Call of Duty 5: World at War (beta)

Hitro rastoča industrija računalniške zabave, ki ji ne more do živega nobena finančna kriza, sledi v marsičem filmski industriji, pa ne samo po zaslužkih, ki morajo biti za najuspešnejše predstavnike zvrsti izjemni.

Samo za primer, računalniška igra založnika Activision in razvijalcev Infinity Ward, Call of Duty 4: Modern Warfare, se je baje kljub hudobnim računalniškim piratom za vsakim vogalom prodala v še vedno solidnih več kot 10 milijonih kopijah (skupaj za vse platforme od PC do vseh mogočih konzol), pri čemer je računalniška igra nekoliko dražja od kino vstopnice (več kot 40€ za PC izvod, konzole še  vsaj 20€ dražje). To je po mojem hitrem izračunu blizu 500.000.000 € bruto. Težko se spomnim celo kakšnega Hollywoodskega filma, ki je prinesel tak zaslužek.

Za velike filmske studie mi je jasno, da redkokdaj tvegajo z  novim, velikim (to se bere kot dragim) in še neznanim filmskim projektom, za katerega se ne ve, ali ga bodo gledalci sprejeli in bo povrnil vložen denar, temveč raje vzamejo že dobro sprejeto franšizo, kot je James Bond, Spiderman ali Vojna zvezd, pri čemer je soliden dobiček praktično zagotovljen, ker je število gledalcev ter s tem povezan uspeh na blagajnah predvidljivo.

Podobno pa se obnaša tudi produkcija računalniških iger, ki je enako povezana z velikimi stroški ter tveganji in marsikateri založnik raje izdaja neskončna nadaljevanja dobro prodajanih iger, kot da bi razvijal kaj novega.  In te krave mlekarice molzejo dokler ima krava še kaj mesa na kosteh.

Uspešne franšize se tako izdajajo skoraj vsako leto oziroma največ na nekaj let, če gre vmes še za novo generacijo grafičnega pogona, ki zahteva nekaj več dela in razvoja. Med ljubitelji tovrstne zabave so znane serije, kot so recimo Tomb Reider, Hitman, Splinter Cell, Need for Speed, Medal of Honour in seveda že omenjena uspešnica Call of Duty. Poleg teh pa vsako leto izidejo tudi nove verzije športnih simulacij, pri čemer se te razlikujejo v tem, da pri njih založniki stavijo na športne navdušence, ki želijo biti na tekočim z zadnjimi postavami moštev za tekočo sezono. Plus seveda dodatki za popularne Simčke (The Sims). Pri tem pa seveda vsak založnik potihem sanja, da mu uspe nova sanjska franšiza.

In sedaj je že tik pred izzidom novo nadaljevanje igre Call of Duty pod zaporedno številko 5, s podnaslovom World at War,  za katerega me je že sedaj strah, pri kakšni cifri se bo ustavilo število prodanih kosov, in ki se bo za razliko od štirice spet vrnilo nazaj na tematiko druge svetovne vojne, tokrat z poudarkom na Pacifiškem bojišču. Banzai charge…, palme, komarji in barviti sončni zahodi.

vir: COD 5

To področje WW II. je sicer za moje pojme že zelo dobro obdelala leta 2004 izdana igra Medal of Honour-Pacific Assault, ki se je začela z debaklom ZDA v pristanišču Pearl Harbour ter potem končala v bitki za atol Tarawa in takrat sem hkrati z igranjem igre prebiral tudi na internetu zapise o posameznih bitkah, od Guadalcanala do omenjenega atola. Namreč WW II. poznamo predvsem po Dražgoški “bitki” in Desantu na Drvar, računalniški vojaki pa še po izkrcanju v Normandiji, kjer je bila v igrah do sedaj po nekajkrat obdelana skoraj vsaka francoska vas (Carentan, St. Mere Eglise, Caen). O vojni ZDA z Japonci na Pacifiku pa jaz nisem vedel skoraj nič, razen da so se šli masovno potapljanje ladjic.

Mi je pa meni po svoje zanimiva izjava razvijalcev COD 5 (ker ne gre za “major release”, to verzijo ne dela Infinity Ward, ampak Treyarch), ki so na spletni strani igre zapisali:

Treyarch are indeed hard at work on Call of Duty 5. And that, yes, the series is heading back to World War II. That’s the stuff we’d heard already. What we didn’t know is that, according to this tipster, the game’s set in the under-utilized Pacific theater, something only one major WWII shooter – the awful Medal of Honour: Pacific Assault – has tried before.

Hm, tu nekaj meni grdo smrdi po zlobi. Beseda awful v angleščini pomeni namreč slabševalni pridevnik, po naše obupno. Ampak dobro blago se ne hvali na vsa usta samo in v nič daje konkurenco, temveč naj ga hvalijo drugi (po moje).

Sam sem dobil ključ (kodo) za beta različico COD 5 brez problemov (dovolj je bila samo prijava na spletni strani), ki vsebuje tri mape za večigralski način. Po tem kar sem videl in tu mislim zlasti grafiko, zame igra ni nič bistveno boljša od leta 2004 izdane, po njihovem mnenju obupne Pacific Assault. Ampak bomo videli.

Kot večina ljubiteljev serije COD ve, je bistvo te igre kljub ljubki enoigralski kampaniji, nabiti z neprestano akcijo, večigralnost prek interneta, ki nudi zabavo za veliko število ur in COD 5 bo po beti sodeč enako velik uspeh, kot so bili vsi prejšnji deli franšize. Igralci pač hočejo nove mape, ker stare že počasi sanjajo kot nočno moro. Se pa po moje in glede na videno, zelo (zelo) malo razlikuje od predhodnice, razen seveda novih map in zopet orožja iz druge svetovne vojne, ki ga večina ljubiteljev ve že na pamet. Dodana pa naj bi bila na novo japonska orožarna.

Spet so tu bonusi (perki) in napredovanja v čine, kar osebno ne maram preveč, ker so zaradi tega v veliki prednosti igralci, ki prebijejo veliko časa za računalnikom in so potem čez čas nekakšni ÜberSoldier-ji na  Levelu 55, ki ostale novince rešetajo kot za stavo, tako da kot n00b hitro obupaš. Nihče pač ne uživa v tem, da je navadna topovska hrana, četudi samo v igri. Veterani imajo že tako ali tako prednost podrobnejšega poznavanja vseh map, če pa imajo potem še več zdravja, hitrejše tečejo, imajo boljša orožja, z večjim prebojem čez stene, manjšim trzajem in večjo natančnostjo, jasno, nimaš šans. Ravno zaradi tega sam praktično nisem igral COD 4 in raje kdaj pa kdaj za zabavo še vedno odigram stari dobri COD 2.

Za militantne barbike so tu razredi (clases), kjer lahko vsakemu od petih razredov določiš primarno in sekundarno orožje, na orožje montiraš najbolj nemogoče dodatke, kot so dušilci za bazuke (no, to verjetno upam da ne), izbereš do dva tipa granat ter seveda kombiniraš bonuse (perke). Kot Need for Speed, le da tam to počneš z avtomobilčki.

Bi pa po moje morali v večigralskem načinu omogočiti še vedno tudi delovanje strežnikov po principu COD 2, kjer so vsi igralci enaki, izberejo si samo različna orožja. To mnenje sem poslal tudi razvijalcem, samo dvomim, da je še čas za popravke (v bistvu downgrade), ker igra izzide že čez kakšen teden.

Kaj je bistveno novega, glede na predhodnico, težko rečem, ker pač COD 4 ne poznam preveč, se mi pa zdi, da so novi psi, kar bo predvsem povzročilo morda hudo kri pri kinologih in ljubiteljih štirinožcev. Namreč v igri po končanih zaporednih sedmih ubojih lahko pokličeš pse, ki napadejo ostale vojake in ti prinašajo točke, če jih obgrizejo do smrti. Manjka samo še glasbena podlaga “Who let the dogs out”. Lepo in nadvse uporabno.

Nove so verjetno tudi animacije trganja udov ob eksplozijah granat in raznih drugih eksplozivnih teles, tako da te kar zaboli ali celo postane slabo, ko ti odnese digitalno nogo ali roko. Marsikdo bo potreboval ob sebi kar bruhalnik ali plastično vrečko, v katero bo izbljuval razliti žolč in debelo črevesje (izgleda nasty). Samo vojna je bila in vedno bo krvoločna pošast, le da ima današnja mladina to srečo, da lahko podoživlja strahote vojne pretežno samo na računalniku, kjer obstaja nadvse dobrodošla opcija “KILL CAM”, to je posnetek kamere skozi oči tvojega krvnika, ki ti je zadal smrtni udarec na bojišču. Tokrat so celo animirali let bombe in potem iz tretje perspektive uživaš ob prizoru, ko te dobesedno raznese. Lepo in nadvse zabavno.

Do popolnosti manjka samo še replay in obračanje kamere.

Streljanje skozi nekatere stene iz lesa in podobnih materialov je bilo mislim da že v štirici, mi pa tudi to ni preveč všeč, ker v COD 2 je obstajala goljufija, da si lahko gledal skozi stene (wall hack). Če k temu dodaš potem še možnost, da nekoga prerešetaš skozi tla lesene kolibe, kar dodano olajša bonus prebojne moči orožja (deep impact), potem se nimaš kam več skriti in lahko samo izbereš leave game ali pohodiš iz obupa lastno pehotno mino.

Dodatna novost, ki jo tudi do sedaj nisem videl, je tretjeosebni pogled na igralca od zadaj, kadar si v igri kot opazovalec in slediš posameznemu vojaku po bojišču. Na spodnji mapi, ki predstavlja nekakšno porušeno obračališče za lokomotive, se da celo upravljati z tankom. Eden igralec šofira in upravlja top, drugi pa lahko zajaše mitralijez. Coool. Rattaatttaa.

Zame še največja novost, res vredna preizkusa, bo do sedaj v seriji Call of Duty še neviden Co-Op način, kjer se naj bi dalo z do štirimi igralci prek interneta spehoditi čez (“enoigralsko”) kampanijo.  Kako bo to izgledalo v praksi, si še ne predstavljam. Zveni pa ob dobri družbi in pokovkah kar zabavno.

Bo pa leto 2008 minilo kot vse kaže v znamenju metalcev plamena, ki so naravnost idealni za kakšen hiter roštilj v nasprotnikovem bunkerju. Po Far Cry 2 bo imel kurjenje serijsko vgrajeno tudi CoD 5, prav tako pa obljubljajo avtentično širjenje ognja ob nepazljivi uporabi vžigalnika. Jupppppi. Light my fire, baby. Se že veselim kot majhen otrok, ko mu uspe do tal skuriti prvi vaški kozolec ali senik (tega meni ni nikdar uspelo).

Mogoče se ob tem kdo sprašuje, ali je dr. Onyx sploh uporaben s puško v roki, ali je bolj tam drugim kot tarča? Heh, če bi štel vse virtualno mrtve, ki so padli pod mojimi streli, potem je Hitler proti meni mati Tereza. Po moje gre številka že v milijone digitalnih smrti. Yes, dear Lord of War, I am digital killer and a sinner.

Digital Hell is inevitable.

Preberi še:
Kako najti virtualna bojišča

Advertisements

Značke: ,

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: