To je rop

Na dopustu te vedno okradejo. V toplo pivo mešajo mrzlo vodo, prostitutke v resnici niso več device in TV v hotelu ne lovi toliko kanalov, kot piše na prospektu. Verjetno pa ni učinkovitejšega načina da ti uspejo povsem pokvariti dopust, kot je uspel pravi rop ali tatvina. Da ti ukradejo denar, bančne kartice, fotoaparat, mobilni telefon ali potni list.

Različne dežele po svetu so različno rizične in tu mislim da Slovenija sploh ni vredna omembe. Včasih so Slovence pogosto ropali v Trstu, danes na tamkajšnjo tržnico zahajajo redki, ker se enako kvalitetno blago nahaja tudi v naših butikih in verjetno Trst tudi ni več tako zanimiv za razne žeparje in kriminalce začetnike. V bistvu če želiš biti res pošteno oropan je potrebno iti po moje kar precej daleč na pot.

Sam ne sodim med svetovne popotnike in moj rezultat kar se tiče ropov nikakor ne more biti reprezentativen, ker je vzorec premajhen. Lahko pa se pohvalim, da so me (polovično) uspešno okradli samo enkrat do sedaj in še to ravno v Sveti deželi pred nekaj leti.

Jeruzalem je mesto, kjer bi vsakemu svetoval maksimalno previdnost. Revščina, ki jo je povzročil izpad (tudi) turističnega prihodka zaradi večletnih spopadov med Izraelci in Palestinci je povzročila, da se morajo prebivalci revnejših, pretežno Palestinskih delov mesta, preživljati kakor vedo in znajo. Tatvine in ropi maloštevilnih turistov pa so ena izmed možnosti.

Seveda v takem mestu moraš uporabiti posebne zaščitne metode, sicer sam izzivaš težave. Naivnost pa ni olajševalna okoliščina. Kljub temu je mlajšemu Palestincu, staremu komaj kakšnih petnajst ali kakšno leto več, uspel tako imenovan “touch down”. Dečko bi bil lahko z zarjavelim kalašnikom v roki pri teh letih že policist na Zahodnem bregu in prejemal nekaj dolarjev mesečne plače, vendar se je on odločil da bo raje žepar in izbral si je ravno rajon ob vzhodnem zidu starega dela mesta. In usoda je tam lučaj stran od Zidu objokovanja najine poti križala. In Križati je beseda, ki je Jeruzalem postavila v sam center Zahodnega sveta.

Po mestu sem hodil z manjšo torbico pripeto okrog pasu. V njej sem imel samo nekaj kovancev in manjšo denarnico, v kateri pa ni bilo denarja, samo osebna izkaznica in kartica zdravstvenega zavarovanja. Zakaj sem vzel s sabo kartico zdravstvenega zavarovanja nimam pojma, verjetno gre za prastrah še iz Slovenije, da prideš na urgenco brez potrjene kartice in izdihneš nekje na stopnišču. Osebno sem imel namesto potnega lista pri sebi za identifikacijo ob kakšni kontroli, potni list sem raje preventivno pustil v hotelu, bankovce pa sem imel skrite v posebni denarnici pod srajco.

Takrat sem bil eden izmed redkih turistov, ki je hodil po tistem predelu mesta. Nekoč živahno staro mestno jedro za obzidjem je bilo takrat skoraj prazno. K meni pristopi zgoraj omenjeni domačin in pred mano razgrne harmoniko iz razglednic, sili vame in me skoraj odriva ter v angleščini prosi, če kupim razglednice. V tistem trenutku nisem razmišljal o ničemer drugem, kot o tem, kako naj se ga čim prej znebim. Potem pa naenkrat odneha in steče brez besed stran. Instinktivno se primem za torbico za pasom. In potipam denarnico pod srajco. Vse na svojem mestu. Potem za vsak slučaj še odprem torbico za pasom in…

Ni več denarnice. Prekleto.

Občutek ko si prvič okraden je podoben občutku, ko si v zaporu recimo prvič posiljen in tega ne pričakuješ. Vsaj ne že kar drugi dan. Prekleto in ne sprašujte od kje poznam ta občutek. Najprej sram, ki izginja in ostane samo še bes. Okraden sem. Prvič sem okraden. Prekleto še enkrat.

Potem pa čez nekaj časa priteče drug domačin istih let z mojo denarnico v roki in mi proda zgodbo, da je ujel tatu in da mi vrača denarnico. O ti sreča, kako zadeti ravno mene.. Upam da je v mojem pogledu takrat zagledal bes in jezo. Bes in jeza sta univerzalna govorica tako kot Esperanto. Predrzneža, pa vam jaz izgledam res kot popoln bledolični bedak, ki je plačal samo za letalsko karto 540 USD zato, da ga potem lahko že drugi dan okradejo? Kako mislite s takim odnosom dobiti naklonjenost sveta? Kje je šele lastna država? Vidva sta del iste pokvarjene žeparske bande, ki je ugotovila, da v denarnici ni nič denarja, samo dve ničvredni plastični kartici, ki ju nista sposobna niti prebrati od leve proti desni in če do večera koga ne oropata, bosta zvečer vajina želodca lačna legla k počitku nekje v Davidovem mestu. Če sploh znata samostojno brati? Barabe.

Še danes po nekaj letih sem jezen. Prvega ne pozabiš nikoli, četudi ti drugič ukradejo kopalno kad in kuhinjsko napo iz lastnega stanovanja pri belem dnevu in vklopljeni alarmni napravi.

Sedaj mi je žal, da o tem sploh pišem. Ker spomin na prvi rop boli kot sol na odprti rani. Pa sploh ni bil pravi rop. Samo manjša tatvina. A boli in peče.

Čeprav recimo rop, dejansko pa tatvina, strogo tehnično gledano ni uspel in sem vse ukradeno takoj dobil nazaj nepoškodovano, mi je pokvaril nekaj naslednjih dni in me zaznamoval. Dobrodošel v klubu tistih, ki so jih že oropali. Že prej nadpovprečne varnostne ukrepe sem dvignil še za nivo višje. “Code Orange” in Orange tu ni njihov mobilni operater ampak barva, ki meji že na rdečo, to je nivo pred tem, ko predčasno odidem takoj domov. V praksi to pomeni, da sem torbico privezal za pas od hlač in še zadrgi povezal med seboj, tako da je bilo sedaj skoraj nemogoče neopaženo ukrasti ali že samo odpreti torbico. To je bil sicer dvorezen meč, ker je potencialnemu žeparju dal slutiti, da zna biti v torbici kaj dragocenega, če je že tako varovana.

Za vsak slučaj sem potem kupil še manjšo ceneno sintetično denarnico in jo nosil na vidnem mestu v zadnjem žepu. Tu gre za metodo, da tatiču ponudiš lepo vidno in zlahka dosegljivo denarnico, v kateri ni nič in upaš, da pozornosti ne bo usmeril tja, kjer bi lahko povzročil škodo. In kljub temu da sem od takrat naprej prazno “dummy” denarnico nosil v žepu tako, da je skoraj sama padla ven, je prišla varno domov in sem potem ta trik uporabil še na nekaterih rizičnih izletih in potovanjih.

Turistom običajno svetujejo, da naj skrijejo dejstvo, da so turisti. Ljubljančanu v Mariboru bo verjetno to še uspelo, vsaj dokler ne odpre ust in pozabi izgovoriti toti, medtem ko je to mnogo težje oziroma skoraj neizvedljivo recimo že Slovencu v Burmi ali Ruandi. Kjer pa je možnost, da se s takim ukrepom ne osmešiš, pa vsekakor prvi zaščitni ukrep.

Zanašanje na policaje ne deluje niti doma, kaj šele v tujini. Malih tatvin denarnic in kraj potnih listov nobena resna policija na svetu ne bo resno preiskovala. Še če ti doma iz garaže ukradejo cel avto je verjetnost, da dobiš nazaj karkoli manjša, kot da umreš od pokvarjene piščančje paštete. Kaj šele v tujini lepo vas prosim. Vljudno te popišejo in ob koncu delovnega dne verjetno pade na policijski postaji kakšna šala na račun naivnih turistov.

Tatvino moraš enostavno preprečiti.

Bančnih kartic sam ponavadi ne nosim naokrog po svetu. Če jih že imam s sabo, jih spravim v hotelu na varno pred snažilko. Običajno jih skrijem če se le da v daljinca za TV, ki mu ven poberem baterije. V tujini je zame edino plačilno sredstvo denar, ki na otip zašelesti ali ob padcu na tla kovinsko zadoni.

Si pa trenutno še ne predstavljam kaj narediš, če ti ukradejo potni list? Verjetno bi se začel kar na mestu jokat kot otrok.

Tako, pa sem se maščeval. Zob za zob. Govorica, ki jo ta del sveta dobro razume.

Advertisements

7 Responses to “To je rop”

  1. nada Says:

    Moja sestra že od rane mladosti potuje službeno in zasebno po gradbiščih sveta cca 50 let in lahko bi ti povedala o bogati zakladnici pripetljajev,da povsod kradejo v najdražji hotelski sobi,varovanih prostorih do ulice in verskih hramov,da ne omenim vlomov v lastni hiši,vikendu v tujini,avtomobilih, povsod.Ni prostora,cerkve,hrama,trgovine kjer ne bi bile prisotne grabežljivi prsti goljufa…..ni izjeme ali so to ljudje v natikačah,narodni noši,menihi ali poslovneži v belih srajcah.
    Lopovščina,kriminal,uboj se množi s svetlobno hitrostjo po celem svetu.Žal to je edina najhitrejša rast po enotni statistiki celega sveta.
    Ko bi stene znale govorit ??

  2. Dajana Says:

    Hm, ja, mene so okradli na vlaku, po lastni neumnosti. Odslej imam denar in dokumente vedno v Bauch-tasche pri sebi.

  3. kekez Says:

    Mene so v tujini okradli 2x.
    Enkrat policaji na Češkoslovaškem in drugič policaji v Romuniji. Obakrat drobiž (2-3 DEM). V Romuniji sem se policaju celo zasmilil, ker je imel občutek, da mi je pobral vse, pa mi je pol vrnil. 🙂

  4. kekez Says:

    Romunija, Češka in Slovaška so zdaj EU. Kaj čmo, največje pizdarije se očitno dogajajo v EU. Bral sem knjigo o potovanju nekega para z avtom okoli sveta.
    Samo v EU so težave. Enkrat vlom, enkrat nesreča (totalka).
    Ko sta prišla ven, sta bila na varnem. Kot najboljšo državo na svetu sta opevala Iran.

  5. dr. Onyx Says:

    Jaz kraje policajev ne štejem med rope. Drugače so tudi mene že nekajkrat oropali policaji. Nazadnje na hrvaškem. Peljem v koloni iz Zadra. Ravnina ko v Nevadi. Ob cesti leži tabla delo na cesti omejitev 30 ali 40. Kolona se pelje kakih 80 km/h. Ampak barabe neotesane ustavijo samo mene iz kolone in mi težijo, če sem videl tablo. Seveda sem videl, samo jaz vozim v koloni in ni videti da bi kdorkoli na tej cesti delal v zadnjih letih. Nič ni pomagalo. Tip mi je zaračunal kazen preračunano kakih 200 mark. Od takrat me na hrvaškem ne vidijo več.

  6. xy Says:

    A tudi v Srbijo se voziš kar čez Madžarsko? Kaj pa v BIH?

  7. kekez Says:

    V BiH se je žena od sodelavca v času vojne vozila čez Madžarsko in Srbijo. Drugače je iz skrajno zahodnega dela BiH zelo blizu Slovenije. Vožnja naokoli čez Srbijo pa je trajala od 20-24 ur.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: