Drobovje mojega prvega

Končno sta si Michael Myers in Jason Voorhees vzela nekaj časa in sestavila priročnik za amaterske nedeljske kirurge, ki jih ni strah krvi in se ne onesvestijo ob pogledu na notranje organe prebavnega trakta? Ne.

Ob 25 letnici sem se spomnil, da imam na podstrešju še vedno ostanke mojega prvega. Raje ne bom napisal osebnega računalnika, ker je bil zame bolj igralna konzola, ki pa je že imela celo tipke (kar je danes za igralne konzole prej kot ne redkost) in celo na tipkah ukaze za programski jezik Basic, kar je danes tudi redkost pri resnih osebnih računalnikih, ki so namenjeni programerjem.

ZX

ZX Spectrum je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predmet poželenja vsakega najstnika, tako kot je to danes recimo Paris Hilton. In če je bil ZX Spectrum Paris Hilton, je bil Commodore 64 recimo kot danes Nina Osenar. Prijetnejši na otip in celo s serijsko vgrajenim vmesnikom za tako imenovani joy-stick, ki so si ga večinoma privoščili „kešerji“, torej tisti, ki si niso mogli privoščiti kakšne Amige.

Za mlajšo generacijo, ki je začetke domačega računalništva preskočila, je verjetno težko razumljivo, da je imela ta konzola 48kB pomnilnika, ni imela nobenega trdega diska in je programe nalagala kar iz običajnih audio kaset. In v tistih časih si lahko program posnel kar iz radija, ker so nekatere radijske postaje ob točno določeni uri predvajale samo ZXu razumljivo piskanje, ki si ga lahko posnel na audio kaseto. Sam sem imel smolo z Grundingovim radiokasetofonom, ker nalaganje ni vedno delovalo, zato sem moral večkrat čistiti glavo kasetofona z domačim žganjem (še boljši je bil baje 100% alkohol, kar pa se je težje dobilo).

O tem, ali so Jet Set Willy, Manic Miner in Atic Atac igrice ali igre se ni takrat prepiral nihče. Vsi smo jim rekli igrice, ki ti jih je Satansoft s.p. poslal po pošti. Danes je tudi to drugače. Kako reči igrica nečemu, kar razvija nekaj let ekipa sto ali več ljudi in stane nekaj milijonov USD ter je produkcija primerljiva z hoolywoodarskimi filmskimi uspešnicami? Tudi če gre v bistvu še vedno za igrice, se temu danes reče igre, ker sicer so hudi nekateri pisci računalniških revij. Založnikom je pa tako vseeno, samo da se koda dobro prodaja in da je večina računalniških piratov za zapahi, kar pa ŠE VEDNO ni. Itak.

Tako, čas je, da ostanke mojega prvega vržem v kanto za smeti, kamor sodijo. Smeti nam odvažajo vsak ponedeljek. Če kdo potrebuje 48kB rama, Ferrantijev ULA čip ali Zilogov procesor Z80 ima časa natanko še teden dni.

10 PRINT “ZX SPECTRUM GO TO TRASH”
20 POKE -1,1
30 PAUSE 1000
40 PRINT “DONE”

Če me spomin ne vara, se je ukaz POKE uporabljal za goljufanje v igricah, da si dobil neskončno življenj.

Mlajša generacija si lahko še delujočega ZX Spectruma ogleda v računalniškem muzeju v Kiberpipi, obstajajo pa tudi emulatorji ZX Spectruma za današanje računalnike. Samo to ni to. Emulatorjem manjkajo redirkaste tipke in spektakel z kasetofonom. Kar pa je bilo bistvo ZX Spectruma.

OPOMBA:
Žička nad kondenzatorjem je bila dolotana kasneje. Mislim da je služila hladnemu resetu.

Advertisements

2 komentarja to “Drobovje mojega prvega”

  1. Big Gigant Head Says:

    Mi smo tudi imeli spectruma ZX. Vem pa da sem na njem igral prahistorica 🙂 Sicer pa spadam pod to mlajso generacijo 😉 Vem pa kaksen zgleda, Ha! 🙂

  2. Kašpar Says:

    Jaz pa sem začetke računalništva kar preskočil.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: