Zasebnost elektronske pošte

Po mojih izkušnjah je precej zaposlenih prepričanih, da informatiki redno prebirajo elektronsko pošto zaposlenih. Ali za svojo lastno zabavo, ker jim nihče ne pošilja zabavnih sličic in starih vicev, ali pa še bolj verjetno na zahtevo nadrejenih.

Enkrat mi je sodelavka prišla ven z tako idejo in ker sem imel že 365 slab dan v tekočem letu sem ji potem natvezil zgodbico, da imamo na poštnem strežniku nameščen poseben program, ki neprestano spremlja in beleži kdo se s kom dopisuje in na podlagi tega riše grafe in mrežne diagrame tipa “kdo s kom”. Nekakšen “social networking”. In glede na to, kako preplašeno je delovala, bi celo dejal, da je vse skupaj vzela precej zares, ali pa se je samo zbala, da bi za (morebitnega) ljubimca izvedelo preveč ljudi.

Da bi zadevo vzela kot šalo niti nisem pričakoval, ker ji tudi mnogo boljše šale niso bile smešne.

Se mi pa zdi, da tako v javnem sektorju, kot tudi v zasebnih podjetjih, to področje ni pravno urejeno, kar je potem velikokrat povod za razne špekulacije in (neupravičene) strahove. V precej zasebnih podjetji po mojem mnenju sicer velja nekakšno splošno prepričanje, da je službena elektronska pošta last delodajalca, ki je kupil strežnik, kable in računalniški program s svojim denarjem iz lastnega žepa in da z njo lahko počne kar hoče kadar hoče.

Sam nisem pravnik in ne poznam vseh zakonov in pravilnikov od ustave navzdol, ki urejajo to področje. Morda je zanimiva že sama ustavna kategorija “Pravica do zasebnosti”, ki je v komentarju k Ustavi RS opredeljena kot:

1. zasebnost v prostoru, ki se odraža v možnosti posameznika, da je sam, torej ločen od fizične navzočnosti drugih ljudi

2. zasebnost osebnosti, ki se odraža v svobodi misli, opredelitve in izražanja

3. informacijsko zasebnost, ki se odraža v možnosti posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker ne želi, da bi se z njimi drugi seznanili.

vir: široka prostranstva Interneta

Meni se zdi od delodajalca pošteno, da ko mi odpre službeni elektronski naslov na moje osebno ime dobim v podpis tudi pravilnik, kjer je napisano kdo vse ima vpogled v moj poštni predal in s tem tudi dostop do elektronske pošte, ki je lahko povsem zasebne narave. Problem je namreč tudi v tem, da se skoraj ne da preprečiti, da ne bi dobil tudi kakšno zasebno pošto v služben predal. Če mi takega pravilnika ne dajo v podpis in nisem z njim seznanjen ali pa tak pravilnik ne obstaja, potem pričakujem, da v moj služben poštni predal nima razen mene nihče vpogleda oziroma je vpogled možen le na podlagi pisne odredbe sodišča v kazenskem postopku, tako kot to velja recimo za telefonske prisluhe.

Kot plus bi štel, če je v pravilniku tudi navedeno, da me morajo o vsakem vpogledu v moj poštni predal obvestiti. Torej kdo, kdaj, zakaj in do česa je dostopal. Je pa to ponavadi pesek v oči, podobno kot pri uporabi posebnih metod in sredstev, ki jih uporabljata recimo Policija ali Sova. Koga pa so še obvestili, da so mu poslušali telefon ali odpirali pisma? To se po mojem mnenju v zakone napiše samo zato, da izgleda lepše za oko in da razni zagovorniki ustave, kot najvišjega pravnega akta, ne povzdigujejo preveč glasu. Če posebna metoda uspe gre zadeva z kazensko ovadbo na tožilstvo, če ne uspe si pa lepo tiho.

Urška, ne jemlji tega osebno. 🙂

Kar se tiče pošiljanja elektronske pošte iz službenega poštnega predala pa menim, da nihče nima pravice pošiljati pošto pod tujo identiteto, pa četudi je pooblaščeni administrator sistema. Morda le izjemoma ob pisni privolitvi lastnika poštnega predala, ker prejemnik elektronske pošte v takem primeru nima praktičnega načina da na enostaven način preveri, ali gre res za pošiljatelja, kot je naveden v glavi sporočila in lahko na tak način pride do hudih zlorab in zavajanja. Recimo nekdo v mojem imenu pošlje k vragu predsednika države in sem potem jaz ob dobro ime pri predsedniku.

V praksi pride velikokrat do problema, ko je elektronska pošta del nekega poslovnega procesa in bi potrebovalo več ljudi vpogled do takšnih sporočil, če drugega ne vsaj ob bolniških odsotnostih ali dopustih zaposlenega. V takšnih primerih se lahko potem odpre brezosebne poštne predale (recimo v smislu finance@podjetje.si), ki jih lahko uporablja več ljudi in ni problem kršenja pravice do zasebnosti posameznika.

Zanimiv primer pa so tudi razni ponudniki brezplačnih elektronskih poštnih predalov, kot je recimo Google. Vprašanje je, ali Google prebira elektronsko pošto svojih uporabnikov storitve Gmail? Načeloma verjetno ne, saj ima zaposlenih bistveno premalo ljudi za kaj takega. Samo kako pa potem zna prilagoditi oglasna sporočila vsakemu posamezniku? Z indeksiranjem poštnih sporočil.

Kako pa lahko indeksiraš poštna sporočila, če jih ne prebereš?