Stalno prebivališče

Nekatere reči jemljemo v življenju kot samoumevne in meni je recimo samoumevno, da ima človek neko stalno prebivališče. Naslov, kamor prihaja osebna pošta, opomini za neplačane položnice in počitniške razglednice. Ko te nekdo vpraša kje si doma, mu lahko brez zadrege odgovoriš. Poveš ulico, kraj, hišno številko, nadstropje v bloku, naprej po hodniku pa levo in druga vrata. Tam kjer piše Novakovi. Naslov, ki ga imaš zapisanega na dokumentih, osebni izkaznici, potnem listu … Nek košček na tem malem planetku, kjer je na razpolago 150 milijonov kvadratnih kilometrov kopnega in za katerega lahko rečeš da je tvoj in je na njem dovolj prostora, da lahko postaviš pisemski nabiralnik, morda zapičiš zastavico ali označiš teritorij z lastnim urinom.

In tudi to ni samoumevno.

Če nisi te sreče, da si lastnik stanovanja, potem si odvisen od milosti drugih. Če najameš neko malo podstrešno luknjo, ki je bila nazadnje prepleskana še za časa avstroogerske in za katero daš lastniku na roko vsak mesec dva everska stotaka in mu v zahvalo, ker te je velikodušno sprejel pod streho, včasih še zdrgneš avto, pomiješ posodo ali potešiš ženo, potem potrebuješ njegovo pisno soglasje, da prideš vsaj do naslova začasnega prebivališča, kje je od tu šele naslov stalnega prebivališča. In kdo je tako nor, da ti bo dal pisno soglasje, ko te gosti vendar na črno brez najemne pogodbe. Denarja za pravi najem pa nimaš.

Pa recimo da ti je bila konstalacija zvezd ob rojstvu naklonjena, da je bila Luna v Malem medvedu, Sonce v Kozorgu in se nisi rodil ponoči. Imaš solidne dohodke, da si lahko privoščiš pravi najem, takšen s podpisano dolgoročno pogodbo, ki ti zagotavlja, da ne bo potrebno čez noč pakirati kovčkov in iskati na hitro selitvenega servisa, ampak boš lahko daljše obdobje preživel na istem naslovu. Še v tem primeru brez pisnega soglasja lastnika ni govora o stalnem prebivališču.

Ko ostariš, ko te leta potisnejo bližje k tlom in nisi več sam sposoben skrbeti zase, potem prodaš težko prigarano stanovanje in greš v dom za ostarele, kjer te negovalka, rodom iz Bihaća, vsako jutro zmerja, ker ne moreš sam pogoltniti obilne porcije tablet, ampak jo kličeš na pomoč, ko je ravno na jutranji kavici in čiku. Toda domovi za ostarele nočejo, da ima kdorkoli prijavljeno stalno prebivališče na njihovem naslovu. Saj to vendar ne bo za stalno. Brez njihovega soglasja pa ne gre. Če želiš imeti naslov stalnega prebivališča tudi na stara leta, potrebuješ svojce, ki te prijavijo pri sebi in potem te detektivi Ministrstva za javno upravo ujamejo, ker goljufaš pri povračilu potnih stroškov. Če si seveda v jeseni življenja, ko se stežka premikaš s pomočjo leskove palice in ko se že bližaš devetdesetim letom življenja sploh še sposoben delati.

Ne, nič v tem življenju ni samoumevnega.

Zato bom današnji dan posvetil temu, da bom v mislih ob meditaciji v položaju “Lotusovega cveta” z vsemi tistimi nesrečniki, ki nimajo stalnega prebivališča.

Na modrem planetu, kjer je na razpolago za stalno prebivališče 150 milijonov kvadratnih kilometrov kopnega.

pogosta vprašanja

Advertisements

6 komentarjev to “Stalno prebivališče”

  1. zloba Says:

    he … tole s stalnim prebivališčem je cela jeba … preverjeno. moje je zadnjih 10 let vsaj 100 kilometrov od dejanskega kraja bivanja in glede na slovensko birokracijo, razmere na stanovanjskem področju pa … pogled v denarnico … bo tako še nekaj časa ostalo. in še naprej me bodo za ušesa vlekli – dacarji, dohtarji, šefi pa mama … k mora vse papirje zame urejat;)

  2. Imam Idejo Says:

    Jeba tudi pri meni… Sej sm se znajdu, tko da mi ni težko, ampak stalnega naslova ni.
    P.S. Dr., moj glas na volitvah imaš!
    Lp

  3. kekez Says:

    Meni se zdi, da še preveč stvari jemljemo kot samoumevne. Zakaj je samoumevno, da ima človek sploh ime, priimek, naslov, narodnost, državljanstvo, osebne dokumente…?

    Veliko časa sem nalašč hodil po svetu brez konvencionalnih osebnih dokumentov. Pa prideš v banko, osebno – nimam, potni list – nimam, potem pa ne morete v naši banki ničesar opraviti. 😦

    Po zakonu moraš imeti en dokument. Jaz imam dovoljenje za VHF postajo 🙂
    Ima sliko, osnovne osebne podatke in izdano od ministrstva za promet RS.

    Pridem na volitve in en od dveh tistih upokojenih evidentičarjev me takoj žicne za osebno. Nimam! Mu dam vozniško in poslušam njun pogovor, poglej če gor piše številka osebne 🙂 Pa nimam osebne ljudje božji, pomeni, da niti številke ni nikjer. Ne obstaja!

    Nekoč sem poslušal smučarski komentar. Bila je ena ameriška smučarka, Pikabu Street. Do 4 leta starosti ni imela imena. Starši ji ga niso podelili, potem so ji končno ga, ko je rabila potni list.
    Pri nas novorojencu MORAŠ dati ime. Če ne, ga pač določi center za socialno delo. Me zanima, če je že bil kakšen primer.
    Priimek se podrazumeva, da je po očetu. Zakaj? V zakonu piše, da ima lahko vsak državljan do 2 priimka ne glede na starše.
    Imam znance, kjer imajo otroci drugačen priimek in v strahu vedno nosi s sabo rojstne liste, ker so jim nekoč na meji hoteli policaji zapleniti otroke. A če je isti priimek je pa to samoumeven dokaz o starševstvu?

    Nekoč je šel sodelavec s poslovno partnerko iz drugega podjetja na službeno pot. Slučajno imata isti priimek. V tistem mestu se je zapletlo s hotelom, ker so ju hoteli dati v isto sobo. Že pri rezervaciji je nastal zaplet, saj so jima rezervirali samo eno (zaradi enakega priimka in istega podjetja – plačnika) in potem nobena druga ni bila več prosta… 🙂

    Predolgo …, očitno bom moral začeti svoj blog.

  4. dr. Onyx Says:

    @Kekez hvala za navdih za dobro idejo. Vsaj upam da je dobra. Otroku daš ob rojstvu začasno ime, potem ko se sam zaveda svojih dejanj pa si stalnega lahko izbere po želji. Sam nimam več osebne že dolgo. Izgubil in preklical. Ugotovil sem, da je osebna dokument brez veze. Za ven imam potni list, sicer kažem vozniško.

  5. feniks Says:

    Govori se o dokumentu, ki bo vse: vozniška, osebna, potni list, plačilna kartica… . Hm, kar se pa imen tiče pa ga itak lahko spremeniš, če želiš tako, da je vsako ime pravzaprav začasno, če… . Glede tega, da nas evidentirajo in štejejo; mogoče je res včasih zoprn občutek, mi je pa še bolj zoprno kadar berem o kom, ki so ga našli mrtvega po daljšem času, pogrešal ga pa ni nihče. Imel sem asocialnega soseda, takoj naslednja vrata, niti smrdelo ni iz stanovanja. Konec človeka nevreden družbe.

  6. rockstar1707 Says:

    Tole s samo enim dokumentom, ki bi nadomestil vse, se meni zdi super ideja. Z eno malo napako (ki se pa najbrz ne tice vseh ljudi). Jaz namrec “zelo rad” izgubljam stvari (sem pac pozabljiv itd.). In kaj se potem zgodi, ce izgubim tale multifunkcijski dokument? Najbrz sploh ne obstajam vec…

    Stalno prebivalisce…. Ja, hvala bogu se je zadeva malenkost poenostavila s tole elektroniko, tako da se vsaj nekatere stvari lahko denimo poskenirajo in posljejo (poloznice itd.). Samo vsega se pa tudi ne da. In potem clovek lovi vikende, da lahko kaj dobi na posti itd., ker te pac med tednom ni na naslovu stalnega prebivalisca. Zoprno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: