So moški boljši kuharji

S tem zapisom nikakor ne želim dregati v sršenovo gnezdo, še manj si želim nase nakopati srd in bes ozaveščenih feministk. Postavljam zgolj hipotezo, za katero nimam oprijemljivih dokazov, saj nenazadnje ne poznam niti procent od promila svetovne ženske populacije, kaj šele, da bi podrobno poznal njihovo kuharsko znanje in sposobnosti.

V času naših babic in dedkov vem, da je bil štedilnik na drva v celoti domena ženske, moški pa je bil pri hiši za težja opravila in pripravo bukavih klafter za zimo. Njegovo kuharsko znanje se je ustavilo že pri pripravi jajca na oko, ker enostavno ni vedel, kje so v hiši shranjena jajca, čeprav so se po dvorišču podile kokoši nesnice. In v tistih časih je bila nekako navada, da je mama kuharsko znanje prenesla na hči, saj drugače jo ne bi nobeden normalen moški vzel za ženo, ne glede na kvalitetne joške in rit, ki se jih bo tip itak hitro naveličal, jesti pa mora celo življenje.

Danes se mi zdi, da je ta tradicija nekako izumrla, sodobno, emancipirano žensko z dvema diplomoma v žepu pa kuhinja ne zanima kaj dosti (moti jo para, umazanija, polži na solati), kaj šele, da bi se namesto v tečaj joge, Shen Chija ali Feng Shuja vpisala v  kakšen tečaj kuharije za začetnike.

Tudi če pogledamo kuhinje po priznanih hotelih, jaz ne vem, da bi kdo imel tam zaposleno Chefico? Večinoma so šefi (Chef kuhinje) moški, čeprav tudi ženske verjetno tam lupijo krompir, strgajo korenje in delajo dekoracije v obliki cvetov iz paradižnikov. Samo chef je pa moški in nenazadnje tudi vsi znani kuharji, ki mi padejo trenutno na pamet (razen naše sestre Vangeline), so v bistvu moški. Ivačič, Napo, Jamie Olivier, Oliver Mlakar.  Sami pravi moški.

In nenazadnje tudi seznam TOP 10 Chef’s in the World nima takole, če ga preletim na hitro, na njem niti ene same  samcate ženske in ne pušča nobenega dvoma, kdo je lahko Chef. Kdo pa potem tem ljudem lupi krompir, pa nimam pojma.

Ampak tezo iz naslova pa lahko podkrepim tudi tako, da primerjam moje kuharsko znanje z načinom kuhanja nekaterih deklet, ki jih poznam. Pa ne bi rad, da to izpade kot še ena samohvala, ker to v bistvu tudi je.

Jaz kuhanje jemljem kot umetnost, kot glasbo če hočete. Do sedaj sem po spominu samo dvakrat uporabil v kuhinji tehtnico (čeprav sem po horoskopu vaga) vse ostalo delam po občutku. Nove, še nepreizkušene recepte, včasih tudi preberem, ampak mi na misel ne pade, da bi do grama natančno tehtal sestavine. Jaz poizkušam začutiti, kaj želi nek recept povedati, kakšni toni  (začimbe) prevladujejo in kako naj bi kuharska skladba (torej jed) na koncu izpadla. Ostalo delam po občutku in takoj ven vržem tisto, kar moj želodec ali predsodek ne preneseta.

Če na drugi strani pogledam stil kuhanja nekaterih deklet, so one prepričane, da je tehtnica samo bistvo kuhinje. Vse sestavine najprej skrbno stehtajo, potem pa črko za črko dobesedno berejo recept, kako se  vse to pravilno zmeša skupaj. Kaj tako včasih na koncu pade iz lonca, si ne upam komentirati, da ne bo zamere.

Recimo v “slovenski kuhinji” je velikokrat uporabljeno zgoščevanje raznih pasuljev, krompirjevega golaža in podobnih jedi, ko na olju scvreš čebulo, dodaš moko in vodo ter s tem zgostiš glavno jed. Če vse tehtaš, lahko jed enostavno izpade zanič, ker je ali preredka, ali pa pregosta. Jaz to počnem vedno tako, da po občutku postopoma dodajam pripravljeno zgoščevalno maso (mislim da se temu reče ajnpren) in jed sproti poizkušam.

Če se ženska recimo loti navadnega praženca (po domače šmorna), bo stehtala najprej moko, potem skrbno odmerila mleko, ločila jajce na beljak in rumenjak, vse skupaj zmešala po receptu, soli pa ne bo dodala, ker je po njeno sol nasprotje od sladkorja in se to dvoje potem izniči. Kar seveda ni res.

Ko jaz delam Onyxov praženec za večerjo, vzamem priročno posodo, stepem v njej  celo jajce, vlijem malo mleka in moke po občutku ter vse skupaj zmešam, da postane gosta, a kljub temu še tekoča masa. Ter seveda zadevo osolim, preden scvrem na olju in razsekam na koščke. Da pa se zadeva lahko imenuje Onyxov praženec, pa ponavadi dam notri še nekaj kapljic ruma ali česa podobnega.

Seveda je pa nekaj čisto drugega, če kuhaš v gostilni ali restavraciji tipa Spar obroke za nekaj tisoč oseb. Tam verjamem, da si z občutkom kaj dosti ne moreš pomagati in moraš vso hrano tehtati kot v živalskem vrtu. Samo to potem ni več umetnost, ampak industrija in serijska proizvodnja.

Sedaj pa me lahko feministke raztrgate, lahko pa pridete tudi k meni v kuhinjo na tečaj osnove kuhinje do nazga, kjer se bomo dame učile kuhati samo v spodnjih hlačkah. To ponavadi potem deluje kot violinski ključ na notnem črtovju.

Preberi še:
Začimbe
Jamie Olivier, dost te mam

12 Responses to “So moški boljši kuharji”

  1. kekez Says:

    In ti si mi neki tehnik? A te prof. Pozne ni nič naučil? Bistvo sveta so vendar meritve 🙂

    Jaz sem bil nekoč v mladih letih kemik. Najbrž ni treba pretirano poudarjati, katero je pri tem glavno orodje. Me zanima, kakšne bi bile avtomobilske gume, če bi v kranjskem Goodyearu mešanico kuhali po občutku. 🙂

    Tisti tvoj ajnpren je problematičen samo zato, ker na sestavinah pač ne piše polysaccharide carbohydrate 99,6% p.a., ampak ne dosega niti tehnične čistosti. Sploh vsebnost vlage je dostikrat problematična in že zidarji vedo, da zaradi različno vlažnih peskov ne daš vedno enako vode v malto.

  2. slovon11 Says:

    Zlo simpl. Moškim se da s hrano eksperimentirat; ženske kuhajo za preživet. Večini moških se zmeša, če morajo kuhat družini dan za dnem, ženske pa to lepo prenašajo.

    Verjetno vse skupaj izvira še iz kamenih časov, ko so ženske cmarile vedno isto hrano v votlinah, moški pa so se potepali po gozdu, sempatja ujeli kakšno srno in si delali “hm, kaj pa če bi dons tole rastlinco poskusli, al pa tole gobico …”

  3. dronyx Says:

    kekez: Prof. Pozne verjetno nima pojma o glasbi ali slikarstvu, ampak se razume na elektriko. V umetnosti delaš po občutku, ker sicer to ni več umetnost. Saj tud slikarji ne tehtajo: pet gramov rdeče, 10 gramov modre barve…pa rata … aha, Kandinski.

    slavon11: To bi blo spet za strokovno ugotovit, samo kakor jaz gledam okrog sebe, čedalje manj žensk doma kuha vsak dan za družino, ker enostavno ni časa, oziroma pridejo domov zvečer. Ponavadi zaposleni nekaj pojedo v službah, otroci v vrtcu ali šoli, tko da to ni več tko, kot je bilo včasih. Zvečer se naredi neka mala večerja, ali pa enostavno pokliče “Halo Kitajc, sem dobu zvezo?”.

    Potem ostane samo še vikend, takrat pa gredo itak ljudje v šoping, pa še sprot v Špara na obilno kosilo (dunajski, pomes frites, coca cola, solata, tortica za 5.55 €). In tko v bistvu ugotoviš, da ženskam dons dejansko ni treba več znat kuhat. Samo to je škoda. Poleg tega pa danes verjetno tudi veliko moških obvlada kuhanje vsaj tako kot ženske, tko da mogoče včasih gre kdo tud zaradi tega prej narazen, kot bi šel sicer. Za mojga starga ata vem, da bi brez stare mama umrl od lakote in on ne bi mogu že zaradi tega nikoli niti pomislit, da bi se loču od babice. He, he…v bistvu znanje kuhanja naredi današnjega moškega emancipiranega, ko se ne trese več, če mu ženska reče, da gre preč. “Pa pejt, če češ, baba zoprna. Bom vsaj jedu to, kar bom jaz hotel.”

  4. Karmen Says:

    Nikoli ne tehtam. Receptov, ki so na grame ali deke, ne maram. Vse mečem not po občutku ali “na uč”, včasih rata, včasih ne. V gatkah pa ni fajn kuhat, ker lahko kakšno olje špricne, pa potem peče 🙂

  5. dronyx Says:

    Aha, Karmen, torej si že poizkusila kuhati v gatah. Lepo. 🙂

  6. napo Says:

    no, tudi z gospemi za šporhertom ni tako hudo … ann sophie pic je recimo aktualna francoska kuharica leta, od italijanskih petih restavracij s tremi zvezdicami pa v treh kuhajo tetke … je pa seveda res, da se te tetke ne kurčijo tolk po televozorjih kot gordon ramsay in anthony bourdain /za katerega mi res ni jasno, zakaj je na top 10 listi … mislim, saj je te-ve frajer, ampak njegov kuharski domet je bil furat klasični bistro v new yorku) … drugač je pa v profesionalni kulinariki tako, da je menda to en zelo zajeban svet, kjer se šljaka po 17 ur na dan in to od 16 leta dalje … pa verjamem, da si to tipi lažje špogajo kot bejbe … lupijo krompir in ribajo piskre pa tudi ne mame, ampak filipinci pa ekvadorci … za domačim šporhertom je pa itak tako, da se odloča na hišnem svetu 🙂 …

  7. Ležalnik pika Com Says:

    Po mojem opažanju ne samo da punce ne znajo več kuhat ampak so zraven na to še prav ponosne :))

  8. kalbo Says:

    Prvo kar moraš narest je to, da iz vseh Ivačičevih receptov in receptov sestre Vandeline zabrišeš ajmprem. Takoj boš stopnjo višje. Jamiea Oliverja pa ne smeš brat dobesedno, lahko pa uporabiš marsikak njegov nasvet tako mimogrede, recimo rezance.

  9. dr. onyx Says:

    Jaz sem bil pred časom povabljen kot tehnična pomoč v kuhinji za neko zabavo. Za goste (več kot 10 komadov) so bili med drugim pripravljeni tudi neki po dunajsko panirani zrezki pišanca. “Šefica kuhinje” nalije v ponev samo toliko olja, da je pokrito dno in jaz debelo gledam. Halo, kako naj bi se pa na nekaj kaplicah olja spekla cela skladovnica zrezkov? Saj to bo po prvi rundi vse zažgano. Ona me pa debelo gleda. Potem vzamem zadevo v svoje roke, nalijem v ponev liter olja in scvrem zrezke.

  10. alcessa Says:

    Hm, ajnpren je pa daleč od umetnosti… Vem, ker moj mož izvrstno kuha, pa zadeve tudi povohati noče.
    Drugače pa jaz znam kuhati, ker sem se v sivem socializmu kot mulka dolgočasila in sem skoz folku neki težila, kako se naredi to, kako ono. Čeprav dandanes kuham čisto druge stvari, ker je prekmurska kuhinja nevarna za zdravje.
    Z možem se včasih o kuhanju pogovarjava kot o umetnosti (priljubljene teme: Bi kombinacijo x in y skupaj z w / Vpliv velikosti koščkov x-a na okus celotne jedi / (dis)harmonija okusov s podobnimi/različnimi sestavinami ipd.), vendar je umetnik največkrat kar n, saj se jaz smem izživljati čez teden, ko nama čisto vsak dan skuham kosilo. (!) Mene pri tem vodi predvsem razmišljanje o tem, kaj je zdravo in lahko prebavljivo, medtem ko on v nedeljo poseže po vsem živem, saj imava v ponedeljek za kosilo navadno župo, da nedeljsko kosil lahko prebaviva do konca.
    Meni je takšna delitev všeč in rade volje rečem tudi, da je fajn, da moški znate kuhati. Res. Ker znam tudi sama 🙂

  11. dronyx Says:

    alcessa, to, da bi bil ajnpren umetnost, nisem nikdar trdil, je pa še iz Ivačičevih časov globoko zasidran v naši kuhinji. Vprašaj kakšno babico, pa ti bo povedala, česa jo je najprej njena mama naučila. Prav tako zame niso nobena umetnost prepeličja jajca v vinski omaki, postreženo v oklepu želve. To je pa meni navadno preseravanje, ne pa kuharska umetnost. Veliki Chefi, z plačo filmskih zvezdnikov, pa verjetno menijo drugače.

    Je pa res, da je danes nekako zabrisana meja med žensko in moško vlogo v gospodinjstvu, saj delavniki niso več od 6 do 14:00 in veliko žensk prinese v družinski proračun več denarja na mesec in opravljajo zahtevnejša dela v službi, kot moški. Zato se mi zdi povsem v redu, če zna moški tudi kuhati, prati in zlikati perilo ter morda še preganjati sesalec po stanovanju ali previti in našeškati otroka. Poleg tega se mi zdi kuhanje tako opravilo, kjer lahko tudi dva lepo uživata pri delu in je to potem tudi za vikend lahko nekakšna zabava v dvoje. Ker ko je enkrat tisti prvi požar strasti pogašen, mora par najti čim več stičnih točk, sicer se začnejo ljudje hitro spraševati, kaj sploh počnejo skupaj. Kar se tega tiče, se mi zdi, da bi že lahko odprl psihološko ordinacijo, toliko raznih zgodb moram neprestano poslušati.

  12. zogca Says:

    Ne vem, ali so boljši, vem pa, da je zame vedno boljše, če kuha moški in ne jaz. 😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: