Domen, repliko prosim

Naj mi bode oproščeno, če si bom drznil  v temle prispevku napisati repliko na Domnov zapis Pišem, da mislim, oziroma natančneje, samo na prvi stavek omenjenega zapisa:

Je mogoče, da so blogi nekakšna nadgradnja klasičnih medijev?

<REPLIKA>Ne, ni mogoče.</KONEC REPLIKE>

Zame so klasični mediji tam, blogi pa tu in ne klasični mediji spodaj in blogi na vrhu. Če pustim ob strani, da obstaja veliko podzvrsti blogov in da se vsega, kar tvori blogosfero, ne da enostavni vreči v isti koš, jaz kljub vsemu ne vidim, da bi blogi trenutno kakorkoli nadgrajevali ostale medije, ker smo si že po naravi oziroma bistvu ali smislu obstoja tako zelo različni.

Blogi so dejansko zame “drugi svet”, alternativa klasičnim medijem, ki jih v osnovi povsem obvladuje kapital, pa kakorkoli že novinarji govorijo (sanjajo pri belem dnevu) o mitu novinarske svobode, ki je votel kot strah in fiktiven kot devištvo porno dive Ciccoline. Alternativa pa so ravno zaradi te bistvene drugačnosti, dejanske neodvisnosti in blogerske svobode, svobode, ki ti da možnost, da pišeš kar hočeš in kakor hočeš, o komer hočeš (z bledo zarisanimi mejami jasno), brez da bi imel v ozadju nekoga, ki ti gleda čez ramo.

V klasičnem mediju, kjer imaš lastnika, oglaševalce in “money talk” dvomim, da si ti upaš kar tako napisati kritiko čez Mobitel ali Petrol, ki sta velika oglaševalca z polno malho denarja in bi ti finančna služba v klasičnem mediju zlahka pokazala na plačanih računih za oglase, od kje pride plača “svobodnega novinarja”. Jaz kot bloger teh okovov na nogi nimam in lahko napiše kritični prispevek tako o Petrolu, kot Mobitelu, ker s temi firmami nimam nič. Prav tako pa seveda z veseljem napišem pohvalo, ko si to kdo zasluži. To ni nadgradnja, to je zame alternativa, “drugo mnenje”, ki ga, kot sam opažam, bralci čedalje bolj cenijo in ga na meniju klasičnih medijev skoraj ni.

Novinarja jaz nikdar nisem dojemal kot sebi enakega, torej malega človeka z malo izkušnjo, ampak vedno kolešček v velikem medijskem stroju, ki se mora vrteti tako, kot ostalo kolesje.

Naprej, če pogledaš klasične medije, tam nekega osebnega kontakta med avtorji prispevkov in bralci  (konzumenti vsebin) praktično ni. Res je, da na web 2.0 spletu lahko pišeš komentarje na razne novinarske prispevke, samo to je tam zato, da se par pacientov lahko sprošča, olajša, komunikološko iztreblja ali kakorkoli se že temu strokovno reče. Novinarji se s tem nimajo časa ukvarjati in jih po moje malo briga za to.

Na blogih je zadeva drugačna. Večina, tudi naključnih bralcev, ki samo občasno prebira bloge ali tja slučajno zaide, začuti osebni pristop. Avtor zapisa, lastnik mikromedija (bloga), je praktično na dosegu roke in večina z veseljem odgovarja na komentarje in sodeluje v debati ter se razveseli vsakega, ki se mimobežno oglasi. Tudi to meni ni nadgradnja, ampak alternativa, drugačen odnos do našega potrošnika, bralca, konzumenta naših bolj ali manj posrečenih umotvorov, ki lezejo na plano precej nenadzorovano.

Figurativno rečeno, imamo na medijskem trgu supermarkete, kjer je vse lepo zloženo in so vsi zelo uradni, v ozadju pa nek lastnik skrbno šteje novce in računa dobiček ter skrbi, da veliko kolesje teče in imaš na drugi strani malo lokalno trgovinico, kjer je sicer vse bolj razmetano, artiklov je malo, lastnik je hkrati  tudi prodajalec, ampak vsako stranko osebno pozna ter jo prijazno ogovori. Lokalna trgovinica nikakor ni nadgradnja Mega Hiper Špara, ampak je konkurenca, ki se bori za kupca (v primeru blogov bralca) z drugačnimi prijemi.

Jaz klasične medije nikakor ne nadgrajujem. Jaz z njimi tekmujem (seveda ne za denar)  s svojo “Dr. Onyx Little Shop of Horrors” in gledam, kje imam konkurenčne prednosti (pripadnost čredi, lahko jezik poljubno sprevračam, lahko preklinjam, mešam blato, provociram, mentalno onaniram). Ko (če) mi bodo klasični mediji speljali še zadnjega bralca, jaz svoj Little shop enostavno zaprem, ker zase pišem v malo, črno beležko.

Advertisements

8 Responses to “Domen, repliko prosim”

  1. Domen Says:

    V zapisu nisem primerjal klasičnih množičnih medijev in blogov. Prvi stavek je treba nujno vzeti z drugim, kjer referiram na Crnkovićev citat, “da raje pišem, kot mislim” in ga povezati s poanto celega prispevka, kjer sem debatiral o tem, ali blogi za pisce pomenijo nekakšen “pit stop” v turboletnem svetu, kjer lahko bloger projecira samega sebe na splet in se tako udejani oziroma pogleda samemu sebi v obraz.

  2. Domen Says:

    in če nisem bil dovolj jasen:

    “raje pišem, kot mislim” se na blogi spremeni v “pišem, da mislim”.

  3. dronyx Says:

    Če bi blogerji pisali zato, da mislijo, potem bi lahko namesto “Ali blogerji pišejo, zato da mislijo?”, zapisali “Ali blogerji pišejo zato, da mislijo?”.

    To se mi zdi precej ponižujoče razmišljanje do blogerjev. Če to prevedeš (kompailiraš) dobiš, da še dobro, da te uboge pare pišejo blog, ker s tem ko pišejo, vsaj malo razmišljajo. Kot bi šlo za neko umsko zaostalo populacijo.

    Vsake toliko se namreč ob pregledu slovenskih blogov ustavim in ugotovim, da se blogerji vedno bolj pogovarjajo sami s sabo. Moje vprašanje je: Ali blogerji pišejo, zato da mislijo?

    Če pogledaš notranje delovanje človeka, je osnova “pogovarjanje s samim seboj”, ki mu lahko rečeš tudi razmišljanje. Veliko biserov svetovne književnosti je nastalo tako, da so avtorji notranje monologe prelili na papir. Človek je bitje, ki veliko komunicira tudi takrat, ko nima nikogar okrog sebe in je sam s seboj. S tem ni nič narobe. Taki pač smo in zakaj se to ne bi releksiralo tudi na blogih?

    Sicer sem zapisal, da bom repliciral (v smislu Erika, repliko prosim) samo na prvi stavek, samo (razmišljujoči bloger bi namesto podvojene samo uporabil ampak) z odgovorom sem bil izvan, tako da moram polemizirati še z vodilno mislijo prispevka, ki sem jo dešifirial v smislu, da ni dovolj, če blogerji pišejo o revščini na Blog Action Day, ampak bi morali tudi ukrepati in revščino vsakodnevno živeti. Oziroma ne, odpraviti revščino v svetu, ker

    Jasno, da se v komunikacijski družbi propagira predvsem oziroma samo komunikacija, vendar pa morajo komunikaciji slediti tudi dejanja oziroma realizacija komunikološkega procesa.

    Ampak ali ni včasih prvi korak k rešitvi problema zavedanje, DA PROBLEM SPLOH OBSTAJA?

    In tako dalje…

    Tako bi lahko recimo potekali debatni dueli v Blogerskem pubu. V tem primeru mislim da sem gladko zmagal z knockoutom v prvi rundi, sicer naj pa bralci presodijo. 🙂

  4. Domen Says:

    Bom repliciral s še enim svojim citatom iz istega prispevka:

    In še naprej – veliko ljudi bo v komentarjih tega prispevka skoraj zanesljivo napisalo frazo “že poziv sam je dejanje v pravo smer” in tako izpostavilo ključni problem. Poziv ni dejanje. Dejanje je odziv na poziv.

  5. rockstar1707 Says:

    Mislim, torej sem!

  6. alcessa Says:

    Na žalost na blogu edinega pravega blogologa blogerska raja ne more komentirati, zato je odpadla moja replika na Blog Action Day.
    Tudi prav. Važno je, da vse kar čez leto na tihem plačam v dobrodelne namene, pod nos dobi moja davčna.

  7. dronyx Says:

    alcessa, mislim da ima Domen nastavljeno, da gredo vsi komentarji najprej v “waiting moderation” in so objavljeni šele, ko on to odobri. Vsaj takšen občutek sem dobil, glede na časovni zamik.

  8. alcessa Says:

    Dr. Onyx, res je. No saj ne, da sem povedala kaj zemljospreminjajočega… 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: