Nič od napredovanja

Medtem ko ministri opravljajo samo še tekoče posle in čakajo, da zaveje svež veter iz leve v njihove pisarne, opravljajo še zadnje kadrovske prerazporeditve in nagrajujejo sebi lojalne delavce za čas visoke plime oziroma že tradicionalnega kvartalnega kadrovskega cunamija.

No in ravno v tem času je bil dr. Onyx deležen zanimivega pravnega poduka, zakaj ne morem napredovati (čeprav sploh nisem nikogar prosil za napredovanje in mi kaj takega nikdar ne bi prišlo niti na misel).

Ampak da zadevo lahko sploh razložim, se moram vrniti na začetek. Bolj ali manj sem v tej službi od 1. aprila 1999. V vsem tem času v nazivu nisem napredoval, če seveda ne štejem prevedbe nazivov, ki se je zgodila pred leti. Kako je bilo z napredovanjem znotraj plačnega razreda, po pravici povedano, ne vem, ker me to ni nikdar zares zanimalo. Možno pa je, da sem kdaj celo napredoval, čeprav, če primerjam stare plačilne listke, vkalkuliram inflacijo, odtegljaj pri nategi z potnimi stroški in še kakšno malenkost ugotovim, da zaslužim iz leta v leto manj. Dobro, o delu tu ne bom govoril, samo so bila pa obdobja, ko sem dobesedno garal. Nenazadnje, dovolj pove že podatek, da so po moji odstavitvi oziroma deložaciji  (hvala NSi) za delo, ki sem ga večinoma opravljal sam ali sva bila dva (brez študentov), naenkrat potrebovali 3 ali 4 redno zaposlene (z šefom vred), plus 8 ur na dan 2 študenta za fizična dela. Ko pa sem jih jaz kdaj prosil, če lahko dobim študenta samo za kakšno uro, pa seveda ni bilo niti govora, ker da ni bilo denarja. Pa o tem sem že pisal.

Še bolj zanimiv za poznavalce pa bo podatek, da čeprav delam ves čas v informatiki, ki zahteva permanentno usposabljanje, sem bil na zaresnem računalniškem tečaju v obdobju od 1999 do danes samo enkrat (Zenworks 3). Plus nekajkrat na raznih kongresih v portorožu, kar je pa bolj ogled hostes kot resno izobraževanje, od katerega karkoli odneseš. Pa še nobenega papirja ne dobiš v roke.

In danes me je doletela ta sreča, da sem od izkušene pravnice izvedel, zakaj ne morem napredovati, oziroma zakaj ne izpolnjujem pogojev. Ker sem bil do sedaj samo na enem tečaju, imam tako v arhivu oziroma personalni mapi eno samo potrdilo, ki prinese skupaj borih 10 točk, za napredovanje pa je potrebnih 100 točk. O moj bog, mati božja in vsi svet(il)niki (na tem mestu sem se prijel za glavo, samo vi tega ne vidite). Ko sem pa bivšo generalno sekretarko prosil, da grem na en samcat računalniški tečaj, ki je bil nujno potreben za odgovorno opravljanje dela, pa me je v zadnjem trenutku odpovedala, čeprav sem bil že prijavljen, ker da ni potem nikogar, ki bi delal. Samo, za božjo voljo, pri vseh svet(il)nikih, kako pa naj potem dobim 100 točk za napredovanje?

Če se to potem pravilno prebere med vrsticami, hodijo na usposabljanja, kjer dobiš potrdilo za 10 točk samo ljudje, ki imajo veliko časa in si to lahko sploh privoščijo? In tu je genialna caka avtorjev plačnih reform. Če delodajalec ne želi, da delavci napredujejo, jih ne sme pošiljati na usposabljanja in če delavci ne hodijo na usposabljanja, nič ne znajo in jih je potrebno zamenjati, ker ne dosegajo minimalnih standardov.  Poleg tega pa so na trgu delovne sile vredni nič, ker nič ne znajo. Naravnost genialno.

Ampak dragi moji, v državni upravi je od vekomaj tako, da se za naše vedno cedita med in mleko, vsi ostali so pa tam samo na delovnem mestu nekoga drugega, znanca, sorodnika, tete ali žene poslanca. Res pa je, da sem to v zadnjem mandatu, od leta 2004, to toliko bolj občutil tudi na lastni koži, ker je bila prej nekako kontinuiteta vladanja iste stranke (LDS).

Moram pa seveda pošteno povedati, da so me že pred leti v kadrovski službi opozorili, da imam pogoje za napredovanje in sem napredovanje jasno in glasno zavrnil. Prvič, mi ni bil absolutno nič všeč naziv, ker je zvenel zelo partizansko in drugič zato, ker to napredovanje ni bilo mišljeno na podlagi mojega trdega, visoko strokovnega ali požrtvovalnega dela, ampak zato, ker je nek računalniški program opozoril delavko, da imam pogoje in da se lahko tip pritoži. No, po novem pa so pogoji za napredovanje očitno toliko bolj strogi, kot pred leti. Če seveda nisi “naš”, ker potem pa je zadeva trivialna in preskočiš lahko dobesedno čez noč poljuben N+1 plačilni razred. Nobenih problemov.

Zato mi gre vedno ob plačnih reformah na smeh, do trenutka, ko mi dajo v roko delovno knjižico. Takrat pa hudič izgubi smisel za humor.

Advertisements

18 komentarjev to “Nič od napredovanja”

  1. chef Says:

    Edina rešitev je služba v privatnem sektorju.

    Plače so vseeno slabe, je pa več dela 😆

  2. dronyx Says:

    chef, občudujem tvoj smisel za črni humor, samo jaz sem človek, ki se rad razdaja za ljudi, pri takem delu pa ne gledaš na denar.

  3. DJ Says:

    Res je, poisci si “zaresno sluzbo” v gospodarstvu. 😉
    Glede realnega padanja zasluzkov se pa strinjam… kakih 30 let nazaj si menda lahko z eno placo “working 9 to 5” prezivljal celo familijo s 3-4 otroki (menda celo v takrat imenovanem “gnilem kapitalizmu”), danes je to znanstvena fantastika.

  4. dronyx Says:

    Tako opevana visoka gospodarska rast pomeni tu spodaj samo visoko inflacijo, drago hrano, draga stanovanja, drago gorivo in čedalje višje položnice. To ima pa v bistvu katastrofalne posledice za veliko delavcev in upokojencev z dohodki pod 800 €, ki so danes po moje praktično že pod pragom revščine. S temi dohodki gre vse samo za osnovne potrebščine, ki pa se ne dražijo 6% letno, ampak prek 20%. Dohodki pa se jim morda povečajo za 3 % ali še to ne. Ostalim večina standard pada, razen peščici, ki si deli visoke nagrade in sejnine. Da to stanje večini poizkušaš prodati kot uspeh, je meni smešno, če lahko citiram primjera.

  5. rockstar1707 Says:

    @DJ

    Je pa res tudi, da pred 20 leti ni imel praktično vsak svojega telefona, v hiši je bil 1 TV in en Hi-Fi, pred hišo je bil 1 avto, na dopust si šel enkrat na leto v sindikalno hišico nekje na Hrvaški obali in večinoma so si ljudje kuhali doma…

    Ampak kapitalizem smo si izbrali sami…

  6. rockstar1707 Says:

    Pozabil sem omeniti, da računalnika pri hiši ni bilo, za internet pa večinoma ljudje še slišali niso.

    Sedaj pa seštejemo vse te stroške, pa ugotovimo, da “luksuz” pač nekaj stane.

  7. ani Says:

    Nič si nismo sami izbrali kapitalizma … mene ni nobeden nič vprašal. Samo da je gospodarska rast visoka, pa tudi če ljudje zato živijo slabše. En cajt človk razume, da je treba plače dol držat, da je gospodarska rast visoka. Ko pa mora začet pri hrani šparat … Zakaj je hrana v Italiji cenejša, plače pa vsaj dvakrat višje kot pri nas.

    Eh, plačne reforme in sistem napredovanja v javnem sektorju … ne mi omenjat. Jaz se pri razdajanju rajši mal nazaj držim (če ne se lahko prehitro izčrpam) in sem morala eno samcato napredovanje v 6 letih praktično izsilit.

  8. dronyx Says:

    rockstar1707, po moje si tole zelo poenostavil. Jaz gledam recimo parcele, ki danes stanejo 100.000 €, so včasih ljudje dobili praktično za nekaj drobiža (morda par delavskih mesečnih plač). Danes delavec o tem lahko samo sanja, nižji srednji sloj, kamor sebe štejem, pa za ta znesek varčuje lahko praktično celo življenje. Pa to je šele zemlja, kje je potem štalca, davki, gradbena dovoljenja? Stanovanja v blokih so dobili delavci večinoma v firmi, kjer so bili zaposleni. Kdo ti danes še da stanovanje? Najemnina 500 € pa predstavlja 80% povprečne plače. Če bi ukinili povračilo potnih stroškov pri nas 100.000 ljudi sploh ne pride več na delo, ker bi bil prevoz enostavno predrag in bi šlo pol plače samo za to.

    Res pa je, da se danes veliko ljudi odpoveduje večjim, življenskim investicijam, ker tega finančno enostavno ne zmorejo. Potem pa si privoščijo malo boljši avto, računalnik, iPoda, PowerBooka… (tehnični antidepresivi). Ni pa to to. Morda pa imam jaz samo problem, da v tej megli ne vidim nikjer SVETILNIKA?

    ani: čestitka za napredovanje!

  9. ani Says:

    Lepo si tole odgovoril rokerju in ne, nimaš samo ti problema! Probleme imamo vsi, ki za razmišljanje uporabljamo svojo glavo … v svetilnik pa se bomo po mojem enkrat pač zaleteli – vsak s svoje strani. S prjatlcami si pa včasih mal posvetimo s kakšnim glažem vinčka … Hvala za čestitke, sem se kar namatrala in ponucala dosti energije. Zato se pa pri delu spet mal šparam, ha, ha

  10. dronyx Says:

    Imaš vsaj naslednjih 6 let mir, potem pa malo stisneš zobe in te spet povišajo za 20 € bruto. V privat firmah se moraš pa boriti vsak dan, sicer te piranhe živega pojedo.

  11. Ležalnik pika Com - davkoplačevalec :) Says:

    30 let nazaj ni v trgovini ničesar za kar bi lahko sploh zapravil denar. Ko je prišla moka/prašek/cukr… so jo vsi laufal kupit in jo je v treh urah zmanjkalo. Ko si dobil plačo si takoj tekel v trgovino, ker popoldan so bile že višje cene. Ja, res je bilo fajn, tolk da si po čokolado, pomaranče in skret papir moral v Avstrijo in si v gatah skrival tistih 100 mark ob prehodu meje. Carsko.

    Ne pravim da je zdaj super, ampak nekritično poveličevanje časa, v katerem je bilo treba nest kuvero prodajalcu avtomobilov, da si na avto čakal 6 mesecev namesto 2 leti je pa res totalna amnezija.

    Važno da sem si lahko na kruh namazal tovarištvo in nepotrošniško družbo, ki je imela tiste ta prave vrednote in sem šel sit spat.

    Ljudje pa itak vedno jamrajo…

  12. dronyx Says:

    Ležalnik, tole je pa bila lekcija. Mene pa tisti časi spominjajo na film “Sreča na vrvici” in naše otroštvo. Se pa spomnim par-nepar sistema za bencin, da pa bi primanjkovalo cukra ali olja, pa nisem opazil. Visoka inflacija ima pa tudi dobre strani, saj večini ni bilo potrebno odplačati kredita za hišo, ker ga je požrla računska napaka.

    Se pa strinjam, da ljudje vedno jamrajo. Jamrali so pred tisoč leti, ko sta jih kuga in kolera kosila kot za stavo in jamrajo tudi danes, ker dobijo konec meseca komaj za položnice in kruh. Vedno pa v ozadju nekje stoji graščak, ki zahteva desetino. No, danes kar polovico.

  13. DJ Says:

    Z razlogom sem dodal “menda celo v takrat imenovanem “gnilem kapitalizmu””. Ker naj bi bilo tako, “vzdrznejse” stanje takrat tudi v ne-socialisticnih drzavah, ne samo v “titovi jugoslaviji”.

    Niso zaman priceli pred casom govoriti o sustainable development in pa sustainable growth…

    Gadgetov je bilo pa res manj (spet – povsod po svetu), bili so malo drazji, ampak je bila njihova zivljenjska doba ustrezno daljsa.

  14. rockstar1707 Says:

    @DrOnyx,

    to s parcelami je seveda res. Tudi tisto kar so drugi napisali kar drži. Ampak moj komentar je letel neposredno na preživljanje družine. Če namreč sešteješ vse stvari, ki sem jih naštel, potem imaš na mesec vsaj 150€ več, kar pa ni zanemarljivo. No, drži pa, da danes brez računalnika ne moreš. Tudi brez mobitela ne moreš. Samo lahko pa vsaj njegovo uporabo in s tem stroške precej zmanjšaš.

    Kakorkoli, na splošno se mi zdijo te primerjave s 30 leti nazaj malo hecne. Sicer pa, še vedno obstajajo države, ki imajo podoben sistem kot smo ga imeli mi včasih. Nekako se mi zdi, da ljudje ne drvijo ravno trumoma tja… Razen mogoče na dopust.

  15. Ležalnik pika Com - davkoplačevalec :) Says:

    Se spomniš sveč in redukcij? Saj ko pomislim nazaj kot otroku mi je bilo to vedno ful interesanto, tema pa sveče, avantura hehe… samo, ko pa trezno pomislim pa na vse skupaj lahko rečem samo “WTF?!”

    Stanovanjski problem je bilo po moje lažje rešit predvsem zaradi “kreditov” (če si imel jajca), ko si na koncu namesto na malico šel odplačat kredit. Zdrava pamet mi pa pravi, da je to vseeno moral nekdo plačat :)… pravi mi pa tudi, da bi to kot ekonomist lahko vedel oz. izračunal… pa se mi ne da 🙂

  16. SV Says:

    Živjo.
    Zanimivo razmišljanje glede javne uprave. Si mogoče kdaj pomislil, da bi takšne težave lahko rešil sindikat informatikov? Meni se v mislih valja že kakšni 8 let. Če lahko imajo sindikat zdravniki, učitelji, delavci v radiofuziji, ne vem, zakaj ga ne bi mogli imeti tudi informatiki. Kaj misliš?

  17. dronyx Says:

    SV, po mojem mnenju nad tem nihče, razen morda informatikov, ne bi bil zares navdušen, ker to vsi razumejo kot še nek lobi, ki povzroča samo težave. Sem pa tudi sam o tem razmišljal vsaj zadnjih 10 let, ker menim, da bi bilo tudi za javno upravo samo dobro, če bi se do tega področja vedla drugače. Pa tu sploh ne mislim na plače, ker smo vsi na isti ladji, ampak odnos do poklica, možnost napredovanja, usposabljanja, skratka to, da te nimajo samo za “high-tech hišnika”. Če danes primerjam odnos do informatikov v javni upravi in marsikateri firmi, je to kot noč pa dan. In poznam veliko primerov na eni in drugi strani.

  18. SV Says:

    Evo. Danes so medicinske sestre ustanovile svoj sindikat. Kdo pravi, da ga ne bi mogli tudi informatiki?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: