Ujet v dvigalu

Vse je enkrat prvič, pravijo in tako lahko včerajšnji dan vknjižim kot dan, ko sem prvič obtičal v kakšnem dvigalu.

Zgodilo se je sicer ravno na drugi rojstni dan nečakinje, ki je mimogrede minil kot nekoliko manjša packarija z torto glede na prvi pred letom dni.

Zvečer smo se odpravljali domov in se ukrcamo v dvigalo štirje, vključno z mano. Pravnoformalno je to še v redu, ker v dvigalu piše, da je za štiri osebe ali do tristo kilogramov tovora.  V našem primeru bi bil vmes lahko tudi logični in, ker smo bili štirje, katerih skupna živa teža, skupaj z kostmi, oblekami in čevlji (to je pomembno, ker dame se vedno tehtajo gole, da pridobijo nekaj dekagramov ), ni presegla omenjene teže. Je pa res, da smo bili zelo blizu, morda samo kakšnih deset kilogramov manj.

Kakorkoli, dvigalo naj bi se ustavilo v pritličju, vendar ustavilo se je, a se vrata niso odprla. Ni pomagalo nič, ne pritiskanje gumba za odpiranje vrat, ni delovalo to, da bi se odpeljali v kakšno drugo nadstropje, skratka nič. Dvodelna kovinska vrata pa zaprta, pri čemer niti nismo natančno vedeli, kje smo se ustavili. Znanec se potem kot v risankah z rokami prime za vrata, noge upre na steno in s skrajnimi močmi odpre prva vrata (potisne vstran). Tako smo šele videli, da se nismo ustavili v pritličju, ampak smo se zapeljali še nižje, na pol poti do kleti. Videlo se je za kakšnih pol metra spodnjih vrat v kleti, drugače pa pogled v zid, na katerem je bila debela plast las. Očitno imajo stanovalci precejšnje težave z izpadanjem, tako mimogrede.

Seveda se ni dalo odpreti ničesar, pa tudi tipke v dvigalu so bile mrtve. No, ne čisto, delovala je tipka, na kateri je narisan z rdečo zvonec, ki pa samo sproži nek kratek pisk, s čemer si nimaš v taki situaciji kaj pomagat.

Naslednji poizkus je bil klic na pomoč iz mobilnega telefona, ampak nobeden od treh mobilnih telefonov ni imel signala. Jaz sem jim potem strokovno razložil, da smo v bistvu sredi kovinske kletke, kar po domače povedano pomeni v riti, kar se tiče signala mobilnega omrežja, ker je to Faradayeva kletka, ki je neprodušna za elektromagnetno valovanje.

Medtem smo zunaj slišali glasove, ko so prihajali stanovalci, ki so šli pač v drugi delujoči lift. Nekoga smo le uspeli prepričati, da smo v bistvu jetniki dvigala in če lahko kaj pomaga. Pa jasno ni mogel nič, razne da je obljubil, da bo iz stanovanja poklical koga na pomoč, kar pa dvomim da potem je. Saj za take primer nimaš koga klicati. Če bi poklical hišnika ozirma upravljalca zgradbe, verjetno ne bi v nedeljo niti dvignil telefona, gasilce pa nihče rad ne vznemerja samo zato, ker so neki modeli ostali zaprti v dvigalu.

Ne bom rekel, da me je zagrabila kakšna panika, pomislil pa sem samo na dvoje. Kako bi se dalo v dvigalu čim bolj udobno prespati, če nas nihče ne reši in kaj bom jutri jedel, ko bom spet postal lačen. Na začetku sem se poizkušal sicer spomniti, kako to rešujejo v filmih kot je Speed, ko glavni junak odpre loputo na strehi dvigala, se dvigne ven in potem po zajli spleza navzgor. Ampak to dvigalo mislim da sploh ni imelo lopute, pa tudi ne bi se lotil nikdar takšnega podviga, ker bi me bilo strah, da se dvigalo začne premikati in me potem stisne v palačinko na stropu jaška.

Po kakšni 20 minutah ali še več sem napel možgane in študiral, kaj dvigalu preprečuje, da se ne premaknemo. Kot prvo mi je bilo jasno, da obstaja sigurno nek senzor, ki ne pusti, da bi se dvigalo premaknilo, če so vrata odprta. Torej je bila napaka v osnovi že to, da smo na silo odprli vrata. In tako napnem vse sile, da sem drsna dvodelna kovinska vrata spet zaprl in potem sledi olajšanje oziroma Delivernace. Pritisnem tipko P in se premaknemo za dva metra do pritličja, vrata se odprejo in zbežimo na svobodo.

To, da me je nek moron na parkirišču pred blokom grdo zaparkiral in sem se na milimeter mučil, da sem avto sploh lahko spravil ven, je pa že druga zgodba. Grrrrr… 2 much 4 one day.

Advertisements

3 Responses to “Ujet v dvigalu”

  1. Urban Says:

    Vauu to pa je doživetje in pol 😀

  2. cehim Says:

    Slovenski MacGyver!

  3. alcessa Says:

    Meni se je to že velikokrat zgodilo, ampak zmeraj le v sanjah. In tvoja zgodba se mi zdi ravno tako grozna kot moje sanje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: