Idealni nakupovalni center

Pred dnevi sedim ob pivu v Ljubljanskem mestu nakupov, City Parku in se kot ponavadi neskončno dolgočasim, medtem ko ostala družba zadovoljuje svoje bazične potrebe po nakupovanju.

In ko takole na robu obupa (da sem bil še na robu in ne že čez, je bilo krivo pivo, ki je moje čute nekoliko lokalno paraliziralo) zdolgočasen opazujem množico, ki se neprestano vali mimo mene, ima v roki skoraj vsak vsaj eno nakupovalno vrečko, nekateri pa potiskajo pred sabo do vrha polne nakupovalne vozičke. Ti izgledajo od vseh še najbolj ubogi. Ampak tudi večina ostalih deluje na prvi pogled utrujeno, a so kljub temu srečni, ker so opravili kvaliteten šoping in zadovoljili bazične potrebe. Izraz na obrazu je pri nekaterih nekako tak, kot če te sredi kino predstave prime lulat, ker si pred tem popil tri pire, ampak se ne moreš prebiti do WCja. In ko se enkrat vrata kina odprejo, stečeš v galopu in se olajšaš na prvem prostem pisoarju (razen če si ženska) ter navlečeš nase tisti značilni izraz popolne blaženosti, ko popusti obupna napetost v mehurju.

Potem pa se predam iz čistega dolgčasa sanjarjenju, kaj bi se dalo tu narediti še bolje.

Prvič, za mnoge je nakupovanje preveč intenzivno, stresno, ker so prepričani, da se jim nekam mudi, zato letijo iz trgovine do trgovine, iz ene slačilnice za pomerjanje oblek v drugo. To bi se dalo enostavno rešiti tako, da se iz nakupovanja naredi večdnevni (morda kar enomesečni) zabavni dogodek, kjer čas ne bi igral nobene vloge. Recimo idealno bi bilo, da bi nad trgovinami zgradili še manjše apartmaje, največ 40 metrov kvadrat, kjer bi kupci lahko tudi prespali. Vzameš recimo krajši 14 dnevni paket, v soboto zjutraj se množica »nakupovalnih turistov« zbere pred vhodom (vsak s svojo veljavno unlimited zlato Mastercard, Visa ali American Express kartico), potem jih spustijo enega po enega notri, preverijo, če imajo res veljavne plačilne kartice in potem se za naslednje dva tedna za njimi vrata nepredušno zaprejo. Nakar dan za dnem samo nakupujejo, jedo, počivajo, spet nakupujejo, še nekaj malega pojedo in gredo spat.

Kot solidnemu psihologu se mi takoj pojavijo pomisleki, da bi mnogi ob takem tempu in občutku brezizhodnosti hitro kazali znake depresije, nekateri morda celo znake hujših nervoz, anksioznosti, kronične utrujenosti, apatije ali klavstrofobije. Torej je temu potrebno dodati še malo sprostitve. Kakšen masažni bazenček na vrhu centra, savno, igrišče za mini golf, manjši prostor za kakšno instant stand up komedijo, nekaj spremljevalk (prostitutk pod krinko) ali kaj podobnega.

In to je že to. Bližje idealnemu šopingu se po mojem trenutnem vedenju ne da priti. In ponosen sem, da je to zraslo na moji glavi, ki je od mense oddaljena vsaj za 40 točk.

In ko tole idejo razlagam ves ponosen naokrog znancem in neskromno pričakujem občudovanje ter me zamika, da žrtvujem nekaj evrov prihrankov ter vložim prijavo patentnemu uradu, me kot strela iz jasnega udari novica, da so to izumili že dolgo časa pred mano. Zadevi se baje reče luksuzna čezoceanska križarka (Ocean liner), kjer po mojem receptu zaprejo petične nakupovalce na plavajoči nakupovalni center sredi ničesar (oceana) in potem od dolgčasa spraznijo v trgovinah na ladji zlate kartice v nulo.

Ta tehnika ima po moje samo eno slabost in sicer v primeru, da ladja naleti na ledeno ploščo, trči ob drugi plavajoči nakupovalni center ali pa recimo v stilu Pozejdona na »rough wave« (ogromen val), ki jo obrne na glavo, tako da so nakupovalci pod vodo. To pa v večini primerov pokvari užitek idealnega šopinga.

Poglej še:
– Shema Queen Mary 2 by cruiseweb
– Oglaševalski peepomat by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Značke: anksioznost, City park, nakupovanje, potrošnik, Queen Mary 2