Delodajalec.si – wannabe startup

Kot verjetno večina že ve, mi kljub ne več tako rosno mladim letom, še vedno ni uspelo zagnati niti enega samega bednega start-upa in to me čedalje bolj teži.

Danes gledam mladino, ko imajo nekateri že pri rosnih 18 letih za sabo po nekaj zavoženih start-upov in registriranih kopico spletnih domen na zalogo, pri čemer večina niti še ne potrebuje brivnika ali žiletk. Seveda mi ni vseeno in kar se tega tiče se počutim kar nekako hendikepiranega. Pa ne, da bi nujno potreboval denar, ali da ne bi imel zaradi recesije in zloma finančnih trgov dovolj za osnovne potrebe. S start-upom se tega večinoma niti ne rešuje (za to je sociala), ker jih veliko s tem samo zabrede v globoke dolgove, ki se jih na koncu morda lahko znebiš samo z osebnim stečajem. Gre bolj za to, da si del mainstreama, tako kot je bilo včasih moderno, če si bil hipi in nosil hlače na zvonec.

Jasno, na risalni deski imam trenutno več potencialnih start-upov, pri čemer še največ upov polagam na nek strogo tajni projekt z upokojenci, o katerem pa še ne smem izdati preveč, ker je marketing zasnovan na tako imenovani viralni komunikaciji in stopnjevanju napetosti, ko bodo vsi želeli izvedeti, kaj novega je spet Onyx poštudiral.

Tokrat pa za ogrevanje in poizkušino zgolj freeware ideja za kakšnega študenta z veliko časa in nekaj  računalniškega znanja. Uspeha pa jasno ne garantiram in ni iztožljiv.

Gre pa v bistvu za to, da obstaja na spletu cela kopica nekih zaposlitvenih portalov, kjer se objavljajo oglasi za službe in celo na nekaterih blogih sem zasledil prve korake oglaševanja za delovna mesta, zlasti v informatiki oziroma na področju spletnih tehnologij. To je lepo, vendar se žal večina, ki se na take lepo zveneče oglase javlja hitro prepriča, da ni vse tako idilično, kot piše v oglasu. Namreč oglasi so reklama, saj zaposlovalec (delodajalec) hoče dobiti samo najboljše od najboljšega, kar obstaja trenutno na trgu dela, za to pa se poslužuje vseh možnih klasičnih reklamnih prijemov, kot je potenciranje prednosti in bonitet neke službe, ter zamolčanje in prikrivanje vseh slabosti posameznega delovnega mesta. Tako veliko ljudi, ki se javni na posamezni razpis in službo na koncu dobi, ali celo zamenja, ugotovi čez nekaj časa, da to ni to, ali da so šli celo na slabše, na kar prvi razgovor ni nakazoval.

Torej, potrebujemo še inverzno zrcalni (zaposlitveni portal), kjer bodo delavci in bivši zaposleni lahko osvetlili  delodajalce v drugačni, verjetno bistveno bolj objektivni luči. Tako se bi ščasoma o veliko podjetjih in delovnih mestih ustvarila neka “baza znanja”, oziroma še bolje izkušenj ter pričevanj, ki bodo lahko vodilo za nove in nove armade dela željnih.

Na drugi strani pa bi tak portal imel lahko tudi negativni (korektivni iz teorije procesnega vodenja) povratni učinek na delodajalce, saj verjetno nebenemu ne bo prijetno, če se bo razvedelo, da nosijo delavke v njihovi, kupcu prijazni trgovini, na blagajni plenice za odrasle, ker jim ne pusti na WC ali pa, da nek urad objavlja razpise samo zaradi zakonske obveze, izbrani kandidati pa so že vsi znani še pred razpisom, in naprej da nek delodajalec na razgovorih obljublja nebesa, stalno izobraževanje, možnost osebnostnega razvoja, prijeten delovni kolektiv in kar je še tega (kopiraj-prilepi) leporečja, v praski pa njegovi zaposleni gledajo v 24 inčne zaslone od ranega jutra do trdne teme, brez tople malice, odmora za iskanje druge službe ali subvencioniranega okulista.

In kje je tu denar?

Jasno, to vprašanje je pri start-upu na mestu, ni pa nikakor na prvem mestu, ker tega na začetku ne ve skoraj nihče. Je pa na spletu tako, da če so kliki in obiskovalci, potem se najdejo tudi tisti, ki bi kaj oglaševali ali prodajali. Samo s tem problemom se ukvarjaš šele potem, ko rešiš še mnogo večji problem in to je, kako pritegniti bralce, brez da se počutijo nategnjene.

Če koga zanima, sem naredil na hitro en “whois lookup” in delodajalec.si je DA, skoraj neverjetno, še vedno prosta domena.

Mladina, veselo na delo. od vas je odvisna moja penzija.

Preberi še:
Start up klavrno propadel (by Onyx)

Advertisements

Značke: , , ,

5 Responses to “Delodajalec.si – wannabe startup”

  1. Ležalnik pika Com Says:

    ni slaba ideja

  2. DJ Says:

    Rahlo (ampak samo rahlo – zaradi inverznosti 🙂 ) me spominja na mojo idejo o ustanovitvi Zdruzenja bancnih komitentov, kjer bi dali kontro kartelnemu bancnemu sektorju, ki si vsake tri tedne neutrudno izmislja novih in novih provizij za storitve, ki to niso (zadnja cvetka: AmEx uvaja 0.50 EUR “doplacila” za vsako rundo obroka pri vecobrocnem odplacevanju kupljene zadeve, ki je brez obresti, ceprav je vec kot ocitno, da to, da znesek X razdelis na N delov (kjer je N navadno max. 12), da dobis Y, ki se zacharga vsak mesec naslednjih N mesecev, ne pokuri niti priblizno toliko procesorskega cajta, da bi to zdaj naenkrat upraviceno stalo pol evra).

    Fizicni obisk banke (pavsal): 20 EUR.
    Cakalna cetrt-ura: 5 EUR (racuna se vsakih zacetih 15 minut, ne glede na vrsto cakanja).
    Enostransko spreminjanje pogodbe, tarife ali splosnih pogojev: 250 EUR (oz. dejanski stroski odvetniskega pregleda sprememb clenov).
    Obisk banke Zlati Komfort Plus (vkljucuje obisk banke znotraj intervala 0830-1630 v primeru, da banka druge moznosti obiska ne ponuja): 50 EUR + 4.97 EUR na vsakih zacetih 5 minut.
    Uporaba bankomata druge banke: 10 EUR (velja za banke, ki imajo manj kot 5 lastnih bankomatov v okolisu 20 km, in racunajo provizijo za dvig).
    Etc. 🙂

  3. dr. Onyx Says:

    DJ, banke so sploh poglavje zase, saj baje ti NLB zaračuna že samo vpogled na bančno stanje prek drugega bankomata, tudi če nič ne dvigneš. Ampka če bi to gledal, potem menjaš banko vsak teden in na koncu si še bolj na zgubi, kot če požreš vse te njihove mnogovrstne načine, kako oglobiti varčevalca, katerega denar z visokimi obrestmi ponujajo naprej.

  4. DJ Says:

    Za NLB ne vem vec, ker sem se od njih pred leti poslovil, tako da imam vse bankomate v OjroTojroLandu brezplacne. 😀 Mogoce bom kmalu spet bolj na tekocem “po uradni dolznosti”. 😉
    Jaz sem menjal 3x (po tem verjetno spadam v vrh nepovprecnih Slovencev 😀 ), NLB je bila #2, s katero sem bil dolga leta zelo zadovoljen. But things change (recimo ko ti potece studentski racun pa pricnejo nove in nove provizije uvajat in jih dvigati na vsake 3 mesece).
    Na izgubi pa nisi nujno, ce izberes pravi cas – ker t.i. “stroskov zapiranja racuna” ne smejo zaracunati, ce se odlocis za zaprtje/menjavo zaradi spremembe pogodbe/splosnih pogojev/tarife z njihove strani (v roku 15 dni po objavi)… pac nestrinjanje z novo pogodbo.

  5. dronyx Says:

    Sem ravno bral na Financah, da so banke spet usklajeno, a zaradi različnih vzrokov, dvignile tarife.

    Za podražitve svojih storitev so se v zadnjem času odločle NLB, Abanka Vipa, SKB in Unicredit. Med anketiranimi bankami le NKBM po njihovih navedbah od avgusta ni zvišala cen za bančne storitve, poroča Dnevnik. Iz banke Hypo pa časniku niso poslali nobenih pojasnil.

    Izgleda da ni več daleč dan, ko bom moral plačati provizijo že če se bom samo sprehodil mimo poslovalnice NLB. DJ, čedalje bolj podpiram idejo o portalu bančnih komitentov, kjer bi bile pregledno zbrane vse tarife in ostali podatki ter izkušnje varčevalcev ali posojilojemalcev. Jaz pošteno povedano nimam volje, da bi se prebijal po posamerznih spletnih straneh bank in študiral, koliko me kaj stane, ker jim posojam moj denar, da ga lahko obračajo. To je vse tako spretno skrito nekje v drobnem tisku.

    Naj jih teufel pocitra.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: