Domača peka kruha

Drugi del trilogije o kruhu bom danes posvetil alternativnim možnostim, ki jih ima potrošnik, da pride do svojega koščka kruha po čim nižji ceni.

Če me spomin ne vara sem slišal, da naj bi celo naš predsednik dr. Drnovšek očaral gledalce arabske TV postaje Al Jaazira v prispevku, kjer je pokazal kako sam peče doma kruh na Zaplani.

Včasih je bilo v teh krajih pogosto, da so ljudje doma sami pekli kruh v krušni peči. Takrat centralne kurjave še ni bilo in je bila krušna peč namenjena tudi ogrevanju prostorov, ker dobro zadržuje akumulirano toploto. In tak starejši primer krušne peči imamo tudi pri nas doma.

Ko sem bil otrok je stara mama (danes se reče verjetno babica) v njej pekla naš vsakdanji kruh, ki ga je sama tudi zamesila. Takrat se mi je zdel spečen hlebec ogromen, večji kot so danes v trgovinah. In kadar je ona pripravljala zjutraj maso, sem se tudi jaz motal kje okrog njenih nog in nekajkrat tudi sam oblikoval svoj manjši hlebček in ga spekel v krušni peči. Še topel kruh iz peči je bil boljši kot slaščice in neprecenljiv je bil tudi vonj po pečenem kruhu, ki je napolnil hišo. O zimskih večerih, ko je bilo zunaj globoko pod ničlo in je naletaval sneg, mi pa smo ležali na topli krušni peči in brali knjige ali gledali Našo malo krajevno skupnost pa raje ne razmišljam, ker v nostalgijo ne verjamem.

Torej kar se teče peke kruha nisem povsem laik, lahko pa se tudi pohvalim, da sem celo nekajkrat sam zamesil testo in naredil doma prekmursko gibanico. In gibanica se mi zdi kar zahteven kulinarični podvig, neprimerno težji od kruha, ker zahteva pripravo dveh različnih vrst testa in celo goro nekih nadevov. V slaščičarni pa izgleda na pogled vse enostavno za 2.5€.

Danes bi težko komerkoli svetoval, da je peka kruha v krušni peči ekonomična alternativa.

Če odmislim stanovanja v bloku in problem prostora, je glavna ovira verjetno cena, saj so ti lončeni izdelki za večino predragi in danes štejejo kot luksus, tako kot ulična svetilka sredi kuhinje. Kakor gledam včasih na sejmih cene lepših primerkov hitro dosežejo nekaj 1000 evrov. Za tiste srečneže, ki krušno peč že imajo ali pa si jo lahko umislijo, pa mislim da ni boljšega načina za peko kruha kot je krušna peč.

Nekateri sicer uporabljajo za peko domačega kruha kot alternativo krušni peči električno pečico štedilnika, ampak je to zaradi velike porabe elektrike po moje predrago za vsakodnevno uporabo, pa tudi toplota krušne peči da kruhu še poseben okus.

Bolj pogosta alternativa je postala zadnje čase peka kruha s pomočjo avtomata (kruhomata). Te naprave me še najbolj spominjajo na majhne pralne stroje. V avtomat usuješ vse potrebne sestavine za kruh in potem izbereš enega izmed vnaprej programiranih programov. Avtomat potem maso sam zmeša, počaka da testo vzhaja in potem kruh še speče. Celoten postopek traja običajno od dve do tri ure, imajo pa nekateri strojčki to možnost, da se da podobno kot na pralnih strojih časovno nastaviti začetek peke kruha in recimo zvečer pripraviš sestavine, kruhomat pa te ob pisku zjutraj ob šestih zbudi s sveže pečenim kruhom.

peka_kruha.jpg
fotomontaža: dr. Onyx

Cene teh aparatov se danes gibljejo okrog 50 evrov in vsak lahko kaj hitro izračuna, kdaj se mu investicija v kruhomat povrne. Za tiste, ki kruh pečejo vsak dan, je verjetno „money back time“ nekje ranga nekaj mesecev. Morda dva do tri.

Sam tega sicer nimam in ne potrebujem, sem pa videl v praksi delovanje pri znancih ter tudi poizkusil tako pečen kruh. In kar se okusa tiče ni nič slabši od tistega, ki je kupljen v trgovini, bi ga pa težko primerjal z okusom kruha iz krušne peči, ker so minila desetletja od takrat, ko sem tak kruh lahko jedel doma.

Pri pripravi mase za kruh sta sicer na voljo težja in lažja možnost.

Težja je namenjena kreativcem, kjer sami pripravijo mešanico sestavin kot so različna vrsta moke, kvas, voda in kar je še tega. Marsikje so se še vedno ohranili stari mlini in lahko dobiš celo moko, ki jo zmelje na vodo gnano mlinsko kolo. Receptov za razne vrste kruha je tudi na internetu dovolj, je pa mali problem tega načina to, da rezultati niso vedno najboljši, ker je potrebno imeti nekaj občutka in izkušenj za pravo pripravo mase.

Lažja je namenjena vsem ostalim, ki se jim s tem ne ljubi ukvarjati. Greš v Lidla ali Hoferja in kupiš že pripravljeno maso za kruh, jo usuješ v kruhomat, doliješ potrebno in natančno odmerjeno vodo in izbereš program. Hiter, počasen, samo mešanje, peka … Kot pri pralnem stroju. In cena take mešanice za kruh je pred podražitvami stala okrog 90 centov, kar zadošča za 1.5 kg kruha. Iz tega potem ni težko izračunati, kakšni so prihranki in od kdaj naprej že služite z avtomatom za peko kruha.

Če bi živel kje v Izraelu v kakšnem kibutzu pa bi sam z veseljem vstal zjutraj ob treh, zakuril doma krušno peč, pripravil v mešalcu maso za kruh in spekel kakih dvajset hlebcev za celo ulico in jih še lastnoročno raznosil po domovih. Če na hitro izračunam, bi na dan recimo lahko tako zaslužil 40 evrov in če bi utajil še davek, kar se sicer ne sme, bi lahko živel povsem solidno od jutranje peke kruha in bi lahko v miru pisal blog.

Sem pa presenečen na internetu opazil, da obstajajo v Tehničnem muzeju v Bistri celo tečaji starega načina peke kruha v krušni peči. Za 10.40 €, kolikor je cena tečaja, lahko baje odneseš lastnoročno narejen hlebec tudi domov.

Se želiš naročiti na blog?

10 Responses to “Domača peka kruha”

  1. alcessa Says:

    Ja, kruhomat je zakon 🙂

  2. buba švabe Says:

    Enkrat moram probat tisti 24 urni kruh iz NY Timesa. Menda samo zmešaš sestavine, pustiš do naslednjega dne in spečeš v posodi.

  3. lukav Says:

    Hehehe super članek :). Pri babici imajo tudi krušno peč in sem tako tudi sam včasih deležen te dobrote 🙂

  4. Karmen Says:

    Ker sem morala osem let vsaj dvakrat tedensko peči brezglutenski kruh, sem ‘diplomirala’ na področju peke kruha. Kruhomat je sicer fajn, ampak pri nas je že kakšne dve leti v omari. Ker v njem ne nastane tista taprava skorje. Zdaj kruh (iz polnozrnate moke) spečem le še občasno, zamesim z mikserjem in pečem v pečici. Hm, morda bi ga pa danes spekla, ker se mi ne da v trgovino… ej, hvala za idejo.

    Aja, “naša krajevna skupnost”, hehe, generacijo… prav priejtne spomine si mi vzbudil, ampak zakaj se od likov še najbolje spomnim Fraklna, mi pa ni jasno :- )

  5. dronyx Says:

    Poleg krajevne skupnosti se spomnim še ob nedeljah Naše malo misto z Borisom Dvornikom, Vrnitev odpisanih in Partizanska eskadrilja. To so bili časi … Ne pa Naša mala klinika.

  6. Karmen Says:

    Ja, pa Odpravo zelenega zmaja, Srečo na vrvici in tudi češko Bolnišnico na koncu mesta :- )

  7. Bor Says:

    Kruhomat-ne hvala

  8. feniks Says:

    Fino. Na kruh sem vedno “padal”. Si poskusil tistega pečenega na sopari? Namenjen je ljubiteljem sredice in je čisto brez skorje. Pri sveže pečenem imam sicer raje skorjo, pri raznih namazih pa sredico. Škoda ker Bor ni najpisal zakaj ne mara kruhomata, ravno se ogrevam za njegov nakup.

  9. vasija Says:

    isto sem jaz pisal na blogu… lidl mesanca rules!

  10. Oglaševanje kruha se mi zdi neetično | had Says:

    […] takšnega. Ja, verjetno je to za ljudi z nižjimi prihodki edina rešitev. Ali pa naj si ga sami pečejo doma. Vse lepo in prav, ampak tudi za nekoga, ki ima povprečne prihodke, ljudi z ekstremno visokimi […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: