Bitka igralnih konzol

Igralne konzole so bile sprva verjetno mišljene kot igračke za otroke. Tiste prave otroke, ki še ne zadržujejo prdcev iz olike, ki jim je smeh poživilo in ki iskrenost razumejo dobesedno. Povem kar mislim, torej sem.

Po končani nedeljski zabavi z igralno konzolo lokalne druščine tistih pravih, zaresnih otrok, ostane v dnevni sobi smetišče. Ostanki od čipsa, bobi palčk in kranjske klobase ležijo vsepovsod, preproga iz kašmirja, vredna premoženja, je prepojena z telesnimi sokovi, pivom ali celo cenenim namiznim vinom, stilske zavese smrdijo po travi in na usnjenem fotelju, kupljenem na 12 obrokov brez obresti, se še vedno vidijo ostanki ugasnjenih cigaretnih ogorkov.

Mama gostitelja nedeljske zabave, sicer pa tudi lokalna domača čistilka, je še nekaj dni po koncu v šoku, zaradi česa si je zaslužila takšno kazen in kako je možno, da postaja tudi njen otrok popolna zguba. Mož je to postal že pred leti. Domači hišni maček, zaradi strašanskega trušča avtomobilskih motorjev in pokanja eksplozij, zgubi apetit in potreben je obisk pri veterinarju. Ima neverjetno srečo, da je ostal prebavni trakt tokrat nepoškodovan in da na njem ni nihče ugasnil cigarete. Kolateralna škoda kljub temu ni majhna.

Potem pa je industrija zabave naenkrat ugotovila, da ključni tržni segment niso več otroci, tisti pravi otroški otroci zgornjega odstavka, ampak odrasli otroci, ki se očitno tudi radi igrajo, ne uničujejo preprog iz kašmirja in imajo Denar.

Tako so bili otroški otroci, kar se tiče igralnih konzol, potisnjeni na stranski tir in začela se je bitka vseh bitk za tržni segment igralnih konzol za odrasle.

Že dolgo pred resno serijsko proizvodnjo so se pojavljale špekulacije, kako zmogljive bodo tako imenovane igralne konzole move generacije. V boj sta se spustila velikana. Microsoft s svojim Xbox 360 ter Sony z Playstation 3. Sony sicer z prednostjo, ker je bil sinonim za igralno konzolo še iz časov navadne igračke Playstation, Microsoft pa seveda z ogromnimi izkušnjami na področji trženja in posebnih marketinških pristopov, ki jih je v letih monopola dodelal do potankosti.

Te konzole bistveno odstopajo od prvotne zamisli igralnih konzol predvsem po tem, da to niso več cenene naprave, ki jih priključiš na TV ter naložiš igrico, ampak so v svojem bistvu pravi računalniki, z zmogljivimi procesorji, pravim diskom, sapojemajočo grafično kartico, podatkovnim nosilcem naslednje generacije, za katerega nihče ne ve, če bo sploh kdajkoli zares zaživel, povezavo v internet ter še čem, kar si je spomnil oddelek za trženje in ekonomsko propagando in na njih tečejo igre, ki niso namenjene otroškim otrokom iz začetka prispevka in katerih produkcija je primerljiva z filmsko. Tudi po ceni.

Seveda taka naprava pa ne more biti več [po ceni] oziroma pravilneje POCENI.

Ideja, oziroma sam pristop proizvajalcev igralnih konzol, pa je zopet kopiran od drugod in v praksi dodobra testiran ter preverjeno delujoč. Na trg daš igralno konzolo, katere proizvodna je sicer draga, a da dobi kupec občutek, da je v primerjavi z osebnim računalnikom še vedno poceni, znižaš ceno tako, da so zaslužki od prodaje same konzole minimalni, oziroma morda prodajaš samo napravo celo z izgubo ali pozitivno ničlo.

Ko ima srečni lastnik doma igralno konzolo naslednje generacije, seveda ugotovi, da je sam strošek igralne konzole zanemarljiv v primerjavi s stroškom, ki ga predstavlja nakup iger, ki stanejo po 70 evrov ali še več.

Tu pa se skriva logika proizvajalcev konzol, zakaj se splača prodajati te naprave pod tržno ceno. Proizvajalec oziroma distributer igre za konzolo, mora plačati proizvajalcu konzole licenčnino in vsak prodan izvod je seveda kakšen nov dolarček v mošnjiček izdelovalca konzole. To, da je piratstvo zaradi same narave konzol bistveno manj razširjeno, kot na trgu iger za osebne računalnike, je proizvajalcem konzol zgolj v dobrodošel plus, srečnemu lastniku konzole pa v manj dobrodošel nesrečni minus.

Medtem ko so bili vsi žarometi zainteresirane javnosti usmerjeni v dva velika igralca na trgu igralnih konzol, Sony in Microsoft, in so se neprestano pojavljala vprašanja, kako zmogljiv bo celični procesor v PS3, ali bo imel PS3 res podporo za Blueray, kako velik bo disk v Xboxu 360, kakšen bo domet bluethoot vmesnika, ali bo plošček PS3 res podoben banani, kako hiter bo grafični procesor v Xbox 360 v primerjavi z PS3 in ali bo podpiral senčenje naslednje generacije, medtem, ko so se pojavljala velika vprašanja in sta velikana pregrevala ozračje pred splavitvijo, je prišel na trg Nintendov novi malček

 

https://i1.wp.com/www.toysnjoys.com/access_wii/wii.jpg

Igralna konzola, ki je za večino otrok ljubezen na prvi pogled. Končno je nekdo naredil zopet igralno konzolo, na kateri se bodo zopet lahko otroci igrali igrice in ima vse možnosti, da postane prava družinska konzola naslednje generacije.

Majhna, lahka, bela, v primerjavi z konkurenco relativno poceni, inovativen daljinec občutljiv na gibanje in tresljaje ter za povrh kot dodatek še čisto pravi nunčak. Pravilneje polovica nunčake.

Seveda je iz tehničnega vidika Wii bistveno bolj šibek kot sta Xbox 360 ali PS3, zlasti na področju grafike in procesorske moči, vendar pa je morda to celo še ena velika prednost te igralne konzole. Namreč razvijalci iger za to konzolo so prisiljeni razvijati grafično nekoliko šibkejše, a zato toliko bolj zabavne igre, za to pa imajo na voljo tudi inovativen daljinec, ki sta ga velika konkurenta spregledala.

Kot je bilo zaslediti v medijih, se je igralna konzola Nintendo Wii v hipu zavihtela na prestol najbolj prodajanih in zaželjenih. Če bi bil sam otrok, bi vsekakor težil božičku, da mi kupi Wii v kompletu z princesko Zeldo.

 

https://i2.wp.com/www.zelda.com/universe/_img/game/legendzelda/set2/ss1.jpg

Gledano s stališča domišljijskih iger je Wii Čarovniški mag, ki ima v rokah močne uroke, medtem ko sta velikana Xbox 360 in PS 3 Kiklopa z buzdovanom. Zmagovalec boja za najboljšo igralno konzolo pa … času čas.

Ko sem bil sam otrok, vsega tega ni bilo.

Doma smo imeli barvni televizor z napako. Televizor je bil dejansko črno-bel, le da je imel pred ekranom stekleno ploščo, ki je bila pobarvana tako, da je bila spodaj zelena, na vrhu pa morda. Očitno je avtor te revolucionarne ideje predvideval, da bomo gledali samo oddaje, kjer je spodaj trava na vrhu pa modro nebo. V sredini je bila rdeča barva, da je poudarila komunistično rdečo zvezdo na zastavi. Ko je umrl tovariš Tito in se je zvečer pojavil na TV Tomaž Terček z udarno novico, je njegov obraz žarel rdeče. Zaradi optične prevare s steklom, da ne bo pomote.

Prvi barvni televizor smo mislim dobili šele leta 1984, zaradi zimske olimpijade v Sarajevu. Smučanja pač ne moreš gledati na črno-belem televizorju, ker je potem vse samo belo in te od te širne beline bolijo oči. Investicija ni bila zaman, če drugega ne smo dobili prvo medaljo in tekma v umetnostnem drsanju se je končala z Ravelovim Bolerom.

Samo tudi ta barvni televizor ni imel velike sreče, saj se je prvič resno pokvaril že čez nekaj let, ravno prvi dan začetka svetovnega nogometnega prvenstva. Namesto da bi se televizor prek daljinca prižgal, je samo močno počilo in se pokadilo. Vlaga je naredila svoje. O šoku raje ne bi javno govoril, saj se po tej nesreči doma nekaj dni nismo pogovarjali, ker bi bil predmet debate samo to, kdo je kriv, da se je TV pokvaril. Seveda vse oči uprte pa kot običajno vame.

Kot že rečeno, sam kot otrok nisem poznal igralnih konzol, naša zabava je bila ulica, igre kot so med dvema ognjema ter neprestani spopadi z konkurenčnimi tolpami, ki so zahtevali stalno pripravljenost, neprestano produkcijo novih metkov za frače in lokov. In to je v nas vzgojilo borbenega duha.

Morda smo dejansko imeli celo neizmerno srečo.

V zvezi z igralno konzolo Wii mi vedno pride na misel dvanajsti del desete sezone nadaljevanke South Park, kjer Cartman na začetku ves živčen hodi levo in desno pred trgovino tri tedne pred pričetkom prodaje Wii:

Cartman: “Coomon, coomon. For the love of god, how much longer?”
Cartman’s mum: “There you are Eric. What are you doing here?”
Cartman: “I am waiting for the new Nintendo Wii to come out.”
Cartman’s mum: “When does it come out?”
Cartman: “Three weeks. Coomon, coomon.”
Cartman’s mum: “It’s time for school.”
Cartman: “No mam, you don’t understand. It’s like … waiting for Christmas ……….. times a thousand.”

Potem se pa spomni, da bo čas do izida Wii minil hitreje, če se zamrzne. Me zanima koliko ljudi se je dalo zamrzniti pri nas, do naslednje večje pošiljke Wii. Nekaj sosedov že pogrešam in bojim se najhujšega. Zamrznjena trupla pa ne smrdijo, mar ne?

Advertisements

2 komentarja to “Bitka igralnih konzol”

  1. soprano Says:

    Hehe mojstrski opis, se ne spomnim kdaj sem nazadnje prebral tako dolgo besedilo BLOG-a brez preskakovanja teksta. Imam srečo, da je pred nakupom wii-ja na mojem spisku še nekaj prioritet, vsekakor pa wii je na spisku Skrbi me samo, da bo po začetni obljubi ženi, da bo to športni pripomoček za deževne dni, kmalu postal tisto:” Samo še eno igro pa pridem v posteljo”,… ne bi bilo prvič hehehe.

    Klinika za odvajanje od konzolne zasvojenosti bo verjetno naslednja dobičkonosna ustanova po privatnih zdravniških pregledih.

  2. Dr. ONYX - predsedniški kandidat » Blog Arhiv » Dobrodelna blogerska akcija Says:

    […] Sam sem v enem izmed prispevkov z naslovom Bitka igralnih konzol predstavil Wii, novo igralno konzolo, ki je morda končno namenjena pravim otroškim otrokom. […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: