Story o vojerjih

Vojerizem je motnja, ki lahko prizadene tako ženske kot moške, pri čemer pa se po mojem mnenju razlikuje način izražanja pojava pri obeh spolih.

Pri moških gre večinoma za tisti pravi, patološki vojerizem, kjer se da postaviti tudi medicinska diagnoza. Moški vojer si bo zelo verjetno najel ali kar kupil stanovanje v najvišjem nadstropju stolpnice spalnega naselja, si umislil najsodobnejše naprave za opazovanje na daljavo, ki imajo zoom samo za spoznanje slabši od zooma kamer in teleskopov na vohunskih satelitih, ter bo zadovoljeval svoje izkrivljene spolne potrebe tako, da bo opazoval  in snemal druge ljudi v spalnicah, kopalnicah in na straniščih.

vir: images-amazon.com

Pri ženskah je po moje takšna oblika vojerizma redkost, ima pa po mojih opažanjih presenetljivo veliko žensk izraženo blažjo obliko vojerizma, ki pa ima tudi bistveno drugačno ozadje in ki ni nujno prava osebnostna motnja. Je pa za razliko od moškega vojerizma ženski dosti hujši zato, ker gre za pravo pandemijo velikih razsežnosti in  je zato glede na masovnost pojava ta toliko večji problem.

Povprečna delavna ženska, mati in žena zjutraj vstane, skuha zajtrk, odpelje otroka v vrtec, čez dan dela polni delavni čas v službi, se dobrika zateženemu šefu, leti po otroka, skuha pozno kosilo, pospravlja, zamenja plenice možu, ki je len kot fuks, in se mu ne ljubi z leti več niti do stranišča, zalije rože (to je bolje početi zjutraj), da prati perilo,  natera mularijo, da se uči in pozno zvečer ali ponoči mrtvo utrujena pade v posteljo, kjer medtem že nekaj ur veselo spi moški njenega življenja, ki samo hodi v službo, pije pivo in gleda fuzbal, kar je pa tudi bolj ali manj  vse.

Vidiš Onyx, tisti Dremeljci z veliko ritjo, ki sploh nima posluha, so mediji postavili hišo z vso opremo. Jaz pa garam celo življenje od jutra do večera in kaj imam za pokazat?

Takšna ženska se zaveda, da je njeno življenje monotono, prazno, dolgočasno. Zato jo vznemirjajo in privlačijo ljudje, ki si jih predstavlja kot njeno čisto nasprotje.  Vedno urejeni, lepi, uspešni, finančno preskrbljeni, srečni, nasmejani, priljubljeni,  družbeno aktivni in socializirani, ljudje, ki po njenem mnenju življenje zares živijo in ne padejo zvečer zgarani v posteljo, ampak direktno v objem ljubimca ali ljubice. In to je že pravi nastavek za razvoj blažje oblike kroničnega vojerizma, ki ga naši povprečni ženski, zgarani mati in ženi, z veseljem servirajo rumenjaki tipa Nova, Obrazi, Lady in sedaj še Story.

Skoraj si upam trditi in to tezo sem pripravljen braniti do zadnjega argumenta, vključno z argumentom moči, da so večinski konzumenti tovrstne “vojerske” literature pri nas pretežno ženske in za to po moje ležijo globlji vzroki v tem, kar sem napisal zgoraj.

Zadnjič mi je ob jutranji kavici v kavarni prišel v roke prvi izvod nove trač revije Story, znani nam zaupajo več. Zame spet še eden čisto navaden vojerizem ženskega tipa. Velike barvne fotografije, “zvezdice” slovenskega formata in zvezdniki svetovnega formata v lepih oblekah, vsi nasmejani, na videz srečni, uspešni v poslu, ki ga opravljajo, predvsem pa veliko tračev in informacij brez realne vrednosti.

Mene osebno sicer za te ljudi čisto nič ne briga in večine niti ne poznam, prav tako me res niti malo ne zanima, v kakšni obleki in s kom se je splet prikazal Demetrij Bitenc, ki ne manjka na nobeni zabavi, kjer so fotoaparati. Glede na naklade rumenjakov, ki so vse po vrsti solidne, če ne kar odlične za naše razmere, pa očitno obstaja  tu masa ljudi, ki radi špegajo v življenja drugih in te trače z veseljem požirajo.

Tovrstna literatura pa je najbrž tudi dober promocijski material za najrazličnejše nastopače (ljudi iz medijev), ki živijo od medijske priljubljenosti in pozornosti navadnih ljudi.

Če delaš v šov biznisu in ne želiš prehitro utoniti v pozabo, moraš enostavno ves čas skrbeti, da te mediji spremljajo na vsakem koraku in objavijo še tako banalno novičko o tem, kako se je tvoj kuža polulal kar sredi ceste in ga je naš novinar rumenega tiska pri tem dejanju še posnel in iz tega naredil dvostransko zgodbo.

Če si pevka brez omembe vrednega posluha, nobenega problema, pokličeš uredništvo rumenega tiska in poveš, da se boš jutri gola sprehajala po balkonu in če lahko koga pošljejo to posnet. Pa omeniš še, da nimaš nič proti, če gre to na naslovnico, kar v prevodu pomeni, da mora biti fotka tudi na naslovnici. To je pač posel in ni važno kaj se govori, samo da se govori, ker potem bo kdo kupil tudi kakšno ploščo in prišel na nastop v gasilski dom.

Ampak kogar vse to zanima, je zame še vedno en navaden vojer. Ne patološki, medicinski primerek, ampak vojer pa kljub temu. Razumem pa, zakaj se ta motnja tako pogosto pojavlja in zakaj praktično ni ozdravljiva. Ker če želiš ozdraviti to motnjo, moraš življenje spremeniti v temeljih in sebe postaviti iz zakulisja nazaj na oder, česar pa večina “pacientov” ne zmore ali se tega celo odkrito boji. Veliko lažje in včasih manj boleče je pač špegati skozi ključavnico v življenje drugih, kot živeti lastno življenje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: