Elektrika in strast

Ko sem prebral razmišljanje blogerja v katerem piše, da je končal elektro fakulteto, pa nima pojma o elektro stroki in še manj o elektro praksi, sem se malo zamislil, ker po moje ne gre za osamljen primer, temveč prej pravilo, ki postavlja ta in podobne visokošolske študije v neprijetno luč.

Pa nad tem se žal ne pritožujejo samo študentje in bivši diplomanti. Večkrat sem namreč zasledil po raznih forumih in ostalih spletnih straneh, kako se tudi delodajalci odkrito pritožujejo, da si z diplomanti računalništva (enako velja za elektrotehniko, čeprav je tu bistveno manj delodajalcev in niso tako glasni) nimajo kaj pomagati, da fakulteta ne nauči praktično uporabnih znanj, da gre samo za izgubo časa in tako naprej.

Sam sem, kot že omenjeno, tudi diplomiral na takratni Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo (smer procesna avtomatika) kot omenjeni bloger. In ko danes gledam 15 let nazaj, se mi zdi, da če ne bi naredil tudi Srednje šole za elektrotehniko (Vegova), bi se lahko enostavno pod njegove besede v celoti podpisal.

Vse, kar danes vem uporabnega o elektrotehniki oziroma elektroniki, sem se naučil dejansko v srednji šoli. Fakulteta mi, kar se tega tiče, razen papirja in potrdila, da imam končano univerzitetno izobrazbo, ni dala ničesar v praksi vsaj približno uporabnega.

Ko sem bil še v srednji šoli se spomnim, da sem šel z vlakom v Trst samo zato, da sem kupil v trgovini z elektronskimi komponentami neke močnostne tranzistorje, ki se jih v takratnih Iskrinih prodajalnah ni dalo dobiti, za nek audio ojačevalnik, katerega načrt sem dobil v nemški reviji Elektor.

O strasti si sicer ne bi upal ravno govoriti, mislim pa, da je takrat preskočila med mano in elektroniko vsaj neka iskrica in veselje do tega področja. Predvsem se mi zdi je pomemben občutek zadovoljstva, ko nekaj uporabnega sam narediš in to deluje tako, kot je zamišljeno ter poznaš vsaj osnovne principe delovanja.

Sam sem delal doma tudi tiskana vezja, kar sredi kopalnice in potem je še nekaj časa smrdelo po raznih kemikalijah za jedkanje. Se je pa zgornji primer ojačevalnika, mimogrede povedano, žal potem nesrečno končal, ker sem posamezne elektronske ploščice (napajalnik in ojačevalnik) zvezal med sabo na tleh dnevne sobe, potem pa sem zaradi nepazljivosti premaknil neke žičke tako, da je prišlo do kratkega stika in sta bila v trenutku skurjena oba močnostna tranzistorja ene stopnje. Škoda? Malenkost, kakšnih 100 takratnih nemških mark.

Da ne govorim o tem, da sem sam narisal načrt za elektroniko, ki bi krmilila zavese na daljinsko upravljanje, ki bi se tudi same premikale, če si recimo na dopustu in bi tako tatove sistem zmedel. Senzor na svetlobo prilepljen na okno bi ugotavljal prehode med dnevom in nočjo ter tako prožal avtomatične premike zaves. Celo tako sem bil navdušen, da sem šel na neko licitacijo v Iskro po koračni motorček, ki je bil potreben za premikanje zaves levo-desno.

In če pogledam nazaj, me je veselje do elektronike in tega področja žal minilo ravno na fakulteti, ko je ta iskrica dokončno ugasnila. Torej ne samo, da me fakulteta ni bila sposobna motivirati za to področje, njen učinek je bil prej nasproten.

Jaz sicer razumem, da naj bi fakulteta nudila poglobljen vpogled v neko področje in to ne more biti na nivoju srednje šole. Samo v primeru elektrotehnike je to res tako zelo poglobljeno, da kot študent povsem izgubiš občutek o sami stroki, za kaj tu sploh gre in kaj je bistvo, sploh pa si ne predstavljam, da prideš recimo na tako fakulteto iz gimnazije? Diplomanti brez strokovne srednješolske podlage so pa po moje še nekajkrat bolj izgubljeni. Ker realno pogledano, jaz ne poznam delodajalca, ki bi te zaposlil zato, da mu računaš neke diferencialne enačbe in Fibbonacijeve vrste ali kakorkoli se to že imenuje.

Osnovni poudarek tega študija je res samo in skoraj izključno na matematični teoriji elektrotehnike, pri čemer se še danes spominjam predmetov, kot so Osnove vezij ( profesorja Mlakar in Gyergyek), kjer dobiš na izpitu najbolj nemogočo kombinacijo uporov, tuljav in kondenzatorjev, ki praktično ne predstavlja čisto nič uporabnega, potem pa s pomočjo zapletenih matematičnih matrik računaš napetosti in tokove v takšni zmešnjavi. Tega, lepo vas prosim, nihče več tako ne računa, ker to simulacijski programi vržejo ven v sekundi, poleg tega ni to znanje uporabno niti za reševanje križank. Pa takih predmetov je cela kopica, za moj okus pa bistveno preveč, da bi lahko sploh še nekako po štiriletnem poglobljenem študijo ohranil kakršnokoli veselje do poklica. In jaz ne poznam nikogar, ampak zares nikogar, ki bi mu to znanje v nadaljnji poklicni poti kakorkoli prišlo prav.

Še najbolj od vsega sem si morda zapomnil predmet Osnove robotike, kjer smo se v praktičnem delu učili programirati robote. Mislim da se je enemu reklo Adept One (po spominu). Čeprav je tudi tu teorija v ozadju kompleksna, zopet matematične matrike za opis trajektorij gibanja, pa vsaj dobiš nekaj znanja, ki bi se ga dalo nekako tudi v praksi uporabiti in ne izgleda čisto brez veze, tako kot recimo izpeljava diferencialnih enačb za opis elektromagnetnega valovanja. Se pa spomnim, da smo enkrat prišli v laboratorij, vklopili robota, ta pa je imel že od prej programiran nek premik in je silovito “zamahnil z robotsko roko”. Takrat je pa res malo manjkalo, pa se bi lahko to končalo tragično, če bi kdo stal samo za meter bližje napravi.

Drugače pa jaz cenim to, da mi nekdo zna razložiti sicer kompleksne pojave najprej na enostaven in lahko razumljiv način, ker sama matematika po moje ni človekovo osnovno področje percepcije. In za vse, ki jih elektrotehnika (elektronika) res zanima, toplo priporočam knjigo Tha art of electronics, avtorjev Paula Horowitza in Winfield Hilla.

V njen ni veliko integralov in diferencialnih enačb, zato pa je elektronika predstavljena v njenem bistvu in na razumljiv način.

Jaz kot enega izmed problemov, zakaj je študij elektrotehnike za mnoge tako neprivlačen, vidim tudi v načinu, kako se izoblikujejo profesorji (poleg samega predmetnika in za moje pojme ter stanje na trgu dela pri nas preozke usmerjenosti). Namesto da bi bili to vrhunski strokovnjaki, ki bi delali nekaj časa v industriji in imeli za sabo ustrezne praktične reference, pri nas profesor postaneš tako, da z desetko rešuješ matematične rebuse (izpite), potem pa se po končani fakulteti z povprečjem devet plus, ali še bolje kar čisto desetko, zaposliš pri nekem profesorju kot asistent in ko čas opravi svoje, postaneš silom prilike profesor.

Tu pa jasno že v osnovi ni potem tiste prave kemije, ki bi se jo dalo prenesti naprej na študente. Pa koga to briga?

Advertisements

12 komentarjev to “Elektrika in strast”

  1. kekez Says:

    Kakšno nakladanje.
    Meni se je srednja elektro šola potem iz perspektive fakultete zdela kot en vrtec. Pač naučil si se narediti kup krame, ki so jo sprojektirali drugi. Pri teoriji pa so te zaradi pretiranih poenostavitev naučili polno stvari povsem narobe.

    Ko sem potem v službi dobil en celovit projekt, podoben kot so ga delali tudi drugi bolj srednješolsko usmerjeni inženirji, je bila bistvena razlika. Oni so delali po metodi trial&error.
    (Vstavi upor; izmeri vrednosti; če niso prave vrednosti odtrani upor; goto začetek)

    Jaz sem se za en mesec usedel s papirjem, svinčnikom in računalnikom. Preračunal vse skupaj, potem vrgel zadevo vkup in je delala od prve brez napak.
    Pri tem je bilo treba preračunati tudi nekaj diferencialk za prehodne pojave itd.
    Pa še na koncu sem imel dober občutek, da bo stvar res delala, ker ima dobro teoretično podlago (kar se je potem res izkazalo pri delovanju naprav skozi več kot 10 letno obdobje) in ne kot pri trial razvoju, ko zadeva proradi zaradi slučajnega ujemanja toleranc elementov.

  2. kekez Says:

    Še danes si včasih rad za šalo privoščim kakšnega elektrotehnika, ki misli, da je z veliko žlico zajel vse znanje.
    In mu razložim, kako v resnici električna energija teče po izolaciji in ne po notranjosti vodnika kot misli on s srednješolskim znanjem.

    Ali kako po njegovem sveti Kirchoffovi zakoni marsikdaj niso vredni pol p***e mrzle vode, saj veljajo le v posebnih okoliščinah (npr. pri prehodnih pojavih nikakor).

    Ali, kolikšna je upornost zelooo dolge (ne bom rekel neskončne) žice? Vsak srednješolec bo dejal zelo velika (če ne celo neskončna). Naslednje moje vprašanje pa je, kako pa elektrika ve, koliko je žica dolga, da lahko občuti tako upornost. Odgovor se seveda skriva v karakteristični impedanci, ki nikakor ni zelo velika, niti odvisna od dolžine.

  3. alcessa Says:

    Ne vem, zakaj od univerzitetnih študijev pričakujete tako veliko praktičnega znanja? Zato so vendarle srednje in višje šole, univerzitetni študij je namenjen teoriji, abstrakcijam, raziskovanju.

    To me spominja na očeta, ki mu hčerka na obisk pripelje fanta: “Kaj pa ste po poklicu?” Fant: “Študent glasbe. Violinist.” Oče: “A radio tudi znate popraviti?”

  4. dronyx Says:

    Kekez: o kateri srednji šoli ti govoriš? Mene so naučili toliko matematike, da sem brez težav (z na blogu objavljenim uspehom) naredil elektro faks, ki vsaj takrat ni veljal za lahkega in je zame (bil) navadna Fakulteta za matematiko s posebnim poudarkom na elektrotehniki. Gospa Šporn konkretno. In večina nas je iz te srednje šole diplomirala z lahkoto in nadpovprečnim uspehom, medtem ko je precej gimnazicev, ki so se imeli za neko elito, imela velike težave že v prvem letniku. Če pa kdo od njih res dela v elektroniki ali čem podobnem, pa dam nekaj stran.

    Glede Trial&Error metode, ki je mimogrede osnova za delo programerjev (kompajliraj, poglej rezultat in napake, popravi kodo, ponovno kompajliraj), pa to ni več tako slab način razvoja. Ti imaš danes simulatorje, ki na današnji strojni opremi za šalo obdelajo gore podatkov. Če ti razumeš principe delovanja in jim daš prave usmeritve, tebi ni treba menjati uporov, ampak samo podaš parametre in s človeško logiko preučiš rezultate. Mnogo hitreje, kot če začneš pisati enačbe, ki jih verjetno ne boš v doglednem času rešil. 🙂

    Jaz konkretno vem, kakšne vse naprave so “projektirali” sošolci iz srednje šole in te naprave delajo v igralnicah po celem svetu. S “samo” srednješolskim znanjem elektronike. Morda res ne znajo izpeljati enačbe za valovanje svetlobe, ali difuzijo vrzeli v polprevodniku, samo razumejo principe delovanja vezij in predvsem znajo iz že obstoječega znanja sestaviti nekaj novega, delujočega. Jaz si tega ne upam kar tako podcenjevati. Vem pa, da imajo inženirji – teoretiki veliko komplekse, ko kakšen tehnik, z veseljem do elektronike, za šalo zmeče skupaj vezje, ki ga on, oborožen z teorijo iz fakultete, ne bo nikdar.

    alcessa: Drži, samo človek mora na koncu od nečesa živeti in da ima za položnice. Takih abstraktnih raziskovalcev potrebuješ na leto morda enega ali dva (pretiravam), vse ostalo pa se mora znajti po svoje. Drugače pa je problem bolj na strani delodajalcev, ker bi radi dobili človeka, ki ima v žepu dovolj visok papir (po možnosti univerzitetna diploma) ter praktična znanja, poleg vsega pa mora, če je potreba, še pomagati pri selitvah firme in prenašati kartonaste škatle.

    Sicer pa menim, da je o smiselnosti ali nesmiselnosti obstoječega študija elektrotehnike nesmiselno govorit, ker obstaja statistično premajhen vzorec diplomantov, ki na tem področju zares delajo. Jaz zase pa zanesljivo vem, da če bi se še enkrat odločal za vpis na fakulteto, se te ustanove res na daleč in široko ognem. Štiri leta je pa preveč dragocenih in se jih da mnogo koristneje izrabiti (po mojem mnenju jasno).

  5. enP Says:

    Da ne bo izpadlo kot da je FE nepotrben. Ni dovolj, da se samo pojavis na predavanjih in izpitih kot mnogi to pocno. Ne pa vsi! Povsod je del ljudi z “zmotnim namenom”. Ne vem ce je za nezmoznost implementacije teorije v aplikativno podrocje kriva fakulteta. Mogoce bi lahko bolj motivirala in naredila podrocje bolj kul (o tem bi se dalo razpravljati). Ce studentje niso zaiteresirani (to se po moje kaze v ignoranci do studijskega podrocja izven fakultetnih prostorov) je brez veze, da tratijo svoj cas in cas drugih s takim studijem. Zmotno se mi zdi gledanje na izobrazbo kot pogoj, da se lahko zaposlimo v neki panogi, kjer bomo zasluzili za kruh, ker moramo preziveti.
    Sam se z necim ukvarjam in o tem poglabljam svoje znanje, da mi ni dolgcas povrhu pa sem od tega se sit.
    Seveda je tu se del studentov, ki se neposredno s panogo ne bodo ukvarjali, jim pa znanje, ki so ga bili “prisiljeni” absorbirati pusti marsikatere uporabne povezave v malih sivih celicah, ki jih je mogoce uporabiti tudi na drugih podrocjih. Da ne omenjam, da morajo do neke mere razumeti vedo tudi tisti, ki njene proizvode prodajajo. Pa s tem ne mislim prodajalcev v Pigpangu…

  6. dronyx Says:

    enP, jaz o potrebnosti FE težko sodim in tudi ne mislim, ker so za to drugi. Domnevam pa, da se nek študijski program na FE ne more razlikovati bistveno od podobnega na MIT, saj si (zopet domnevam) predmetnike in vsebine kopirajo med sabo. Se pa da iste vsebine podati na takšen ali drugačen način.

    Če pa bi šli pogledati danes na FE, kdo so tam razni asistentje in raziskovalci, bi po moje hitro ugotovili, da so to študentje, ki so nadaljevali kariero, oziroma bolje rečeno kar študijsko pot, na faksu po raznih katedrah in v laboratorijih, ter tako prišli do doktorskih nazivov. Ti ljudje bodo čez leta zanesljivo novi profesorji, samo žal, ko bodo stopili v predavalnico pred novo generacijo študentov, ne bodo imeli dneva delovnih izkušenj v industriji, torej tam, kjer naj bi se zaposlili bodoči njihovi diplomanti. Seveda takšen človek pa ne more imeti stvarnega občutka, kakšna znanja so zares potrebna, da delaš izven fakultetne sfere, recimo v nekem razvojnem oddelku v podjetju.

    Tako pa potem ves čas razni strokovnjaki po TV nabijajo v nedogled o problemu prenosa znanja iz fakultete v gospodarstvo. Lepo vas prosim? KAKO, ČE PA JE VMES SUPER NEPREVODEN IZOLATOR!

  7. DJ Says:

    Zadnja dva odstavka veljata za vse fakse. Tudi na EF so tisti prfoxi, ki so “prisli iz prakse”, v veliki vecini primerov bolj “down to earth”, znajo snov privlacneje podajati in studente bolj navdusiti za temo – v primerjavi s tistimi, ki so to postali “po teoreticni poti”.

  8. rockstar1707 Says:

    Hmm, sicer nisem is elektro, temveč iz strojne, ampak si ne znam niti predstavljati, da bi delal karkoli resnega samo s srednješolsko izobrazbo, torej kot strojni tehnik. Dobiš sicer neke osnove, ki so vsekakor zelo dobrodošle za enostavnejše stvari, ampak za kaj bolj kompleksnega pa že ne gre več.

    Npr. en banalen primer. Narediti moraš nek kovinski okvir ali kaj podobnega. S srednješolskim znanjem boš po občutku izbral primerno jeklo in zadevo speljal. Do sem vse lepo in prav. Kaj pa če ima naročnik zahtevo, da je okvir narejen iz točno določenega jekla, da teža celotne kontrukcije ne sme preseči XX kg, in da se mora vse skupaj deformirati za manj kot XX mm. To so dokaj pogosti in precej realni pogoji za konstrukcije. No, tukaj pa razen s kar precej izkušenj po občutku ne gre več. Seveda obstajajo programi za preračun itd. Ampak s tem je tako: “garbage in, garbage out”. Vsak, ki se malo razume na to, lahko potrdi, da moraš za uporabo teh programov, kar dobro razumeti tudi fizikalno ozadje in teorijo. O tem pa na srednji strojni šoli ne izveš dosti.

    Je pa res, da tudi po končanem strojnem faksu nisi ravno najbolj praktično “izpopolnjen”. Ampak imaš pa znanje, da tvoje praktično usposabljanje poteka hitreje in kvalitetneje. Je pa tako, če boš delal v prodajnem salonu, kjer boš prodajal avtomobile (kot se je dostikrat pošalil eden izmed profesorjev), ti pa strojna fakulteta res ne bo dosti pomagala. Če pa želiš biti konstrukter npr., je pa srednja šola vsekakor premalo.

    P.S.: Konstrukter ne pomeni, da uporabljaš ProEngineer ali SolidWorks ipd. in da rišeš konstrukcije ipd. Včasih je namreč potrebno tudi kaj preračunati…

  9. dr. onyx Says:

    DJ, verjetno je problem pri tehničnih fakultetah tudi dobiti kader “iz prakse”, ki bi šel recimo po 30 letih dela v gospodarstvu predavat na fakulteto. In na drugi strani si predstavljam, da to tudi ne more biti enostavno zato, ker si v univerzitetnem okolju verjetno nekakšen tujek med ostalimi kariernimi profesorji, ki so “od malega” že tam. Poleg tega, glede na stanje po naših firmah, verjetno takšnega kadra ni več veliko, ki bi imel tudi ustrezno izobrazbo (doktorat). Recimo v kakšnem Siemensu ali Intelu takšen kader verjetno zlahka najdeš in si predstavljam, da mora biti užitek poslušati predavanje nekoga, ki ima tudi veliko praktičnih izkušenj.

  10. enxen Says:

    Pa še tista kemija, o kateri govoriš onyx, tako ali tako ugasne po treh, štirih letih rutinskega intelektualnega izžemanja v firmi, se mi zdi … da o desetih ne govorim.
    Če dan za dnem iščeš rešitve za probleme, ki v 75% primerov zahtevajo podobno rešitev, kmalu hodiš na delo samo še zaradi plače, ne glede na to, kako cenjen strokovnjak si na svojem vrtičku.
    Da ozkosti specialnega strokovnega znanja v tem primeru niti ne omenjam – o redoks reakcijah naprimer, ali pa recimo o prenosu toplote v protitočno hlajenem reaktorju, se mi recimo danes, deset let po diplomi, sanja ravno še toliko, da vem kje poiskati formulo, če me kak 17-letni mulo s srednje kemijske vpraša, kako naj reši nalogo iz kontrolke (oziroma iz tistega, kar zdaj pač rešujejo pri preverjanu znanja).
    Takšne srednješolske / gimnazijske kontrolke si recimo jaz danes že zaradi ohranitve osebnega ugleda pred mularijo ne bi (več) upal pisati ad hoc. Ali pa po drugi strani komu igrati inštruktorja za kemijo, če že razpravljate o predavateljih, ki naj bi na fakse prišli iz industrije (lahko pa komu kaj razložim o masnih spektrih, bioanalitiki in dobri laboratorijski praksi, heh).

  11. dronyx Says:

    enxen, pri meni se je zgodilo to, da med študijem sploh nisem razmišljal o uporabni vrednosti pridobljenega znanja. Jaz in se mi zdi tudi vsi moji sošolci in kolegi, smo v prvi vrsti jemali vse skupaj kot nekakšen šport. Hodil si na kolokvije, primerjal rezultate in ob pivu debatiral, kje si ga polomil. Šele kasneje, ko imaš recimo 5 -10 let delovnih izkušenj opaziš, da je od vsega skupaj ostal samo papir in naziv.

    Glede na stanje elektro industrije pri nas se mi pa zdi, da je skoraj edina možnost, da delaš v stroki to, da odpreš lastno podjetje. Kar pa je seveda na začetku zelo težko, ker si po študiju zelo verjetno finančno na ničli. Pa tudi če odpreš podjetje, verjetno ne boš računal korelacije in optimiziral numerične metode radarskih sistemov. To verjetno počnejo inženirji pri Rayteonu, pri nas je pa to znanstvena fantastika in lahko samo teorija iz izpita na fakulteti. V taki firmi boš verjetno delal vse, od načrtoval elektronska vezja, spajkal, pisal računalniške programe, vlekel kable, plezal po lestvah…

  12. zigak Says:

    DrOnyx: “in je zame (bil) navadna Fakulteta za matematiko s posebnim poudarkom na elektrotehniki.”
    Tukaj moram pa protestirat, matematika na FER se lahko skrije pred FMF matematiko!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: