Skrivnost Drnovškovega nasmeha

Ob smrti Janeza D., oziroma pred tem tudi bivšega predsednika države in vlade dr. Janeza Drnovška, nisem napisal ničesar. Še več. Tudi vnaprej nisem imel pripravljenega nobenega globokega nekrologa, ker se za pisanje česa takega niti ne čutim pristojnega, sposobnega, še manj poklicanega.

Sem pa od daleč spremljal kolektivno žalost, ki je zavladala ob novici o njegovi smrti.

Efekt pa mi je človeško lahko razumljiv, saj se je dr. Drnovšek kot dolgoletni predsednik vlade in nazadnje tudi predsednik države v zadnjih dvajsetih letih globoko vtisnil v kolektivno podzavest tega naroda. Veliko ljudi je njegovo smrt dojelo kot smrt ožjega družinskega člana, nekoga, s katerim živiš dolga leta, poznaš njegove navade, deliš z njim uspehe, težave ter nenazadnje tudi bolezen, potem pa ga naenkrat ni več. In dr. Drnovška smo lahko prek medijev spemljali povsod. Poznali smo njegovo hišo na Zaplani, kamin, psa brodija in arturja, vedeli smo kakšne znamke kolo vozi, videli smo ga, ko se je zavzel za romsko družino Strojan in pred kamerami spregovoril v narečju, ki ga nismo bili vajeni. In nenazadnje smo prebirali njegove knjige iz zadnjega obdobja njegovega življenja.

Sam ga v življenu osebno nisem srečal nikdar. Od leaderjev slovenske tranzicije sem v živo videl zgolj enkrat mimobežno Milana Kučana, sredi 90 let, ko se je z velikim Marcedesom ustavil poleg mojega avtomobila na sosednjem pasu v nekem križišču sredi Ljubljane. Sedel je na zadnjem sedežu in v tistem hipu sem se spomnil ubitega predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. Praktično neverjetno, kako so moji možgani v delčku sekunde izvedli ta tako imenovani “pattern recognition with cross correlation”.

Pa to ni bistveno.

Danes sem se poizkušal spomniti, kaj mi ob pomisleku na Janeza Drnovška najprej pade na pamet. In definitivno je to njegov značilen nasmešek.


vir: nrc.nl

Ljudje smo verjetno ena izmed redkih vrst na tem planetu, ki se je sposobna smejati. Morda celo edina. Vendar nasmeh dr. Drnovška mi je vedno deloval nekako zaigrano. V krču. Konice ustnic je zavestno pomaknil navzgor, da se je izrisal nasmeh, vendar nikdar tega nasmega nisem dojel kot pravi izraz nekega čustva, veselja, ki prihaja iz globine in je pristno. In ta njegov nasmeh me spominja na nasmešek moje nečakinje, ki ima sedaj že leto in pet mesecev. Tudi ona, ko ji delam grimase in se pačim ter jo tako poizkušam zabavati, ustnice oblikuje v zapeljiv nasmšek, vendar lahko v naslednjem hipu ta nasmeh povsem izgine iz obraza ali pa se celo začne jokati. Skratka tudi ona ta nasmešek preprosto odigra za tistega, ki jo v tistem hipu opazuje in se ga je naučila z opazovanjem drugih.

Drugo, kar mi pade na pamet ob spominu na bivšega predsednika, pa je dejstvo, da je bil predsednik takratne Jugoslavije z (rosnimi) 39 leti.  Tega podatka prej nisem vedel in me je presenetil, ker sem pričakoval, da je bil takrat vendarle nekoliko starejši. Torej ko je bil predsednik Jugoslavije, je bil samo kakšno leto starejši od mene sedaj in sam si ne predstavljam, da bi pri teh let sedel za isto mizo skupaj z Blagoje Adžićem ali recimo Veljkom Kadijevićem. Onadva bi me verjetno ogovorila z “mladiču, jebo ga ti…, bre”.

Ja, življenje je ena taka čudna reč.

Ako umrem mlad, posadi mi na grobu samo ruzmarin.
Ne dozvoli tad da naprave od toga tužni treći čin.
Nek mi ne drže govore, nek drugom pletu lovore,
ako umrem mlad, zaustavljen u koraku i snu.

Advertisements

3 komentarji to “Skrivnost Drnovškovega nasmeha”

  1. alcessa Says:

    Res je, tudi meni so se njegovi nasmeški zmeraj zdeli bolj obrazni krči, kot nasmeški.

    Začuda me ne moti preveč, če se nekdo ne zna smehljati… Dandanes je vsaka prodajalka v še tako zakotni nemški pekarni natrenirana, da ti z nasmeškom zaželi lep dan (najbrž jih vržejo iz službe, če ne rečejo čisto vsaki stranki nekaj sladkega). Za mene je javni nasmešek s pripadajočimi frazami s tekočega traka postal blago, reklamno sredstvo in stavkov kot “V tej prodajalni pa so nesramni” skorajda ne izjavljam več. Nesramnost je postala nenašminkano človeška in sprejemljiva, ker z njo nič nočeš in ne moreš prodati.

    Je pa bilo smešno med nekimi volitvami, ko so po Ljubljani viseli plakati z Drnovškom, Viko in kolegi… Oba, Janez D. in Vika P., sta imela na obrazu ta isti nenasmešek, ki sem ga poimenovala kar LDS-nasmeh. Že takrat me ta pojav sam po sebi ni motil.

  2. slovon11 Says:

    Ah, Slovenska, moja najljubša.

  3. Dinozaver Says:

    Nasmehi so precenjeni.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: