Moja prva služba

Smo nekje na sredi 90 let prejšnjega stoletja. Časi niso rožnati, tranzicija se je komaj dobro začela, gospodarstvo je doživelo šok izgube južnih trgov, tovarne se zapirajo, Drnovškovih certifikatov takrat še ni na vidiku in kakšno leto nazaj so umorili predsedniškega kandidata Krambergerja.

Doktor Onyx pa postane absolvent Fakultete za elektrotehniko in računalništvo, ki si za konec taktično namerno prihrani še zadnji izpit, da je lahko vlekel študentski status in s tem bone za hrano dokler se je dalo. Bistvo so bili boni za hrano, ker smo z njimi hodili v Mačka ob Ljubljanici na pojedine ter si privoščili vrhunska arhivska vina. Tako dragih vin nisem pil potem nikdar več. Mislim da je bil rekorder letnik 1967, za katerega smo odšteli skoraj vso mesečno zalogo bonov.

Ker gledati v zrak prav dolgo ne moreš in se naveličaš dan za dnem istega jutranjega programa na TV, moraš počasi začeti iskati kakšno službico, da dobiš nekaj drobiža za položnice in hrano. Pisal sem prošnje na oglase za moj profil, procesna avtomatika, ali vsaj kaj približno podobnega, pa ni šlo. Nekje so me zavrnili, ker so izbrali drugega kandidata, ponekod pa sem tudi sam dvignil roke po prvem razgovoru, ko so mi povedali, kaj naj bi počel. Še najbolj všeč od vsega mi je bila služba, kjer bi načrtoval »varnostne sisteme« (kamere z detektorji gibanja), samo podjetje je imelo enega samega zaposlenega, bilo je praktično na začetku in še brez omembe vrednih naročil in verjetno bi moral še jaz vsak mesec kaj plačati, da bi lahko sploh hodil v službo. Brez bonov lahko potem od lakote umrem, ali pa popoldan moje telo prodajam za denar ovdovelim damam 70+.

Po kakšnem mesecu iskanja sem se zaposlil v majhnem podjetju v centru Ljubljane, ki se je ukvarjalo z prodajo in poprodajnimi aktivnostmi (servisom) radijskih postaj, večinoma za gasilce in nekaj malega za civilno zaščito ter z NMT mobilnimi telefoni, ki so bili predhodnica današnjih GSM aparatov. Izgledali so pa kot v času JLA ročne radijske postaje RUP-1, čeprav so takrat veljali kot statusni simbol.

Za to, da sem sploh dobil službo (še kot absolvent) je bilo odločilno dejstvo, da sem bil vrsto let radio-amater in sem delovanje radijskih postaj in nasploh komunikacijske tehnike dokaj dobro poznal. Seveda pa to ni imelo kakšne zveze z mojim študijem.

V podjetju so bili pred mojim prihodom zaposleni štirje in je bilo domnevam v celoti last direktorja. Poleg njega sta bila v podjetju zaposlena še direktorjev sin in njegova punca (morda žena, pozabil), oba pravnika, ki sta skrbela tudi za prodajo in nabavo opreme (prek principala) ter eden komad dipl. inga. elektrotehnike, ki je montiral in servisiral radijske postaje in NMT telefone.

Razlog, zakaj so zaposlili še mene, je bil pa baje v tem, ker se je nekega dne inženir, ki je imel na vesti celotno tehniko, zaletel z avtomobilom ter bil zaradi tega nekaj časa v bolnici. Da ni podjetje takrat povsem propadlo, so mu baje kar v bolnico nosili radijske postaje, ki jih je bilo potrebno sprogramirati (kanale in še nekatere dodatne funkcije), preden so jih lahko predali naprej. Z mojim prihodom bi bila tako za tehnično področje dva, torej bi imeli nekakšen backup za primer še kakšne nesreče.

Najbolj sem si od vsega zapomnil montažo NMT telefonov v avtomobile. Takrat sicer še nismo imeli uradno tajkunov, so pa hodili večinoma razni direktorji z dragimi merčkami (Marcedesi). Za vgradnjo telefona v avto pa si moral s posebnim svedrom v obliki stožca zvrtati v streho luknjo, kamor si zmontiral zunanjo anteno. Če si bil nepazljiv, je lahko sveder tako nesrečno obrnilo, da se je streha avtomobila skrivila, samo meni se na srečo to ni nikdar zgodilo, oziroma sem prej spokal kovčke. Če pa bi se mi, potem bi verjetno še leta delal zastonj, samo da odplačam škodo na strehi avtomobila.

Direktor me je praktično vsak dan vprašal, če sem zadovoljen, srečen, vesel, ker delam v njegovem podjetju. Vsakič sem se mu zlagal, čeprav čez nekaj časa nisem imel več idej, kaj naj mu natvezim, da se ne bom preveč ponavljal. Jasno, zadovoljen z delom nisem bil, daleč od tega, pa tudi plača je bila zelo pripravniška, morda današnjih 300 do 400 € ali celo manj. kasneje sem se ga poizkušal čim bolj izogibati, ker sem imel teh neumnih vprašanj počasi vrh glave in še čez. “Ja, sem zadovoljen, vesel sem, da ste mi dali priložnost in upam, da vas ne bom razočaral. Prav?”

Čeprav bi me zelo verjetno zaposlili tudi po diplomi kot pripravnika, sem po kakšnega pol leta odšel, ker se mi je zdelo vse skupaj brez veze in sem se zgrozil, da bi moral to početi celo življenje. Grem pa že raje avtomobile prodajat ali pleskati stanovanja.

Podjetja danes na trgu ni več. Kakor sem nekje v Financah bežno zasledil informacijo, jih je nekdo kupil za več kot 7.000.000,00 €, čeprav naj bi bilo vredno samo 2 milijona.

Kot sem že velikokrat napisal menim, da v Sloveniji veliko (večina) ljudi z univerzitetno izobrazbo tehnične smeri dela na delovnih mestih, kjer so v tujini zaposleni tehniki. In to velja tudi za računalništvo. V obdobju, ko sem sam iskal službo sem celo dobil občutek, da so se nekateri delodajalci dobesedno norčevali, kdo bo imel v svojem »voznem parku« več diplomiranih inženirjev. Tehnikov sploh niso več zaposlovali, ker ni bilo potrebe, saj so imeli pač raje ljudi z diplomo, kar če že drugega ne, koristi pri javnih razpisih, pa tudi tuji poslovni partnerji so kar malo debelo pogledali, ko so videli impresivni »vozni park«. Na zahodu pač tam takega razkošja in razmetavanja kadra večinoma ne poznajo in se natančno ve, kakšna dela opravljajo tehniki in za kaj zaposliš inženirje, ki jih ni na trgu toliko, da bi se lahko odkrito norčevali iz njih.

Preberi še:
Onyx ga javno pokaže by Onyx

Značke:

12 Responses to “Moja prva služba”

  1. Karmen Says:

    73 de s57baa 🙂

  2. dronyx Says:

    Karmen, zopet presenečaš. Vzhodnim nemkam (Y4 klicni znak) si ponavadi poslal tudi 88, čeprav ne vem, kaj ta koda pomeni. Imam pa doma še vedno zloženih za kakšen meter QSL kartic iz celega sveta. 🙂

  3. Karmen Says:

    Prefikse Y2A-Y9Z je imela vzhodna Nemčija do leta 1999. 88 pomeni poljub in so ga fantje radi pošiljali YL-kam 🙂 Ahja, moje QSLke so v dveh ogromnih škatlah nekje v kleti.

  4. kekez Says:

    Ne vem, zakaj takšno jamranje čez tehnično izobrazbo.

    V naši firmi že dlje časa zaman iščemo razvojni tehnični kader z računalniške smeri (lahko tudi elektrotehnika). Lahko tudi poljubna druga smer, če znanje ustreza…

    Ponujali smo 2000 evrov neto mesečno (mislim, da so dodatki celo +, torej niso všteti v tej vsoti). In kaj smo dobili? Prvega na razgovor, ker so ga eni sodelavci poznali in zvabili. Ni se odločil, ker je zadovoljen s trenutno službo. Drugega na razgovor, ko je slišal za nas in za ponudbo. Zdi se mi, da se je ohladil, ko je zvedel, da bo moral delati.

    Ampak delo je razvojno in zanimivo, s tako rekoč vesoljskimi (beri svetovno vrhunskimi) tehnologijami. Jaz se razen nad količino nisem nikoli pritoževal. Količina pa naj bi se znižala ravno z novo delovno silo.

    Nekoč nam je sošolec prikazoval svoje delo. Tudi on je delal stvari, da so nam skoraj oči popadale z jamic. Sicer bolj z elektrotehniške vendar tudi računalniško obarvane stroke.

  5. kekez Says:

    Aja, pa nikoli v življenju nisem iskal službe. Vedno je služba iskala mene. Že tam nekje od 2. letnika dalje. Najbrž za tehnični kader to ni nič posebnega.

    Do nedavnega nisem bil niti na nobenem razgovoru. Pred kratkim pa sem šel iz radovednosti, ker so me ujeli men hunterji. V eno zelo znano slo podjetje. Tam sva se pogovarjala z direktorjem informatike. Spraševal sem bolj jaz. Npr. koliko bo plače?
    S tem sem ga spravil v hudo zadrego in je za minuto kar obmolknil. Potem boječe izdahne (še v času tolarjev), “250 tisoč bo najbrž premalo, kajne?” Jaz pa mirno, da bi bilo dobro, če bi si izbral en celoštevilčni faktor in tole malo pomnožil. Potem je skočil skoraj do stropa: “Kaj, 500 tisoč imajo pri nas samo vrhunski inženirji.” Jaz pa sem spet mirno vprašal, zakaj si je izmed vseh faktorjev izbral ravno 2. 🙂

  6. Centrifuzija Says:

    Pišemo memoarje, dr. bivši kandidat? 🙂

  7. dr. onyx Says:

    kekez, najprej o plačah. Danes ni Slovenija več v komunizmu in ni več uravnilovke, zato imamo ljudje različne plače, odvisno od dela in še bolj od delodajalca, kjer delaš. Jaz poznam avtoprevoznike, ki nimajo niti srednje šole, pa zaslužijo mesečno neto krepko prek 2000 €. Potem električarja z poklicno šolo, ki dopoldne dela v javnem podjetju, popoldne pa na fuš vleče kable po hišah in montira štek doze ter samo z fušem zasluži mojo dvakratno plačo. Potem poznam “sistemca”, ki dobi okrog 3000 € per monat, pa dela vsak dan minimalno 10 ur, včasih pride v službo ob polnoči in namešča strežnike do šeste zjutraj. V to v to plačo so vključene tudi ure študija v prostem času in za vikende. Poznam pravnika, ki dobi na mesec okrog 2.500 € pa dela morda nekaj ur na dan. In tako naprej…

    Moj poudarek je sicer na elektrotehniki, ki naj bi bil deficitaren poklic, kjer kadra primanjkuje, na drugi strani sem pobrskal po spominu in 90% diplomantov iz mojega letnika dela v računalništvu. Kako, če je pa tak primanjkljaj kadra? Te številke pomenijo, da se v elektrotehniki zaposli vsako leto manj kot 10 ljudi z visokošolsko izobrazbo. Halo? Saj študij ni zastonj, čemu tako razmetavanje z denarjem?

    Jaz v 15 letih nisem iz znanja, pridobljenega na fakulteti, potreboval NIČ. Z besedo NIČ. Za vse, kar sem počel, bi bila dovolj tehnična srednja šola in veselje do tehnike. Računalništvo zahteva prakso, ki ti jo ne da fakulteta. In razen državne uprave, kjer vladajo drugi zakoni, zasebne delodajalce čedalje manj briga, kakšen imaš papir, ampak kaj znaš.

    Sam danes zanesljivo ne bi šel na fakulteto po srednji šoli (če bi se odločil za računalništvo), ampak bi si poizkušal najti čim bolj zanimivo zaposlitev, kjer bi dobil izkušnje, ob delu pa bi za papir pač še nekaj študiral. Najlažje, kar obstaja. Za stara leta, ko se ti ne da več reševati probleme in bi rad nekaj dni do penzije preživel v miru, z papirjem (diplomo) v roki.

    Danes velja v družbi splošno prepričanje, da študij tehnike v bistvu pomeni prenašanje računalnikov, za kar nima smisla vložiti toliko truda. To je sicer poenostavljeno razmišljanje, samo žal pa je velikokrat tako. Na diplomante tehnike se glede podcenjujoče, za kar smo krivi tudi sami. Ko ljudje vidijo nekoga z diplomo, kako pod mizo priklaplja računalnike, seveda potem doma malo debelo pogleda, ko sine reče, da se bo vpisal na elektrotehniko ali računalništvo. In to se hitro razve naokrog. Če pogledate recimo zdravnike, ali bo zdravnik prijel nosila in sam prepeljal pacienta iz ene sobe v drugo? NI GOVORA. SESTRA! SESTRA! MEDICINSKI BRAT! Tudi če bo zato pacient umrl, se ve, da to ne počne zdravnik.

    Je pa dejstvo, da so danes časi bistveno drugačni kot leta 1993. Možnosti za to, da najdeš primerno zaposlitev, je bistveno več. Zasluga za to gre predvsem računalništvu, ker to področje je bilo leta 1993 bolj ubogo. In po spominu je bil takrat študij računalništva večja eksotika, kot elektrotehnika. Za vsakega diplomanta tehnične fakultete se mi zdi pa bistveno, da prva leta po faksu veliko truda vloži v iskanje službe, ki ti nudi največ znanja in možnosti izpopolnjevanja, ne visoko plačo. Čez čas na tem področju plača ni več omejena navzgor in če se zares strokovnjak, si lahko plačo postaviš sam.

  8. dronyx Says:

    Centrifuzija, moji memoari nastajajo sproti in morda nekoč tale blog samo filtriram, popravim vejice in s/z ter natisnem. Žal bodo pa najbolj pikantne podrobnosti ostale v fasciklu z oznako “classified”.

  9. Centrifuzija Says:

    Moram priznati, da se vam je stanje z vejicami in predlogi s ter z že bistveno izboljšalo. Lepo to videti.

  10. dronyx Says:

    Mislim da sem čedalje bolj podoben Francu Kafki. Popolna preobrazba.

  11. gregac Says:

    fak, ej hvala za tole…

    sem mislil da sem edini idiot z elektro (v bistvu gospodarsko inženirsko) univerzitetno izobrazbo, ki pod mizo priklaplja računalnike :s, FUBAR!

    je pa res, da sem študij končal šele pred dvema letoma in sem lani bil dobesedno pahnjen v vodenje projekta uvedbe SAP-a, nakar sem dobil občutek da bi to bilo lahko to, sedaj SAP uporabljam kot power user in lahko rečem, da mi znanje pridobljeno na univerzi dejansko skoraj nič ne pomaga, razen nekaterih stvari z ekonomskega področja. dejansko sem vse znanje pridobil preko preizkušanja in dela z različnimi programi.

    je pa res kot si napisal, da se smatra računalništvo kot prenašanje in priklapljanje računalnikov. včasih me zagrabi taka jeza da bi pograbil telefon in računalnik in ju zabil v tistega človeka, da bi ga zabil do kolen v tla.

    mogoče bo kdo rekel, da sem si sam kriv in naj grem stran, vendar sem za časa študija dobival kadrovsko štipendijo in pri takšni plači, ki jo trenutno dobivam (ni v Lj) si ne morem privoščiti, da bi moral še vrniti štipendijo.

    trenutno še upam, da mi bo omogočeno kakšno izobraževanje za SAP in pa da mi bo uspelo vodilne prepričati, da nisem neki jebiga nosač, amak da sem se par let trudil da sem dobil tisti list papirja. drugače pa bye bye Kansas.

    no v glavnem malce sem zabluzil, se ti pa še enkrat zahvaljujem za tvoj prispevek na blogu, če ne mi je vsaj za par dni polepšal delo v službi 🙂

  12. dronyx Says:

    gregac, pri vsakem poslu imaš dobre in slabe strani. Če bi jaz recimo pisal, kaj sem počel zadnjih deset let, bi lahko na dolgo nakladal o zahtevni sistemski administraciji, vodenju projektov, javnih naročilih, razvoju aplikaciji in podobno, samo vemo pa, da kar 90% ali še več tega posla predstavlja enostavno priklapljanje računalnikov in tiskalnikov. Vse ostalo narediš mimogrede z levo roko. Če ti za priklapljanje računalnikov odobrijo sužnja, študenta zadnjega letnika računalništva z povprečjem 9, potem lahko enostavno umreš od dolgčasa in ni več plezanja pod mizami pripravnic. Študentu se pa jasno smeje do ušes, kakšno fucking srečo ima. 😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: