CQ DX

Kot sem opazil, so nekateri blogerji (bili) tudi radio amaterji (ime je sicer lahko zavajajoče, ker nekateri amaterji so večji profesionalci za radijske komunikacije, kot pravi profesionalci), tako da je tale zapis posvečen hobiju, ki je tudi kriv, da sem sam šolanje od srednje šole naprej posvetil elektrotehniki.

Že v osnovni šoli sem opazil, da lokalni radio klub YU3DBR organizira tečaj za radio-amaterje in ker se mi je zdela zadeva zabavna, sem se prijavil. Tam smo se učili o delovanju radijskih postaj in mislim da smo nekaj malega eksperimentirali tudi z elektronskimi vezji, kar je bilo celo bolj zabavno, kot pa poizkusi pri pouku fizike. Poleg tega pa smo se naučili tudi telegrafije (morsejeve abecede), ki je pogoj, da lahko opraviš izpit ter pridobiš licenco, ki ti omogoča samostojno delo z radijsko postajo.

Še danes se spomnim prve radijske zveze po izpitu, posebno pa sem bil ponosen na radijsko zvezo z nekim Čehom, ki je bil moj prvi radijski kontakt z tujino. Takrat sem se počutil nekako tako kot Jodie Foster v filmu Stik, ko odkirje prvič signal iz ozvezdja Vege. Ne ravno DX (long distance call), samo takrat sem bil še osnovnošolec in kot pionirček sem tako vzpostavil kontakt z bratsko komunistično državo Češkoslovaško.

Velikokrat sem vstajal ob treh ponoči in odšel v radio klub, ker so bili takrat pogoji najboljši in se je dalo vzpostavljati relativno dolge zveze. Mene je v bistvu zanimal samo KV (kratki val) na frekvencah 3.5 in 7 MHz, kjer se valovanje odbija od plasti v ozračju, ki se imenuje ionosfera, kar omogoča ob ugodnih pogojih, dobrem antenskem sistemu in ustrezni radijski postaji, vzpostavljanje radijskih zvez praktično z vsakim kotičkom na zemlji. Med radioamaterji pa so še posebej cenjene dolge zveze z oddaljenimi državami (temu se reče DX), ali celo kakšno vesoljsko misijo tipa Apolo, kjer astronavti običajno nekaj zvez posvetijo tudi amaterjem ter eksotične države, kjer je radioamaterjev manj kot lokalnih diktatorjev. Verjetno vsak radioamater pozna občutek, ko zasliši prvič klicni znak od Siera Leona ali Cookovih otokov in na zemljevidu sveta tam še nima kljukice.

Naš radio klub ni bil ravno na najboljši lokaciji, pa tudi antenski sistem je bil navaden dipol (žica, dolga 80 metrov), tako da je bil realen domet Evropa, pogojno Severna Afrika in del Sovjetske zveze. Ne vem sicer kako, samo enkrat mi je uspela zveza v telegrafiji (govora ne bi niti razumel) z Japonsko in to ob tako šibkem signalu, da sva si kakšnih 20 minut izmenjevala samo osnovne podatke. Sam najprej nisem mogel verjeti, da slišim pravilno in da je klicni znak dejansko iz Japonske, samo ko sem se mu odzval, je bil očitno tudi on presenečen in imel interes, da zvezo potrdiva. Medtem se je skušal obesiti na to frekvenco še nek Sovjet z oddajnikom na elektronke moči nekaj kilo wattov, ki je zvenel tako, kot da bi z žlico tolkel po vodi, ker je bila radijska postaja v starem realsocialističnem Sovjetskem slogu premodulirana (overmodulated) in je šprical po celem radijskem spektru (to je imelo za Sovjete izgleda simbolni pomen, češ da se bo nekako tako razširil tudi komunizem). Zveza z Japoncem iz Osake mi je po res velikih mukah uspela in v dokaz prilagam QSL kartico, ki mi jo je poslal. RST pomeni kvaliteto signala in največ je 599. V tem primeru jo je on ocenil na 539, kar je…

QSL kartice so sicer nekaj podobnega kot običajne dopisnice, služijo pa med drugim potrditvi radijske zveze. Doma jih imam sicer spravljenih veliko (v bistvu so last radio kluba), so mi pa najbolj zanimive kartice iz bivših komunističnih držav z značilno takratno ikonografijo.

Poglavje zase so tudi radio amaterska tekmovanja, kjer je cilj v omejenem času (običajno nekaj dni), vzpostaviti čim več radijskih zveze. To me niti ni zanimalo, sem pa bil na enem tekmovanju zraven, ko smo anteno postavili na stolp na Zaplani (poleg Drnovškove domačije) in delali s postajo, priključeno na električni agregat. So pa taka tekmovanja naporna, čeprav na prvi pogled ne izgleda tako.

Po nekaj letih in stotinah zvez nisem bil več tako aktiven, odkar pa je Slovenija samostojna država s pozivnim znakom S59 pa nisem vzpostavil nobene zveze več in vprašanje, če mi licenca sploh še velja.

Nekateri kolegi iz radio kluba se sicer še vedno ukvarjajo z radio amaterstvom in so postavili na lokalnem hribu tudi zmogljiv antenski sistem, ki omogoča radijske zveze z odbojem od Lune na UKW področju (144 MHz). Na teh frekvencah se radijski valovi ne odbijajo od ionosfere zaradi krajše valovne dolžine, tako da so v praksi možne samo krajše zveze, ker sicer ukrivljenost Zemlje že predstavlja problem. Z veliko oddajno močjo in računalniškim sistemom za usmerjanje anten direktno v Luno pa se da doseči, da se signal od površine Lune odbije in tako dosežeš tudi kotičke na drugem koncu krogle. Verjetno pa moraš najti modela z podobno opremo, ker sicer te lahko samo posluša (in se čudi).

Kako zares izgleda hardcore radioamaterska oprema pa link na zapis pri karmen. Takole od oka bi rekel, da so Yagi antene, “power amplifier” pod mizo in računalnik namenjeni tudi DXom prek Lune ali Marsa. No, prek Marsa še ne, ker ima tudi Nasa velike težave, da ohranja vsaj minimalne komunikacije s svojo floto avtomobilčkov na rdečem planetu. Da niti ne govorim o časovnem zamiku, zaradi končne hitrosti elektromagnetnega valovanja.

73 de Delta Romeo . Oscar November Yankee Xray

Povezava:
Zveza radioamaterjev Slovenije

Advertisements

Značke: ,

5 Responses to “CQ DX”

  1. Karmen Says:

    Ah, radioamaterski spomini. Predvidevam, da sva se kaj slišala v tistih časih, ker tudi meni sta bila najljubša 3,5 in 7 mega. No, bila sem tista YL, ki je cele noči čivkala iz CQ DX DE YU3CAB, z ubornimi 100 watti in ker sem bila YL, sem imela protijutranje pileupe američanov in japoncev, kljub ubogemu signalu. Mislim, da sem naredila okoli 140 DXov, verjetno pa sem že pozabila koliko in katere:-)

  2. dronyx Says:

    Karmen, bom pogledal QSL-ke, morda celo najdem kakšno tvojo. Čeprav sem se slovencev kar malo izogibal, ker mi niso bili izziv. To je potem isto, kot če si kupiš CB postajo in nakladaš v tri dni kot tovornjakarji. Mi je pa klicni znak YU3CAB zelo znan. Predvidevam, da je bil to pozivni radio kluba?

  3. Karmen Says:

    Aha, od radio kluba je bil. Potem, ko ni bilo več YU, je imel seveda prefix s5 :-), z Menine pa s50c.

  4. dronyx Says:

    Karmen, YU3CAB so bile izgleda Domžale in imam celo eno QSL kartico v mojem arhivu. Frenk je leta 85 na 3.5 MHz vzpostavil kontakt z mano. Morda ga celo poznaš? S50C pa izgleda že na pogled raztur, ker samo eno črko so imeli v pozivnem znaku samo predsednik ZRS ali pa ljudje z najvišjo možno klaso. Ko si zaslišal tak pozivni znak, si se iz spoštovanja kar umaknil po spektru drugam, da človek lahko v miru komunicira z eksotičnimi DX, pri čemer veš, da uporablja opremo, vredno premoženje. Recimo na 3.5 MHz stacked Yagi array na nekaj KW izhodne moči, kar v praksi pomeni, da ko tak model obrne antenski sistem, se spremeni os rotacije zemlje za nekaj nano metrov od samega navora. 😉

  5. Karmen Says:

    Eh, na KVju sem vedno klofala z dipolom 🙂 Radioamaterka pa sem postala 1986 ali 1987tega, ne spomnim se več natančno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: