Izbirčnež

Prvi maj kot praznik mene vedno napolni z nekakšno votlo melanholijo. V bistvu sploh ne vem, ali imam jaz pravico praznovati ta praznik, ker to bi izgledalo približno tako, kot če bi praznoval dan Upora proti okupatorju nekdo, ki se je celo zadnjo svetovno vojno boril na strani domobrancev. Me pa na ta dan vedno zamika, da bi se odpeljal do najbližjega tajkuna, ki živi v marmorni vili, obdani z visoko ograjo in ima v dnevni sobi original Groharjevega poljedelca, kupljen z gotovino jasno,  ter mu napel nekaj krepkih na račun izkoriščanja proletarcev.

Bom pa ta dan brezdelja, za katerega bi po imenu sodeč bilo sicer bolj logično, če bi vsak delavec opravil po dva šihta, namesto do doma poležava na prepereli sofi, izkoristil, da naštejem, česa vse ne maram oziroma ne jem. Namreč jaz sem se že zelo zgodaj zavedel, da imam v glavi vgrajen poseben firmware, pa tu ne mislim samo tega, da me spolno privlačijo ženske zgodnjih srednjih let, z velikimi ritmi in očali, vendar ne prevelike dioptrije, ki bi občutneje popačila oči.

Prva kategorija je sadje, kjer ne jem praktično ničesar. Da ne smem napisati samo ničesar so krive banane, ki jih sicer jem, vendar ne smejo imeti niti ene same črne pike ali tistega značilnega gnilega dela, ki povleče na kristalno rjavo. Mislim da ima podobno motnjo hranjenja (samo glede banan jasno) tudi neka teniška igralka, morda Venus Villiams.

Ostalega ne jem ničesar.

Enkrat samkrat v življenju zagrizel v jabolko, pa se mi je obrnil želodec. Kot otroku mi je mama ponujala kolo, če pojem slivo iz vrta, ampak enostavno ni šlo. Čeprav sem si kolesa želel tako kot danes recimo Playstation 3 in 42 inčni LCD ekran z možnostjo priklopa HDMI. Nikdar pa nisem poizkusil recimo češnje, hruške, kivija, manga ali breskve. Ne morem, ne gre in tako bo ostalo na veke vekov amen. Res pa je, da seveda imam zelo rad jabolčni štrudelj in celo sam olupim ter naribam jabolka, vendar v štrudlju je prvič veliko sladkorja in cimeta, ki nevtralizirata kiselkast okus, plus seveda je vse skupaj primerno termično obdelano na 200 stopinjah v pečici.

Zelenjava je spet poglavje zase.

Vse kar ima vsaj okus po kislem ali zelenem, zelo verjetno ne jem. Prvo jasno kumarice. Blajk. Smilijo se mi ženske, ki si morajo z kumarično omako ravnati zguban obraz. Blajk še enkrat. Potem surovi paradižniki z medklicem, da seveda uporabljam v kuhinji tisto krvavo rdečo gosto tvarino iz tube (mezga ali nekaj takega se kliče), samo še vedno upam, da to ni zares narejeno iz pravih paradižnikov, ampak je neka umetno snov narejena v kakšni Nemški kemični tovarni. Potem absolutno ne jem solate. Nobene. Solata je za zajce, zajca pa bi potem morda še celo pojedel, samo ima preveč žilavo meso. Ne maram tudi karfiole, cvetače, brokolija, paprike (razen mlete rdeče jasno) in podobne zelenjave, v to skupino pa štejem tudi še stročji fižol (tak fižol, ki je še zapakiran v zelen ovojček).

Jem pa seveda krompir, obožujem kot začimbo peteršilj in mu bom upam nekoč lahko postavil mali spomenik, jem tudi posušen fižol (v obliki rjavih ali belih frnikul), korenje v zelo majhnih dozah, kot začimbo, ali kakšen košček kolerabe. V kuhinji pa zelo rad uporabljam praženo čebulo ter tudi česen je v malih dozah kar v redu zadeva, potem pa…morda še kaj, samo večinoma je pa to že vse, kar raste na vrtu.

Jem seveda tudi meso, vendar zadnje čase večinoma tudi samo v malih količinah in ga uporabljam predvsem kot začimbo. Imam pa predsodke proti divjačini (seveda ne jem golobov, rac, škampov in podobne perjadi), ki je verjetno tudi zanič okusa, ne morem jesti konjev in kobil, ovac, govedine ne jem skoraj nikdar, če že kuham govejo juho, je v njej od mesa potem samo kost, ostal okus da peteršilj (obvezno čim večja korenina), korenje, koleraba in žlička vegete (ni sponzorirana beseda).

Za vegetarijance sem morda antikrist, ki bi ga najraje obredno zažgali, samo ni potrebe. Mene lahko jemljejo kot evolucijski dokaz, da če bi bog hotel, da bi bil človek rastlinojeda žival, bi rekel samo besedo, oziroma lepše rečeno, bi vsem ustrezno modificiral firmware v glavi tako, da bi se jim želodec obrnil ob okusu mesa kot meni v primeru jabolka ali slive. Pa očitno ni tako.

Naj pa povem, da sem bil neko daljše obdobje, morda kar pol leta, v bistvu vegetarjanec. Šlo je za eksperiment, ali se človek res bolje počuti, če ne je mesa in v tem obdobju sem meso večinoma zamenjal kar z gobami. Tako sem recimo jedel gobovo musako, iz gob sem naredil omako za čez makarone, namesto svinjskega dunajskega zrezka sem paniral bukove ostrigarje in še marsikaj. Preživel sem brez problema, kljub vsem zgoraj naštetim anomalijam in mislim da sem se tudi počutil bistveno bolje, kot pa kadar se prenažiraš z mesom. Predvsem se pozna na energiji in počutiš se nekako bolj lahkotno.

Če me v naslednjih letih pobere do smrti prosim, da si v svoje beležnice z mastnimi črkami zapišete, da človek za obstoj potrebuje kurčeve vitamine. Sicer ne. Če kdo misli, da brez zelenjave ni kvalitetne erekcije, si lahko mirne vesti v beležko zapiše na prvo stran, da je bedak.

Popolni kvadrofonični bedak.

Značke: , , , , ,

15 Responses to “Izbirčnež”

  1. Doktor Živago Says:

    Tudi jaz ne prenesem okusa kumaric. 😉

  2. zloba Says:

    Emmm …. kaj ne bi bilo lažje, če bi naštel, kaj ješ? Sploh kaj??

  3. sparkica Says:

    Hehehehehehehe, pa ti boš umrl 😆
    Tista z vitamini je fenomenalna :mrgreen:

    Bo vsaj meni več zelenjave in mesa ostalo 😆 Nič nisem huda 🙂

  4. Alex van der Volk Says:

    Dronyx, tu bi bilo na mestu vprašanje, od česa vraga sploh živiš in kako da še nisi zbolel za skorbutom? :mrgreen:

  5. sparkica Says:

    Še enkrat sem morala prebrati tvojo odo peteršilju :mrgreen:

  6. dronyx Says:

    V bistvu jem vse slaščice, ki nimajo sadja ali zelenjave (tiramisu, zahar torta, sladoled…), jem vse vrste krompirja, riž obožujem, tudi makoroni so v redu. Rad imam polento z mlekom, žgance, prebranac, pašta fižol, dunajski zrezek in pomesfrites. Rad sem imel tudi ribe, samo te so sedaj tako drage, da si jih težko privoščim. V bistvu jim (ribičem) ne privoščim takšne cene, ker se mi zdi noro, da nekaj, kar hrani morje, stane toliko denarja. Puijse, piščance in purane morajo vzgajati, krmiti, obsevati z lučmi, ribe pa samo uloviš. Pa stanejo več kot ostalo meso (ljudje, ki imajo ribe za sadeže, se mi smilijo), pa čeprav smo de facto obmorska država.

  7. zigak Says:

    Kvinoja, hrana po izboru nase 🙂

    http://en.wikipedia.org/wiki/Quinoa

  8. zigak Says:

    http://en.wikipedia.org/wiki/Quinoa

  9. alcessa Says:

    Zanimivo, Bog je hotela, da sem sicer tvoja idealna ženska (sodeč po zgornjem opisu), ti pa si od mojega idealnega moškega oddaljen za nekaj reinkarnacij.

    Seveda se pojavi vprašanje, kaj od tega je Božji Firmware (TM) in kaj napaka.

    Sumim, da smo ljudje, ki preziramo hrano z obrazom, česen, čebulo, peteršilj in druge navzgravščine … napaka Najvišje Sile. Kar koli drugega bi bilo smešno. Mogoče smo dokaz, da ima Bog smisel za humor. Vsekakor pa smo torej dokaz, da Stvarnica ni nezmotljiva/neigriva. Zato bomo goreli na grmadah Kreacionistov (TM), ker v Bibliji piše, da je Božje stvarstvo popolno. Dober tek.

  10. dronyx Says:

    Alcessa, samo medklic. Če bi bil bog res ženska, potem verjetno ne bi bile ženske za isto delo plačane vsaj 20% manj kot moški, vous ne pensez pas ainsi? Pa tudi ne verjamem, da bi se tako rada igrala z človečki kavbojce in indijance, partizane in nemce, viteze in kmečke puntarje, samuraje in yakuzze, tajkune in mezdne delavce…

  11. alcessa Says:

    Kaj pa vem, kako Vrhunska Tajkunica (TM) razmišlja? Bo že vse imelo svoj razlog (tudi žvali se med sabo iztrebljajo oz. nadvlada žensk bi uničila planet ipd.)

  12. Jaka Says:

    Zanimovo. Sem mislil da sem samo jaz tako čuden.
    Najbolj mi smrdi zelenjava. Razna čebula, paprika, paradajz, ajde pelati so cool za na pico pa še to toplotno obdelani pa recimo kumarce kot je blo že omenjeno… nevem kako lahko sploh gdo to je 🙂

    Večina ljudi najbrž meni da smo samo fejst razvajeni samo men gre že na bruhanje ko samo voham kaj ko mi ne paše. Ni fletno.

    Vidim da je še nekaj takih pacijento vkot sem jaz. Bo treba kakšno srečanje nardit. Hrano najboljše da prinese vsak sam. Al pa gremo na kakšno grupno terapijo 🙂

  13. dronyx Says:

    @Jaka: Jaz poznam tudi še nekaj ljudi, ki so zelo izbirčni, vendar ko se potem primerjamo, kdo ima daljšega (seznam, česa vse ne jemo), sem do sedaj jaz vedno zmagal. Gre pa tudi meni na bruhanje in če mi zdaj nekdo ponudi 100.000, če pojem narezane kumarice, tega enostavno ne morem. Glava ne da.

    Glede skupinske terapije pa jaz ne vidim nikakršne potrebe. Res sem sicer v zadregi, ko gre za kakšna slavnostna kosila in podobno, ker tam skoraj ničesar ne jem (ponavadi ne strežejo dunajskih zrezkov), ampak je pa tudi res, da so taka kosila pri meni zelo redka. Ne bi pa verjetno mogel biti kakšen predsednik ali visoki državni funkcionar, ker bi protokol samo debelo gledal. Tako pa pač jem, kar mi paše, ostalo pa enostavno ignoriram.

    Jaz sem prvo pizzo v življenju pojedel šele pred nekaj leti, ker drugače ne maram paradajza in tudi ne surovega sira (to mi sploh smrdi po…heh). Potem pa so mi bile pizze tako všeč, da sem neko obdobje samo to jedel (seveda samo nekatere vrste). Sem pa običajno zahteval, da ni naloženo gor preveč pelatov in sira. Najslabšo pizzo pa sem “jedel” v New Yorku, v neki italijanski restavraciji, ker ta je imela pa gor mnogo preveč pravega paradajza. Tega pa nisem mogel pojest. Pri nas na tako zanič pizzo na srečo še nisem naletel. V zadnjih časih hodim ponavadi na kraško pizzo v Kratochwilla na Rudniku, kjer jo naredijo nekako po mojem okusu.

  14. Jaka Says:

    Hja hudič je to. No, o tem kdo je bolj zbirčen bi se dalo diskutirati ampak se mi zdi da nima smisla 🙂

    Najbolj mi gre na živce ko greš v kakšno gostilno in naročiš kakšno jed brez nečesa si kelnar vedno nekaj zapisuje ampak na koncu ni nič iz tega 😦
    Pa ne govorim o gotovih jedeh ampak teh a la card.
    Recimo ponavadi naročim kakšne ocvrte kalamare in vedno rečem da nočem nobene dekoracije (razn paradajz, solata in ostala pizdarija) in tatarske omake ampak čisto vedno to sr***e dobim na krožniku.
    Dobr sej pol ne kompliciram pojem, pa pač pustim tisto se dotika zraven ampak vseeno to ni način. No če bi se to zgodilo samo v eni gostilni tam pač nebi nikoli več šel, ker se pa dogaja povsod pač nimam izbire 🙂 Razn tega da večinoma kuham doma. Seveda to še vedno omenim pred vsakim naročilom če bi se slučajno našel kak pacijent ki bi mi polil tatarsko čez cele kalamare, da potem lahko zavrnem.

    Naj še omenim da pri ostalih stvareh v življenju nisem tako zbirčen. Hrana je pač poglavje zase. Jem tudi z očmi. Če ne izgleda dobro tudi jedel nebom 🙂
    No moji so najbolj veseli ko me ni doma (študiram v tujini) in lahko “normalno” jejo.

  15. dronyx Says:

    @Jaka: Jaz imam večinoma pozitivne izkušnje z natakarji, ko jim naročim, česa naj bo manj ali sploh brez, je pa res, da se večinoma držim preverjenih gostiln, kjer me že poznajo in vedo, da se ne hecam.

    Glede dekoracije sem obupal, ker to dejansko večinoma pozabijo, ni pa zadeva tako kritična, ker to potem lepo pustim. Res pa je, da ni ravno apetitlih gledati na krožniku redkvico, narezano v obliki cveta ali kako podobno traparijo.Tatarska je pa seveda tudi pri meni velik problem, pa ne tista, ki do dobiš v posodici zraven, ampak če ti jo sami polijejo po hrani. Tako sem zadnjič nekje naročil kanelone z mesom in so bili politi s tatarsko. Potem sem pa kirurško natančno samo pojedel del, ki ni bil “okužen”, ostalo pa pustil. Res pa nisem prej pogledal, kako to izgleda, kar običajno naredim.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: