e-redovalnica

Sam sem imel s šolo težave in začelo se je že v mali šoli oziroma prvem razredu osnovne šole.

Ker nisem hodil v vrtec, sem prišel v šolo kot eden izmed redkih učencev povsem funkcionalno nepismen. Večina mojih sošolcev je že dokaj dobro brala, ker so jih tega naučili ali v vrtcu ali pa starši doma. Vsaj abecedo so poznali, če že drugega ne. Jaz pa čisto nič. Niti ene same črke. In v prvem razredu so od učenca že kar pričakovali, da je sposoben prebrati kakšen stavek. Učiteljica te je poklicala k tabli in si potegnil nek listek na katerem je bil napisan z velikimi črkami preprost stavek. Meni je bilo to vse tako tuje, kot danes recimo če mi nekdo pokaže stavek v arabščini. Nekaj časa sem gledal v črke, potem sem se vpričo celega razreda pričel jokati. Ne vem zakaj. Morda od sramu ali jeze. Šola je nenazadnje tu zato, da te nekaj naučijo, ne de te sramotijo pred celim razredom.

A kljub tem začetnim težavam mi je uspelo prve štiri razrede izdelati z odliko. Same petice.

Morda tudi zato, ker sem učiteljici vedno prinesel za 8. marec lepo aranžirano darilo v katerem so bili zaviti razni šamponi in preparati za nego celega telesa. Oče je namreč delal v kemični tovarni, kjer so to izdelovali v velikih kotlih po nemških receptih. Da, tudi v komunizmu so si lahko dekleta že barvala lase. In vse to je dobil skoraj zastonj, da sem lahko za 8. marec potem nesel v šolo.

Težave pa so se zares začele v petem razredu, ko smo dobili nove učitelje in trik z šamponi je očitno že popustil. Uspeh je naenkrat padel iz odličnega, kjer so kraljevale petke v spričevalu, na dobrega (3), kar je bilo takrat enako, kot če bi razred ponavljal. Kar me je dejansko prizadelo pa je bil odziv mame, ko je prišla iz govorilnih ur in roditeljskih sestankov vsa žalostna. Ni se jezila name, ni kričala, ni skakala po stanovanju od jeze, ni razmetavala pokrovk po kuhinji… Nič od tega.

Samo bila je žalostna.

In to me je prizadelo. Ganilo. Raje bi bil videl, da bi me našeškala s kuhalnico, kot je bil v tistih časih običaj, kot pa da je samo žalostna.

In takrat, mislim da je bilo v petem razredu, je šlo vse skupaj tako daleč, da sem se doma ob koncu šolskega leta zlagal, da še nismo dobili v šoli spričevala in da ga dobimo naslednji teden. Zlagal sem se pa v petek samo zato, da sem vsaj še za dva dni do ponedeljka prestavil dan, ko bi moral pokazati žalost od spričevala. Z lažjo sem si kupil še dva dni miru. Pa še tu se mi je zataknilo, ker je v soboto nepričakovano prišla na dom katehetinja, ki me je učila verouk in vprašala mamo, kakšen sem bil v šoli. “Saj vendar še niso dobili spričeval, kajne Onyx?” ji je odvrnila mama. Jaz pa sem katehetinjo pogledal tako milo in je verjetno takoj poštudirala, kaj se mi plete po moji mali glavi in ni težila s tem naprej. Samo to ni nič pomagalo. Prišel je ponedeljek, ki je bil črn in zavit v žalost. Onyxov uspeh je bil samo dober in to v petem razredu osnovne šole.

Kakorkoli že, uspelo mi je uspešno končati osnovno šolo, čeprav odličen nisem bil nikdar več. Uspešno sem končal tudi srednjo šolo in potem še fakulteto. Ponavljal nisem razreda nikdar. Na izpitu na fakulteti sem padel samo enkrat v štirih letih. Povprečje ocen osem, za prepisano diplomsko nalogo sem dobil desetko. Čeprav večino sošolcev iz osnovne šole nisem videl že dolgo vrsto let, pa sem verjetno eden redkih, če ne celo edini od fantov, ki je končal fakulteto in kljub temu, da sem se v prvem razredu jokal, ker nisem bil sposoben prebrati enega samega stavka.

Ko danes poslušam in berem članke o tem, da se pripravlja e-redovalnica, ki bo omogočala staršem da imajo praktično celoten pregled nad vsako otrokovo oceno se sprašujem, ali otroci res nimajo nikakršne pravice do zasebnosti?

In nenazadnje, kaj pa se sploh želi s tem doseči?

Ali bodo otroci postali neki daljinsko vodeni robotki oziroma tamagočiji svojih staršev, ki bodo nadzorovani na vsakem koraku? Ali ni potemtakem naslednji logični korak v tej evoluciji nadzora nad otroci to, da se montirajo po šolah, v učilnicah, hodnikih, straniščih in telovadnicah male spletne kamere in bodo lahko potem starši med službo, kar prek spleta in s pomočjo kvalificiranega digitalnega potrdila, na hitro pogledali še kaj njihov malček ali smrklja počne v razredu in ali recimo srednješolec ne kadi trave na stranišču? In potem bodo otroci dobili še ovratnice z GPS sprejemniki, kot se v nekaterih državah uporabljajo za pogojno izpuščene zapornike, da bodo lahko starši dobili še povratno informacijo, kje se njihov otrok giblje, ko doma trdi, da se uči pri sošolcu…

Ali je kdo razmišljal tudi o tem, da niso vsi starši enaki? Nekateri starši so povsem brezbrižni do svojih otrok in šolskega uspeha ter jim je za vse skupaj bolj malo mar. Če ne bo šlo v šoli, boš šel pa delat in problem rešen. Samo na drugi strani so pa starši, ki so lahko pravi tirani, obsedeni z otrokovim učnim uspehom, za katere pa bo ta pripomoček samo še dodatna možnost, s katero bodo težili otroku in mu dihali za vrat prav za vsako oceno, ki ne bo opravičila njihovega (prevelikega) pričakovanja. In kdo bo usposabljal starše za uporabo in pravilno tolmačenje takšnega sofisticiranega nadzora, saj ocena vendar ne more biti vse? Kje je potem tu osebni stik z učitelji in razredniki?

Sam si predstavljam scenarij, ko bo šel otrok s starši recimo kam na izlet ali v kino. In ko bo hotel določeno zadevo, bo ata ponosno vzel dlančnik v roko, poklikal po spletu do spričevala in mu pokazal ocene.

“Kaj je pa tole?”

Šolarji so danes po moje že tako pod prevelikim stresom. Elektronska redovalnica je samo še kamenček več v mozaiku.

Povezane teme:
Total child managment

9 Responses to “e-redovalnica”

  1. alcessa Says:

    Takole pavšalno bi rekla, da tisti starši, ki nenehno prežijo nad svojim otrokom, itak hočejo zmeraj vedeti vse, tudi vsako oceno takoj in najbrž že sedaj poznajo načine, kako priti do informacij. Starši dandanes radi povejo, da šola postaja čedalje bolj zahtevna in da imajo otroci posledično veliko več dela in manj prostega časa in jih je treba bolj nadzirati. Če k temu prištejemo še dejstvo, da pa je večini staršev verjetno jasno, da je izobrazba, čedalje bolj in neizogibno, ključ do boljšega življenja/normalnega bivanja/preživetja… Ni čudno, da se obsesivno čutijo dolžne težiti.
    Po drugi strani pa bodo brezbrižni starši v veliki večini kljub e-redovalnici ostali brezbrižni.
    Čeprav… Če samo pomislim, da se mi vse tja do fakultete ni bilo treba ravno pretegniti z učenjem, pa je vseeno šlo. In da so bile moje ocene čisto moja stvar… Ubožčki.
    In če sedaj še pomislim, da ne bi šla študirat, ker bi se mi nekje vmes zalomilo in bi bila odločitev, kako naprej, tudi čisto moja stvar…. uboga jaz?

  2. piskec Says:

    Ko težav ne znaš rešiti na pravilen način, se vedno poslužiš večjega nadzora. Kot, da bi kdaj to pomagalo…

    Naslednja na vrsti bo represija. Pri ocenah v e-redovalnici bodo taki in podobni nasveti: za dobljeno dvojko – “priporočamo dvotedensko prepoved izhoda, tri dni brez večerje ter pomivanje stranišča vsako uro.” Za vsak špon pa: “prenašanje web kamere na ramenu vsaj dvajset dni, prepoved pisanja bloga za cel mesec.” 😉

    Eni bodo zadevo uporabljali, drugi pač ne. Pa ne zaradi brezbrižnosti, bolj zaradi zaupanja.

  3. dr. Onyx Says:

    Po moje se bo dogajalo to, da bo učenec takoj po tistem, ko je dobil slabo oceno, že dobi med odmoroml nujen klic enega od staršev na mobilca, kjer bo moral na dolgo in široko razlagati kako se mu je to lahko pripetilo in bo že kar takoj dobil po telefonu ustrezne kazenske sankcije.

    Upam da ima ta spletna aplikacija omogočeno, da se vse nove ocene lahko pošljejo takoj tudi na staršev elektronski poštni predal ali kot SMS sporočilo na mobilnik. Če slučajno kakšen dan kdo pozabi redno pregledat redovalnico svojega malega wannabe Einsteina.

    Bo pa verjetno postal spletni dostop do otrokove redovalnici v ločitvenih postopkih del zapuščinske obravnave, ko se bosta starša stepla še za to, kdo bo lahko brskal po otrokovih ocenah. Predvdievam da tisti, ki dobi skrbništvo deduje tudi spletni dostop. In ker se ponavadi po ločitvi ne gledajo ravno lepo, zna biti to še zanimiv problem za pravnike.

  4. piskec Says:

    Lahko bi ustanovili Združenje za pravice do spletnega dostopa do e-redovalnice tudi po razvezi…

    Ej, nehaj, umiram od smeha… Čeprav je malo žalostno. :)))

  5. alcessa Says:

    Sprašujem se, ali povprečen mulc ne obvlada dovolj računalništva za manjši vdor v e-redovalnico in temu sledeče friziranje ocen v njej…

  6. dr. Onyx Says:

    alcessa, nisi prebrala načina varovanja e-redovalnice. Zadeva je varovana tako, da gre za “kopije” ocen. Sicer sam izraz kopija pri elektronskem poslovanju, kjer je kopija elektronsko podpisanega dokumenta povsem enakovredna originalu (ni moč razločiti med kopijami), ni isto kot pri papirju.

    Sem pa zaščito razumel tako, da ne bodo imeli starši vpogleda v “živo” bazo podatkov, ampak v neko njeno kopijo, kjer se naj ne bi dalo spreminjati ocen, če bi se pa že, pa bo originalna baza ostala nedotaknjena. Samo to pa ne pomeni, da komu ne uspe vdreti v ta sistem in si pridobiti podatke o ocenah učencov in ostale zaznamke.

    Če bi ta tehnologija obstajala ko sem jaz hodil v šolo in sem se imel za povprečnega mulca, bi prej verjetno staršem pokvaril računalnik. Pobrisal certifikat, nastavil blokado dostopa do spletne strani redovalnice, če vse to en bi delovalo pa zažgal računalnik v krušni peči. 🙂

  7. Kašpar Says:

    Se strinjam, zasebnosti ni več nobene.

  8. chef Says:

    Hm. Zanimivo. Moji starši so tudi sto na uro sitnarili. Ker sem bil nadvse problematičen lump in lenuh, so vedno poznali ocene in še to pred internetnim bumom.

    So imeli pa za to bistveno več težav, recimo vsakotedensko oglašanje na govorilnih urah. Ker jaz itak nisem ničesar povedal.

    Jasno je, da s tem nadzorom razen lastne slabe volje in moje vedno večje jeze, niso dosegli absolutno ničesar. NIČESAR!

    Sem komaj čakal na faks, kjer imam končno mir, čeprav bi me lahko tudi zdaj preverjali. Na FDV imamo namreč eno hecno stvar, ki se ji reče elektronski indeks. S poznavanjem vpisne številke in šifre bi lahko tja dostopali tudi starši.

    Seveda jim te številke niti pod razno ne bi zaupal, pa tudi težijo mi ne.

    Bi bilo pa fajn, če bi imeli moji starci možnost e-redovalnice že med časom mojega osnovnega in srednjega šolanja 🙂 Prihranili bi veliko časa, ne pa tudi živcev.

  9. jozica Says:

    e Redovalnica je čisto vredu, vendar se mi zdi , da se preveč oddaljujemo drug od drugega. e Redovalnica nam bo prikrajšala čas in bomo lahko pregledali ocene naših otrok v 5 minutah. V primerjavi z GU bo to bolje in se bomo lahko posvetili otrokom. GU so zelo koristne in so še zmeraj bolj vredu ker se soočimo z učitelji in njihovimi občutki o otrocih

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: