Onyx na sprehodu z nečakinjo

Moja nečakinja se nezadržno stara in počasi se že približuje svojemu drugemu rojstnemu dnevu, ko bo lahko prvič sama upihnila svečko na torti. Se mi pa zdi, da jo zadnje čase nekaj razganja in da je morda že v nekakšni otroški predpuberteti, čeprav je za to potrebno iznajti nek drug izraz. No, morda že obstaja, samo se nikdar nisem poglabljal v razvojne faze otrok.

Včeraj po službi sem se oglasil sproti še pri sestri in sva šla skupaj z nečakinjo na sprehod.  S sabo smo mimogrede potiskali še otroški tricikel z ročajem, da mladi dami ne bo potrebno celo pot hoditi, sama pa še ne zna poganjati pedalov.

vir: soncek.si

Še preden sem prišel na obisk, sem se med vožnjo psihično pripravil, ker sem približno vedel, kaj me čaka in da zna to biti naporno. Poleg tega sem v mislih nekajkrat ponovil, kako se imenujejo vsi Nodijevi prijatelji, da lahko nečakinjo izprašam. Policaj vem da je Pisk, škratek je Uhač, ostale pa sem (spet) pozabil. Do drugič si bom poizkušal zapomniti še, kako se imenujeta medvedek in opica. Človek si mora zadati v življenju visoke cilje.

vir: noddy.com

Že na začetku poti sem bil skoraj čisto moker, ker sem nečakinji hotel pokazati, kako hitro lahko leti tricikel, če ga striček potiska, kolikor ga nesejo noge, ona pa neizmerno uživa v hitrosti in ostrih zavojih. Samo tu takoj nastane problem, ker striček nima preveč kondicije, ona pa bi še. To pokaže tako, da  si z rokico kuštra laske, kar naj bi pomenilo, da ji je všeč veter v laseh. Nima pa do mene kakšnega usmiljenja, čeprav vidi, da se potim kot Al Kaidovec na zaslišanju v Guantanamu.

Ker sem izgubil ogromno energije že med potjo, se obvezno ustavimo na tržnici Koseze, v najbližji slaščičarni. Nečakinja dobi sladoled v lončku in oči se ji kar svetijo od navdušenja. Jaz si naročim ježka in pijačo. Ko natakarica prinese naročeno k mizi, poizkuša s šalo, če sem morda naročil ježka ali ježevko, samo sem preveč utrujen, da bi lahko doumel dovtip in me ujame na levi nogi. Potem me poizkuša razvedriti z vprašanjem, če vem, kakšna je razlika med ježem in ježevko? S sestro nimava pojma, nečakinja se med tem packa s sladoledom po obrazu in obleki. Pravilni odgovor se glasi, da ima jež eno bodico več, da pa poanto lahko razumem, obremenim možgane skoraj do konca. To požre še zadnje preostale atome moči.

Ker ima nečakinja težave s sladoledom, ji vzamem žličko, da bi ji dajal v usta, ampak ni hujšega. Naenkrat se začne dret in kričat tako, da se vsi obrnejo k naši mizi. Žličko od sladoleda ji pri priči takoj vrnem,  potem pa hoče, da ji dajem še mojega ježka po žlički. V tem pa ne vidi problema. Prav, samo prosim, prosim, ne kriči in cvili, ker me postane strah, da me ne bo kdo za sosednjo mizo nabutal, ker izpade, kot da otroka mučim, čeprav sem ji dal več kot polovico mojega ježka. Dobro pa vem, da kriči za nalašč, ker jo to zabava.

Sestra gre medtem v trgovino z oblačili, meni pa pripade dolžnost, da popazim na otroka. Raztopljenega sladoleda se naveliča, zato ga da meni, sama pa medtem leta naokrog po tržnici. Potem zagleda na enem štantu od sadje-zelenjavarja jagode v plastični posodici in bi jih na vsak način rada vrgla na tla. Lastniškega odnosa med jagodami, prodajalcem in nama še ne more razumeti. V nameri jo zadnji trenutek komaj zaustavim, samo pri tem njo in sebe polijem s sladoledom tako, da izgledava  oba kot ena velika packa.  Medtem v eni roki držim lonček, v drugi pa nečakinjo, ki zopet kriči in brca z rokami in nogami, tako da dobim nekaj udarcev direktno v obraz. Ne preostane mi drugega, kot da jo spustim in steče v trgovino k mamici.

In ko že mislim, da je vsega hudega konec, se na poti nazaj sestra spomni, da mora  nekaj kupiti še v Drogerija Marketu, jaz pa naj zopet popazim zunaj na otroka. Nekaj časa je v redu, potem pa na vsak način hoče v trgovino in jasno mi je, da se tega ne da preprečiti, ker bom spet dobil brce, nečakinja pa napad histerije. Potem mali razbojnik leta po trgovini in meče dol stekleničke, pakirane papirnate robčke, skratka vse, kar ji pride pod roko, jaz pa to zlagam nazaj na poličke in molim, da ni v bližini prodajalke.  Potem se spravi preizkušati še zobne ščetke in jih grize z zobmi. O, Neeee… Ko pride do poličke z testnimi parfumi, vzame flaško in se pošprica, pri čemer kot kaže dobro ve, čemu zadeva služi (prizor bi bil vrhunski za kakšno reklamo). In potem dizajnersko flaško, neprecenljive vrednosti, odvrže direktno na tla, ker je zagledala nekaj bolj zanimivega.

Tega ne zdržim več, zato jo spet pograbim in nesem iz trgovine, medtem pa ona kriči in brca, češ, kako si upam. Ker se nikakor noče umiriti in me mimoidoči grdo gledajo, jo spustim, da spet steče nazaj k mamici in nadaljuje rušilni pohod po trgovini.

Takrat sem že na robu živčnega zloma in zunaj, na klopci, razmišljam, kako naporni so današnji otroci. Lahko jim rečejo Indigo ali karkoli drugega, zame so »pain in the ass«.

Na poti domov, med vožnjo, gledam v polno luno in študiram, zakaj je toliko nesreč ob polni luni? Ko gledam v luno, bi skoraj v temi spregledal znak za delo na cesti in zapeljal direktno v jarek. Naenkrat fenomen polne lune vidim v povsem drugi luči.

12 Responses to “Onyx na sprehodu z nečakinjo”

  1. Stalker Says:

    Grozljivo! Več ne morem reči…

  2. Centrifuzija Says:

    Ti si eno najbolj potrpežljivih bitij (med temi bitji, ki se še niso razmnožila)!
    Jaz sem pred enim tednom komaj čakala, da se mi prijatelj z nekim 3-4-letnim škodljivcem spoka domov, ko sta prišla na obisk. Pa ga imam rada – prijatelja mislim. Zunaj je pamž tulil, ker je prehitro sestopil z gumijaste gugalnice in ga je zato ta malo zbila. Punca, ki je sedela na drugi strani igrišča in se pogovarjala po telefonu, je nenadoma imela težave, ker ni več slišala sogovornika in si mašila ušesa. Mulo potem ni hotel v blok, iz trme pešačil po stopnicah in ni hotel v lift, zahteval risanke, mi zjebal poročila, hotel čaj, nato je bil čaj prevroč, dobil jabolko, bil nezadovoljen s Cartoon networkom, ki sem ga komaj našla, packal jabolko, tečnaril, hodil okoli s tistimi pocastimi rokami in brcnil mi je mačka. Jaz sem se malo poskušala pogovarjati s prijateljem, malo brisala roke, malo pazila na mačka in prelivala čaj, da se prej shladi. Jebeno naporno! Tako da zaključno mnenje delim s teboj.

  3. dronyx Says:

    Moj brezplačni nasvet (tip of the day) za vse starše dveletnikov je, da naj nikakor z njimi ne hodijo v zaprte prostore (to sem namerno odebeljil), kot so trgovine, knjižnice, restavracije in podobno. To je “way to hell”, ker prejšnjič sem nečakinjo lovil po knjižnici, ko se je smejala in metala knjige iz polic. Potem je hotela na vsak način pešačiti po stopnicah, samo rokice pa ni hotela dat. Nakar jasno pade tako, da kakšnega upokojenca ne bi nikdar več sestavili nazaj (otroci imajo bolj elastične kosti) in v neutolažljivi jok, ki je obudil od mrtvih vse knjižne molje, zatopljene v študij. Po mojih opažanjih, takšnega otroka lahko pelješ samo na kakšno zelenico z manjšimi vzpetinami, kjer pleza gori, doli, naokoli.

  4. klemi82 Says:

    Iiiiiiiii, how sweeeeeeeet :)))))))

  5. pijanec Says:

    Mali otroci so najbolj nadležna bitja na tem planetu. Samo naše evropske se delno še da prenašati … ko pa naletim na zadretega ameriškega (ki je seveda že vsak Einstein), potem pa bi se dobesedno najrajši vstrelil.

  6. rockstar1707 Says:

    Eh, ko se ti oz. te nasmejijo, na takšne težave pozabiš 🙂 Je pa po mojem mnenju res, da je takšno obnašanje posledica današnje družbe. Starši po cele dneve delajo in ko pridejo domov so vsi živčni, otrok je pri babici ali v vrtcu… Normalno, da potem otrok želi nekaj pozornosti, pa čeprav ob “neprimernem” trenutku. Starši pa na žalost njihovo nenavzočnost dostikrat nadomestijo z materialnimi dobrinami…

  7. dronyx Says:

    Mene so presenetili otroci v Palestini. Do tujcev se zelo spoštljivo obnašajo in ulice ter dvorišča so polna otrok, kot pri nas v starih časih. Vsak pa ima v roki leseno puško. Res pa ima to potem posledice ko odrastejo, ker bi bili pri 15 letih vsi radi policaji z pravim kalašnikom v roki.

  8. piskec Says:

    Onyx, skrajni čas, da bi imel kakšnega svojega. Ali pa kar dvojčka naenkrat.

    Se človek navadi na vse to in kakor ti na fenomen lune, gleda na to čisto z drugimi očmi. 🙂

  9. ani Says:

    Mogoče pa je tudi na nečakinjo le polna luna tako vplivala …

  10. Centrifuzija Says:

    Naj uganem (čisto na slepo):
    piskec ima zagotovo potomca/-e, verjetno pa tudi rockstar1707. A sem zadela?

  11. piskec Says:

    Se na daleč pozna? 🙂

  12. Peter Says:

    joj, če bi moj froc take zganju bi ga tko nauču lekcije, da bi si zapomnu za ceu lajf!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: