Pogreb prek interneta

Ljubljansko pokopališče Žale naj bi po poročanju medijev od 5. septembra naprej uvedle novost. Možnost spremljanja pogreba prek interneta. Prve tri mesece bo storitev brezplačna, potem pa bo cena od 24 € – 29 €. Za ta denar dobiš uporabniško ime in geslo, ki ga lahko daš do desetim žalujočim, ki lahko pogreb spremljajo v živo na računalniku.

Lahko rečem samo končno se web 1.2 filozofija širi tudi na to tradicionalno konzervativno področje. Trenutno si še ne predstavljam, kako bo storitev tehnično izgledala v praksi. Če gre za neposredni prenos, potem predvidevam, da mora biti celoten pogreb pokrit kot smučarske tekme z kamerami. Ker trasa ni vedno ista, morajo biti tudi vsi kamermani mobilni. Razen morda fiksnih kamer v mrliški vežici in v prostoru, namenjenem mašam in slavnostnim govorom. Morda se bodo kamermani in tehniki vozili poleg kolone pogrebcev v prirejenih reportažnih avtomobilih, ki bodo imeli vgrajeno najsodobnejšo TV tehniko za digitalno video montažo, montažo zvoka ter direktni satelitski uplink v internet. Kakšna kamera bi bila lahko tudi na tračnicah ali žici, podobno kot na atletskih tekmah, za tako imenovane fly by ali fly over prizore. Bistvo pri pogrebu pa se mi še vedno zdijo emocije. Kako čim bolje ujeti svojce, ki se zlomijo ob odprtem grobu, ko najdražjega polagajo k večnemu počitku. Ta del prenosa se mi zdi ključen, zahteva pa veliko občutka in izkušenj pri takšnem kadriranju. Morda bodo imeli tudi leteče reporterje na terenu, ki bodo skakali naokrog z mikrofoni, spraševali svojce o občutkih in se v živo vklapljali v neposredni prenos. Ali pa kar ozvočili pogrebce z mikrofoni in bo vse skupaj izgledalo kot kakšen prenos treninga formule 1.

Ampak bistvo pogreba, poleg pokopa pokojnika jasno, se mi pa zdi še vedno to, da se zberejo po dolgem času sorodniki in znanci ter spregovorijo nekaj besed. Kdo se je od zadnjega reuniona poročil, kdo dobil otroka, komu je pogorela hiša do tal, kdo se je zaletel z avtomobilom, kdo bankrotiral, kdo neozdravljivo zbolel. Pogrebi so v svojem bistvu eno navadno opravljanje, vse drugo je tam drugotnega pomena. In večina, če jih presenetiš, niti ne ve natančno, kdo je pokojnik sploh bil. Tu pa vidim manjši problem pri prenosih pogrebov prek interneta. Pogrešam web 2.0 filozofijo, ker očitno še ni možnosti klepeta, komentiranja pogreba v živo. Zato bi predlagal, da se hkrati s prenosom ponudi še poseben IRC kanal, kjer se lahko svojci, ki spremljajo pogreb na daljavo, v živo vključijo v pogovor. Jasno, neprimerne izraze tipa LOL WTF se obvezno cenzurira.

Če bo kdaj moj pogreb prenašan v živo zahtevam, da gre slika tudi live na moj blog in da se kot glasbena podlaga izbere skladba Seasons In The Sun … “Goodbye my friend it s hard to die…”. In morda bi bil že čas, da Žale končno uredijo po moji zamisli košček zemljišča, namenjen samo zmernim, levosredinskim ateistom.

Ker že vnaprej slutim, da emocij in solza na mojem pogrebu ne bo ravno v izobilju, resno razmišljam, da bi najel nekaj študentk zadnjega letnika teologije, ki bi se prek študentske napotnice na pogrebu emocionalno strle in padle v histerični jok. Ne zares jasno, ampak za denar. Za 3.8 € na uro, plus gratis vstopnica za sedmino.

Tako je to, prijatelji. Življenje je avantura, ki nima srečnega konca. In konec sedaj lahko tudi v živo. Prek interneta.

Pojutrišnjem je zopet 1. november, dan spomina na umrle in predvsem svečani mimohod krznenih plaščev. Zopet bo potrebno zamenjati kakšno baterijo v elektronski svečki ali dotrajani šopek umetnih rož, ki ga je načel zob časa.