Dotik za uspešnost

Fino se mi zdi, če delavec že v prvih dneh tekočega meseca zasluži za uspešnost. In upam, da šefi pri nemški letalski družbi Lufthansa ne bodo imeli preveliko težav s tem, kako razdeliti stimulacijo za mesec marec.

Večino stimulacije si po moje nedvomno zasluži pilot Airbusa A320 Mr. Oliver, ki je pri pristajanju na letališču v Hamburgu kljub močnemu udarcu bočnega vetra, ki je letalo praktično že skoraj ob dotiku z pristajalno stezo premaknil za celo širino letalske piste tako, da je podrsalo s krilom ob tla, sprejel v danem trenutku pravilno odločitev (hvala bogu za simulatorje) in dodal gas do konca ter se uspel ponovno dvigniti še preden je letalo razpadlo. Manjši del stimulacije pa si zasluži tudi ostalo osebje na krovu letala, predvsem za preživeti strah. Po moje  so stevardese takoj po pristanku letele na toaleto menjat pleničke.

Posebna pohvala gre tudi amaterskemu snemalcu, ki je ta prizor s svojo kamero ovekovečil in bodo tako lahko imeli pri Lufthansi posnetke v vitrini za spomin. Upal bi si celo trditi, da gre zelo verjetno za blogerja, ker ne verjamem, da bi lahko še kdo drug ob orkanskem vetru, ki piha s sunki 220 km/h, pomislil na to, da bi bilo morda pametno iti na letališči snemati pristanke letal, ki jih veter premetava po zraku kot bi bila iz papirja in ga pri tem ne bi pretirano skrbela usoda lastne strehe ali jablane na vrtu.

Kako je bilo v tistih trenutkih na krovu letala med potniki si lahko mislim. Nekater pari so se verjetno prvič po dolgih letih močno prijeli za rokice, nekateri so se spomnili molitvice „angel varuh moj…“, ki so se jo naučili v otroštvu od dedkov in babic, nekateri so ponavljali v mislih pin kodo bančne kartice, spet drugi morda celo kričali ali mižali. Verjetno so pa na ploskanje ob uspešnem pristanku na koncu zaradi šoka pozabili. 

Sam sicer nisem nek cvikator, kar se tiče vožnje z letali, je pa meni neprijeten občutek že ob kakšni močnejši turbulenci, ker nikdar ne vem, ali je morda odpovedal motor, ali pa gre res samo za turbulenco. V takih primerih bi najraje kar vstal iz sedeža in se sprehodil do pilotske kabine ter odgovorne vprašal, če imajo stanje še pod kontrolo in ali lahko kako pomagam.

Eol, bog vetra, se je v tem primeru očitno zadovoljil samo z malo močnejšim „shake me up“ in ni zahteval kakšnega večjega davka, če odštejem močno poškodovano krilo na letalu.

Verjetno pa ostaja dejstvo, da je še vedno za večino velikih letalskih nesreč kriv človeški faktor, pa najsi bodo to mehaniki ali snažilke, ki so se nespretno sukali okrog letala in pomotoma odvili napačen vijak ali vgradili zanič rezervni del, ali pa napake pilotov, ki recimo ob odpovedi enega motorja napačno presodijo kateri motor je v okvari in ugasnejo edini še prestali zdrav motor ter potem neuspešno zasilno pristanejo na bližnji njivi samo s pomočjo vzgona.

Tudi za do sedaj največjo nesrečo v civilnem letalskem prometu na Tenerifih, kjer je umrlo kar 583 ljudi, ko sta se zaletela na pisti dva Boeinga 747, je bil kriv kdo drug kot človeški faktor. In kako velika je ta številka mrtvih samo za primerjavo vzemimo slovenski parlament v tistih redkih trenutkih, ko je prisotnih na seji vseh 90 in še nekaj poslancev. To maso je potem potrebno množiti z več kot 6 da dobimo občutek, usodo koliko ljudi je imel v rokah pilot, ki je na Tenerifih zagrešil tragično napako.

Tako kot v primeru Lufthansinga Airbusa, je tudi na Tenerifih morda samo kak meter odločal o tem, kako se bo zadeva končala.


vir: pbs.org

Izkušen pilot nizozemskega KLM 747 je čakal na dovoljene za vzlet in postajal čedalje bolj nervozen, ker je že skoraj presegel še dovoljeno kvoto ur v letalu. Na letališče se je hitro spustila megla in vidljivost je padla na nekaj sto metrov. Letala so v vrsti čakala za vzlet in gužva je bila velika, ker je bilo letališče Las Palmas zaprto. Med drugim se je po isti pisti pomikal tudi Pan Am-ov Boeing 747.

Potem pa nastane serija nesporazumov pri komunikaciji z kotrolnim stolpom in Pan Amov Boeing napačno razume na katerem izhodu se mora umakniti iz piste. Zaradi megle se letali ne vidita in se lahko zanašata samo na radijsko komunikacijo. Pilot KLMa tudi napačno razume, da naj bi že dobil dovoljenje za vzlet in začne pospeševati po pisti, medtem ko se Pan Amovo letalo še vedno pomika proti izhodu.

V trenutku, ko pilot KLMa zagleda letalo na pisti pred seboj, začne naglo dvigovati nos letala, vendar se mu žal ne uspe dvigniti dovolj, da bi preletel Boeing pred seboj ter ga zadane, nakar obe letali zgoriti.

Zadnji del pogovora pilotov gre potem takole (vir):

17:06:41 (PanAm captain) – (screaming) He’s coming… look… this son of bitch is coming
17:06:41 (PanAm first officer)  – (screaming)
17:06:47 (KLM captain) – Oh shit

Pilot KLMa, Jacob Veldhuyzen van Zanten, je bil letalski inštruktor z več kot 11000 urami letenja za sabo, prav tako pa je nastopal kot model oziroma maneken v reklamah za družbo KLM.  Znan je bil pod imenom Mr. KLM.

V primeru Tenerifov pa o uspešnosti seveda ni bilo govora.

Opomba:
Kasneje je bilo ugotovljeno, da je prvi, neuspešni pristanek na Hamburškem letališču, izvajala 24 letna kopilotka Maxi J., ko pa je že kazalo, da se pristanek ne bo izšel in da gre za Final destination (Brez povratka), je krmilo potem prevzel 39 letni pilot Oliver A. ter letalo dvignil nazaj v zrak in drugič potem uspešno izvedel pristanek.  (vir)

Zato jaz vedno, ko vidim žensko v kokpitu potniškega letala, stevardese vljudno vprašam, če mi lahko še prebookirajo let na enega kasneje, če se pa to ne da več potem prosim, če mi lahko takoj prinesejo dve mali steklenički whiskya in komplet vrečk za bruhanje v sili.

4 komentarji to “Dotik za uspešnost”

  1. chef Says:

    Uhhhhhh… po mojem bi morali dat pilotu odlično doživljenjsko rento!

  2. alcessa Says:

    Super video. Sem šla preverit in našla intervju z enim od potnikov: pravi, da je bil edini zvok po nagibanju letala na tleh šum vrečk za bruhanje, drugače pa so bili vsi v letalu tiho. In noro ploskali, ko je bilo vse mimo…

  3. AA Says:

    V Sloveniji je situacija približno takšna, kot jo je opisal predsednik ZDA.

    Appraisals are where you get together with your team leader and agree what an outstanding member of the team you are, how much your contribution has been valued, what massive potential you have and, in recognition of all this, would you mind having your salary halved.

    Theodore Roosevelt

  4. janez Says:

    glede na to da sem pilot se bi pri tem pristanku vprasal, kaj zaboga so sploh cakali da se niso dvignili ze v trenutku ko se je letalo postavilo pocez in ne v center-line? tako nizko se sploh ne bi smeli spustiti!!! o kaksnem junastvu tukaj ne bi razpredal. resili so se iz tega, kar je bila 80 procentov njihova napaka.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: