne preživijo nekega daljšega časa v tujini, niti ne ustvarijo nekega pomembnega doprinosa k znanosti na tem področju.

  46. dronyx Says:

    @pijanec, saj mislim da je bilo nekaj časa takšno razmišljanje pri nas v zvezi z računalništvom, ko so govorili, da bomo postali softverska silikonska dolina. Toliko dobrega kadra tudi za razvijati programe pri nas ni, samo takrat je veljalo prepričanje, da bodo k nam prišli najprej naši južni bratje iz bivše skupne države (samo najboljši), kakšnega dobrega bi pa dobili tudi iz Rusije in še kje drugje. Zelo ameriško razmišljanje. Mi postavimo firmo, delajo nam pa za malo denarja drugi. Ampak to ne gre tako enostavno, vsaj na dolgi rok. In tudi ameriki se to po moje ne bo izšlo.

    Samo poglej recimo globalizacijo, ki je temeljila na enakih principih. Kaj smo na koncu dobili, poleg računalnikov za 500 €? Globalno krizo, največjo v celotni zgodovini (kot vse kaže), ki je odpihnila malo morje raznih finančnih bleferjev, mnoga velika podjetja z tradicijo pa še ne vedo, če bodo sploh preživela.

    Sem pa opazil v zadnjem času nek zanimiv pojav tudi v računalniških firmah.

    Namreč precej ljudi, za katere vem, da so strokovnjaki za svoje področje in so v firmah “živeli” poleg sebe še cel managment, tajnice, fikuse in podobno, mi je poslalo elektronsko pošto, da so pustili firmo in so sedaj samostojni podjetniki.

    Že nekaj časa nazaj je nek sošolec iz faksa zapustil delo v podjetju, kjer se je z industrijsko avtomatizacijo ukvarjalo kakšnih 10 ljudi. Teh 10 ljudi so s težavo sploh dobili, ker mladina iz faksa, ko je slišala za plačo in predvsem to, da bo na začetku treba predvsem veliko delati, da se bo dalo sploh kaj pokazati, ni bila nič kaj navdušena. In tudi tisti, ki so jih dobili, so bili zelo povprečneži, brez kakršnih resnih ambicij in zavzetosti za delo. Malo jih je verjetno pa demotivirala tudi plača na začetku.

    Ampak on kot vodja je dobil nalogo, da si postavi ekipo in se razširijo, da bi lahko delali tudi na večjih projektih. In kaj je na koncu ugotovil?

    To, da mora sedaj s svojim delom preživeti samo še več ljudi okrog sebe, ki samo negodujejo in da gre firmi v bistvu še slabše. Potem je pa enkrat rekel “na svidenje” in danes dela kot zasebnik, zase. Verjetno podobne projekte, ker je “brihtna glavca”. 😉

  47. pijanec Says:

    V samostojnem podjetništvu je rešitev, samo ne na slovenski način, kjer potem vsi ostali delamo za njih, ker sami goljufajo pri računovodskih izkazih. Tako poznam človeka, ki ima precej uspešno samostojno podjetništvo, hčerka pa dobiva republiško, socialno štipendijo.

  48. dronyx Says:

    Ne, to sigurno ni rešitev za družbo, je pa način, da dobri kadri pridejo do spodobnega zaslužka. Delajo enako kot prej, samo da nad sabo nimajo “nadstavbe” in da pač državo vržejo na finto pri davkih. Je pa jasno nekaj čisto drugega razvojna ekipa v neki firmi, kjer 10 ljudi v bistvu omogoča delo še ostalim stotim ali tisočim.

    Je pa v večini firm pri nas tako, da so takoj pripravljeni podpisati individualno pogodbo za 10 kilo € nekemu “managerju”, jim je pa kot kaže izpod vsake časti, da bi kaj takega podpisali tudi z nekim inženirjem ali podobnim profilom, ki ga potrebujejo. Preprosto se jim za to pa jebe, saj si mislijo, bomo že novega dobili na trgu. Ko sem videl, kakšne kadre so kar spustili iz neke računalniške firme, čeprav sem prepričan, da bi jih z dobro ponudbo v firmi zadržali, si z njimi na tem področju, kjer so ti ljudje delali, jaz ne bi upal več poslovati. To kar je ostalo, mi pač ne vliva zaupanja.

  49. kekez Says:

    Samostojno podjetništvo ni nobena opcija. Potem res samo še obdeluješ nek mali vrtiček, saj za resne stvari ni dovolj virov. Jaz rabim za svoje poizkuse opremo, ki stane nekaj 10.000 evrov. Ko stvari dam v test, pa mora testno na njej delati vsaj nekaj 10 ljudi, da je potem zrela za produkcijo. Kot s.p. ni šans! Resne konkretne stvari rabijo resen konkreten tim ljudi.

  50. dronyx Says:

    V računalništvu je to nekoliko lažje, saj večina ne potrebuje za samostojno podjetništvo nekega resnega kapitala, pa še stranke ponavadi speljejo tisti firmi, kjer so prej delali. Serverje lahko danes administriraš v celoti od doma, tako da ti ni treba niti okrog se več vozit. Programer pa pač kupi računalnik, plača licenco za razvojno orodje, ostalo pa…

    Ampak to seveda zame ni nič omembe vrednega ali da bi na podlagi tega lahko komerkoli danes svetoval, da se vpiše na tehnično fakulteto, ko pa vendar obstaja fakulteta v Kranju, kjer bistveno enostavneje dobiš univerzalni papir. Praktično znanje, ki ga za kaj takega potrebuješ, pa ti ne da nobena fakulteta, ampak ga moraš pridobiti z delom in prakso. In vse to je daleč od možnosti, ki jih ima pri nas recimo nek zdravnik, po končanem študiju.

    Za to početi večinoma tudi ne rabiš končati nobene fakultete, tako da je še tisti papir povsem brez vrednosti. No nekateri se pošalijo, da jim papir koristi toliko, da imajo na vizitki napisano dipl. ing. ali pač neko titulo.

  51. Swizec Says:

    Na barcampu sem vceraj govoril z enim slovenskim startup CEO-jem po katerem se, imho, veliko tehnicarjev zgleduje. Ko sem mu omenil, da sem se vedno na faksu me je debelo pogledal in izjavil “Pa stari, to je za staromodne!”

    No na koncu sva se vseeno zmenila, da je fajn imeti tisti papir za backup ce vse ostalo propade.

    Samostojno podjetnistvo NI resitev, je pa resitev narest startup z dobro idejo in to potem razrast naprej. Sam poglejte si primere googla in podobnih. Dobra ideja, venture capital, in so sli od tam. Ne smes se pa usmeriti samo na slovensko trzisce, tako pac ne gre, ker kot je ze nekdo omenil, na tehnicnem podrocju si med sabo konkurira cel svet in ce bos ti brkljal samo nekaj tu po sloveniji ne bos nikoli nic resnega uspel narest.

  52. dronyx Says:

    Pred kakimi petimi leti pride k meni v sobo delati nek študent. Na začetku prvega letnika Fakultete za računalništvo. Ko sem mu povedal, da sem končal isti faks, samo elektro smer, sva najprej pogledala, katere vse profesorje poznava in kot sem ugotovil, je večina po 15 letih še vedno na istem mestu, le da so nekateri očitno od asistentov prišli malo dlje.

    Potem pa mi omeni, da se mu zdi faks težak in da ne ve, če bo sploh naredu in kaj jaz mislim o tem. Pa sem mu dejal. Posluši (stari):

    Danes v računalništvu papir nič ne šteje, šteje samo znanje. In to ne znanje, ki ti ga bodo dali na FR, ki je večinoma sama teorija. Firme ne zanima, če ti veš kaj so preklopne strukture in znaš računat matrike. Če ti je faks izziv, potem se potrudi in naredi. Škoditi ne more. Če pa ugotoviš, da imaš težave in se ti zdi res pretežak, pa ti svetujem, da vpišeš kaj lažjega, recimo organizacijske vede, saj tam imaš tudi smer informatika. Papir je papir in če drugega ne, boš lahko na stara leta delal kje v državni upravi, kjer papir šteje. Vsekakor pa ob študiju še deli za kakšno firmo, da si nabiraš izkušnje, ker ne boš po šoli štartal iz nulle.

    Prask, prask, veš, (stari), maš kr prov. Poskusu bom, če ne bo šlo, pa se prepišem. Škoda zgubljat cajt.

    In pol res se mu zatakne že nekje na sredini prvega letnika, ko nikakor ne gre matematika in še nekaj predmetov (mislim da so mu delali težavo že kolokviji).

    Potem pa je šel stran in ga čez kake dve leti slučajno srečam na cesti. Na FR ni naredil že prvega letnika in bi moral ponavljati, sedaj pa dela organizacijo in je poslušal moj nasvet. Študij mu ne dela težav, zraven pa kot ostali dela za razne firme in nekaj programira. Lepo.

    Nihče ne more ljudem prepovedati, da se obnašajo inteligentno, je pa moje mnenje k temu. 🙂

    @Swizec, da se dobro živet tudi od tega, da za zdravstvo uvažaš elektronske naprave, ni nujno, da se greš startupe in vtičnike programiraš (če si mislu Zemanto). Je pa res, da je umetnost priti zraven, ker tam se baje ne gleda na denar. Pomembnejše so druge vrline. 😉

  53. Swizec Says:

    Sm mislu Zemanto in kakor poznam kaj pocnejo so tisti vticniki dalec od bistva. Ampak ja, vsaka dobra ideja se prek kake trivialne neumnosti (recimo vticnika) proda 🙂

    Res se da prezivet brez startupov in podobnega, ampak ce imas dobro idejo se pa splaca okrog nje kak startup zgradit. Ker, kot pravijo, ce ti uspe najt nacin kako dobivat denar za nekaj kar res rad pocnes potem …

  54. rockstar1707 Says:

    @pijanec

    Kratek komentar glede doktorjev znanosti. Na žalost so tvoje ugotovitve resnične. Razlogov za to pa je več.

    1) Toliko novih doktorjev znanosti s področja tehnike je predvsem po zaslugi programa mladih raziskovalcev. Za tiste, ki tega ne poznajo… Gre za to, da mlademu raziskovalcu ministrstvo za visoko šolstvo daje mesečno plačo in mu plačuje podiplomski študij. Ta mora biti zaposlen v neki raziskovalni inštituciji (ponavadi fakultete ali inštituti), lahko pa je tudi MR iz gospodarstva. V zameno za to, mora kandidat doktorirati v 4,5 letih, prav tako pa mora biti nadaljnja 4,5 leta zaposlen v Sloveniji.

    2) Koliko časa ti bodoči doktorji znanosti preživijo v tujini je najbrž še največkrat odvisno od njih samih. Je pa dejstvo, da samo odhod v tujino še ne pomeni napredka.

    3) V Sloveniji, razen parih izjem, ni posebno velikih razvojnih oddelkov, ki bi se res ukvarjali z znanostjo, ki v resnici pomeni nekaj novega, torej kjer lahko govorimo o doprinosu k znanosti. Posledica tega je, da se ponavadi z nekim področjem v vsakem laboratoriju ukvarja 1 ali 2, včasih celo 3 ljudje. Potem pa greš na konferenco in ugotoviš, da se v tujini z isto stvarjo ukvarja VES oddelek, torej cca. 10 ali več ljudi, in to že par let. Potem ti postane jasno, zakaj kakšnih posebnih prebojev pri nas ni za pričakovati. V tem primeru lahko bodoči doktor v resnici naredi še največ, če gre enostavno v tujino v tisti oddelek. V nasprotnem primeru bo sicer nekaj naredil, vendar bo še vedno par let za svetovno špico.

    4) Doprinos k znanosti je pa spet druga kategorija. To je npr. tudi stvar, s katero se ukvarjata 2 človeka na svetu in je dostikrat sama sebi namen. In na žalost je tako, da je s tako stvarjo še najlaže doktorirati, ker gre v resnici za nekaj čisto novega. Težava je pa v tem, da je za Slovenijo kot državo, to bolj kot ne iguba časa in denarja, ker si s tem nihče nič ne more pomagati (razen tistega doktorja, ki je “pogruntal” nekaj novega, in laboratorija, ki se zaradi izvirnih člankov in posledično “uspešnosti” lahko prijavlja na takšne in drugačne razpise). Ko greš namreč v industrijo, podjetja ponavadi ne potrebujejo visoke znanosti, temveč le nekoliko višje inženirsko znanje. Podjetja namreč potrebujejo visoko znanost šele takrat, ko imajo razvoj na dovolj visokem nivoju, česar pa večina podjetij v Sloveniji (še) nima. S tega vidika bi bilo torej dosti bolj smiselno delati doktorske naloge, ki bi reševale konkretne težave in bi bile nadgradnja razvoja v podjetjih. Tukaj pa se pojavi težava. Rešitve, ki jih uporablja industrija, morajo biti v veliki večini primerov PREIZKUŠENE, če ne celo precej pogojene s standardi, torej da delujejo v takšnih in drugačnih pogojih. V tem primeru pa na žalost uporaba visoke znanosti ponavadi sploh ni na mestu. No, če pa bodoči doktor v svojem delu uporabiš preizkušene stvari, ki jih podjetje ponavadi tudi potrebuje, pa pri trenutnem dojemanju doprinosa k znanosti tema bodočega doktorja znanosti skoraj NI disertabilna. Ker pač uporablja že uporabljene rešitve. Pa čeprav na dokaj visokem nivoju, in čeprav je s tem najverjetneje naredil dosti več za slovensko gospodarstvo, kot pa tisti, ki je “izumil” nekaj novega (ki je dostikrat samo sebi namen).

    Kakorkoli, razoj novih tehnologih, torej doprinos k znanosti, kot se ga ponavadi interpretira, bi moral najprej temeljiti na mentorjih (torej ponavadi nekoliko starejših doktorjih/inženirjih), ki bi bili gonilna sila razvoja, mladi raziskovalci pa podpora in pomoč in bi nadaljevali delo itd. Ne vem, če je smiselno pričakovati od nekoga, ki se z določeno temo ukvarja cca. 3 leta, da bo naredil ne vem kakšen tehnološki preboj. To se dogaja zelo zelo redko. Takšen človek lahko najverjetneje zelo dobro uporabi neke že (dokaj) znane rešitve in jih uspešno implementira v nekem projektu za gospodarstvo. Od tega ima korist tako gospodarstvo kot kandidat. Resnični doprinos k znanosti je pa po mojem mnenju mogoč le tam, kjer se celoten laboratorij, vključno z vodji le-tega, že nekaj časa intenzivno ukvarja z določeno tehnologijo in jo uspešno razvija. Sedaj mi pa naštejete nekaj nekoliko starejših profesorjev na fakultetah, ki se še vedno aktivno ukvarjajo z raziskovanjem? Na konferencah ni redkost, da novosti predstavljajo 60 stari raziskovalci. Vem, da je na področju računalništva to smešno, na drugih področjih tehnike pa niti ne toliko. Ti ljudje imajo namreč ogromno izkušenj in lahko zelo dobro usmerjajo mlade doktorje v takšni smeri, da le-ti ne zaidejo v slepo ulico.

  55. kekez Says:

    Nedavno sem imel na razgovoru za službo enega za drugim dva diplomanta. Oba sta imela samo “študentske izkušnje”, to pomeni, da sta bila frišna z nekaj staža dela ob študiju. En je bil s FR, drugi pa s FOV. Sicer se zavedam, da so razlike pogojene že v sami naravi ljudi čisto individualno, ampak tu je bila vseeno razlika več kot očitna. Tisti s FR je bil wau – čisti maher, oni drugi s FOV pa hm – skoraj komaj prolazna ocena.
    Ne bom trdil, da je to posledica faksa. Po drugi strani pa skoraj lahko trdim, da je obratno, dokončan faks je znak in posledica različnosti. “Maher” je pač toliko boljši, da je naredil FR, oni drugi na FR ne bi imel kaj početi.

    Ali če povem drugače:
    Jaz nikoli nisem bil prav visoke sorte in me je v mladosti babica nagovarjala, naj grem trenirat košarko, saj so tam sami veliki in po njenem trening košarke pomaga, da bolj zrasteš. 🙂 🙂
    Resnica je obratna, tisti, ki so višji, v večjem številu trenirajo košarko!

    Žal nas je kasneje diplomant FR obvestil, da je našel drugega delodajalca, ki ima zanj pač nekatere pogoje boljše.
    Žal smo mi kasneje obvestili diplomanta FOV, da ne izpolnjuje naših pričakovanj.

    Torej “mulci”, kar pojdite študirat na čim bolj “resen” faks. Ni nujno, da se boste tam naučili res najbolj uporabne stvari za vaš poklic. Ampak če boste uspeli dokončati faks, je to samo po sebi prekleto dober osebnostni znak za delodajalce.

    Pa še:
    Kljub temu, da večina pravi, da se na faksu ni naučila nič uporabnega, je tudi tukaj vseeno razlika. Ko dobiš nekoga z dokončano srednjo šolo, bo npr. v elektrotehniki mislil, da so Ohmov in Kirhoffova zakona vse, kar obstaja in potem samo še praksa. Človek je preprosto omejen v nek kalup, ki ga sam težko preseže.
    Če grem takemu razlagati, da električna energija v resnici ne potuje po žicah, ampak (po Maxwellovih enačbah) okoli njih po izolaciji. In kako hitro teče, tudi ni odvisno od ali so žice iz bakra ali srebra, temveč ali je izolacija iz PVCja ali česa drugega, si bo mislil, da sem najbrž ušel s kakšne ustanove.
    Saj ne, da bi moje znanje imelo hudo praktično vrednost. Tisto kar šteje, je sposobnost širine strokovnega razmišljanja, da je morda včasih na drugi strani roba znanega vseeno še kaj uporabnega.

  56. dronyx Says:

    @kekez, to kar si napisal vse drži, ampak jaz se spomnim še iz faksa, da komur ni šlo že v prvem letniku in je naredil samo par izpitov, mu ni steklo niti kasneje in nekateri so študirali še leta, ko smo ostali že diplomirali, pa morda največ prilezli v drugi razred po velikih mukah. To potem po moje nima smisla in človek mora v takem primeru povleči kakšno potezo. Če ti pa gre in lepo zdeluješ letnike, potem pa (če te seveda res zanima računalništvo) je FR neprimerno boljša izbira od FOV in verjetno tudi lažje dobiš službo.

    Je pa pri sodobnih študentih, ki so hkrati tudi delavci, še dodatno prisoten ta moment, da čas za študij nima prednosti pred časom za služenje denarja, ker pač denar vleče. Se je pa na FR verjetno potrebno, sploh v prvem letniku, kar potruditi, da greš naprej. Ampak kako, če pa nekje drugje praktično že resno delaš in te vežejo roki, namesto da bi se lahko v miru učil.

  57. Swizec Says:

    Ah pa sej FRI spet nit tok zajeban kokr vsi govorijo. Ko se enkrat zacnes resno ucit je vse skupaj zelo preprosto … Vse kar je po mojih izkusnjah na friju tezkega so stvari, ki zahtevajo veliko vaje preden jih res obvladas.

    Pac je FRI en tistih faksov kjer se pristop uber kampanjskega ucenja ne obnese najbolje ampak se je treba stvari malo bolj resno lotit.

  58. dronyx Says:

    @Swizec, tako kot verjetno še marsikje drugje, je odvisno od tipa človeka. Nismo vsi rojeni za pravnike in ne vsi za tehnike. Jaz si recimo ne predstavljam, da bi moral delati pravo in se na pamet učiti neke rimske zakone izpred 1000 let. Na drugi strani sem elektrotehniko z objavljenim uspehom naredil lahko rečem z levo roko in padel samo na enem izpitu (Slivnik, Matematika IV po spominu na ustnem). Celo več. Od drugega letnika naprej nisem hodil praktično na nobeno predavanje, ker mi je bil dolgčas, ampak smo s kolegi kupili fotokopirca in kopirali zapiske drugih. Hodil sem tako samo na laboratorijske vaje in tisto, kar je bilo nujno. Ampak kljub vsemu ne bi rekel kar počez, da je fakulteta lahka, sploh če ti ne leži matematika.

  59. Swizec Says:

    No meni ne gre ravno z levo roko, padel sem ze kup izpitov in tudi spoznal, da se prakticno splaca hodit samo na vaje.

    Ampak vem zakaj mi ne gre, ker pac raje programiram kot da bi se ucil. Po moje se odkar sem na faksu za izpit se nisem ucil vec kot 3 ali 4 ure in tako se pac ne gre naucit kakih fancy matematicnih for itd. Je pac povrsno znanje in to se potem vidi na izpitu 😀 (najvec tezav imam s tem, da vem kaj narest, celo kako narest, ampak se pri izvedbi pac zmotim ker ni prakse zadaj za teorijo)

    Tiste predmete ki so mi pa vsec (programiranje in podobno) pa delam s prakticno cistimi desetkami, tkoda … ne vem no, ce sm se na srednji lahko za maturo ucil vec kot 3 ure in potem gladko naredil s kar dobrim uspehom bo verjetno isti recept deloval tudi na FRIju mar ne?

  60. Swizec Says:

    PS: po moje se tu se najbol pozna cemu nekdo rece “z levo roko”. Osebno vsemu kar potrebuje vec kot 1h mojega inputa recem, da je dalec od leve roke.

  61. dronyx Says:

    @Swizec, saj te razumem in ti si kot kaže tipičen današnji študent. Jaz bi temu rekel raje študij ob delu, čeprav si redno vpisan. Sem pa pozabil, koliko učenja je šlo za kakšen izpit, samo to je od izpita do izpita zelo različno. V bistvu je prvi del priprave na izpit meni bil vedno zbiranje “obveščevalnih” podatkov o profesorju in dobiti čim več starih izpitov ali kolokvijev. Če si tisto rešil, potem izpit ni bil noben problem. Kakšna matematika pa zahteva preprosto veliko vaje, kar pa se bojim, da je samo nekaj ur premalo. So mi pa bili izpiti proti koncu študija, v zadnjih letnikih, čedalje lažji. Z prvim letnikom sem imel še največ dela.

  62. Swizec Says:

    Modern problem je da imamo prevec obvescevalnih podatkov in se potem vsi ucimo samo z resevanjem starih kolokvijev in izpitov. Seveda imas potem malo premalo predznanja in resis samo tisto kar znas resit in tako v koncni fazi od 10+ starih izpitov/kolokvijev resis 10 nalog (od 50ih) in na izpitu potem znas resit ravno eno nalogo 😀
    Valda, ce bi resil vse stare izpite bi bil tudi novi neizmerno lahek, samo kaj ko niti starih izpitov clovek ne resi …

    Mogoce imam pa samo jaz to “sreco”. Uglavnem, faks se mi ne zdi tezek, samo pristop imam napacen in delam na spremembi le-tega.

    Sem pa tipicen danasnji student tehnike. Na drugih faksih je po mojih podatkih drugace.

  63. dronyx Says:

    Medicino ne verjamem, da lahko tako narediš. Še nisem srečal v praksi študenta medicine, ki bi nekaj delal prek napotnice, pa sem srečal že veliko študentov. Običajno so vsi po vrsti iz tehničnih strok, ali pa morda še ekonomija.

  64. kekez Says:

    “Še nisem srečal v praksi študenta medicine, ki bi nekaj delal prek napotnice.”

    Po mojem mnenju so danes v večini družboslovci (ker jih je največ). Saj je znan vic komunikacije med povprečnim diplomantom in študentom FDV: Ali želite kečap zraven krompirčka? 🙂

  65. dronyx Says:

    @kekez, me zanima, če bi vse fakultete uvedle obvezno prisotnost na predavanjih, tako kot je to v srednji šoli, oziroma da moraš imeti recimo vsaj 80% prisotnost, koliko bi še bilo študentov na trgu delovne sile?

  66. Swizec Says:

    Bolonjska uvaja obvezno prisotnost.

    Jeba bi bla glede dela, huda huda jeba. Sploh zdej ko grejo vsi studentski stroski nekam v visave, ki si jih brez tega da zraven delas preprosto ne mores privoscit tudi ce bi hotel.

  67. kekez Says:

    “Bolonjska uvaja obvezno prisotnost.”

    Ma ja! Obvezna prisotnost je teoretično bila že zdaj. Potem pa je od profesorja odvisno, ali ti potrdi frekvenco, če te ni nikoli videl. Na tehničnih faksih mi je bilo všeč ravno to, da je na koncu štelo samo znanje na izpitu, ne glede na prisotnost ali celo zamude pri raznih vpisih, prijavah na izpit itd. Pač, tehnikom se birokratske ovire graužajo. Vse razen znanja se je dalo zmeniti. Prijatelj se je dogovoril celo za smer študija. Ko je prestopal z ene smeri na drugo (v okviru istega študija), se je dogovoril, da so mu priznali čim več izpitov in so zato posebej zanj uvedli neko hibridno smer. 🙂
    Na podiplomskem je to celo zagotovljeno, saj si predmetnik nabereš sam, tako da imaš na koncu dovolj točk. Obvezna je samo matematika (na FE) in čisto nič drugega.

    Za frekvenco so itak težili samo pri telovadbi in kakšnem netehničnem predmetu (ekonomija).

  68. dronyx Says:

    @Kekez, jaz sem imel dva sošolca (lahko da jih je bilo tudi še več), ki sta kar tako, za zabavo, poleg elektrotehnike delala še računalniška faks. Mislim da večjih težav nista imela, čeprav prave koristi jaz nisem nikdar videl v tem.

  69. kekez Says:

    Za prof. Slivnika se govori, da je praktično isti čas (v razmaku nekaj dni) doktoriral na matematiki in še na elektrotehniki.

  70. pijanec Says:

    Bolonjski sistem je vsak študij naredil skoraj otročje lahek. 10% ocene dobiš iz prisotnosti, 10% iz sodelovanja pri tabli, 10% iz domačih nalog, potem pišeš vsaki mesec 1 kolokvij, potem pa še na koncu izpit, ki ti prispeva 50% k oceni. Ne bi si upal trditi, da je to pravi sistem. Sedaj se bo razlika med težjimi šolskimi sistemi (pakistanski, indijski, kitajski,…) in posledično znanjem ter našim zahodnim samo še poglobila, kar pomeni, da bo vzhodni kader samo še bolj zaželjen.

  71. kekez Says:

    Še malo o plačah.
    Kot sem omenil smo imeli na razgovoru za službo par informatikov. Seveda smo se z vsakim pogovarjali tudi o plači. Pričakovanja so različna, večina bi se zadovoljila z 1-1,5 jurja (neto) za sistemsko delo na strežnikih in omrežju. En je zelo izstopal in postavil ceno pri 5-6 jurjih (bruto), po strokovnosti in izkušnjah pa, zanimivo, ni izstopal. Od tega kadra pričakujemo, da takoj začne z delom in pokaže vsaj nekaj uporabnih osnovnih rezultatov.

    Potem smo pa imeli na razgovoru tudi par komercialistov (v mojem žargonu mešetarjev). Oni očitno znajo prodajati že sebe. Cene so se takoj gibale od 2 jurja dalje (neto) + dali so nam vedeti, naj v prvih 6 mesecih od njih ne pričakujemo nobenih konkretnih rezultatov. (Svojo pripombo, ali potem po 6 mesecih dajo odpoved, sem iz vkljudnosti zadržal zase). Vprašal sem le, če jim je jasno, da bodo za 2 jurja plače morali narediti vsaj 10 jurjev realizacije za podjetje. Najbrž je jasno, da komercialist za podjetje ne more biti strošek.

    Po izobrazbi so bili seveda prvi v povprečju višje od drugih. Zanimivo še, da praktično vsi zavrnejo delo izven rednega delovnega časa (se sploh ne želijo pogajati o tem!).

  72. Swizec Says:

    Pridem delat takoj izven rednega delovnega casa! Najraje bi imel sluzbo kjer lahko delam cele noci in podnevi … aja ne. Ja, brezveze delat izven rednega delovnega casa. Nocni cas najvece kreativnosti raje zase porabim kot da bi ga zapravljal na nezanimivem delovnem mestu.

    Imam vprasanje za vse tehnicne delodajalce. Zakaj ne znate vzbuditi zanimanja? Vsi samo klicete in bi imeli nekoga, ki bi delal, ampak … zakaj? Zakaj ravno za vas? Zakaj bi pustil ze poznano okolje in relativno projekte ravno za vas? Kaj mi lahko ponudite?

  73. Swizec Says:

    Da obrazlozim, sluzbo ki jo trenutno imam imam predvsem zato ker so se oni prodali meni in so me prepricali, da res hocem delat za njih z vsem od zanimivega izgleda pisarn do precej nadpovprecnega vodenja razgovora.

    Povsod drugod sem dobil obcutek, da me nameravajo tretirati kot samo se enega programerja. Hvala lepa, bom tudi jaz vas tretiral kot samo se eno firmo in odpeketal.

  74. kekez Says:

    Zanimivo, da moja prepričevanja do zdaj res niso obrodila sadov. Morda so preveč po mojem okusu. Namreč ponudil sem delo z vrhunskimi tehnologijami (kjer so do nedavnega bili samo 4 proizvajalci na svetu) z obilico raziskovanja in vrtanja v neznano. Ljudi, ki so mi jih priporočili kot največje stručkote, sem opazil, da to sploh ne zanima. Danes je moderno obdelovati svoj vrtiček in biti komot. Bog ne daj, da bi kdaj odprl kakšno knjigo. (Na voljo ponujamo cel asortima, ki ga nudi Amazon.)
    Napredovanje? Ne ponujamo šefovskih in direktorskih mest, ker tega nimamo. Nimamo hierarhične strukture (kar mladim pri nas povzroča, da se počutijo nekoliko izgubljene), temveč smo mrežno organizirani. Kaj lahko vseeno ponudimo? Sposobnim ponudimo, da sčasoma z diskontom postanejo mlajši partnerji (solastniki). Tudi tu smo že dobili zavrnitve.
    Svoboden delovni urnik (kar potem pomeni tudi, da te včasih kdo pokliče, ko te rabi in te takrat ni) in nekoliko nadpovprečna plača sta pa klasični ponudbi.

    Zanimivo, da po dosedanjih opažanjih danes ljudje želijo:
    * dobro in fiksno plačo (brez variabilnega deleža)
    * fiksni 8 urni delovnih vsak dan od iste do iste ure
    * čimmanj dela, ki mora biti vnaprej znano in definirano (tekoči trak?)
    * izobraževanje v Ameriki (bolj kot izlet, kot da moraš potem res pridobiti in uporabiti novo znanje). Izpit na koncu izobraževanja nezaželen.
    * definiranega šefa (ki ti k riti prinese in objasni delo, sam dela nihče ne želi videti tudi če se obenj spotakne)
    * nič strokovnega branja ali (bog ne daj celo) računanja
    * delovanje po logiki: če se rešitve ne najde na netu, je žal pač neizvedljiva

  75. Swizec Says:

    @kekez zanimivo, zvenis zelo kot podjetje pri katerem zdaj delam. Na zalost postaja delo vedno bolj predvidljivo in dolgocasno, tako da me ze po malem srbijo podplati 🙂

    Je pa res, da imam zelo rad obrazlozeno delo, ker sem ugotovil da se pri wishy washy opisih projektov vedno potem iz tega razvije 3-krat vec dela kot sem mislil (ker niti oni niso vedeli kaj tocno hocejo in si potem stokrat premislijo) in potem jaz izpadem cepec, ki ne zna ur ocenit in jih okoli prinasa. Ma ok, sem jih ze pocasi naucil, da morajo pac vedet kaj rabijo, ce hocejo, da jim to naredim, ker na zalost nisem marketingar in ne berem misli.

  76. Swizec Says:

    Bemti, moram se navadit vse naenkrat povedat.

    Am, hotel sem se rect da ne maram fiksnih urnikov, ker me srat prime. Ze to da bi naj se drzal samopostavljenega urnika do minute natancno se mi zdi grozno. Pac vcasih zamudim eno uro, vcasih sem pa eno uro ali celo dve prej tam, in tudi vcaish pol ure kasneje grem. Kot se mi zazdi, urniki so bolj nek guideline 😀

  77. pijanec Says:

    Svoboden delovni urnik (kar potem pomeni tudi, da te včasih kdo pokliče, ko te rabi in te takrat ni)

    Večina ljudi ima poleg službe še družino, razne hobije itd. Da bi mogel biti tudi med tekmo košarke na razpolago … ni čudno, da je nepopularno. Ni celo tako, da te v Angliji morajo plačati za čas izven delovnega časa, ko moraš biti doma na voljo na telefonu?

  78. Swizec Says:

    @pijanec a ni logicno, da, ce te poklicejo izven delovnega casa, se stevilo porabljenih minut za sluzbo navzgor zaokrozi na ure in placa kot nadure? O.o

    Ce je ideja svobodnega urnika trik, da bi za firmo delal zastonj potem si lahko sluzbo nekam vtaknejo 🙂

  79. dronyx Says:

    O komercialistih:

    Dober komercialist je res vreden veliko, ampak na žalost so to komercialisti posplošili in se vsi zelo visoko cenijo. Odvisno sicer od primera, samo jaz bi povečini komercialiste plačal tako, kot plačujejo zavarovalnice svoje agente. Neko minimalno plačo imaš dano, vse ostalo pa odvisno od realizacije. Poznam pa primer enega bivšega soseda, ki se je sicer že odselil nekam drugam in on je po govoricah samo z prodajo nekih posod door to door zaslužil v nekaj letih za eno hišo. Ampak kot rečeno, to je zame tudi talent in tega ni sposoben vsak.

    O inženirjih:

    Ta kader se mi zdi danes zelo apatičen in na žalost poznam preveč ljudi, ki so z “kariero” po končanem študiju zelo razočarani. jaz sem imel recimo za sodelavca magistra strojništva, ki je na javnih razpisih kupoval računalnike. Ali je to delo za magistra strojništva? Poleg tega so za to krivi tudi delodajalci in to jaz poskušam ljudem objasnit, a neuspešno, ker ta kader do skrajnosti ponižujejo. Jaz lahko prenašam računalnike in nimam nekih predsodkov do tega, samo ko ljudje vidijo, kaj počne človek z univerzitetno diplomo iz elektrotehnike, se samo smejejo. Upravičeno. Jaz lahko konec leta en mesec popisujem pohištvo, samo marsikje v tujini bi se kdo prijel za glavo, kaj počne človek, ki bi v normalnem sistemu delal verjetno kaj drugega, ker je njegova ura enostavno predraga. Pri nas temu ni tako in se lahko norčujejo kakor hočejo, a na drugi strani se za to izstavi tudi račun. Mnogi projekti stanejo bistveno več, kot bi, če bi se računalniški strokovnjaki ukvarjali s svojim poslom in jih ne bi poniževali ter tako dalje.

    O službah:

    Resna inženirska služba po moje nikdar ne more biti omejena na 8 urni delavnik, ker navdih, od katerega je v tem poslu marsikaj odvisno, ne dela z 8 urnim delovnikom, oziroma ima čisto drugi bioritem. Zato imaš v japonskih razvojnih oddelkih še sobo z posteljami, kamor greš prespat, če se ti delo zavleče pozno v noč. Nenazadnje, večina ustvarjalnih poklicev ve, da če se zbudiš ponoči ob treh z dobro idejo ali rešitvijo problema, ne študiraš, da do 7:30 ne delaš nič, ker se ti od takrat začne šele šteti ure v službi, ampak vstaneš in delaš. Takšna miselnost, ob taki klimi na tem področju, ki vlada pri nas, je znanstvena fantastika, razen tam, kjer gre za zelo majhen kolektiv in se ljudje ne obnašajo kot uslužbenci, ki jim konec meseca pripada fiksna plača, regres prevoza in malice. Ampak…

    Jaz verjamem v samoregulacijo in takšen odnos družbe nasploh do teh poklicev bo nekega dne in mislim da nismo več daleč, povzročil to, da dobrega tehničnega kadra na trgu ne bodo dobili, ne glede na ponujen denar. Sem tujci kot je videti množično ne bodo prihajali, na drugi strani pa dobrega kadra z denarjem ne moreš kupiti, če ga na trgu ni. Da je temu že skoraj tako pa opažam na podlagi razgovorov z kolegi, ko iščejo kakšnega inženirja, a kljub dobri plači jih enostavno ni, ker tega danes nihče noče več delati. Vsakemu se zdi na tem področju preveč dela za premajhno plačo in na koncu gre raje tržit življenjska zavarovanja door to door, kot resno delati v nekem razvoju.

    @swizec, kar se tiče računalniških projektov zadevo malo poznam in vem, da pri nas faze načrtovanja nihče ne jemlje resno, ampak vsi kar nekaj začnejo programirat in potem ko ljudje vidijo, kako zadeva deluje in izgleda, si izmišljajo vedno nove in nove reči. To je sicer možno, če ti kodirajo študentje za 10 € na uro in te končni rezultat ne skrbi preveč. Drugače pa iz takih projektov ponavadi nastanejo špageti, ki jih je skoraj nemogoče vzdrževati, sploh ko se tisti, ki je to pisal, spoka stran. Takšne primere sem že videl tudi v “resnih” naših firmah, ki imajo 50 ali več ljudi zaposlenih v razvoju programov.

    Zato jaz vedno pravim, da je ceneje risati škatlice na papir ali na tablo, kot popravljati potem nek program. Preden se lotiš programiranja, moraš tako imeti projekt dobro analiziran, predebatirati vse možnosti in tehnične rešitve, potem pa se zadevo kodira od prve, tako da na koncu popraviš samo še kakšen bug. Ne pa da se greš neko neskončno iteracijo v fazi programiranja. In zame resen program mora biti tako dobro dokumentiran, da tudi če se ključni programer odloči, da gre iz podjetja stran, lahko njegovo delo prevzame kdorkoli drug in se ne bo izgubil. Ampak potem pa ugotoviš, da samo kodiranje nikdar ni 90 % dela, lahko je celo manjši del celega projekta.

  80. chef Says:

    Tudi tole je posledica lenobe, neodgovornosti in nesposobnosti, ki so sicer res posledica bednega zdravstvenega sistema, a vendar.

    Heh, ko gledam tele plače, si mislim svoje. Pa ne da jim ne bi privoščil.

  81. Swizec Says:

    @dronyx vidim, da si se iz stare sole. ZELO stare sole. Zdaj se uporabljajo prakse agilnega programiranja (prvic so se zacele v poznih 80-ih). V glavnem fora je da si naredis skelet celotnega projekta s skatlicami na tabli. Naredis spisek vsega kar bi rad imel v koncnem produktu in potem zacnes programirat en koncek tega.

    Tisti koncek si vnaprej natancno zamislis in ga potem realiziras. Ko je koncek narejen gres na naslednji koncek in tako naprej dokler ne prides do konca. Ce se vmes zahteve spremenijo, kar vedno se, lahko relativno komot dodas/spremenis/odvzames zadeve, ker nisi nikoli porabli tri tedne za pisanje vsega v crtah in skatlicah in ti tako ni treba prav veliko truda vlozit v spreminjanje ciljev.

    Fajn je ce tu uporabljas se test driven development, ampak moram priznat, da se mi nikakor se ni uspelo tega naucit in navadit uporabljat. Ampak kakor berem o tem je ZELO awesome, ker lahko pises programe brez predvidljivih bugov (predvidljivih zato ker je se vedno od programerja odvisno koliko cudnih situacij lahko predvidi in zanje spise teste)

    Na ta agile nacin sem jaz recimo v treh mescih s po eno uro na dan spisal program, ki se mu iz tedna v teden spreminjajo specifikacije, ker pac uporabniki pridejo do novih potreb in zahtev. Ce bi hotel vse kar rabim vnaprej predvidet mi v treh mescih se ne bi uspelo niti zacet programirat.

  82. zogca Says:

    Uh, ste napisali. Tako. Raje njim, kot pa podjetnikom, ki vodijo državne firme. Ter imajo iz neznanega razloga še veliko večje plače. Kakorkoli že, ko potrebujem zdravnika, da me reši, mu privoščim tudi 50.000, samo da mi pomaga.

  83. dronyx Says:

    @zogca, brez zamere, samo mislim da ti osnove ekonomije, ki deluje tudi v zdravstvu, tu niso jasne. Zdravstvena blagajna, v katero prispevamo vsi, je vreča z omejeno količino denarja. Iz tega denarja pa se ne plačuje samo zdravnikov, ampak še vse ostalo, od infrastrulture, zdravil, opreme, do nenazadnje ostalih spremljajočih poklicev v zdravstvu, ki so pa vredni kot kaže bistveno manj. In če si nekdo iz te omejene vreče vzame nerealno veliko za plače, potem je jasno, da je denarja za ostalo manj in so ljudje deležni slabše oskrbe. Na koncu potem prideš do paradoxa, da zato, ker si je nekdo odrezal (glede na zmožnosti družbe jasno) preveč za plače in dodatke, ljudje morda celo umirajo ali čakajo na nujne operacije bistveno dlje. To pa je storil lahko samo zato, ker ima praktično monopol in gre za zaključeno družbo, ki se ima za nekaj več (tudi zaradi tvojega način razmišljanja).

    Verjetno pa nismo več daleč od takrat, ko boš morala res imeti, tako kot v ZDA, na zalogi kakih 100.000 €, če boš resno zbolela, ker te ta sistem javnega zdravstva ne bo mogel, niti hotel obravnavati.

    @swizec:

    vidim, da si se iz stare sole. ZELO stare sole. Zdaj se uporabljajo prakse agilnega programiranja

    Tole je pa čisto blizu tega, da te proglasim za “hot shota”. O gospod Onyx, vi ste pa stara šola, mi to sedaj počnemo čisto drugače. No, pa daj. Potem pa čez čas…Onyx, samo malo, ali lahko zmotim, kako pa tole…?

  84. dare Says:

    @dronyx, mislim, da je jasno, da je že zdaj v veliko primerih zelo podobna situacija.
    Sama blagajna, to ste verjetno že obdelali zgoraj, pa je seveda podvržena še marsičemu.
    Kako bi recimo meni nevednežu pojasnil zakaj je tako težko zagotoviti nekaj denarja za preventivno odkrivanje raka na črevesju, dojkah in materničnem vratu, če pa je (menda) popolnoma jasno, da bo to v zelo kratkem času prihranilo neznanske količine denarja , ki bi ga sicer porabili za zdravljenje neozdravljivo obolelih za temi boleznimi !?!

  85. pijanec Says:

    @dare: zato ker ta denar za preventivne preglede rabiš danes, onega pa nekoč v prihodnosti. In si rečejo, da bodo že kako.

    So pa naši zdravniki preprosto preplačani glede na njihovo učinkovitost.

    @Swizec: če še ti moraš biti po službi doma na razpolago 4 ure npr., je prav da ti ta čas pripravljenosti plačajo, ker se moraš potencialno odpovedovati stvarem, ki bi jih rad počel v prostem času.

  86. Swizec Says:

    To je odvisno od pogodbe. Ali ti ta cas _moras_ biti na voljo, ali bi bilo super ce bi dvignil telefon ko te poklicejo ali kdaj v izjemnih primerih kaj malega postoril.

    Vsekakor je pa butasto pricakovati, da bo kdorkoli skakal do stropa ker lahko za 1500 eurov na mesec vsak dan dela 12 ur.

  87. zigak Says:

    http://creative.blog.siol.net/2009/01/21/igra-krizec-krozec-v-flashu-beta/

  88. dare Says:

    @pijanec, aja? 🙂 . Jaz sem pa mislil, da si tak gigantski sistem, ki pomeni seveda tudi prav tako ogromen biznis ne more privoščiti , da bi bila raja kar naenkrat nekaj zdrava in take fore.

    Sicer sem se pa brez veze nekaj vtikal v debato, sploh če pomislim, da se mi niti slučajno ni ljubilo prebrati komentarjev, kjer ste verjetno že vse obdelali.

    S tisto ugotovitvijo , da so dohtarji preplačani pa se zlahka strinjam, vendar ne kar tako na splošno. Mislim, da je med zdravniki svetlobno leto in več razlike. Glede dela , glede odgovornosti in glede vsega ostalega.

    V mislih imam skrajnost v obliki vaškega Bovarya, ki mu je najhujši stres pisanje napotnic (pa je tip vseeno specialist…splošne med. ) in na drugi strani majstra, ki popravi bolno srce ali odstrani bulo iz možganov.

    Kdo ima preveč in kdo premalo, tega seveda točno ne vem, me pa maksimalno boli, ko je zelo dobro plačan Bovary povrh vsega do mene (ali kogarkoli) še aroganten in žaljiv.

  89. chef Says:

    Nekako imam občutek, da preveč jamrate.

    Jaz sem ob študiju, ki sem ga opravljal res ekstremno počasi, delal precej drugih stvari in tako se mi je na lepem ponudila super služba, ki me je na lepem zaposlila včasih tudi za 12 ali 14 ur dnevno. Tako se je študij počasi premaknil na stranski tir, še vedno pa trdim, da mi služba, kjer se danes vsak dan naučim ogromno novgea, ne samo praktičnih zadev, ampak enostavno širim intelektualna obzorja, ponudi bistveno več kot študij sociologije, smed kadrovski menedžment.

    Na primer, jaz bi res (pravzaprav BOM postal) postal univ. dipl. soc., ampak o kadrovanju seveda ne bi imel pojma in bi lahko dobil kvečjemu službo v kakšni srednji šoli ali knjižnici, česar jaz ne bi prenesel.

    Ob študiju naj bi hodil na razna vikend predavanja kluba študentov kadrovskega menedžmenta. Bil sem samo enkrat in lahko povem, da je to en navaden bulšit, s katerim pred potencialnim delodajalcem ne moreš zblefirat, da nekaj znaš.

    Edina pot je, da po študiju, medtem ko delaš kot receptor v hotelu ali kot profesor sociologije (nadomeščaš profesorico, ki je doživela živčni zlom) na srednji gostinski šoli, plačuješ tisoče evrov za strokovna izobraževanja in izpopolnjevanja, ki so seveda prav tako bulšit, ampak ker dobiš neke certifikate in ker je jasno, da si to plačeval, potem dejansko lahko dobiš službo kadrovskega asistenta.

    In potem izpolnjuješ obrazce za ZZZS in Zavod za zaposlovanje, sčasoma pa ugotoviš, da je vse, kar si se kdaj naučil, navaden bulšit in da je pri nas kadrovanje še vedno socialistično v smislu “če mi lezeš v rit, napreduješ, sicer te bom dal zjebat”.

    In na koncu ugotoviš, da si na istem kot računalničarji.

    Dejstvo pa je, da jaz kot novinar-urednik v firmi opravljam tako umazane posle, da je groza. Od celodnevnega seljenja praktično cele knjigarne, s katero načeloma nimam nič, na Gospodarsko razstavišče in potem še cel dan sestavljanja, ko to čez štiri dni pripeljemo nazaj.

    Čeprav takrat pizdim, me to vseeno ne moti preitrano, ker imam izvrsten job, v katerem uživam, medtem ko kolegi, ki so doštudirali, na vso moč pizdijo, ker delajo čisto nekaj drugega kot so si predstavljali.

    Seveda so tepci mislili, da bodo pri 25 letih postali kadrovski menedžerji s 1500 evri plače neto. Ampak v resnici so navadni sociologi, ki ne znajo nič, tako kot tudi jaz nisme znal nič, ko sem pripel v službo.

    Dejsto pa je, da so tele številke o plačah večinoma neumnost. Moja neto plača je pač smešno nizka. Ampak ko k temu prištejem še telefon, pa maksimalen prispevek za malico in, pozor, avto ter bencin, vse zastonj, vključno z gumami, ki mi jih režejo razpizdeni bivši možje, pridem na 500 evrov dodatka mesečno, ne da bi sploh vkalkuliral kredit, ki bi ga sicer imel za avto (ali bi se pa vozil s staro kišto, kar se ne bi).

    Skratka, brez faksa sem prišel na pozicijo, ki je manj ziher, ampak trenutno bistveno boljša.

    Moral se bom pa, upam, da prihodnje leto, spet lotiti študija, že zato, da mi kakšni papki, ki jim je uspelo spacat nek usran faks, ne bodo mogli očitat, da sem faliranec. K sreči je študij res postal izjemno lahek, kot je napisal pijanec. Če se tam pofočkaš in narediš domačo nalogo, si že naredil polovico in mirna bosna.

  90. kekez Says:

    Ravno včeraj sem se spet znašel v neprijetni situaciji (to sploh ne prvič, ker se pač ukvarjam s takimi novimi tehnologijami).

    Ob nekem delu je mimo prihlačal en kibicar (ki je imel 5 minut preveč časa) in začel razlagati, kako moje delo itak ne more uspeti, ker je že po teoriji napačno.
    Jaz tudi poznam teorijo in to točno v problematiki, v kateri sem delal in sem takoj ugotovil, da človek “klamfe serje”.

    Ampak kako o tem informirati in prepričati okolišnje občinstvo?
    Kibicar je bil prof. dr., jaz pa “samo” univ.dipl.inž.!?!?

    Skoraj najlažje bi bilo tako, da še jaz postanem prof.dr. in mi potem ne bo treba prepričevati. Moje dokazovanje bi v tem primeru trajalo vsaj 1 delovni dan in občinstvo bi si poleg mene tudi moralo vzeti čas in pozornost.
    Sicer na tole konkretno nalogo zadeva ni vplivala, zelo verjetno pa bo na naslednje posle. 😦

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: