Slepci digitalne dobe

Vsake toliko časa izbruhne v medijih in s tem tudi v javnosti kakšna afera, ki nastavi ogledalo javni upravi.

Ta prispevek je navdihnil primer predčasno izpuščenega obsojenca, ki naj bi potem ugrabil neko dekle. Sam sicer primera ne poznam podrobno in sem samo debelo pogledal, ko je komercialna TV pripravila pogovorno oddajo v zvezi s tem primerom in kjer se je zopet izkazalo, kako zelo neorganiziran je sistem javne uprave in pravosodja.

V tej oddaji je starejši sodnik iz Novega Mesta opravičeval dejstvo, da oni ne morejo vedeti, da je nekdo, proti katerem bi moral teči nov sodni proces, na prestajanju kazni zapora. Seveda tudi ne more vedeti, da obstaja računalniška evidenca kdo je že zaprt v zaporu, oziroma kot se lepše reče, kdo je na prestajanju kazni zapora.

Meni kot laiku je nekako jasno, da organi pregona, kot so policija, tožilstvo in tudi inšpekcijske službe, ne morejo delovati učinkovito, če nimajo vseh razpoložljivih informacij. Enako pa velja seveda tudi za sodišča oziroma sistem pravosodja na splošno.

Žal pri nas opažam, da se ustavna dikcija ločitve sodne veje oblasti od izvršilne jemlje tako na široko, da zgleda, kot da bi nekomu celo ustrezala neučinkovitost tega sistema kot celote. Torej od začetka pregona storilca kaznivega dejanja ali prekrška, do pravnomočne sodbe ali izrečene kazni.

Meni kot laiku je logično, da so sodniki neodvisni pri svojih strokovnih, sodniških odločitvah, samo to pa po mojem mnenju naj ne bi pomenilo, da pa so vsi ostali podporni sistemi, kamor sodi tudi informacijski vključno z vsemi zbirkami podatkov, ki se že vodijo v takšni ali drugačni obliki, tudi neodvisni in povsem nepovezani. Samo tako si lahko razlagam dejstvo, da sodnik ne ve, da se nekdo, ki je v novem postopku, že nahaja na prestajanju kazni za neko drugo kaznivo dejanje.

Seveda v to sliko nekako sodijo smešnice iz preteklosti v zvezi z Evidenco kazenskih točk, ko sodniki za prekrške domnevno (po ustnem izročilu in urbanih legendah) naj ne bi imeli na voljo celotne evidence na vpogled in če sem bil jaz recimo kaznovan pri prekrškovnem sodniku v Kopru in sem naredil nov, enak ali hujši prekršek v Mariboru, za to sodnik v Mariboru ni vedel in seveda ni mogel pri izreku kazni upoštevati, da sem “povratnik”.

Meni kot laiku bi bilo nekako logično, da nekdo z navadno zdravo pametjo ugotovi, kakšne informacije potrebujejo ti organi za svoje delo, pripravi najprej ustrezne zakonske in podzakonske akte, na podlagi katerih se lahko omogoči vpoglede v zbirke podatkov, ki vsebujejo tudi občutljive osebne podatke, potem pa informatiki zagotovijo ustrezne storitve in vmesnike za vpoglede ter poskrbijo za ustrezno zaščito podatkov.

Verjetno mi ne odkrivamo na novo toplo vodo in si bi lahko ti organi ogledali tudi rešitve, ki se uporabljajo za ta namen v tujini in morda preprosto prekopirali kakšno idejo. Da se ne bodo zopet osmešili na naslednjih soočenjih, ker vidim, da voditelja neizmerno zabava, ko lahko spravlja javne uslužbence v zelo neprijeten položaj.

Zanimiv primer je tudi sistem zdravstva in njihov informacijski sistem ali morda bolje rečeno odsotnost le tega.

Recimo samo primer iz resničnega življenja, da ne bom govoril nekaj na pamet.

Mlada mamica zaradi zapleta po porodu dobiva v Ljubljanski porodnišnici antibiotike. Ko vpraša zdravnike, ali lahko doji, kljub uporabi antibiotikov, ji odgovorijo, da lahko in da ni nobenega problema.

Ker se zadeva zapleta naprej, je premeščena v klinični center, pri čemer očitno oni sploh nimajo povezanega informacijskega sistema, na podlagi katerega bi lahko zdravnik v kliničnem centru prek računalnika na hitro pregledal potek zdravljenja, tudi če je šlo za neko drugo bolnišnico.

Zdravnik v kliničnem centru mladi mamici reče, da upa, da ne doji otroka, ker antibiotiki lahko škodljivo vplivajo na otrokova jetra, kar seveda piše tudi na spremljajočem besedilu, ki pride poleg antibiotika.

Kako to, da v porodnišnici nimajo teh podatkov? Pri vsej informacijski opremi in ogromnim sredstvom, ki poniknejo neznano kam v ta namen.

Nenazadnje se sprašujem, ali ne obstajajo tudi pacienti, ki se zdravijo zaradi več bolezni, lahko tudi v različnih bolnišnicah in ali ni tako, da nekatera zdravila lahko povzročijo v kombinacijami z drugimi zdravili škodljive posledice za pacienta?

Ali ne bi učinkovit in povezan informacijski sistem v zdravstvu moral omogočiti celostno obravnavo pacientov in zagotoviti ustrezne informacije tudi za zdravnike in medicinske sestre? Zdravil in metod zdravljenje je čedalje več in vsega tega ne morejo imeti samo v glavi in na papirnih listkih.

Potem pa pridejo tu še smešnice v zvezi z elektronskim poslovanjem javne uprave.

Morda najbolj zanimiv je davčni sistem, za katerega so revizorji celo ugotovili, da sploh ne deluje v skladu z zakonodajo in da so nekateri izračuni napačni.

Z velikim pompom so objavili v medijih novost, da se lahko dohodnineoddajo tudi po elektronski poti. Žal je število tistih, ki dohodnino oddajo po elektronski poti majhno, tako da se upravičeno postavlja vprašanje, ali to število sploh opraviči ogromno investicijo v tak sistem ter njegovo vzdrževanje in kako visoki so stroški za vsako oddano elektronsko dohodnino.

To, da obstaja urbana legenda, da DURS elektronsko oddane prijave dohodnine izpiše na papir in potem zopet vnese na roke v drug informacijski sistem, je upam samo slaba šala in natolcevanje.

Dejstvo je, da kljub vsej zaščiti osebnih podatkov praktično obstaja na zgoščenki ali pa tudi na spletu večji del slovenske populacije, vključno z pripadajočimi telefonskimi številkami, kar Telekom tudi kot upravljavec zbirke uspešno trži.

Zato je meni povsem nerazumljivo, zakaj ne morejo imeti razni Centri za socialno delo in še mnogi drugi dostopa do registra osebnih podatkov in ko pridem na urad, dobim še vedno celo goro neizpolnjenih obrazcev, ki ti vzamejo veliko časa, namesto da bi mi natisnili obrazec z že izpolnjenimi osnovnimi podatki na podlagi predložitve osebnega dokumenta.

Jasno je, da takšne male zadeve niso politično zanimive in nihče na tem ne more delati kariere ali velike in odmevne tiskovke. Samo zakaj ne bi začeli pri majhnih stvareh, kjer bodo rezultati hitro vidni, namesto da se zaletavajo v velike, za trenutno stanje javne uprave upam si reči povsem neizvedljive projekte.

In tu je zopet na potezi minister za javno upravo. Za novo tiskovko.

Povezave:
e-Uprava

Advertisements

One Response to “Slepci digitalne dobe”

  1. mijau Says:

    Da ni to povezano z dejstvom, da je naša vlada proklerikalna, tam pa velja načelo, da levica ne sme vedeti, kaj dela desnica?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: