Under pressure

Doktor STRES se resno ukvarja z informatiki.

Kdaj ste nazadnje pomislili na to, da bi zamenjali službo? Zdi se, kot da vam vsaka sekunda odlašanja škoduje! Delati v IT branži je namreč štirikrat bolj stresno kot kje drugje – to je nedavno ugotovila raziskava štirih nemških inštitutov…

Tako alarmantno se je začel prispevek avtorja Esada Jakupovića v novemberski izdaji revije Sistem.

Sicer ne vem, kako je seznam desetih najbolj stresnih služb nastal, samo kljub vsemu je lestvica zanimiva in morda odgovori na mnoge dileme, ki si jih zastavljata tudi ministra za šolstvo, ko razmišljata, zakaj na nekaterih fakultetah in srednjih šolah preprosto zmanjkuje dijakov in študentov, medtem ko druge pokajo po šivih. Lestvica gre pa takole:

10 NAJBOLJ STRESNIH

1. IT

2. medicina/nega

3. inženirstvo

4. prodaja in marketing

5. izobraževanje

6. finance

7. človeški viri

8. izvajanje operacij

9. proizvodnja

10. pisarniško delo

Sam bi si upal izobraževanje postaviti na drugo mesto, sploh ne podlagi izkušenj, ki jih imajo osnovnošolski in srednješolski učitelji, ki so praktično zaposleni NA BOJIŠČU, podobno kot delavci v IT oddelkih. Fakultete so na tem področju mnogo bolj prijazne do profesorjev, ker naravna selekcija že pred vpisom na fakultete poskrbi, da tja pridejo samo zares uka želni.

Nemška študija naj bi ugotovila, da so psihosomatske bolezni kot so živčnost, nespečnost, glavoboli, želodčne težave, utrujenost in podobne med razvijalci programske opreme in IT delavci štirikrat bolj pogoste v primeru z povprečjem ostalih delavcev.

Zanimivi so statistični podatki, da kar 28% informatikov ni zadovolnih z delom in želi poiskati drugo delo, 40% kaže prve znake izčrpanosti, tretjina čuti stalni pritisk nadrejenih…

To, da bi bili ti podatki v sloveniji kaj drugačni, ne verjamem, na podlagi izkušenj pa bi si upal celo trditi, da so te številke pri nas še za nekaj odstotnih točk višje, ker gre za tranzicijsko državo in je težnja po brezobzirnem izkoriščanju delavcev še toliko večja in pravna varnost toliko manjša.

Seveda za tiste, ki v tej branži zares delajo, te ugotovitve niso presenečenje in so tudi vzroki za njih jasni in logični ter praktično na dlani.

Informacijska tehnologija zahteva ogromno znanja in to znanja reševanja zapletenih problemov. V ubijajočih časovnih rokih in ob pomankanju izkušenj, pa lahko to postane prava nočna mora. Velikokrat podjetja usposabljanju delavcev ne posvečajo pozornosti, kar takoj pomeni, da kader rešuje probleme, ki jim ni kos in to nujno vodi v neobvladljiv stres.

Naslednji velik problem, ki sodi na prvo mesto je, da vodilne strukture, ki si izmišljajo projekte in časovne roke ter IMAJO VIZIJO razvoja običajno niso nikdar napisale vrstice programske kode, ali postavile enega samega strežnika. Tako dejansko delo nalagajo informatikom ljudje, ki sploh nimajo stika z realnostjo, so pa največkrat IZJEMNO AMBICIOZNI, kar v praksi pomeni, da rišejo lepe predstavitve in grafe svojim nadrejenim. Njihovo razumevanje vodenja kolektiva se običajno konča za hrbtom programerjev in močno povzdignjenih glasovih zaradi nedoseganja rezultatov na jutranjih sestankih.

Seveda bazična teorija delovanja človeka govori o tem, da se človek, ki je podvržen stalnemu stresu in pritiskom, zapre vase, socialno izolira, ni sposoben več normalne komunikacije, povsem enostavna opravila postanejo nerešljivo pretežka, ni sposoben čustvovanja in tu se teorija še ne konča.

Ker IT indiustrija potrebuje čedalje več kadrov, je prisiljena zaposlovati kogarkoli, ki je pripravljeno to početi, ne glede na izobrazbo. Tu fakulteta praktično ne igra vloge, važne so izkušnje, če teh ni, se jih potem na zgrešenih IT projektih nabira. Takih projektov je zato v IT branži prek 50%, kar samo nakazuje, da je dotok novih „rookijev“ na sceno visok, previsok.

Veliko mladcev, faliranih študentov in nenazadnje diplomantov fakultet je sicer veselih, da je že prva plača lahko blizu tisočaka evrov in da je kasneje plača lahko tudi tisočaka in pol do dva evrov. Samo česar se ta mladina, žrtev brezobzirnega pohlepa peščice z registriranim de.oho.hoo-jem in najetimi poslovnimi prostori, ne vpraša, je preprosta misel Umazanega Harrya, ki je dejansko RETORIČNO vprašanje:

https://i2.wp.com/ortf1.free.fr/41/dirty_harry.jpg 

DO I FELL LUCKY?“

Če je odgovor NE samo pomeni, da je potrebno upoštevati manj znano misel dr. Onyxa:

Kadar se v neki družbi počutiš slabo, je to slabo ZNAMENJE. Menjaj družbo.

Sam osebno menim da je rešitev za informatike preprosto ta, da se sami organizirajo v manjših kolektivih, ali pa delajo kot samostojni delavci, podobno kot kulturniki. S tem se izognejo celotni piramidi, ki jo morajo preživljati v velikih kolektivih, izognejo se nadležnemu šefu, ker bodo sami do sebe verjetno bolj milostni in tudi upam si trditi bolj učinkoviti in kreativni zaradi boljše psihične uravnoteženosti.

Potrebe po teh kadrih se bodo po mojem prepričanju samo stopnjevale in bojazni, da bi dela zmanjkalo ne vidim. Res pa bo velikim koorporacijam čedalje težje dobiti kvaliteten kader (sploh ob prosto odprtih mejah, kjer se zaslužek v razdalji 100 km poveča iz 1000 evrov na mesec „zum 5000 evrov per monat“, kar pa seveda ni 80% standarda zahodne Evrope, kot nam skuša prikazati statistika), kar jih bo čez čas prisililo, da tudi same razmislijo o svojih upravljalskih strukturah in uporabi posebnih metod in sredstev znašanja nad IT delavci. Temu se strokovno sicer reče vsaka palica ima dva konca.

In za KONEC še ena manj znana misel dr. Onyxa:

Če si želiš nadrejenega izbrati sam, moraš prilesti TIK POD VRH ali še bolje NA SAM VRH.

Povezave:
Monitor
Under pressure

Advertisements

5 komentarjev to “Under pressure”

  1. dronyx Says:

    Pozabil sem še dodati idejo, da bi nekje postavili ČRNO LISTO DELODAJALCEV, torej podjetji, v katerih zaposlitev novopečenemu informatiku nikakor ne bi priporočali in zakaj.

    Po mojih izkušnjah na razgovorih za službe vsi sadijo rožice, ko pa prideš za računalnik, ti pa armada ljudi v lepih oblekah in kravatah ter dragih avtomobilih (pravniki, organizatotrji in kvazi managment) diha za ovratnik.

  2. darkpoint Says:

    Zanimivo, posebej zadnji stavek. Ani Jud je to nekako uspelo.
    Pa tudi nekaterim drugim, dandanes velikim veljakom.

  3. pika Says:

    Se strinjam. Nujno bi bilo treba postaviti črno listo delodajalcev, ne glede na panogo v kateri delujejo. Na tak način bi delojemalci drug drugemu pomagali. Izogibali bi se podjetij, ki šikanirajo delojemalce, postavljajo nehumane pogoje dela, n

  4. pika Says:

    …. postavljajo nemogoče zahteve, ki prihajajo v nenehne konflikte, itd… Zainteresirani javite se! Organizirajmo se ter ustanovimo forum s črno listo. Delojemalci postavimo se zase in postanimo partnerji samo s podjetji, ki se zavedajo, da smo ljudje s čustvi in ne samo potrošni material. Ostale pa potisnimo na rob.

  5. pika Says:

    Istočasno pozivam pravnike – delojemalce, da proučijo zadevo s pravnega vidika : a nas lahko delodajalci – (izberimo ime za njih), kakorkoli kazensko ali kako drugače preganjajo.

    Prav tako pa bi na drugi strani sestavili listo delodajalcev, ki so korektni v odnosih z delojemalci.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: