Oilfingers

Nekatere filme žal moram jemati resno. Vsaj osnovno poanto. Bistveno bolj resno, kot so morda bili sprva mišljeni. In eden takih filmov je nedvomno Goldfinger (1964), tretji po vrsti iz serije o tajnem agentu, ljubitelju martinija “half dry” in lepih žensk, Jamesu Bondu.

Da pa lahko nadaljujem razmišljanje, moram najprej na kratko razkriti vsebino omenjenega filma, ki pa ga je itak večina videla že vsaj nekajkrat (spoiler warning).

Zlato je še vedno tako, kot leta 1964, zelo cenjena kovina, ki ima svojo vrednost zato, ker je predvidljivo redka. Bolje rečeno, zelo redka. Denar sam je na drugi strani samo papir in iz časov pokojne Jugoslavije vemo, da se da papirnati denar tiskati v poljubnih količinah, kar seveda povzroči razvrednotenje in nekajmestno inflacijo. Ker pa se zlata ne da umetno ustvariti, kar so dokazali stari alkimisti, imajo države ponavadi rezerve zlata kot protiutež denarju, ki zagotavlja finančno stabilnost. Torej kot nekakšno kritje za papir.

Glavni negativec v Goldfingerju, trgovec z zlatom, pa pride na genialno idejo. Njegovo zlato bo pridobilo na vrednosti, če postane še bolj redko, kot že je in se domisli pošastne operacije z kodnim imenom »Grand Slam«. Z umazano (jedrsko) bombo namerava ameriške zlate rezerve v trdnjavi (trezorju) Fort Knox narediti radioaktivne, torej neuporabne za naslednjih 58 let. Rešitev manjšega problema v pojavi armade vojakov, ki trdnjavo varujejo, pa najde v ženski Pussy. Konkretneje Pussy Galore, ki ima pod svojim okriljem žensko letalsko akrobatsko skupino, ki v operaciji prevzame nalogo, da z uspavalnim plinom onesposobi celotno okolico trezorja, v katerem se nahajajo ogromne zlate rezerve.

To je sicer fantazije v slogu filmov o Jamesu Bondu. Vendar jasno postaja, da je nafta čedalje bolj redka in se približuje fenomenu zlata. Z eno ogromno razliko. Medtem ko zlato ne izginja, ker ima omejeno uporabno vrednost, nafta na drugi strani izginja. V bistvu čedalje hitreje izginja. In trenutno je praktično cel svet odvisen od nečesa, kar nastopa v naravi v omejenih količinah in baje smo po nekaterih predvidevanjih že nekaj časa na tisti strani krivulje zalog nafte, ko vse skupaj gre samo še navzdol in limitira na koncu proti nič, ko bomo lahko kakšen kozarec nafte videli samo še razstavljenega v prirodoslovnem muzeju. To je tako imenovani »Peak OIL«, ki je postal v zadnjem času pravi buzzword. Poleg globalnega “peak oil”, pa ima jasno vsaka država proizvajalka nafte še svoj mali vrhunec (podobno kot v nemških porno filmih iz začetka 70 let), ko doseže maksimum črpanja nafte. Tako je recimo naftni orgazem ZDA že davno za nami, Rusija ga doživlja po nekaterih ocenah ravno v tem času, mi ga nismo doživeli nikdar (tu gladko odmislim nahajališča nafte v Prekmurju in Simonovem zalivu, ker to je bolj mit kot resničnost).

Verjetno pa tudi nismo več daleč od trenutka, ko bodo države namesto zlata, kot protiutež natisnjenemu denarju, in za strateške rezerve, kopičile ogromne zaloge nafte. Da pa je problem še bolj zanimiv, je nafta, kot naravno bogastvo, zelo neenakomerno porazdeljena in imajo največje porabnice nafte (EU, ZDA, Kitajska, Indija, japonska) v bistvu še najmanj zalog pred svojim domačim pragom in so odvisne od milosti zlasti muslimanskega Bližnjega vzhoda (Saudska Arabija, Iran, Irak, Kuwait, Emirati…) ter Rusije, ki se je s pomočjo drage nafte izvila iz primeža bankrota in s podržavljenimi naftnimi resursi lepo uspeva.

Če za vsem skupaj stoji kakšna inteligenca, pa kakorkoli se že imenuje, bog, alah ali krišna, ji je potrebno, če že drugega ne, priznati genialnost scenarija, ki bo očitno mnogo pretrd oreh za trenutno mentalno stanje te edine inteligentne civilizacije širom Vesolja (heh).

Razen posameznih, manjših kriz, se do sedaj svet s problemom drage nafte ni nikdar resno srečal. Nafta je bila večinoma poceni, tudi zato, ker so države, na katerih so največja črpališča in zaloge, bile kooperativne in so pač načrpale toliko nafte, kot jo je svetovna ekonomija potrebovala, da se je ponudba izravnala z povpraševanjem. Tu zlasti mislim odnos ZDA do Saudske Arabije.

Šok, ki je pa po moje povzročil globalno spremembo v razmišljanju in trenutno ceno nafte, pa predstavlja Ameriška polomija v Iraku. Namesto da bi po nekaj mesecih demonstracije gole vojaške moči ZDA na svetovno naftno tržišče prišle še Iraške zaloge poceni nafte (ker so stroški vrtanja majhni), je neuspeh ostale največje proizvajalke nafte enostavno prepričal v to, da so ZDA postale vojaška velesila brez zob, ki se jo ni vredno bati in se jo bo dalo spraviti na kolena s pomočjo drage nafte, ki jo nujno potrebujejo za gospodarski razvoj in seveda za pogon vojaškega stroja, brez katerega ni več nobenega vpliva na svetovno dogajanje.

Saudska Arabija postaja do ZDA povsem hladna in se ne zmeni za njihove prošnje po povečanju črpanja, Venezuela in Mehika sta poglavje zase, Rusom se ob teh cenah smeji in se jim bo še bolj, ko bodo rastle še naprej, Iran ne mara zahoda in v posmeh razvija jedrsko tehnologijo (to je meni vrhunski črni humor), Irak bo nestabilen še leta in tako naprej.

Ampak pri nafti, v nasprotju z domišljijo iz Goldfingerja, ni potrebna nikakršna umazana bomba, sem pa tja je že dovolj kakšna naravna nesreča, kot je bila orkan Katrina, ali da se, tako kot v Iraku, zažge posamezna še preostala naftna polja ali pa povsem enostavno omeji črpanje ter tako umetno dviguje ceno.

Recimo tole razmišljanje Saudske Arabije je povsem v tem slogu:

Saudi Arabia’s Shura council (parliament) will hold a series of meetings over the next two weeks to discuss a controversial proposal by a key member to curb oil production to save reserves for better prices, Saudi media reported (VIR)

in ameriško razmišljanje s tem v zvezi:

The US policy is based on an important assumption: the one who controls the oil in the Middle East grips the economic throat of the United States

Ocene, kdaj bo nafte dokončno zmanjkalo, so vse po vrsti špekulacije, sam pa menim, da bo že več desetletji pred tem datumom prišlo do tega, da bodo države proizvajalke nafte praktično ukinile izvoz in črpale samo še za svoje potrebe. In prve bodo v hudih težavah ravno največje porabnice nafte, brez lastnih virov, kot je EU (Norveške ne štejem) in bodo kmalu tudi ZDA. Ampak to ne bo čez 500 ali 1000 let. Bolj realna ocena je 30 do 50 let.

Meni zanimivo pri vsem skupaj pa je to, da EU očitno praktično ne dela nič resnega ali otipljivega na iskanju alternativ in da smo mi enostavno talci držav izvoznic nafte. Pa ne samo to. V državah EU plačujemo enega najdražjih bencinov in nasploh goriv na svetu, ker te države na ceno goriva pritisnejo še krepko maržo in DDV, kar ima za te države paradoksalne učinke. Draga nafta pomeni tudi višje prihodke v proračunu, ki se pa na drugi strani odražajo kot padec standarda prebivalstva. Skratka pozicija, ko ni na nivoju EU birokracije res nobene potrebe, da bi se lotili problema in iskali alternative, čeprav je energetska prihodnost jasna, bolje rečeno črna, torej ne ravno svetla.

In če se je pred časom šefu Mercatorja Žigi Debeljaku s strani Vlade očitalo, da si ustvarja firma neupravičene dobičke zaradi podražitve hrane s strani dobaviteljev in marž trgovca, izraženih v odstotkih, ja kaj pa je drugega 20% DDV na bencin, dizel in kurilno olje, ki letijo s cenami v nebo? Kdo pa tu neupravičeno bogati? Proračun?

Preberi še:
Demo verzija prave naftne krize by Onyx

Povezave:
Energy Bulletin
Oil reserves (grafika)
Who has The Oil (grafika)

Se želiš naročiti na blog?

3 Responses to “Oilfingers”

  1. pijanec Says:

    No, Američani bi lahko Irak zravnali z zemljo. Samo bi bilo preveč civilne “kolateralne škode”, ki si pa je zahodne države ne upajo in ne morejo več privoščiti. Spomnimo se samo javnega zgražanja za onih nesrečno ubitih 13 (?) ljudi na oni poroki v Afganistanu. Nedolžnih se pač ne ubija in na tak način pač ne moreš zmagati.

    Sicer pa tudi Američani že sedaj varčujejo s svojimi zalogami nafte. Rajši kupujejo od drugod, kot da bi črpali svojo.

    Irana pa tako ni resno jemati. Plavajo na nafti, pa razvijajo jedrsko energijo zaradi “energetske” neodvisnosti; plavajo na nafti, pa imajo redno pomanjkanje bencina.

  2. dronyx Says:

    pijanec, jaz sem nekaj časa igral nek simulator F16 in približno vem, kako izgleda napad z lasersko vodeno bombo tipa GBU. Če te močno obstreljujejo z protiletalsko obrambo, lahko izgubiš “target lock” in potem bomba pade na slepo nekam med svate. Obstajajo sicer tudi GPS vodene bombe, ki pa potem, ko so odvržene, samodejno letijo do cilja brez posredovanja pilota, samo to je pa samo za svate še mnogo predrago. Ni pa poanta, da državo zravnaš z zemljo, če želiš samo kontrolo nad naftnimi vrelci.

    Da je Američane res zajela naftna panika in da ne gre v ozadju samo za zaroto velikih naftnih družb, me je prepričal sestanek Busha s Saudskim kraljem na Air Force One (januarja 2008), kjer jih je prosil, če povečajo črpanje nafte, ker se cena strmo dviga. Saudski kralj mu je pa baje odgovoril, da ceno uravnava trg in da ni nobene potrebe, da pumpajo več nafte. Drugič ga je ponovno obiskal maja 2008 in spet dobil KOŠARICO. To pa ne diši več po brezpogojnih “prijateljskih odnosih”. V bistvu so pa ZDA same z napadom na Irak spravile Saudice v tak položaj. Saudska Arabija je muslimanska država in za njih so Iračani bratje, ki jih tudi z njihovo nafto napada vojaški stroj ZDA. Suadska Arabija je imela v tem primeru domnevam samo dve možnosti: ali še naprej zvesto posluša ZDA in tvega notranje nemire, ali odnose z ZDA ohladi, kar se je tudi zgodilo.

    Ko pa ZDA nimajo več vpliva na ceno nafte, smo mrzli tudi mi, čeprav se tu večina škodoželjno nasmiha ob debaklu v Iraku. Draga nafta pomeni pa še višje stroške operacije v Iraku, ker tanki in letala dobesedno požirajo gorivo. To pa pomeni, da so ZDA zelo blizu ne samo prehlada, ampak jetike in tuberkuloze, ko pa zbolijo za jetiko ZDA, zboli cel svet. 😉

    Po moje 200 USD za sod ni več daleč.

  3. ZigaK Says:

    preroške besede (to o 200 €)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: