Nina Osenar kot Malena

Statistika ne pozna milosti in pred njo nima smisla bežati. V obdobju zadnje pol leta od začetka pisanja bloga analiza pokaže, da je kljub prek 300 objavljenim prispevkom daleč najbolj obiskana stran »Z Nino Osenar se igra Ronaldinho«. Samo ta stran je bila mišljena kot šala, poizkus, past nastavljena spletnemu iskalniku brez kakršnekoli vsebine.

Če odštejem nekaj strani, ki so bile objavljene na Siolovem portalu in imajo razumljivo nekoliko več klikov, potem seštevek klikov na vseh ostalih tristo in nekaj strani ne dosežejo niti približno obiska strani, kjer je bila omenjena Nina Osenar. To pa je podatek, kjer bi se moral vprašati, kaj sploh še počnem in ali ima smisel pisati o čemerkoli? O čemerkoli, kar ni Nina Osenar?

Moj osnovni namen sicer ni pisanje za širše množice, ki bi jih lahko navduševala moja veščina pisanja, ampak poskušam na tak način obuditi povsem zakrnele sposobnosti jasnega izražanja. Pa še tu beseda zakrnele ni na mestu, ker se ta veščina pri meni ni nikdar zares razvila. Kar ni razvito pa po definiciji ne more zakrneti. Verjetno je to pogojeno delno z genetskimi predispozicijami, socialnim okoljem v katerem sem odraščal, predvsem tu mislim nerazumevajoči sosedi, pogosti izpadi električne energije in redukcije bencina po sistemu par-nepar za časa pokojne Jugoslavije ter nenazadnje sistemom izobraževanja, ki temelji na učenju dosežkov drugih, namesto na razvoju lastne kreativnosti.

Pa to niti ni bistvo tega prispevka.

Bistvo je Nina Osenar, trenutno najbolj iskan objekt poželenja in sexualni idol daleč naokoli.

Da bi pojasnil fenomen Nine Osenar si ne delam utvar. To je delo za prihodnje rodove filozofskih antropologov, ki bodo imeli takrat verjetno že močnejša orodja za preučevanje in seciranje podobnih družbenih pojavov. Želel pa bi samo odpreti oči manažerju Nine Osenar in se morda niti ne zaveda svoje odgovornosti.

Če povem slikovito je Nina Osenar trenutno kot razbeljeno muransko steklo, pripravljeno za oblikovanje. Na koncu steklopihaške cevke pa mojster, ki mora v nekaj trenutkih, ko se steklo ohlaja, s spretnimi potezami oblikovati konjička, slončka ali kakšno drugo malenkost. V mojstrovi delavnice se gnete kopica občudovalcev, ki željno pričakuje končni rezultat in bo pripravljena kupiti karkoli bo že prišlo izpod mojstrovih rok, če le ne bo spet samo ohlajena steklena masa. In steklopihaški mojster ima problem.

Steklo se ohlaja in oblikovanje bo čedalje težje.

Poizkus Nine Osenar kot voditeljice reasničnostnega šova je po moje izpadel zgolj povprečno, saj si večina razen dokaj posrečene krilatice »nasveti za šooping« in nekaj smešnih izpadov, ki so jih morali prekinit z reklamnimi sporočili, ni zapomnila ničesar omembe vrednega.

Njenega prvega glasbenega singla »Moment like this« si ne upam niti komentirati, da ne bo kdo preveč užaljen. Pesem, ki se začne kot »I am a rich bitch« in to pevka potem v pesmi še neprestano ponavlja, je morda primerna za ostarelo pop ikono tipa Madonna, ki še vedno z lahkoto napolni Londonski Wembley stadion nekaj dni zapored in si takšen mimostrel lahko privošči brez posledic. V tolažbo lahko samo rečem, da je obstajala še slabša možnost za udarni refren prvenca. »I am smart ass«. Brez nedoločnika. Na srečo je bila v tem primeru izbrana druga najslabša.

Samo to je preteklost.

Nina Osenar ima po moje potencial male slovenske Merilyn Monroe minus uspavalne tablete in minus Kennedy, ker takega politika pri nas preprosto ni. In morda bi veljalo poizkusiti z Nino še na filmskem področju.

Vprašanje na mestu sicer je, ali je nadaljevanje kariere na filmskem področju za Nino sploh smiselno pri naši filmski produkciji. Povprečen slovenski film si v kinematografu ogleda optimistično 400 obiskovalcev, od tega jih je 200 filmskih kritikov, 100 članov filmske ekipe kot so lučkarji, montažerji, snemalci zvoka in kamermani, ki dobijo delovno knjižico če ne pridejo v lastni režiji na premiero in kupijo karto iz lastnega žepa, pri čemer ne pride v poštev niti možnost unovčitve bonov, ki jih dobijo namesto plačila. Ostali gledalci so pomotoma kupili vstopnico za dvorano 78 namesto 15 ali 10 v kateri igrata Harry Potter in Pirati iz Karibov. In glavna vloga v takem filmu verjetno ni nek vrhunec kariere.

Menim pa, da bi zadeva lahko morda celo uspela ob izbiri primernega režiserja in scenarija filma.

Najprej glede režiserja.

Morda bi sama najprej pomislila na Okorna, ki je baje nekakšen slovenski Guy Ritchie plus dve neobriti pokovki.

Močno odsvetujem.

Videa v režiji Okorna za zgoraj omenjen glasbeni prvenec sicer nisem videl, oziroma nimam potrpljenja da bi ga pogledal do konca v celoti, sem pa videl Tu pa tam in si ne predstavljam filma z Nino Osenar v glavni vlogi, kjer soigralci nosijo trenirke Crvene Zvezde. Edino kar me je v filmu pripravilo do smeha je fenomenalna odjavna špica, kjer so navedeni praktično vsi, ki so se naključno znašli v radiju dvesto kilometrov v okolici, kjer se je film snemal. Morda več ljudi na enem mestu pri nas lahko vidiš samo še v telefonskem imeniku. Upam da je šlo tu za šalo, ker sicer zadeva ni smešna.

Đuro je režiser, ki ga sam osebno najbolj cenim in ki je sposoben narediti gledljiv film, ki ga razume lahko tudi povprečen Slovenec, ki so mu všeč šale o Hasi in Muji. Samo glede na njegov dosedanji filmski portfolio Nine tudi ne vidim v filmu, ki govori o bosancu, ki živi v polsobnem stanovanju na desetih kvadratih in ima tuš kabino postavljeno sredi kuhinje, v prostem času prevaža Irance čez mejo v Italijo, ima stene popackane z ajvarjem in mu pod foteljem ležijo plesnivi čevapčiči ter ga za povrh preživlja še glavna junakinja.

Andrej Košak bi bil morda opcija, vse dokler ne pogledaš njegovega Outsiderja in znamenitega erotičnega prizora, v katerem na zofi leži mrtvo pijano golo dekle, morda gre celo za Manco Dorer v mlajših letih, nisem pa siguren in jo štafetno obdelujejo neki rokerji. Dobro, če bi to posnel recimo Tarantino, bi bil lahko prizor takoj filmska klasika ob boku znamenitega prizora iz Pulp Fiction, kjer homoseksualec z črno masko na obrazu posiljuje samega Bruca Willisa, junaka takšne filmske klasike, kot je Umri pokončno brez oklevanja. Tako pa …

Po dolgotrajnem razmišljanju menim, da je najprimernejši režiser za nalogo Anžlovar, če film Poker vzamem kot samo prehodni trenutek slabosti, ki pa se je ponovil samo še enkrat v primeru Šturbej. Film z Nino Osenar v glavni vlogi mora biti dolgometražna mešanica video spota in reklame, ne pa neka poglobljena študija družbenega dogajanja ali seciranje karakterjev glavnih likov, kjer na koncu ne veš, ali si umrl od dolgčasa ali naravne smrti med filmsko predstavo.

In scenarij.

Tu jaz ne bi odkrival nikakršnega negaziranega mineralnega vrelca. Zadeva je jasna. Posneti je potrebno domači remake filma Malena v katerem je zablestela Monica Bellucci in nekdo bi moral Nini Osenar razložiti, da mora za glavno vlogo pridobiti deset kilogramov, povrniti nazaj nekaj ženskih oblin, pobarvati lase na črno in biti v filmu tiho. Samo to. Ostalo bo naredila že postprodukcija in digitalna obdelava mojstrov, kot so recimo Idustrial light and magic.

https://i0.wp.com/www.casafree.com/modules/xcgal/albums/userpics/14903/normal_Monica_Bellucci.jpg
Foto: casafree.com

Filmsko zgodbo bi postavil v malo Prekmursko mestece sredi vojne vihre leta 1991. Glavna junakinja zbeži iz obleganega glavnega mesta k babici. To je že v bistvu za začetek dovolj. Bujna glavna junakinja postane kino na prostem. V majhni vasici ni moških, ki so večinoma že na frontah oziroma barikadi na Medvedjeku ali začasnem delu v tujini. Ostali so samo starci ter šoloobvezni otroci, ki se spolno prebujajo in doživljajo prve jutranje erekcije in spolne fantazije. Prvih dvajset minut lahko kamera na tračnicah preprosto spremlja glavno junakinjo, kako se sprehodi po edini vaški ulici sredi poletja v lahkotni prozorni oblekici, ki prosojno prepušča svetlobo in izrisuje brezhibno podobo seksualnega angela (nakladam). Vsi jo požirajo, vse se lepi. Ostale ženske izgledajo kot napake bi dejal Marcel Štefančič. Takšnega stavka si jaz ne izmislim tudi če se nekaj dni z glavo zaletavm v zid. Kamera se neprestano vrti okoli nje, kot bi režiser snemal dokumentarec o Michelangelovem Davidu. Pastelne barve z rumenim filtrom na objektivu kamere samo poudarjajo čudovito prekmursko pokrajino, ki jo oblivajo sončni žarki.

Jasno, da ne bodo Prekmurci takoj zavohali dobička naj povem, da bi sam film najraje snemal nekje v Vojvodini, kjer so stroški bistveno nižji in pride recimo cena povprečnega filmskega kosila kot je recimo goveja juha z zličniki ter vampi z polento in mrzlim pivo vsaj dva krat manj kot v kakšni naši Prekmurski vasici. Da o ceni statistov sploh ne razmišljam. Pa še goske bi se lahko uporabilo namesto štorkelj.

Samo to ni moj problem.

In da ne pride komu na misel, da bi se v ozadju tega prizora vrtela skladba skupine Nude »Ti si tok popularna, tvoje joške so zlatarna…« ali nekaj takega, prav tako pa ne pridejo v poštev cenene enovrstičnice v smislu »Glej babi, štorklje. Full dobr.« . Jaz govorim tu vendarle o filmski estetiki.

Da se vrnem k scenariju.

Poanta filma je jasno brhka glavna junakinja in stranska premisa (to ne vem kaj sploh pomeni, morda pa sodi v kontekst in bo izpadlo pametno) je zbujajoči se libido lokalnih fantičev. Zato bi glavno junakinjo sredi filma zaposlil v lokalni osnovni šoli kot učiteljico ker si mi zdi, da se da na tak način elegantno posneti nekaj čudovitih nedolžnih erotičnih prizorov, ki so svetlobna leta daleč od posilstva v Košakovem Outsiderju.

Sam se recimo spomnim iz osnovne šole ko je šla učiteljica geografije na porodniško in smo dobili za zamenjavo gospodično, ki je verjetno komaj končala šolo. Vedno je nosila oprijete majice in kratko krilce ter se kot za nalašč usedla na šolsko mizo poleg moje in prekrižala noge. Takrat začutiš nek občutek, ki ga težko razložim, sploh pa ženskam. Samo pustimo to.

V srednji šoli je bila podoben primer učiteljica splošnega ljudskega upora, ki je prav tako nadomeščala učitelja in je vedno nosila oprijete elastične hlačke, kot jih nosijo ponavadi snažilke, le da pri njih ne pride toliko do izraza postava. Spomnim se, ko nas je pripravljala na prvo streljanje na strelišču z puško. Da bi nazorno pokazala tako imenovani »ležeči stav« je zalegla na mizo v oprijetih hlačkah, levo nogo stegnila in napela mišico, desno pa pokrčila tako, da se je razločno videl razporek med nogami, ki je samo nakazoval, kaj se skriva tam zadaj.

Lahko samo rečem, da so se tipu v prvi vrsti orosila očala. Upravičeno.

No potem smo pa med odmorom, ko je odšla ven v zbornico, vzeli puško in za zabavo merili na mimoidoče po cesti. Jasno brez metkov. Kar pa je že druga zgodba.

Za udarni prizor drugega dela filma sem si zamislil sceno, ko glavna junakinja z oblečenimi bujnimi ženskimi oblinami pride k Muri, da se osveži. Odvrže lahkotno poletno oblekico in se uleže nekam na obrežje. Prizor, ki so ga nazadnje lahko videli bralci neke stare številke Playboya. Potem zopet ključna vloga režiserja, ki jo s kamero boža kot bi jo nosil rahel prekmurski vetrič. Posnetki kot se reče iz roke. Kamera jo spremlja, ko gre z roko prek trebuščka navzdol in morda bi tu v ozadju pa res pridušeno spustili znan Kreslinov napev »Namesto koga roža cveti…« ali pa kaj drugega od Beltinške bande, kar bi se vklopilo v filmsko kuliso z objektom poželenja v fokusu filmskega kadra.

Kako film končati še ne vem.

Ura ko to pišem je pol treh ponoči. Nevihta je mimo, sopara je popustila. Sem preutrujen in grem spat.

Oh Nina, ti si tok popularna…Morda bom kar končal z Nino…

Pa nisem užaljen. Več ko pišem, bolj ugotavljam, da ne smem več pisat. Sam kaj, ko pa tako paše.

Opomba, pozor za poklicne kolumniste.
Odkrivati negazirani mineralni vrelec je avtorska besedna zveza, ki se brez dovoljenja ne sme razmnoževati nespolno, torej z prepisovanjem in lepljenjem. Vsak poizkus bom resno preganjal.

Opomba, pozor za vse ostale.
Če b(l)og obstaja, potem sta mu zares uspeli samo dve stvari. Ena je Monica Bellucci in druga ni Nina Osenar.

 

Advertisements

12 komentarjev to “Nina Osenar kot Malena”

  1. iztokgartner Says:

    Nina kot Monica?
    Dajte no, to ne bi bilo smešno niti v komediji.
    Povedano drugače: če rabiš Monico Bellucci, vse kar lahko dobiš, pa je Nina Osenar, počakaj!

  2. nina osenar Says:

    zanimivo razmisljanje.. sicer je ne bi ravno enacil z monico, ampak dejansko je nina fatalna slovenka.. saj veliko fatalnih zensk pac nimamo.. 🙂

  3. dronyx Says:

    Odmislite vendar Monico Bellucci. Jaz razmišljam o vlogi Nine v filmu s podobno tematiko kot je Malena. Tu se pa podobnost konča. Saj tudi Okorn ni zares Guy Ritchie.

  4. katarina Says:

    z vsem spoštovanjem ,ampak nina niti pol ni tolk ženstvena kot monica. tega, kako se monica giblje med hojo po tistih ulicah, se ne da naučit. to ženska ima al pa nima. in nina nima.

  5. dronyx Says:

    Danes je vse stvar končne digitalne obdelave in denarja. Po moje ob pomoči Industrial light and magic lahko še jaz odigam Bena Hurja.

  6. Centrifuzija Says:

    Oh, og, kandidat. Povsem mimo. Povsem zgrešeno. Prav minus pike si si nabral s tem (ne)razmišljanjem.

  7. dronyx Says:

    @Centrifuzija vaša kritika je tako popolna, da bi svetoval kariero kolumnistke. Se mi pa zdi, da je povprečna ženska, kamor seveda ne štejem na začetku navedene, vedno nekoliko sovražno nastrojena proti piscu, ki omenja Nino Osenar. Naj samo mimogrede povem, da je zame napisati toliko stavkov v enem kosu približno tak mentalni napor, kot je bil za Dostojevskega Idoit in me še dan po podvigu boli glava in jemljem dvojno dozo apavrinov (se mi ne ljubi gledat kako se to napiše).

    Morda še enkrat citat Štefančiča, ki zadene bistvo v glavico pri korenu:
    “Vsi jo požirajo, vse se lepi. Ostale ženske izgledajo kot napake.”

    Če si je to res sam izmislil, je v mojih očeh zrastel do nivoja Kolosa iz Rodosa. Ko prebereš tak genialni stavek je pri meni občutek podoben, kot ko prvič prebereš znamenito Einsteinovo enačbo. Tega se drugič ne da več iznajti. Lahko samo še citiraš. Iz spoštovanja do avtorja.

  8. Centrifuzija Says:

    Dragi kandidat. Že vi ste napisali toooolikoooo preveč besedila na to temo, da se mi ni zdelo vredno (in se mi še vedno ne zdi) razpredati in argumentirati. Do sedaj pa bi lahko že vedeli, da to dvoje zmorem, ako hočem. Pa nočem.

  9. dronyx Says:

    Vsem, ki ste ta prispevek prebrali do konca, se opravičujem. Prvim desetim, ki boste navzkrižno polinkali to stran, sem pripravljen povrniti nastale stroške.

  10. nika Says:

    evo, jst sem povprečna ženska…in se mi zdi napisano super razmišljanje. imam podoben pogled na nino osenar, zdi se mi, da si jo v svojem “scenariju” odlično zajel. Predvsem so mi všeč vsa tista opozorila – kaj ne sme bit v filmu, hehe. Se mi zdi, da so res eni tako alegrični na nino, da niti niso pokapirali, da napisano v bistvu ni ravno neka blazna hvala nine osenar…. pač kako bi iz nine v slovenskih okoliščinah lahko izvlekli največ. a je kdo dal link na tole na njeno stran? ne bi bilo slabo, če bi prebrala…mogoče bi celo znala razumet.

  11. dronyx Says:

    Eden simptomov blogov je, da večina prebira samo besedila, ki niso daljša od dveh stavkov. V primeru da je besedilo daljše, potem preberejo naslov in napišejo 5000 znakov komentarja.

  12. Lublancan78 Says:

    Bravo, vse pohvale tvojim blogom…..res mi je vsec tvoj nacin pisanja…in si eden redkih blogarjev, ki ima dejansko nekaj za povedati…le tako naprej

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: