Ekstremisti

Slovenci smo svetovno znani ekstremisti. Če odmislim ekstreme, ki so ekstremi samo za ozek krog poznavalcev, kamor recimo jaz uvrščam razne pionirske plezalne smeri, imamo ekstreme, ki jih večina lahko razume kot ekstreme. Recimo smučanje iz najvišje gore sveta, preplavanje Amazonke in Missisipija so za večino nas ekstremi. Sedenje nekaj dni v prtljažniku Zastave 101 sredi nakupovalnega centra je morda tudi začetek nekega ekstrema.

Ste si tudi sami zaželeli storiti nekaj zase in se priključiti armadi slovenskih ekstremistov?

To sem se sam vprašal že davnega leta 2002 in mislim, da sem pri tem uspel. Izvedel sem tako imenovani solo sestop na najnižjo kopensko točko na Svetu, ki leži globoko pod gladino morja. Brez šerp in podobne potuhe. Opremljen zgolj z najnujnejšimi pripomočki, fotografskim aparatom ter avtobusno vozovnico.

Seveda podrobnosti razkrijejo, kot se v podobnih primerih pogosto izkaže, da dejansko ne gre za kakšen ekstremni dosežek, ki bi bil presežek v plejadi slovenskih ekstremnih dosežkov. Samo o tem se ne govori na glas. In mislim da je na tem področju še nekaj prostora tudi za vse tiste, ki se želite vpisati na večni seznam ekstremistov.

Sam sem se odločil za spust s pomočjo medkrajevnega avtobusa iz Jeruzalema, ostali lahko uporabite kakšen drug način spusta. Če samo namignem, so opcije recimo spust s kolesom, še bolj ekstremno je z rolerji ali celo z rolko. Najbolj ekstremni se celo lahko odpravijo peš, kar pa močno odsvetujem. Ne zaradi tega, ker ne bi bilo mogoče, bolj je problem, da gre spust večinoma po puščavi in na vsej poti je po mojih zaznamkih samo eden resen bife, kjer si lahko opomorete z mrzlim pivom neznanega porekla. Morda ga celo sami varijo v okoliških Kibutzih.

Za spust sem izbral sicer nekoliko neprimeren čas. Ker leži točka ob Mrtvem morju priporočam za spust spomladi ali poleti, ko je toplo in se po napornem spustu lahko osvežite v morju, kjer je gostota soli tako visoka, da se preprosto uležeš in lebdiš. O zdravilnosti takšnega početja si ne upam dajati kvalificiranega mnenja.

Ein Gedi je sicer znano Izraelsko obmorsko letovišče, ki je predvidevam poleti polno turistov. V času, ko sem jaz izvajal ekstremni podvig, tam dobesedno ni bilo nikogar. Oaza in del nacionalnega parka Wadi David, ki leži v neposredni bližini, je bil sicer odprt, a obiskovalcev le za prste ene roke, če odštejem prodajalko kart.

Od veselja, ker mi je brezhibno uspel spust, sem se potem nekoliko naivno odločil, da se še vzpnem na bližnji hrib v nacionalnem parku, ki ni višji od recimo Šmarne gore. Veter je bil že na začetku vzpona močan, samo tisti hip v tem nisem še videl resnega problema. Problem pa je nastal na vrhu hriba, ker se je izkazalo, da se je veter tako zelo okrepil, da se je spust iz hribčka, ki je sprva izgledal trivialen, spremenil v nevarni podvig. Ko sem po mukah prišel potem zopet nazaj na obalo, je bil veter tako močan, da je postala že sama hoja skoraj nemogoča.

Naj kot zanimivost samo omenim, da je v neposredni bližini celo mladinski hotel (youth hostel) za ekstremiste, ki se odločijo dlje časa zadržati na najnižji točki Sveta ter celo šola za poljedelce, kar v puščavi vedno pride prav. Sploh, če si sredi oaze. Kraj je znan, kot večina Izraela tudi iz Svetega pisma, ker se je sem zatekel Kralj David pred Kraljem Savlom, v bližini pa je tudi nahajališče Qumranskih rokopisov.

Foto: dr. Onyx

Povezave:
Ein Gedi

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: