Reševanje slovenskega filma

Za tole temo z nekoliko daljšim uvodom sem dobil idejo ob prebiranju neke stare brezplačne revije Premiera o stanju Južno Korejskega filma in primerjal z našo domačo filmsko resničnostjo.

V avgustovski številki avtor prispevka govori o stanju filma v Južni Koreji, kjer so najuspešnejši hiti v kinodvoranah domači filmi, ki dosegajo število prodanih vstopnic recimo celo 20% celotne populacije (skupaj sicer nekaj manj kot 50 milijonov prebivalcev).

Primerjava seveda z Slovenijo ne more biti povsem relevantna, ker gre pri nas za dejansko zelo majhen trg dveh milijonov z jezikom, ki ga govori recimo milijon osemstotisoč ljudi aktivno, ostali pa pasivno. In seveda nizkim nivojem zavedanja.

Ko sem si na hitro ogledal lestvico najuspešnejših filmov pri nas po prodanih kino vstopnicah (v Ljubljani) je prvi To so gadi z prek 110000 gledalcev, Vesna (čez 90.000), Ne čakaj na maj (prek 80.000), Ne joči, Peter (prek 80.000), Srečno Kekec (prek 70.000), Na svoji zemlji in Kekec (prek 60.000). Ocene na IMDB teh filmov seveda govorijo same zase.

Vse to so filmi, ki so bili posneti v tako imenovanem času komunizma pred letom 1990. Vsi ti filmi in še mnogi drugim iz tega obdobja so gledalcu prijazne, brezčasne uspešnice, prisrčne in tople. Nekatere med njimi, kot je recimo Kekec so po mojem mnenju tudi v svetovnem merilu v svojem žanru povsem pri vrhu. Vprašanje na mestu je, ali filmi ne odražajo tudi časa, v katerem so nastali in danes preprosto se takih filmov ne da več posneti (mimogrede, celo slovenski vojaški filmi so nekaj povsem drugega kot Neretva in Sutjeska, če se spomnimo samo Doline miru, Ne joči, Peter in še kakšnega)?

Na seznamu namerno ni filma Kajmak in marmelada (govori menda o homiju iz hooda – rođaku in trgovini z ljudmi na humoren način), ki je imel tudi prek 80000 in je nastal v zadnjih 10 letih, torej edini, ki sodi na to listo najuspešnejših filmov za gledalce (kljub temu, da ostaja v okvirih nove realnosti, ki jo je tranzicija prinesla s seboj).

Dejstvo je in to domača filmska produkcija ne more ignorirati, da slovenski filmi danes ne pritegnejo več toliko gledalcev tudi zato, ker so ostali samo veliki kinocentri, v katerih se vsak trenutek nahaja na sporedu prek 10 filmov, med njimi tudi praktično takoj po izzidu tudi komercialne uspešnice HOMIJEV iz LA (Bret Pit, Tom Kruz, Đak Niklson, Pariz Hilton International in ostali) na zahodni obali ZDA.

Tega včasih ni bilo in obstajali so slovenski filmi ter kino Sloga. Kljub temu, da sem si ogledal v življenju do sedaj precej filmov (ne samo v kinu Sloga), mi je še vedno najbolj v spominu film iz otroštva Sreča na vrvici in še danes bi znal opisati vse ključne prizore v filmu.

https://i2.wp.com/www.svetizbesed.com/pic/ilus-sreca_na_vrvici.jpg

To za večino ostalih ameriških uspešnic, z proračunom, ki gre prek 100 mega USD, ne morem reči in precej je takih, kjer po ogledu filma ne morem povedati dva pametna stavka o vsebini.

To, da je potrebno za gledljiv film imeti veliko denarja, ki ga slovenski filmski sklad nima za vse, je čista neumnost. Filmi kot so The Cube, Blair Witch Project (proračuni v tisočih dolarjev!) in tudi nekateri naši dokazujejo, da za vrhunski film, ki bo tudi komercialna uspešnica, je dovolj tudi vrhunska ideja (scenarij) in solidna izvedba, ki pritegne gledalce.

Seveda si upam trditi, da če bi nekdo pri nas posnel Čarovnico iz Blera (recimo da ni to dr. Javšnika Zadnja večerja z znanim zadnjičnim monologom, ki ga imam kot screensaver na PC) in jo dal na spored kinocentra, bi dosegel samo povprečno število gledalcev slovenskega filma in sicer morda 1000.

Čeprav na prvi pogled ne majhna številka to dejansko pomeni 50 ljudi, ki so kupili vstopnico za napačno dvorano, 50 je kritikov, 100 je tistih, ki se morajo prikazati na premieri zaradi položaja in statusa v družbi pravih gospodov, 300 je igralcev, sorodnikov in prijateljev, ki pridejo gledat znanca na velikem zaslonu, 10 je klošarjev, ki se pozimi pridejo samo ogret v dvorano, ostali pa so recimo ljubitelji slovenskega filma

Te se prepozna po tem, da po končani premieri zaploskajo stoje akterjem, če pridejo na premiero in potem na zakuski pojedo vse kanapeje in spijejo tudi veliko vina. Večina se tudi rada nastavi luštkani fotoreporterki SuperNove in podobnih lahkotnejših slikanic z homiji iz hooda, ki se furajo na JETSET pogon.

Seveda na tak način in z toliko gledalci se slovenskega filma ne da financirati in ne moremo pričakovati, da bomo lahko še kdaj dobili filme iz prvega seznama in nekega drugega časa. Pa kljub vsem nagradam na festivalih, ki so vredne večinoma toliko, kot je avtorje stala pot na festival z letalom ter nastanitev v hotelu (Recimo trije člani odprave, letalska karta 3000 evrov + stroški hotela in ostalo 5000 evrov, nekaj za hrano – 2000 evrov, darila domačim – 5000 evrov in morda še kaj. Kar ostane je potem neto denarna nagrada, ki jo je film dobil za nagrado na festivalu).

Đuro je z Kajmakom in marmelado dokazal, da lahko slovenski film pritegne v kino 150.000 ljudi (skupaj po sloveniji), kar je glede na število prebivalcev že blizu številki, ki jo dosežejo letno najboljši filmi iz uvoda v Južni Koreji in daje žarek upanja kinematografiji.

Poleg tega, da je film Kajmak in marmelada zabaven in zato gledljiv za široke množice z aktualno, vsakemu razumljivo temo, je bila po mojem prepričanuju glavna propaganda od ust do ust, kar velja enako za film Tu pa tam, ki so ga sprejeli HOMIJI iz KransterHOODA za svojega, čeprav ga jaz ne morem primerjati z prvo omenjenim filmom (v odjavni špici je praktično register prebivalstva, kaj so vsi ti ljudje počeli v filmu nimam domišlije).

Če gledamo povprečnega gledalca kino predstav danes, ki si ogleda recimo 10 filmov na leto, slovenski film nima nobene možnosti, saj je sinonim za nekaj nekvalitetnega, zamorjenega, skrajno dolgočasnega, narejeno bolj za zabavo ekipi, ki ga snema, kot gledalcu, ali pa nekdo pere državni denar, ker ima strica na nekem ministrstvu, ki pozna ministra, ki pozna šefa sklada in ima njegov GSM. Tu Patriota in Rabljeve freske, ki so antireklama za film, raje ne omenjam. No v Patriotu smo videli vsaj vse slovenske helihopterje v enem kadru, kar je tudi OK.

Ob taki ponudbi na jedilniku in še slabemu slovesu, majhnemu trgu z lastnim jezikom, ki ni angleščina, logičnem pomanjkanju denarja, ki bi bil pripravljen investirati večje vsote v produkcijo in zelo šibki narodni zavednosti Slovencev je prihodnost slovenskega filma

ČRNA?

Vprašanje, ki se mi zastavlja je, ali se da doseči, da bi prišli tudi pri nas do stanja zavedanja (to nima zveze z dr. Drnovška nivoji), kjer bi ob tako skromni letni produkciji gledalci, če imajo na izbiri tudi slovenski film na sporedu, izbrali raje to, kot uspešnico iz hollywooda in bi tako najboljši slovenski film leta presegel številko recimo 200.000 gledalcev pa še kakšen z prek 100.000 na leto?

UTOPIJA?

Tuki nekam sodi še Hladnikova Maškerada, samo ne vem točno kam?

MOKRE SANJE DOKTOR ONYXA

Moja ideja je ta, da z natego povzročimo zanimanje pri gledalcih za slovenski film in uporabimo nekaj copy/paste trikov iz produkcij kot so kače na letalu, Čarovnica iz Blera in resničnostnih šovov.

Ker je ideja za scenarij stvar navdiha je moja ideja ta, da na internetu vsak bralec recimo lahko prispeva svojo idejo za naslednji film (recimo mi sploh nimamo še resnega horrorja ali slasherja, tudi psihološki trilerji so za nas španska vas, dobra komedija vedno sede, zadnji mladinski film je bilo Neko poletje v školki leta vrag ve katerega…), potem izglasujemo dve najboljši ideji, ki gresta v PREDPRODUKCIJO.

DRUGA FAZA – PREDPRODUKCIJA NATEGE

Moroni iz hooda se razdelijo v dve ekipi, vsaka potem dela na svojem filmu (recimo za zabavo, ker denarja ni). Oblikuje spletno stran, piše scenarij, snemalno knjigo itd. Tu je natega iz filma Čarovnica iz Blera ali Kače na letalu, kjer bodoči gledalci sodelujejo že v predpripravi z idejami in se lahko kakšna njihova ideja znajde tudi v končni verziji filma.

Ko je ta faza končana že obstajati dve spletni strani z vsemi informacijami o dveh filmih v nastajanu, scenarij in ostale malenkosti, ki so še v dometu laične javnosti (če je Okren posnel preden je spoznal Srečo na vrvici z Muco maco Tu pa tam, ni hudič, da mojim homijem iz hooda ne uspe vsaj nekaj podobnega).

TRETJA FAZA – NATEGE POSTANE MESO

Ta faza je dejansko pa vrhunec NATEGE doktor Onyxa. Idejo v tej fazi prodamo (denar poberem seveda jaz, ker brez denarja ni visokega nivoja zavedanja) neki večji komercialki (recimo TV3), ki tako dobi dva scenarija za film z predstavitvijo na internetu in od tu naprej se začne resničnostni šov

BODI ZVEZDA slovenskega filma
(to je prva verzija imena, če bom imel čas lahko najdem kaj bolj originalnega)


V resničnostnem šovu se potem izbere za obe ekipi igralce, ki bodo vloge odigrali, fehtali denar sponzorjev za produkcijo, trenirali igro, montažo, snemali kadre, se potili… (seveda bodo v ozadju PROFESIONALCI, ki bodo skrbeli za nivo končnega izdelka, ljudje pred TV ekrani pa bodo seveda mislili, da so naturščiki vse sami naredili brez pomoči izkušenih HOMIJEV).

Tako potem poteka znana kolektivna psihoza, gledalci prek SMSov (20 SIT pretvorimo v 20 centov krat 250.000 JE ENAKO …) izbirajo igralce, kraje snemanja … (tu mora svoj delež potem narediti tudi TV da jim vse ne prinesem k riti).

ČETRTA FAZA – NATEGE POSTANE FILM
Zaključek resničnostnega šova je končan film, ki pa se ne prikaže na TV v končni različici, ampak gre najprej v KINODVORANE.

Končni zmagovalec je potem tisti film, ki dobi največ SMS glasov. NEEEEEE!
DO I LOOK LIKE fuckING MORON?

Končni zmagovalec je potem tisti film, ki recimo v enem mesecu doseže največji obisk v kinodvorani. Tako bi ljudi z NATEGO privabili k ogledu slovenskega filma in še zabavali se bodo, ko bodo videli končni rezultat tudi njihovega dela.

Če bi šlo vse po sreči in ob angažmaju nekaj boljših profijev iz HOODa bi lahko recimo dan pred zaključkom tekme prvi film imel obisk 185.000, drugi pa 184.300. Zadnji dan pridejo še rezultati iz Botswane, kjer je nek slovenski misionar prek Torrenta na črno snel film in prispeval še 10 gledalcev, kar rezultat dokončno odloči v prid drugega filma (Onyxov psihološki triler ali komedija z tajno ekipo visokih državnih uradnikov, ki za zabavo meče ministre in cele vlade n jih na koncu razkrinka kriminalistka pripravnica – IMDB ocena 9.2).

Advertisements

One Response to “Reševanje slovenskega filma”

  1. santa-cruz Says:

    fajn za prebrat

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: