Antikolumnizem

Med pisci kolumn se opazno širi val nelagodja. Nelagodja, ki ga očitno povzroča na videz nedolžna filozofija spleta 2.0. Vrstijo se pozivi piscem po forumih in komentatorjem člankov na spletu, da naj se umaknejo v zasebnost svojih blogov. Seveda v upanju, da jih potem ne bo nihče več bral in da njihov vpliv ne bo več tako velik. Nekateri kolumnisti so šli v tej svoji ofenzivi proti filozofiji odprte in svobodno misleče družbe na spletu celo tako daleč, da pozivajo spletne komentatorje k nekakšni spravi, samocenzuri, uporabi plastičnih nabojev namesto biološkega in kemičnega orožja. V vrstah kolumnistov je čutiti strah, ki nakazuje šibkost.

Samo kaj v tem sami res ne opazijo nikakršne refleksije? Nastavljenega sferičnega ogledala. Ali so kolumnisti povsem izgubili stik z tlemi in niti niso več razumsko sposobni prebrati svojih del, za katere so ponavadi tudi solidno plačani, medtem ko večina spletnih komentatorjev to počne iz čistega užitka? Ali ne vidijo nobene stične točke ali vsaj šibke podobnosti med prvo vrsto jurišnikov, ki javno masturbira po forumih in portalih ter njihovim lastnim zavzemanjem za splošno družbeno razsvetljenje prek kolumn?

Marsikatero kolumno tudi sam preberem. In velikokrat dobim občutek, da pisec kolumne izhaja iz stališča, da mu je poznana absolutna resnica in bi rad to globoko skrivnost delil še z nami, bralci. V pravi kolumni, ki dobro zadane, so skrajno nezaželene besedne kot so “jaz mislim”, “po mojem mnenju” (nemško morda lepše meiner meinnung nach), “verjetno”, “domnevam” in kar je še podobnega v zakladnici jezika, ki nakazuje na šibkost pisca. Pisec bi s tem dal bralcu vedeti, da zares ne ve vsega, o čemer piše.

In zakaj bi potem bralec prebiral nekoga, ki je podobno zmotljiv kot on sam?

Kolumnisti imajo moč in tega se politiki še najbolj zavedajo in občutijo na svoji koži. Kolumnisti nas lahko prepričajo v karkoli, ker so ravno zaradi pozicije absolutne resnice prepričljivi. Nekakšno nasprotje politikov, ki so mimogrede njihovi najljubši glinasti golobi, kjer gre vedno za absolutno laž.

Pisci kolumen spretno skrbijo za to, da so razumljivi za povprečnega bralca, hkrati pa začinijo besedilo s kakšno latinsko mislijo, francosko frazo, kitajsko modrostjo ali pa preprosto v besedilo vstavijo na pravo mesto neko “sentenco, ki jo navržeš, zato da bi zasijala iz besedila kakor zlat nuget iz rečnega šodra” če citiram pisatelja Gradišnika po Dnevniku. Ta začimba je potem tista, ki poleg pozicije absolutne resnice bralca prepriča, da je avtor intelektualec, ki mu gre verjeti in zaupati na besedo.

Recimo kolumnist bi zapisal: “Minister je pripravil zakon, ki ima okus po palcu dva dni starega mrliča.”

Zveni modro. Seveda. Zveni kot plagiat? Za večino ne. Kdo pa bi se spomnil, da se je nekoč že Henryu Millerju v njegovem Rakovem povratniku zapisalo, da je imelo maslo okus po palcu dva dni starega mrliča? Kako naj povprečni bralec, ki je nazadnje prebral Cankarjeve Hlapce v osnovni šoli ve, da avtor kolumne črpa iz bogate svetovne literarne zakladnice vezno tkivo, ki zmeša rečni prod v malto, pa še to je priredba Gradišnikovega zlatega nugeta iz rečnega šodra.

Sam zaradi vsega povedanega podpiram ANTIKOLUMNIZEM. Gibanje, ki ima za cilj, da je vsakemu polnoletnemu državlajnu omogočeno, da lahko piše antikolumne, ki so široko odprte za komentarje in različna mnenja. In ne delam si utvar, da je ta prispevek prva zapisana antikolumna vseh časov, ker me je nek tip baje prehitel.

Bonus brezplačno besedilo.

Z Henryem Millerjem sva se prvič srečala v drugem razredu osnovne šole. Neverjetno. Vem. Nek sošolec je odkril, da naj bi obstajala v naši šolski knjižnici neka knjiga, ki naj bi bila čista pornografija. Nage ženske in fuk. Sedaj se ne spomnim ali je šlo za Rakov povratnik ali kako drugo delo, vem da je bil Henry Miller. In takrat je veljalo za junaštvo, če si šel do simpatične knjižničarke in si to delo izposodil brez da bi zardel.

Meni je skoraj uspelo, a izposodil sem si knjigo kljub temu. Potem sem jo zjutraj nekaj časa nosil k verouku, ki smo ga imeli v bivši konjušnici in jo na kolenih na skrivaj prebiral, medtem ko je katehetinja razpredala o velikih temah krščanske tradicije in pomena žrtvovanja. V bistvu ne prebiral, samo listal sem in se delal da jo berem. Se mi je pa zdelo ultra uporniško to početi med veroukom.

Pa sem kljub temu dobil vse zakramente, ki sem se jim kasneje odrekel. Rakov povratnik sem kupil lani poleg nekega časopisa za drobiž. Še vedno pretežak zame kljub letom, ki so medtem minila. In pornografije od nikjer. Samo kako hudiča je Henry Miller poznal okus palca dva dni starega mrliča?

Nekoč je vrste intelektualcev neusmiljeno redčila jetika in tuberkuloza.

Kaj pa danes?

Advertisements

3 komentarji to “Antikolumnizem”

  1. london Says:

    Bravo za tole!!!

  2. ZigaK Says:

    Genialno :mrgreen:

  3. nika Says:

    Hahaha! Super! Izražam vso svojo moralno podporo antikolumnizmu! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: