Tržnica

Najprej sem želel napisati samo krajše mnenje o novem spletnem portalu Drugi svet. Samo potem sem ugotovil, da če želim napisati razumljivo mnenje, moram opisati najprej moj pogled na skoraj polovico slovenskega dela svetovnega spleta.

Drugi svet - slovenski blogerski casopis

Kar se tiče novičarskih portalov se mi zdi, da ogromno večino spletnega prometa poberejo uveljavljene medijske hiše s svojimi spletnimi portali kot so 24ur.com, rtvslo.si, dnevnik.si, finance.si, vecer.si in delo.si. Za vse te portale je značilno, da velikim medijskim hišam, ki stojijo v ozadju teh portalov, internet ni ne osnovni in ne edini medij. Spletni portali so samo neka dodana vrednost, morda celo stranski produkt primarne dejavnosti. Televizijske produkcije ali izdaje tiskanih edicij. Morda edina večja izjema je le siol.net, ki pa je največji ponudnik dostopa do svetovnega spleta pri nas.

V prispodobi so zame to veliki nakupovalni centri. Veliki nakupovalni centri delujejo privlačno, urejeno, blago v njih je lepo aranžirano na policah in skrbno izbrano. Povrženi so strogim zakonskim določbam in nadzoru inšpektorjev. Vse blago mora biti znanega izvora in mora imeti označen rok uporabe. Nakupovalne centre vodijo profesionalci, ki skrbijo za ustrezne reklamne prospekte, akcije in komunikacijo z kupcem.

In blogi?

Meni blogi, če uporabim analogijo z zgornjo primerjavo, delujejo kot neka ogromna tržnica. “Ponte Roso” informacijske bižuterije. Boljšjak vsega mogočega od dva dni starih neopranih nogavic, do razglednic, nagačenih koal in kitajskega porcelana.

To ogromno nepregledno tržnico v mikro svetu sestavljajo branjevke oziroma prodajalci informacijske bižuterije, vsak s svojim štantom. Recimo jim blogerji. Ena od značilnosti te tržnice oziroma boljšjaka je, da ni v ozadju nekega dedeja ali deohohoja, ki bi bdel nad celostno podobo in resno upravljal z tržnico.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da veliki nakupovalni centri celo prispevajo štante za tržnico brezplačno, kar samo pomeni, da tega boljšjaka nihče od velikih ne jemlje kot neko konkurenco.

Prodajalci informacijske bižuterije, blogerji, se ločijo že na prvi pogled po barvah svojega štanta. Rumeni štanti Siola, zeleni štanti Dnevnika in oranžno beli Večera, ki na tej tržnici tvorijo neko logično zaključeno celoto oziroma povezano spletno skupnost. In da ne pozabim še tistih na začasnem delu v tujini. Gasterbajterjev na Bloggerju.

Če pogledaš na tržnico od zunaj izgleda precej živahna. Vendar je lahko ta pogled varljiv, ker večino prometa na tržnici ustvarjajo prodajalci, ki hodijo eden drugemu gledati, kaj so ta dan prinesli svežega na štant. Skratka navidezni promet generira predvsem neka notranja inercija. Občasno na tržnico sicer pridejo naključni obiskovalci, vendar večinoma gre za spletne turiste, ki so preprosto zašli ali pa so bili napačno usmerjeni. Med povprečnim opazovalcem dogajanja velja celo prepričanje, da na tržnici kradejo. Kradejo dragoceni čas. Mnogim se zdijo branjevke preveč vsiljive, kot recimo če hodiš po tržnici v BTCju, ko to vsi prodajalci ogovarjajo “želite?”, “kupite prosim”, “zelo ugodno”, “prosim če me kdo klikne”. Če kdo slučajno na tržnico zaide, potem po nekaj sekundah, ko ugotovi da je zašel, urno oddrvi proč oziroma zapre brskalnik, da se ne bi še nalezel kakšnega triperja ali kapavice. Se pa res med štanti radi motajo nekoliko okajeni posamezniki, ki se radi zamotijo v pogovor z prodajalcem na štantu. Čeprav ima prodajalec razstavljeno samo staro čajno žličko svoje babice, pa se lahko razvije zelo doooolga debata, ki gladko preseže magično mejo tristo komentarjev.

Morda celo velja v javnosti neko prepričanje, da se da na tržnici dobiti vse od zarjavele šivanke do pogonskega zgloba lokomotive iz začetka stoletja. Samo večina se boji zgolj pomisliti na iskanje želenega po nekaj tisoč štantih, kjer leži razmetano na kupu vse. Rabljen volnen plašč, gorsko kolo, doma pridela paradižnik z dvema glavama, bučno olje iz krompirja ali verižica iz rdečih tihomorskih koral.

Nekateri tehnično naprednejši prodajalci informacijske bižuterije so zato iznašli način, kako na videz povsem kaotičnemu stanju dahniti občutek urejenosti. Iznašli so informacijske table, kot se uporabljajo na letališčih, večjih železniških postajah ali recimo Wall Streetu. Te table so namestili na vhodu na tržnico in prikazujejo eden za drugim artikle, ki so jih prodajalci na novo prinesle na štante. Bloger pod zaporedno številko 2856 ob 10:24:12 objavil sliko plevela na vrtu, bloger pod zaporedno številko 8510 ob 10:25:40 objavil kratek esej o skritem pomenu človekovega bivanja, bloger pod zaporedno številko 10 ob 10:26:40 razvil tezo o sedečkah. In ti napisi letijo z hitrostjo recimo nekaj deset na uro v upanju, da bo naključni mimoidoči našel kaj zase in si še na lastne oči pogledal razstavljeni eksponat. Pa si večina ne, ker še preden zagleda to tablo zbeži stran.

Tu bi lahko razvil še tezo o zeleni mafiji, ki pokriva posamezno področje na tržnici, pa primerjava ne bi bila ustrezna. Dejstvo pa je, da se hote ali nehote prodajalci združujejo na podlagi barve štanta in ustvarijo nek krog, ki si gleda eden drugemu razstavljeno blago in spregovori kakšno besedo, da hitreje mine čas ali pa da branjevka na štantu iste barve dobi občutek, da razstavljeno kislo zelje ni ostalo neopaženo. In fotografirano iz zraka tržnica izgleda precej Siolovo rumeno.

Običajne tržnice, ki so se specializirale na sadje in zelenjavo, ki se resda lahko dobi tudi v velikih nakupovalnih centri, so se prilagodile tržišču tako, da poizkušajo kupca prepričati, kje so konkurenčne prednosti. Doma pridelana sveža zelenjava, ekološka pridelava, kjer se koleradske hrošče pobija z roko in ne industrijskim pantakanom in kjer zemljo okopavajo marljive človeške roke in ne brezosebni stroji. Samo takšna taktika je na blogerskem boljšjaku težko uspešna, ker tu ne gre za neko ozko tržno nišo, pa čeprav je res večino artiklov oziroma zapisov na blogih pridelanih doma. Domače torej. Od ljudi za ljudi in morda se bi lahko marsikdo poistovetil z napisanim na blogu.

Nekateri prodajalci na tržnici se znajdejo celo tako, da kupujejo blago (članke) v velikih nakupovalnih centrih (na medijskih portalih), jih malenkostno priredijo, dodajo kakšno lastno opombo in postavijo direktno na štant kot lastno robo. Večina to početje ne odobrava, ker negira smisel obstoja tržnice imenovane blogosfera.

In sedaj nazaj k Drugemu svetu.

Samo ime me spominja v obrisih na Second Life. Ni nek višek izvirnosti in ni tako zanič, da bi mi ogledovanje portala preprečevalo že samo napačno izbrano ime.

Oblika portala sledi klasičnim novičarskim portalom, kjer so informacije razdeljene po kategorijah. V tem primeru gre za blogerske prispevke, ki jih uredniški odbor portala prebere in odbere, ter s kratkim opisom pospremljene uvrsti v eno izmed kategorij. Bralec si lahko potem originalno vsebino prebere na izvornem mestu prek spletne povezave. To se mi zdi dobra rešitev, ker verjetno zadeva ni sporna s stališča avtorskih pravic. Ob strani še obvezna mala anketa, kaj si mislim o Sabini Obolnar ki trdi, da blogerji nimajo lastnega življenja. Težko rečem karkoli, ker nimam lastnega življenja in dame žal ne poznam, je pa verjetno zelo pametna, če so ji zaupali delovno mesto urednice. Ne bi si pa upal soditi kar tako na pamet. Desno zgoraj je še predstavitev enega izmed teh nesrečnikov brez lastnega življenja po mnenju Alenke Obolnar in zadeva se skoraj konča.

Plus obvezni iskalnik, da ne pozabim, ki pa je danes privzeto že skoraj na vsakem spletnem mestu kamor prideš in pa možnost kreiranja bloga, ki po v trenutni izvedbi podpira samo eDnevnik. Morda celo namerno?

Tehnično imam občutek, da zadeva še ne deluje optimalno in zdi se mi, da so odzivni časi predolgi. Kakšna optimizacija, morda dodaten procesor ali pomnilnik v strežnik, če ne bo šlo drugače pa vsaj megaibtni vod v internet. Poleg tega občasno dobiš namesto željene strani suhoparno sporočilo “Can’t connect! Too many connections”. Čeprav sporočilo samo ni napačno, ker daje vtis strahotnega navala kot ob odprtju novih supermarketov.

Sam priznam, da se kar malo “feel’s good”, ko sem zagledal v rubriki Politika in družba tudi moj prispevek o Antikolumnizmu ter urednikom portala ni ušla niti moja otroška impresija Henrya Millerja, kar samo pomeni, da so članek prebrali do konca. To pa pri pisanju bloga vsaj zame veliko šteje.

Če bi v maniri začetka kapitalizma avtorji oziroma uredniki portala prišli z natisnjenimi delnicami za finančno injekcijo ideji, sam nekega večjega zneska po videnem ne bi upal vložiti. Preprosto zato, ker imam občutek, da tudi avtorji ne verjamejo povsem v uspeh zamisli in prvi korak se mi zdi zelo boječ.

Na internetu sicer obstajata po moje dva modela, kako začeti spletno poslovanje. Prvi je ta, da začneš minimalistično in če se zadeva potem prime, širiš poslovanje. Večinoma se žal ne in zadevo čez čas zapreš. In maksimalistični, kar pomeni da brezpogojno verjameš v svojo idejo, se zadolžiš in prideš na splet s spektaklom in ognjemetom za oblizniti prste. Če je ideja dobra, si hiter in uspešen postaneš lahko Google ali Amazon. Če ni zadevo ali zapreš, še bolj verjetno pa te kupi nekdo drug, ki v idejo tudi verjame.

Iz tega kar sem videl do sedaj ne vem zanesljivo, komu je portal namenjen.

Če je namenjen samo blogerjem, prodajalcem informacijske bižuterije in želi biti portal neka krovna organizacija ali celo blogerski sindikat se mi zdi, da trenutno to še ni, ker ni na portalu še ničesar takšnega, kar bi lahko masovno pritegnilo blogerje. Ni razpisanih natečajev za najlepšo fotografijo na temo poletja in ni natečaja za najlepšo črtico ali krajše prozno delo meseca avgusta. Ni izbora najlepše blogerke in ni razpisanega blogerskega tekmovanja v odbojki na mivki ali streljanju z mojim samostrelom. Kakor tudi ni neke moderacije v smislu “Govori vam Big Bother…”. Poleg tega bi težko nek tak portal čez noč razbil ustaljene vrtičke, celostno zaokrožene skupnosti kot je recimo Blogos.

Če je namenjen temu, da bi to blogersko tržnico prikazal mimoidočim v lepši in preglednejši luči, potem je vsekakor prvi pol korak k temu cilju storjen. Samo še vedno imam občutek, da trenutno še ni neke dodane vrednosti. Lahko bi recimo portal organiziral občasno kako okroglo mizo na aktualno temo, povabil nekaj uglednih gostov in nekaj blogerjev ter vse skupaj v živo prenašal na spletu. Nekaj o čemer bi tudi ostali mediji poročali in bi portal postal razpoznaven kot recimo portal vest.si po psu CENZURA. Lahko bi bil portal pobudnik raznih akcij, podpisovanja peticij, skratka bi se družbeno angažiral in moderiral blogosfero. Bistvo pa seveda pritegniti naključnega spletnega deskarja ob izjemno hudi konkurenci velikih medijskih hiš.

Nekdo je zapisal, da so blogi na gaussovi krivulji prišli že čez maksimum in da smo sedaj že na poti navzdol. Morda celo pod vtisom padanja števila lastnih bralcev, ki pa je lahko varljiv, ker se ponudba hitro veča. Jaz ne vidim, da bi število blogov padalo ali celo limitiralo proti nič. Samo povečuje se iz dneva v dan in po obdobju eksponetne rasti bo verjetno prišlo samo obdobje zdrave rasti, ko bo pomembno tudi kaj pišeš, ne samo gola prisotnost na spletu. Vendar tu manjka nek moment, ki se mu reče motiv. Ali pa recimo kar direktno denar, ki mnogim prodornim blogerjem v tujini omogoča vsaj postranski zaslužek.

Za konec lahko samo rečem, da vse ideje na internetu podpiram, če so v skladu z zakoni, moralnimi normami in spoštujejo avtorske pravice. Internet je živa glina, ki jo vsi mi gnetemo, tlačimo, mečkamo in oblikujemo. Kaj bo nastalo iz tega čez pet ali deset let ne vemo. Morda bo naslednji pomembni moment v evoluciji svetovnega spleta elektronski papir, na katerega boš enostavno prenesel željene vsebine in potem bral na avtobusu, podzemni železnici ali v parku.

Smo pa sestavni del morda največje nenasilne revolucije v zgodovini civilizacije.

Informacijske revolucije.

OCENA:
Pozitivno mnenje z zadržkom

Povezane teme:
Nova zvezda v blogosferi
Drugi svet – prvi blogerski časopis

Advertisements

7 komentarjev to “Tržnica”

  1. Človek Says:

    Idejo združevanja ˝blogov˝, ki so nam pri ˝duši˝, smo dejansko pričeli že dolgo časa nazaj, vendar glavna aktivistka Zloba še ni uspela realizirati rečenega. 🙂 Malce zmanjkuje časa sedaj čez poletje… Mogoče pa dejansko ni še čas in bo treba počakati, da se ta ˝hype˝okoli zaslužkarstva z blogi poleže… Kar se tiče drugega sveta… še en direkt, ki bo služil n račun drugih… ti a so te kaj vprašali za dovoljenje za objavo?

  2. Človek Says:

    Saj res, drugače p dobra primerjava blogov in tržnice 😉

  3. chef Says:

    Bravo, primerjava blogosfere s tržnico je odlična 🙂

  4. dronyx Says:

    Jaz najprej ne verjamem, da se bosta na začetku cedila med in mleko. Tako enostavno zasluškarstvo na spletu vendarle ni. Če jim bo res uspelo in bodo čez čas prišli zaslužki pa upajmo da bo za blogerje samo dobro, ker bo končno morda prišel kdo v to sceno z nekaj denarja, kar bi bil lahko kvalitetni preskok k vsaj delnem polprofesionalizmu. In v tistem trenutku se bodo novinarji še bolj počutili ogrožene.

    Sicer pa moji prispevki nimajo neke avtorske zaščite razen Zb(i)rke misli, ki je upam pod zaščito Creative commons in pričakujem, da se ne zlorablja za komercialne namene. Za vse ostalo pa me v bistvu ne moti, če kdo objavi povzetek in link na prispevek. Moj edini motiv trenutno je sem pa tja kakšen klik.

  5. Človek Says:

    Ne ne, nisem mislil, da se bo takoj cedilo mleko, ampak v dokaj kratkem času pa lahko z oglasnimi pasicami (portal je že tako zastavljen), lahko pridobijo marsikaj. Z minimalnim vložkom, oz z delom drugih… In to so po možnosti še ljudje, ki ne blogajo… Kar se pa tiče novinarstva v SLO, pa itak nima smisla zgubljati besed, saj vemo, da tudi za ˝resne˝ časopise pišejo ljudje, ki s to stroko nimajo ničesar skupnega. Poznam kar nekaj takšnih oseb, nekateri imajo celo osnovnošolsko izobrazbo, da ne govorim o tem, da bi kdaj prebrali knjigo ali dve. Poznajo pa tega ali onega… Tako, da sam jemjlem že dolgo časa marsikateri blog, kot bolj verodostojen vir informacij in slogovno boljše pisanje…

  6. dronyx Says:

    Kar se tiče novinarjev verjetno tudi medijske hiše varčujejo in za lažja dela najamejo študente ali pač kogarkoli s ceste, ki je pripravljen pisati za malo denarja. Saj običajni trač prispevek o Poš Spice ni problem napisati. Prebereš tri zapise v angleščini in četrtega potem napišeš sam v slovenščini. Včasih ko ni bilo interneta je bilo to morda še umetnost, danes je trivialno lahko tudi za polpismenega študenta, zato pa je tudi toliko časopisov na trgu. Dobesedno poplava.

    Me pa zanima v zvezi z Drugim svetom, če kdo ve, kako uspeva recimo vest.si ali Požareport, ki se prodajajo zastonj samo na spletu. Po moje tole z animiranimi gifi in pasicami ni ravno da dol padeš. Vsaj ne pri nas.

  7. Človek Says:

    Hehe, saj ravno za to gre… V tem je problem… Zato sem pa rekel – resni časopisi… Ne pišejo zgolj člankov o Spajs Girlicah… 😉 Kar se pa tiče Vesti.. ne vem zagotovo, vendar mislim, da še ne dosega neke ˝kvote ˝ ki bi bila zanimiva za oglaševalce… Kolikor sem seznanjen imajo kar nekateri blogerji večji dnevni obisk kot Vest sama… Seveda pa Vest sama ni dovolj marketinško usmerjena (ne vem ali namerno ali ne, glede na Jonasova pripovedovanja, se ne želijo kar tako prodati…) Za Požarja pa sumim, da imajo v ozadju drugačno trženjsko taktiko… Kolikor mi je znano je že za sam štart projekta dobil dokaj veliko denarja, glede na vsebino, pa sklepam , da gre za kompenzacijsko oglaševanje (skozi prikrito oglaševanje v objavah), za kakšno drugo storitev… Seveda imajo tudi ˝javne˝ oglaševalce, kot je Siol, ampak, kot pravim gre verjetno za kompenzacijo… Sami gifi in pasice niti niso zanemarljiv dohodek, problem se bolj pojavlja pri izbiri izvajalca in načinu izvedbe samega oglasa… Zato sam raje vedno gleda, kako so se lotilo gverilskega marketinga, ki pa ga je izredno lahko zaznati, če si malce pozoren…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: