Meduze v zameno za čebele

Na zahodu nič novega, bi lahko telegrafsko povzeli stanje v naši državici. Čebele danes, pred našimi očmi, umirajo kot pešaki med prvo svetovno vojno pri Verdunu ali Ypresu, le da so takrat morili strupeni plini kot so fosgen, klor in podobni, čebele pa ubijajo strupi, ki vsaj zvenijo lepo, če so že posledice enako usodne. Pončo recimo (pa gaučo, načo, sombrero…). In razlika je tudi v številu. Medtem ko je šlo število smrti pešakov samo v milijone, gredo smrti čebel v milijarde.

Verjetno povprečen slovenski Janez in Micka, ki sta si v osnovni šoli izmenjevala zaljubljene poglede in metala listke z napisi »Mici, jest te mam tko rad, ti boš za zmeraj moja…« in sedela na ušesih, ko je učiteljica biologije razlagala razmnoževanje rastlin, niti ne more razumeti celotne širine te tragedije.

Recimo, da se ljudje ne bi razmnoževali tako kot se, torej da Janezek spleza zvečer na Mici in opravi svoje življenjsko poslanstvo (brez kondoma jasno!), ampak bi bil vmes še nekdo tretji. Nekako podobno kot pri umetni oploditvi zaradi neplodnosti. Ti mali škratki (nekakšen semenski DHL servis), bi najprej leteli do Janeza, mu ga vrgli na …(tole je brisala tajnica, češ da je vulgarno), seme shranili v mali kozarček, leteli potem kolikor bi jih noge nesle do naše Micke in jo oplodili. Sedaj pa pride nenadoma od nikjer nek Pončo, bojni strup, ki ga je ustvaril človeški pohlep in naši mali škratki popadajo po tleh kot muhe, ko jih pošpricaš z biokillom. Na ustih se jim nabere pena, v obraz pomodrijo, oči skoraj skočijo iz jamic in noge se od krčev stegnejo v zrak. Število teh malih trupelc pa skoraj dosega populacijo, za katero razmnoževanje skrbijo.

Si predstavljate naše Micke in Janeze, kakšen šok bi bil, ko bi ugotovili, da ne bo več novih dojenčkov zaradi Ponča? Ne samo histerija, svet bi zanesljivo zajela v trenutku nedojemljiva panika in vrste pred spovednicami bi se vile nekaj kilometrov daleč. Da ne govorim o tem, da bi se ljudje masovno metali iz nebotičnikov v strahu pred Poslednjo sodbo.

Tako pa neke panike ni videti, vsaj jaz jo ne vidim. Kakšna naravna nesreča neki. Naravno nesrečo povzroči narava, Ponča je ustvaril človek. Tu ne gre niti za ekološko katastrofo, saj gredo čebele prostovoljno v smrt. kaj pa letajo okrog rastlin, ki so zaščitene z kemičnimi preparati (pustimo malenkosti, da jih privlači Nektar nekako tako kot našega Janeza pi… – spet cenzurirala tajnica zaradi vulgarnosti).

Sicer pa, nič skrbi. Če ne bo več čebelic, pa bodo rastline opraševali verjetno koloradski hrošči ali pa morda celo kar sam veter, kar bi bilo s stališča kemične industrije biopreparatov še najugodnejše, ker so tudi koloradski hrošči tarča silovitega presinga v obliki pantakana in podobnih strupov.

Sedaj pa k resnim temam.

Včeraj sem uradno odprl turistično sezono na morju. Vreme je bilo idealno, morda za kakšno stopinjo celo prevroče, čeprav smo šele na začetku junija, voda pa je imela osvežilnih in prijetnih 22 stopinj. Sam zadnje čase tako hodim na morje samo še junija ali septembra, ker ne prenašam peklenske vročine in mi gredo na živce sončne opekline.

Sem pa včeraj opazil nenormalno veliko meduz (z napako). In očitno nam želi narava kompenzirati izgubo čebel z enakim številom morskih klobučnjakov, čeprav ne vem, kakšni so lahko pozitivni učinki te mane iz morskih globin? Dejstvo je, da se večina ljudi meduz instinktivno boji in nekateri so se upali v vodo šele, ko sem klobučnjaka prijel v roko, ter tako dokazal, da to niso klasični ožigalkarji, ker nimajo lovk.


foto: dr. Onyx

Sam se spomnim šole v naravi v Valovinah pri Puli, kjer mi je, mimogrede povedano, uspelo dobiti samo bronastega iz srebrnega delfinčka. V boju za zlato sem se namreč po dvajsetih metrih mahanja z rokami enostavno potopil kot kamen in inštruktorico plavanja nisem prepričal, da bi mi dala še zlatega delfinčka. In takrat je bilo meduz v morju kolikor hočeš, pa ne takšnih nenevarnih, ampak majhnih, ki pa so te spekla tako, da si bil ves rdeč in ožgan, ko si prišel iz vode. Mi pa smo se jim maščevali tako, da smo jih lovili v mreže in potem zbirali v lončkih ter jih pustili na vročem soncu, da so spremenile agregatno stanje in za njimi ni ostalo dobesedno ničesar, še kožice ne. In današnji otroci niso nič drugačni, če sodim po masakru nad klobučnjaki, ki so ga naredili na Izolski plaži.

Očitno imamo ljudje vgrajene predsodke in strah pred nekaterimi živimi bitji, med katere sodijo tako meduze, kot žal tudi čebele, predvsem zaradi bolečega pika, ki pa je bolj smrtonosen za njih, kot za nas (če seveda nimaš alergije na čebelji pik).

Da pa se še malo pohvalim, sem včeraj v Izoli srečal kar dve znani osebnosti.

Najprej zagledam Joška Jorasa pri Simonovem zalivu. Nisem prepričan, če je imel oblečeno budno, vsekakor pa je imel na sebi bistveno preveč obleke za zunanjo temperaturo blizu 30. Malo je manjkalo, da ga nisem povabil na pivo, ker imam zanj nekaj vprašanj. Namreč, če jaz ne jem samo šest ur, že postanem na smrt lačen in moja prištevnost se bistveno zmanjša. Če bi stradal brez hrane tri tedne, bi bil verjetno zadnje dva tedna že tri klaftre pod rušo in samo še hrana za črve, če me ne bi slučajno kromirali kremirali. Se je pa za njim ozrlo kar precej ljudi, ki so spremljali na tribuni veslaško regato, tako da bi moral po moje nekako unovčiti tole prepoznavnost. Ni pa deloval kot narodni heroj. To pa žal ne.

Druga znana osebnost, ki sem jo srečal na drugem koncu zaliva, je bila pa nihče drug kot Špela iz Atomic Harmonic v sami ženski družbi. Žal moram ugotoviti, da se je za Špelo ozrlo bistveno manj ljudi, kot za Joškom Jorasom, pa še tisti, ki so se ozrli, so bili bratje iz juga, ki po moje niti niso vedeli, čigavo rit opravljajo. Ja, v tej državici ni lahko niti estradnim zvezdicam, ker če bi se sredi Santa Monice v LA pojavila recimo Paris Hilton samo v prozorni oblekici, bi bila zanesljivo deležna masovne histerije lokalnih najstnikov.

Sem pa na morju prvič zares opazil, kakšne hude moralne posledice ima prevzem Pivovarne Laško s strani Boška Šrota.

Ob prebiranju zadnjega Reportera (zame dobesedno zadnjega) sem se še muzal ob izpovedi Ane Jud, ki je zapisala, da je leta 2006 še prisegala na laško pivo (to je dokumentiral časopis Finance), danes pa pravi, da bojkotira vsa piva Pivovarne Laško in povezanih družb ter na sliki pozira z Heinekenom v roki.

In na morju brez tekočine jasno ne gre. V povprečju po moje Slovenec požene po grlu na dan več kot liter piva, sploh pa na morju, ko je potrebno kožo sproti mazati od zunaj in znotraj. Pa prideš ves posušen od vročine do bifeja v Simonovem zalivu in lepo prosiš za pivo. Veliko, pol litra prosim. Natakarica pa te vpraša: Laško ali Union? Pa saj to je isto, oboje je Šrotovo, Šrota pa ne pijem, ker je tajkun in to je moja ustavna pravica . Imate še kaj drugega? Ne. Kako ne? Kje je pa moja pravica do izbire? Kaj pa Bud, Heineken, Goesser, Plzno, Carlsberg, karkoli, samo ne laško ali union? Lepo prosim…

Izgleda, da bom moral drugič še pivo prinesti na morje od doma.

Preberi še:
Ladjice by Onyx

One Response to “Meduze v zameno za čebele”

  1. kai Says:

    Ne nosi ga od doma, raje pojdi v trgovino, ko bos na morju. Bo vsaj hladno in vse. Trgovine zaenkrat se niso odvzele pravice do izbire.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: