Delo na daljavo

Verjetno nihče od nas ne mara, da mu nadrejeni neprestano diha za ovratnik in danes računalniška ter telekomunikacijska tehnologija zares omogočata, da temu naredimo enkrat za vselej konec. Rešitev se v medijih poimenuje različno, opisuje pa rešitev enakega problema: delo na daljavo, teledelo, eDelo, eNedelo….

Danes žal še vedno v prenekaterem podjetju in državni upravi velja pravilo, da ni važno, kaj nek delavec zares naredi oziroma prispeva podjetju, ampak je pomembna FIZIČNA PRISOTNOST NA DELU. In iz tega še vedno delajo diplomske naloge tudi razni sindikati, ki se pogajajo o tem, ali naj ima delovni teden 42 ur ali 40 ur plus bonus malica.

Seveda obstajajo in bodo obstajali poklici, kjer je dejansko potrebna fizična prisotnost delavca na delovnem mestu.

Tako recimo prodajalka v fizični trgovini iz opeke in betona mora biti fizično za pultom, policist mora biti na prometnem križišču, ko odpove semafor, delavka za bančnim okencem mora biti fizično prisotna na delovnem mestu, ko pridejo upokojenci prvega po pokojnino in to velja še za vrsto podobnih poklicov, vključno z delavkami na okencu upravne enote.

Na drugi strani pa je čedalje več poklicev, ki so praktično povsem vezana na informatizirano delovno mesto, kjer se delavnik prčne z vklopom računalnika in konča z varno zaustavitvijo sistema ali samo z hladnim izklopom računalnika v kakršnemžekoli stanju se nahaja v trenutku, ko je ura čas za odhod domov. Vmes pa gledanje v zaslon iz tekočih kristalov.

Takih delovnih mest je veliko in vsak lahko v svoji okolici lahko hitro najde kakšen primer od raznih borznih posrednikov,finančnikov ter ekonomistov, pravnikov, delavcev v javni upravi, sistemski upravljavci in delavcih v klicnih centrih za pomoč na daljavo …

Obstaja tudi nekaj poklicev oziroma delovnih mest, kjer je izjemno težko omejiti delo na posamezne ure dneva, ker so preprosto odvisna od navdiha ali dobre ideje. Recimo razni kulturni delavci, umetniki, oblikovalci, grafiki, arhitekti, inženirji, raziskovalci, programerji in podobni poklici ustvarjajo ponavadi takrat, ko je navdih in ne od 6 ure zjutraj do 2 ure popoldan. Mnogi vstanejo tudi ko drugi spijo in oblikujejo nove avtomobile, pišejo članke, dramska dela, rišejo nove zgradbe …

Za nekatere poklice je v nekaterih okoljih izjemno težko dobiti ustrezen kader, ker ga je na trgu malo in so včasih razdalje do delovnega mesta velik problem. V nekaterih poklicih je delo organizirano projektno, kjer si delodajalec želi najti optimalno ekipo za posamezni projekt. Tudi tu pogosto lahko priskoči delo na daljavo na pomoč.

V skupino, ki je zelo primerna za delo na daljavo so tudi ljudje z posebnimi potrebami in invalidi, kjer je lahko premagovanje velikih razdalj do delovnega mesta nepremostljiva ovira.

Čeprav sicer se izraz delo na daljavo danes povezuje predvsem z informacijsko tehnologijo, pa ni zadržka, da se ne bi enak princip uporabil tudi v povsem proizvodni dejavnosti in še kje. Nenazadnje lahko delodajalec omogoči delavcu, da ima delovni stroj doma v garaži in organizira pač prevoz izdelkov med podjetjem in delavčevim domom. To, da na ta način prihrani pri stroških poslovnega prostora in še kje ne bi govoril, ker to lahko nenazadnje vsak podjetnik sam izračuna za svoj primer.

Kar se tiče dela na daljavo povsem informatiziranih delovnih mest so po mojem mnenju ključne tehnologije:

1. Hitre računalniške povezave v internet

To je danes za večino že realnost in hitrosti kot so 10 MB/s prek DSL niso več nobena posebnost.

V prihodnje lahko pričakujemo, da bo pokritost oziroma dostopnost hitre računalniške povezave v internet omogočena vsakomur, če že ne prek optične povezave ali bakrenega vodnika pa brezžično s pomočjo tehnologij kot je Wi-max. Zaradi konkurence in večanja števila naročnikov pa že vidimo, da cene iz leta v leto padajo.

2. Sistemi za avtorizacijo, avtentikacijo ter zaščito računalniških povezav

Ti sistemi so ključni zato, da pri delodajalcih vzbudijo zaupanje v tehnologijo, da so poslovni podatki varni tudi pri uporabi dela na daljavo.

Kar se tiče sistemov za avtentikacijo in avtorizacijo večina ima že v okviru informacijskega sistema znotraj podjetja te funkcije dobro podprte, za zaščito računalniških povezav in kodiranje računalniškega prometa med oddaljeno lokacijo in matičnim podjetjem pa so uveljavljena tako imenovana navidezna zasebna omrežja (VPN), ki omogočajo izrabo interneta za takšne primere kot je delo na daljavo, brez da bi bila ogrožena varnost podatkov.

3. Digitalizacija

Delo na daljavo lahko postane nesmiselno v primeru, da niso vse informacije, ki jih delavec potrebuje za delo, dostopne tudi v računalniški oziroma elektronski obliki.

Dejstvo je, da je danes še vedno veliko dokumentov, ki pridejo v podjetje, ali so potrebni za delo v papirnati obliki. Rešitev tega problema je digitalizacija, oziroma optični zajem papirnih dokumentov in pretvorba v elektronsko obliko. To tehnologijo že uporablja veliko podjetji ter tudi državna uprava, tako da gre za preizkušene sisteme, ki so postali ob padanju cen pomnilniških enot ter optičnih čitalnikov tudi cenovno ugodni.

4. Videokonferenčni sistemi in sistemi za podporo skupinskemu delu

Pri delu na daljavo nastopijo težave povsod tam, kjer je sicer potrebna fizična prisotnost delavca v podjetju, nenazadnje so tu nuno zlo razni sestanki in kot se temu danes lepo reče možganske nevihte oziroma „brainstormingi“.

Računalniški programi za podporo videokonferenčnim sistemom, IP telefonija, programi za trenutno sporočanje in podporo skupinskemu delu so danes standard in veliko te opreme je na voljo tudi brezplačno.

5. virtualizacija in terminalske storitve

Smiselno je, da se pri delu na daljavo zagotovi, da ima delavec dostopen praktično enak informacijski sistem, kot ga je bil navajen na delovnem mestu v službi.

Ker ima večina doma tudi svoje osebne računalnike je smiselno, da se te izkoristi tudi za delo na daljavo, pri čemer pač delodajalec prihrani pri stroških nakupa računalniške opreme, delavec pa verjetno pričakuje od delodajalca ustrezno delitev stroškov za opremo.

Problem nastane, ker so standardi računalniške varnosti in nenazadnje dobre računalniške prakse bistveno nižji kot v kontroliranem okolju nekega resnega podjetja.

Do neke mere rešitev za ti dve dilemi sta :

virtualizacija

kjer znotraj enega računalnika zaženemo navidezen računalnik pod nadzorom namenskega programa iz tako imenovane slike sistema, ki jo recimo pripravijo informatiki v podjetju in kjer ima delavec potem praktično enak virtualni sistem kot v službi na običajnem delovnem mestu ter

terminalske storitve

kjer se prek interneta oziroma IP omrežja prenašajo zgolj zaslonske slike ter ukazi perifernih naprav kot sta tipkovnica ali miška, sami računalniški programi pa v celoti tečejo na strežnikih v podjetju in ne na računalniku uporabnika, ki uporablja storitev dela na daljavo.

Moje mnenje je, da danes tehnologija ni več glavna ovira za delo na daljavo in da botruje temu, da delo na daljavo še ni množično razširjeno, bolj to, da vodstvene strukture in ljudje, ki so zadolženi za organizacijo delovnih procesov možnosti ne poznajo, ali pa vlada nezaupanje v tehnologijo in nenazadnje v zaposlene, da bodo delo na daljavo opravili enako ali še bolj kvalitetno, kot na delovnem mestu fizično v podjetju ali upravi.

Eden izmed večjih problemov, ki bi se ob množični uporabi dela na daljavo lahko hitro pokazal je potreba po informacijski podpori blizu lokacije delavca, ki dela na daljavo.

Če si recimo zamislimo, da ima podjetje sedež v Kopru in delavec dela na daljavo iz Maribora je seveda težko pričakovati, da mu bo matična služba za informatiko lahko nudila ustrezno podporo takrat, ko so problemi takšne narave, da ni možna pomoč na daljavo. Zato pričakujem, da se bodo v prihodnje oblikovala manjša podjetja, ki bodo prevzela nudenje podpore delu na daljavo in bodo pokrivala neko geografsko področje.

Kadar vodstvenemu delavcu omeniš delo na daljavo, dobiš nazaj vprašanje:

„Kje bo pa delavec TISKAL?“

To je že takoj slab znak, ker samo kaže na to, da je očitno nekaj narobe z tiskalniki. DA.

Delavec lahko še vedno tiska na tiskalnik v tajništvu podjetja od doma in potem hipotetično tajnica vzame dokument iz tisklanika ter ga da v podpis pristojnemu poslovodnemu delavcu in ga potem nekdo pošlje po pošti.

Naslednje vprašanje, ki ga potem dobiš pa se glasi:

„Ali se ne da poslati dokumenta iz računalnika na faksirko?“

Seveda je tudi to ena izmed možnosti, samo potem bo poslovni partner začuden, zakaj si znotraj podjetja dopise delavci faksirajo, sicer pa ni nobenih tehničnih zadržkov.

Za konec pa dobiš še vprašanje:

„Ali lahko prek videokonference delavca tudi naderem?“

Odgovor je, seveda da lahko, samo delavec lahko izvede prevaro in pošlje namesto trenutne slike kamere, kako ga je to prizadelo, starejši posnetek, kjer se veselo smehlja in pije pivo po slamici.

Glede prednosti in slabosti dela na daljavo je napisano že veliko tekstov, tako da kdorkoli ga to zanima, lahko hitro najde na internetu kakšno diplomsko nalogo ali kaj podobnega.

Večina vodstvenega kadra prisega na nižanje stroškov poslovnih prostorov, opreme, refundacije prevozov na delo, stroškov kurjave in podobno.

Večina delavcev si želi fleksibilnega delovnega časa, ne mara izgube časa na poti do službe, ne mara gledati zopernega obraza svojega nadrejenega in si želi občasno spiti kakšno kavico z sodelavci.

Delo na daljavo ob uporabi zdrave pameti vse to tudi lahko omogoči.

Sam sem že pred časom, glede na dolgoletno poznavanje „dela“ državne uprave, želel predlagati, da bi v upravi popisali delovna mesta, kjer je možna in smisena uporaba dela na daljavo ter bi pričeli z poiskusno uporabo te storitve. Tu sem imel tudi v mislih sedaj že odstopljen problem ministra za delo z nataliteto.

Ideja je bila ta, da bi mladim mamicam omogočili, da tam, kjer je to tehnično in organizacijsko možno, delajo po končani porodniški še nekaj časa od doma in so tako lahko več časa z otrokom, hkrati pa ohranijo stik z delovnim mestom in delom, ki ga opravljajo.

Zadevo sem potem, ko sem uvidel, da v državni upravi ni več ne primernih ljudi, ki bi bili sposobni zadevo organizacijsko in tehnično izpeljati, kakor tudi ne interesa za tovrstne nepolitične projekte, vrgel nazaj v predal.

Pa drugič.

Advertisements

9 komentarjev to “Delo na daljavo”

  1. pikec85 Says:

    zanimiva stvar, vendar, če nočeš imeti šefa odpreš nekaj svojega – sicer pa potrpiš, ane 😉

  2. dronyx Says:

    Saj tu ne gre zato, da bi se znebil šefa. Samo nimaš ga več neprestano za vratom.

  3. Maj Says:

    Meni gre pa na živce ta faks. Po stotih letih ga še kar ne spravimo v penzijo.

    A se res ne bi dalo začeti pošiljati dokumentov preko emaila-recimo podpisanih z digitalnim certfikatom?

    Ali pa če bi vsaj kdo omogočil pošiljanje emaila na faks.
    Nekje menda to že majo a kolikor sem gledal cenik je to še dražje kot če zadevo pošlješ kar po navadni pošti.

    Prav neverjetno se mi zdi, da še Telekomu(ki bi moral biti sploh eden prvih na tem področju) še vedno ne moreš po emailu poslati kakšnega dopisa ampak vse po pošti ali faksu.

    Lp

  4. dronyx Says:

    Saj obstajajo rešitve, ki sprejemajo fakse na telefonski številki in jih takoj pretvorijo v digitalno obliko brez izpisa na papir.

    Za pošiljanje je pa sevea problem podpis, če en goljufaš in prilepiš optično zajet podpis in potem tiskaš na elektronsko faksirno napravo. Samo to pravno ne velja.

    Večina ITAK razume pod faks napravo, ki bruha papirje in sprejema papirje ter uporablja telefonsko vrvico za povezavo. tako kot pri otrocih jogurtovi lončki.

  5. Maj Says:

    Dronix mi lahko poveš za kakšno stran, kjer enostavno lahko preko emaila pošlješ nekomu nekaj na faks ali pa recimo preko internetne strani eno skenirano stran papirja?

    Sam nisem našel ene same take brezplačne strani, ki bi omogočala poslati en faks preko interneta na mesec(več itak ne rabim).
    Našel sem firmo e-fax.si vendar me pride še dvakrat dražje kot če pošljem preko stare dobre pošte.

    Sploh pa mene čudi zakaj ni možno poslati nekomu uradne pošte preko emaila, če lahko dostopamo do svoje banke, vlagamo davčne napovedi, trgujemo na borzi, kupujemo vse možno preko interneta, ne moremo pa poslati ene same “uradne” pošte-za to še vedno velja izključno faks.

    Saj bi razumel, če tega ne bi omogočala kakšna firma, ki je petnajst let za svetom ampak, da take pošte ni možno poslati niti Telekomu ter internetnim ponudnikom mi pa niti malo ni jasno.
    Goljufanje zaenkrat še povsem dovolj dobro varujejo digitalni certifiklati, ki jih imamo zato ne bi smelo biti kakšne skrbi za zlorabe.

  6. dronyx Says:

    Sam poznam samo rešitve za podjetja za faksiranje, kjer vtakneš v računalnik faks kartico in potem lahko tiskaš ali pošiljaš pošto na faks kar iz običajnih programov, prav tako pa fakse sprejemaš v elektronski obliki.

    Tu je zopet problem podpis, običajno pa potem skeniraš podpisan dokument in gapošlješ na elektronski faks.

    Se pa strinjam, da ideja ni slaba, da bi imel storitev na spletu, ki bi ti omogočala pošiljanje in sprejemanje faksov, sploh za tista podjetja, ki imajo tega malo in poslovanje pretežno v digitalni obliki in je cenovno neupravičeno imeti svojo linijo in faks napravo.

    Morda podjetniška ideja, potrebuješ samo kakšno linijo za začetek, PC, faks kartico in nekega študenta, da tis programira spletni portal za to storitev in razpošiljanje faksov.

    Če prideš z cenovno ugodno rešitvijo, ti objavim brezplačno reklamo, ti pa meni kakšen procent v dobrodelne namene za novo obleko in nekaj hrane za ozimnico.

  7. dronyx Says:

    Pozabil sem še, da na začetku nekaj denarja investiraj v zaščitne mehanizme in kriptiranje prometa med strankami in tvojo storitvijo prek interneta, ker večina podjetji je glede vse svoje korespondence precej paranoičnih in se bojijo vsakega tako imenovanega “outsourcinga”.

  8. Maj Says:

    Dvomim, da bi s to storitvijo lahko kaj dosti služil, ker vsi ki to rabijo raje nabavijo en faks in je mir od tistih, ki bi pa poslali dva faksa mesečno pa ne bo veliko zaslužka.

    Morda bi se to šel, če bi imel dovolj znanja, da bi vse to sprogramiral tako pa mislim, da ne bi bilo dovolj niti za stroške.

    Ampak kar v bistvu hočem povedati že od vsega začetka je pa to, da se mi zdi žalostno, da še v današnjem času ni možno niti internetnim ponudnikom pošiljati uradne epošte-saj vendar obstojajo digitalni podpisi, ki onemogočajo zlorabe in potrjujejo identiteto pošiljatelja.

    Tega enostavno ne razumem.
    Saj bi bili stroški poslovanja najbrž tudi precej nižji kot pa če se vse pošilja preko faksa in dela papirnate gore ali pa celo pošilja preko navadne pošte.

    Lp

  9. dronyx Says:

    V ozadju je še vedno prisoten stah, da nekega dne gre sistem v maloro, če pa imajo vse papirje po fasciklih, pa lahko kadarkoli vnesejo podatke nazaj v računalnik. To sem že dvakrat doživel, samo ne po moji krivdi.

    Je pa res tehnika nekoliko prehitela storitve elektronskega poslovanja, ker nekako ne zaživijo, ali pa je vse skupaj cenovno neuporavičeno (tu raje ne bi omenjal nekaterih projektov, ker z ekonomijo nimajo zveze).

    V bistvu je morda svetla točka elektornsko bančništvo, pa še tam so zame nerazumljive provizije, ko pa jim na ta način v bistvu olajšaš delo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: