Impresija

Off Road

Za vse tiste, ki se navdušujete nad šolo v naravi, se da v Ljubljani tudi v živo pogledati, kakšne posledice pusti na cestišču potres magnitude osem ali več po richterju.

Predstavitev je na ogled vsak dan in kogar zanima, si to lahko pogleda v nakupovalnem centru na Rudniku. Jaz sem bil danes tam po več mesecih in cesta je še bistveno bolj divja, kot je bila takrat. Na nekaterih mestih me je bilo strah, da bo avto enostavno nasedel, ker so jame tako globoke!

Fotografija sicer ne pokaže vsega, ker se občutek za globino nekoliko izgubi.

Na večih mestih pa so v asfaltu enostavno tako globoke luknje, da si lahko ponoči zlomiš tudi nogo, če stopiš neprevidno v tako past.

Seveda to stanje ni posledica kakšnega potresa, ampak tega, da nakupovalni center leži dobesedno na barju, kjer so tla močvirnata in za gradnjo česarkoli bistveno zahtevnejša, saj je potrebna smiselna uporaba lesenih pilotov. Je pa kot kaže tudi tu prevladal pohlep nad preprosto kmečko logiko. Močvirje je močvirje, pa četudi na njem postaviš deset Obijev enega nad drugim. Nekateri smo se pač že v osnovni šoli učili o mostiščarjih, ki so gradili hiše na kolih.

Naj ob tem povem, da smo kakšnih 35 let nazaj bili celo “mi” lastniki zemljišča, le nekaj metrov stran od tu. Oče je imel takrat fiksno idejo, da moramo sezidati hišo nekje v Ljubljani in tole barje se mu je zdelo ugoden nakup. Jaz sem bil na parceli samo nekajkrat in to je bilo res tipično močvirje. Globoki kanali za odtok vode, mehka, črna prst, nekakšna šota, da si se lahko vanjo ugreznil, kot v živi pesek ter obvezna barjanska flora z meter visokim plevelom. Če pa z avtom na dovozni poti nisi bil dovolj pazljiv, so te lahko vlekli ven s traktorjem, tako se je vse pogrezalo.

Potem so očeta komunisti čez noč razlastili, ker je šla točno čez našo parcelo Ljubljanska obvoznica, za kar je dobil po moje zelo solidno odškodnino. Sploh glede na to, da gre kot rečeno za navadno močvirje, kjer lahko zapraviš samo za pilote in utrditev terena malo premoženje, če pa ob tem narediš še kakšno napako, se pa ti lahko hiša pogrezne mimogrede za pol metra. Ampak očeta smo doma vsi tolažili, tako je bil razočaran, ker so mu vzeli zemljo.

Samo takrat so bili še časi, ko so pri nas doma mislili, da če nisi lastnik vsaj nekaj tisoč kvadratnih metrov planeta, na katerem trenutno živiš, življenje nima nobenega smisla. Jaz recimo še danes ne vem, kje vse se nahajajo parcele, ki sem jih podedoval. Žal pa zanesljivo vem, da nimam nobene parcele v strogem centru Ljubljane, da bi lahko rekel, da gre za neko resno finančno naložbo. Zemlja kot zemlja. Nekaj njiv na barju, nekaj pašnikov, pa še malo gozda za hude čase, če slučajno kdaj zmanjka kurilnega olja.

Postaja pa Ljubljansko barje v zadnjih letih kot kaže čedalje bolj podobno prvotnemu močvirju, ko je bilo tu eno samo veliko jezero. Ob praktično vsakem malo večjem deževju nastane poplava in ko se pelješ recimo čez Črno vas je prizor naravnost čudovit.

Ne verjamem pa, da je prizor tako čudovit tudi za tiste, ki so si v teh koncih zgradili hiše na kolih, ker ob vsakem večjem deževju trepetajo, kdaj jim bo zalilo bivalne prostore. Ampak ti so še vedno v veliki prednosti pred tistimi, ki kolov pri gradnji sploh niso uporabili, ampak so samo zafršolali pritličje ter na to zložili cegle.

Odgovor Apeka glede MPEG-4

Po elektronski pošti sem dobil sledeče mnenje Apeka glede kaosa, ki vlada na policah prodajalcev v zvezi z digitalno televizijo:

Spoštovani,

ni nikakršnega razloga, da prodajalci ne bi prodajali tudi MPEG-2 sprejemnikov. Vsak kupec je dolžan pred nakupom preveriti ali izdelek ustreza željam, potrebam in namenu.

Za vsak televizor, ki ne podpira digitalnega sprejema ali kodiranja MPEG-4 je možno dokupiti zunanji sprejemnik (set top box), ki bo omogočil sprejem prizemne digitalne televizije na katerem koli TV sprejemniku.

Lep pozdrav.

Moj modri odgovor na to se pa glasi:

Po tej logiki potem ni nobenega razloga, da ne bi prodajalci prodajali pri nas tudi naprav za 110 V 60 Hz, ali katerikoli drug standard, ki se po svetu uporablja za distribucijo električne energije do končnega potrošnika (daljši seznam tule).

Vsak kupec je sam dolžan preveriti, ali izdelek ustreza željam in namenu (morda kdo recimo potuje v ZDA ali v Republiko Kongo), nenazadnje pa lahko kupec vedno kupi v Radio Shacku ali Conradu  tudi črno škatlo (transformator oziroma frekvenčni konverter), ki pretvori naših 220 V 50 Hz izmenično na karkoli drugega.

Meni osebno se zdi tako razmišljanje Apeka zgrešeno, ker očitno oni predpostavljajo, da bi morali kupci poznati vse tehnične podrobnosti, ki se jih sproti izmišljujejo in jim težko sledijo celo strokovnjaki za ta področja, kaj šele povprečni potrošniki ali zmedeni prodajalci.

Jaz sem prepričan, da če bi šli danes preverjati po tehničnih trgovinah, bi našli prodajalce, ki se jim niti pod razno ne šajna, kakšne standarde zahteva digitalna televizija pri nas za različne možnosti sprejema, ki se pojavljajo v praksi:

DVB-T = zemeljski oddajniki (wiki)
DVB-C = kabelska TV (wiki)
DVB-S = satelitski sprejem (wiki)

Po moje gre tu za povsem napačen pristop!

Namesto znaka digi, ki so ga do sedaj podelili baje samo trem firmam (ena od njih je Telefunken, za katerega sem bil prepričan, da je že davno pod rušo, tako kot Grunding), bi morali biti prodajalci zavezani, da kupca jasno in nedvoumno opozorijo, da sprejem DVB-T (gre za prek 200.000 uporabnikov) z MPEG-2 napravami pri nas ne bo deloval! Ampak očitno je spet prevladal poslovni interes, saj je baje za znak digi potrebno plačati 2000 EUR neki firmi, ki opravlja testiranja in morda je celo edina, ki to lahko počne (to je tako tipično slovensko).

Šele decembra 2010 pa bodo ljudje res masovno opazili, da zadeva z digitalno televizijo ni tako preprosta, kot se jim morda trenutno zdi. Predvsem zato, ker vlada na trgu po moje zmeda, ki jo očitno na nek način podpira tudi nacionalni regulator, medtem ko zaščitniki potrošnika raje modro molčijo.

Argument, da če televizor ne bo uporaben za DVB-T, bo pa za kakšen drug DVB (ostane še C in S), pa vedno zmaga in temu nimaš kaj dodati.

Preberi še:
- Na potrošnike pa pozabili

Varčevanje, da te kap

“Meni je najbolj fenomenalen primer varčevanja Slovenskih železnic. Oni so na čakanje poslali že čez tisoč ljudi in tako prihranili čez 5 milijonov evrov. Vendar pozor! Teh tisoč in nekaj ljudi dobi skoraj polno plačo, le da lahko doma še kaj fušajo in gre denar za njihova “nadomestila” tokrat neposredno iz državnega proračuna (učeno se temu reče socialni transferji). Se pa dobro sliši. Privarčevali 5 milijonov! Upam, da si bo za tele blazne prihranke kdo izplačal nagrado vsaj v višini ene petine prihrankov!”

dr. Onyx pozdravlja kreativno varčevanje na Slovenskih železnicah

Prask, prask, prask. Nečesa pa tule vendarle še ne razumem! Oni so privarčevali 5 milijonov evrov, meni so pa zato karto za vlak podražili za 6 %? Ali kdo to šteka? Včasih mi je žal, da nimam končane samo večerne osnovne šole ob delu (štiri razrede), ker bi mi bile tako prihranjene številne miselne uganke, ki se jih samo z logiko nikakor ne da rešiti.

Na potrošnike pa pozabili

Kdo bi si mislil, da se bom tudi sam tako grdo ujel v past digitalne televizije.

Konec leta 2008 sem v spletni trgovini enaA kupil računalniški monitor Samsung T260 HD.

Gre za precej velik LCD monitor velikosti 26″ z vgrajenim hibridnim TV tunerjem (monitor žal ne podpira PIP!), ki naj bi omogočal sprejem analognega in digitalnega signala. Takšen monitor sem izbral namerno, ker sem želel na njemu gledati tudi televizijo, poleg tega pa se mi je takrat zdelo fino, da bom lahko nekoč brez težav spremljal tudi digitalno televizijo. In ta nekoč je v bistvu že nastopil, čeprav tega do pred kratkim nisem vedel. Je pa nastala tu težava. Digitalne televizije jaz na tem monitorju pač ne morem spremljati.

Digitalne TV programe zemeljski oddajniki dejansko oddajajo že sedaj in ni potrebno čakati do decembra 2010 za preizkus delovanja, če imamo seveda pri roki kakšen digitalni TV sprejemnik. Ampak kot rečeno, jaz na mojem monitorju digitalne televizije žal ne morem spremljati. Uspelo mi je nekako preskenirati vse digitalne kanale in sprejemnik je lepo našel osem kanalov. Celo piše SLO 1, POP TV, KANAL A in tako dalje. Vendar lahko poslušam samo zvok, namesto slike pa dobim nič kaj optimistično sporočilo HD not supported! Pa se jebi z bulmastifom.

Kje je problem?

Prve članke o uvajanju digitalne televizije pri nas sem zasledil v računalniških revijah nekje leta 2006, tako da zadeva nikakor ni od včeraj. Ključni moment pa je nastopil takrat, ko so se odgovorni (verjetno Apek) odločili, da bo naša televizija uporabljala standard MPEG-4, ki je v vseh pogledih boljši od starejšega standarda MPEG-2, razen v eni pomembni malenkosti! Večina sprejemnikov je bila narejenih za standard MPEG-2, ki je bistveno bolj razširjen.

V primeru mojega monitorja z vgrajenim TV tunerjem se je izkazalo, da podpira samo standard MPEG-2 in bo tako 1. decembra 2010 povsem neuporaben za gledanje televizije, ko odklopijo obstoječe oddajnike analogne TV! Dodatnih 100 €, kolikor je bil takrat ta monitor dražji od navadnega brez TV sprejemnika, je tako gone in the wind.

Natančnega podatka o tem, kdaj natančno so pri nas sprejeli za standard MPEG-4 sicer nimam, ampak zelo verjetno je bilo to pred decembrom 2008. Od tistega datuma naprej so morali to poznati tudi vsi uvozniki televizijskih sprejemnikov in če so po tem datumu še vedno prodajali digitalne TV sprejemnike z vgrajenim samo MPEG-2 dekoderjem, je to približno tako, kot če bi vam leta 1980 prodali televizor, ki podpira samo NTSC in je bil namenjen ameriškemu ali japonskemu tržišču.

To je preprosto klasična natega, kot iz učbenika in zavajanje potrošnika, kaj takega pa je možno samo, če povsem odpove nadzor s strani odgovornih. V tem primeru sta to vsaj APEK in Zveza potrošnikov Slovenije!

V prid prodajalcem tovrstne elektronike gre pa tudi to, da večina kupcev še danes ne ve, da digitalna televizija že obstaja in se da zadevo lepo preizkusiti. Je pa res, da pred letom ali več nazaj večina o tem niti ni vedela kaj dosti, saj gre tu za zelo specifične tehnične podrobnosti, ki jih po moje končnemu kupcu niti ne bi bilo potrebno poznati. Če zadeva ni primerna za naše tržišče, pač se ne more tu prodajati, tako kot pri nas ne moreš kar povsod kupiti naprav za ameriško omrežje 110 V, češ, kaj pa bedaki ne gledate v specifikacije, saj vam tam vse lepo piše, da ne dela naprava na 220 V.

Da je zadeva še bolj škandalozna naj povem, da sem zadevo preveril pri uvozniku monitorjev Samsung in dobil odgovor, da so bili modeli z MPEG-2 dekoderjem v prodaji vse do konca leta 2009 in vsi ti kupci se za digitalno TV lahko lepo obrišejo pod nosom!

In jaz sem prepričan, da če bi šli danes, februarja 2010 po trgovinah z tehničnim blagom, bi še vedno dobili na policah tudi samo MPEG-2 digitalne sprejemnike, ker je pač nekako potrebno izprazniti zaloge. To, da zadeva pri nas ne bo delala, pa bo kupec opazil šele decembra, ko minejo vsi možni pritožbeni roki in te bodo etiketirali za idiota, ki ne čita (jaz imam diplomo iz elektrotehnike in C radioamatersko klaso, pa nisem vedel za kaj gre pri MPEG-4 oziroma MPEG-2).

Sedaj samo upam, da bo kakšen novinar naredil domačo nalogo in na palec izračunal, koliko milijonov € smo Slovenci zmetali proč, ker se je nekdo lotil uvajanja digitalne televizije na tak amaterski način! Ampak to je tako tipično Slovensko, da verjetno sploh nima smisla izgubljati besed. Nategnimo rajo, kjer se le da. Krivi so si pa sami, ker ne berejo neke obskurne spletne strani, kjer jim vse piše.

Mi pa gre ob vsem tem samo škodoželjno na smeh, koliko ljudi bo decembra 2010 šokantno ugotovilo, da je njihova prekrasna digitalna plazma za 2.500 € sposobna samo izpisati sporočilo HD not supported, čeprav jim je prodajalec na mrtvega šefa sveto prisegel, da bo vse delovalo tako, kot mora.

Za spletno trgovino enaA pa preprost in razumljiv poduk. Od mene ne dobite nikdar več niti centa. Onyxa se lahko nategne samo enkrat. Zato pa piše Dr. pred imenom!

Preberi še:
- Slika bo, ali pa je ne bo

Denarja kot listja in trave

Človek je po moje nesramno bogat takrat, ko si želi kupiti vse, česar se dotakne. Take simptome opažam pri nekaterih Hollywoodskih zvezdnikih, pa še kom, ki ga je fortuna tako zasula s cekini, da je povsem izgubil stik z realnostjo in občutek za denar.

Recimo se pelješ parkrat na leto z letalom in se vprašaš, zakaj za vraga letiš s tujim avionom naokrog po svetu, ko pa vendar imaš denar in si bi lahko kupil lastno letalo, ter tako letel “na svojem”. Ali pa greš recimo vsako jutro v kavarno na kavo za 2 evra in se popraskaš, zakaj raje kavarne preprosto ne kupiš z gotovino in boš potem jutranje kavice v bistvu plačeval samemu sebi.  Ali pa greš recimo enkrat na leto ob najhujši vročini namočit noge v bazen in ti nikakor ni jasno, zakaj čofotaš po tuji mlakuži, ko bi vendar z lahkoto vse skupaj kupil z enim potegom mastercarda.

In prav takšne simptome opažam pri naši mladini, oziroma natančnejše pri študentski organizaciji univerze v Ljubljani (ŠOUL). Sem pa besedo organizacija zanalašč odebelil, ker se baje ta ista beseda organizacija pojavlja tudi v aferi Patria.

Mladinci so si zaželeli, da bi preprosto kar kupili mestno plažlo Laguna in klub Bachus! Razlog? Baje parkrat na leto tam organizirajo žurke in tako razmišljanje po moji definiciji že ustreza pojmu biti “nesramno bogat“.

Ker nekajkrat na leto organizirajo žurke, bi oni kupili Bachusa, ki je ocenjen na prek 3 milijone € in Laguno, pri kateri se omenja znesek 15 milijonov €.  Za študijo, če se jim to res splača, pa so baje že zagonili 40.000 €!

Glede Bachusa ne bom komentiral, jim pa lahko brezplačno povem, da mestna plaža Laguna nikdar ni vredna toliko denarja, oziroma dvomim, da je sploh vredna bistveno več kot je cena zemljišča.

Sam sem včasih igral dokaj redno badminton na Ježici in se spomnim, da so nekega dne vse skupaj zaprli in začeli rušiti športni kompleks, ker se je gradila mestna plaža Laguna, ostalo so pa nekaj prenavljali.

Ko so plažo odprli, sem bil prvo leto večkrat tam in prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo vprašanje, kako se nekomu splača investirati toliko denarja v tak vodni park, če ne gre za denar iz proračuna?

Namreč na naši zemljepisni širini traja poletje komaj kakšne tri mesece, od tega polovica časa pada dež ali pa je vreme kislo ter tako neprimerno za kopanje v zunanjih bazenih. Ves preostali čas je to očitno mrtva naložba, ki ne prinaša omembe vrednega denarja. Resda se Laguna trudi še z nekimi tečaji Salse in morda še s čim, ampak dvomim, da se da od tega dostojno živeti ostalih devet mesecev.

Dnevna karta je na Laguni zelo draga in 15 € na osebo si bo lahko privoščilo čedalje manj ljudi. V primeru štiričlanske družine je po moje bistveno bolj smiselno, da si privoščijo enodnevni izlet do obale, kot pa namakanje v bazenu, kjer je vodi primešan še urin in klor.

Sem se pa na Laguni enkrat skoraj utopil na njihovih podvodnih barskih stolih. Namreč ob enem izmed bazenov se nahaja šank in pod vodo so montirani nekakšni kovinski barski stoli. Ker sem bil nepazljiv, sem se z nogo zataknil za rob stola in padel v vodo, kjer je malo manjkalo, da si ob padcu nisem zlomil noge. Sem pa potreboval kar nekaj časa, da sem se rešil iz te podvodne pasti. Če bo imel nekdo res smolo, se na tistih stolih z lahkoto utopi.

Torej ali je  mestna plaža Laguna vredna 15 milijonov €? Ne se hecat.

Ampak to niti ni bistveno vprašanje. Bolj bistveno vprašanje je, zakaj država še vedno dopušča takšno bogatenje in razmetavanje denarja na račun dela študentov?

Drugi svet je tu nezaželen

Če se bo ekipa blogerskega spletnega portala Drugi svet držala moje prošnje oziroma zahteve, ki sem jo poslal po elektronski pošti, potem pri njih ne bo več povzetkov zapisov in povezav na tale blog.

Takšno odločitev sem sprejel po tem, ko se je pred dnevi na njihovem portalu pojavil zapis blogerja Siolovega Blogosa, ki si je nadel presenetljivo podobno ime mojemu. Onlyx. Brez doktor. Preprosto Onlyx.

Pri tem zapisu je bilo meni zanimivo naključje to, da je šlo za njegov prvi zapis nasploh in je očitno samo nekaj sekund pred objavo na portalu Drugi svet odprl svoj blog!

Seveda ima vsak pravico, da odpre blog pod katerimkoli imenom in tu ne moreš ničesar. Tudi če bi nekdo odprl blog na drugi platformi z povsem enakim imenom, kot si ga je pred njim že izbral nekdo drug, prizadeti lahko danes samo debelo opazuje, kako nekdo urinira in onanira po njegovi digitalni identiteti, ki jo je morda gradil vrsto let, na koncu se pa na vse skupaj še poserje!

Jaz sem na tem blogu že večkrat zapisal, da sem postal tarča nekoga, ki me poskuša na razne načine diskriditirati in se skriva za anonimnim proxyem v tujini. Blog nekaj časa zasipa z bolanimi komentarji, potem obupa, ker ga sproti brišem in potem pa komentira po drugih blogih v mojem imenu, pri čemer seveda bralci ne morejo nikakor vedeti, da komentarja nisem napisal jaz. To lahko ugotovi šele avtor bloga, če gre pogledati IP naslov, iz katerega je prišel komentar.

Tudi včeraj sem zasledil dva takšna poskusa in sicer na blogu Iztoka Gartnerja in Tine Maline (Tina M.). Iztoka sem prosil, da komentar nekako nevtralizira, pa me je nazaj zabil v smislu, češ, da ne more vedeti, da ne gre res zame (čeprav je IP preveril in je dobro vedel, da to nisem jaz), ker sem se pred časom po njegovem mnenju grdo obnašal do njegove punce Tine M. Namreč v nekem komentarju na njen zapis o tem, kako se vinjeta nalepi na folijo, sem ji predlagal, da naj pripravi zobno ščetko, čiste spodnje gate in menstrualni vložek za primer, če pridejo ponjo orožniki in jo odpeljejo v arest. Ampak ker me je Iztok potem opozoril, da je bilo to žaljivo, takšnih komentarjev pač pri njej ne bom puščal, če jo prizadenejo. Je pa to moj stil in takšen sem.

Morda bo kdo rekel, da gre v teh primerih za neke vrste parodijo ali imitacijo? To je zame pa sploh idiotizem in bedarija prve vrste. Če ti napišeš blesav komentar v mojem imenu in mi pri tem ukradeš vse, od avatarja od imena, potem bralci nikakor ne morejo vedeti, da gre za imitatorja, še manj za parodijo. Bralci so preprosto in enostavno samo zavedeni in tisti, ki te poznajo vsaj po imenu mislijo, da si to res ti napisal.

Jaz “brate in sestre” soblogerje jemljem kot neke vrste “mrzle” prijatelje, pa čeprav nikogar osebno ne poznam. Nenazadnje o marsikom izmed njih iz njegovih zapisov izvem več, kot pa vem o prijateljih in znancih.

Ko me je pred časom Had na mojem blogu opozoril, da komentarja ni napisal on in mi je zaupal IP naslove, ki jih uporablja, sem šel sam preveriti njegove komentarje nazaj po zgodovini in če bi naletel na fake, ga takoj pobrišem. Čeprav bi morda lahko v takem primeru kdo razmišljal tudi v smislu, češ, kakšna dobra fora, stari, kaj ga model fino pwna, on pa ne more nič.

Dejstvo je, da na spletu danes vlada skoraj popolni kaos! Tu te ne ščiti noben zakon, nobena policija, nobeno redarstvo, nihče!

Vsak lahko počne kar hoče in izdajanje za nekoga drugega jaz uvrščam med najbolj nesramna in grda početja, ker se žrtev na spletu praktično ne more braniti, saj verjetno za večino teh primerov sploh ne izve. Zato bi pričakoval, da blogerji tu držim skupaj in takšne poskuse sproti polovimo, vsaj kar je v naši moči. Če ni odziva, potem napadalci ponavadi hitro obupajo in si zabavo poiščejo drugje ali pa preprosto zgnijejo od dolgčasa na nekem zaprašenem fotelju z namiznim rdečim v roki.

Za kaj gre v primeru Onlyxa na Blogosu, jaz ne vem in dvomim, da je vedel Drugi svet, ko ga je dal na prvo stran portala že po njegovem prvem zapisu. Za koga res gre, se bo morda izkazalo šele čez čas, če bo sodeloval v Blogosferi in se bo lahko videlo, ali morda njegovi komentarji prihajajo iz IP naslovov v tujini oziroma prek anonimnih proxiev.

Dopuščam pa seveda tudi možnost, da si je bloger ime izbral povsem slučajno in samo zveni podobno kot Onyx. Onlyx, Onyx, Onlyx, Onyx!? V redu. Morda pa res? Nee! Močno dvomim!

Je pa Drugi svet s tako (po moje) nesramno potezo enega blogerja pridobil, enega pa izgubil!

So what!

Preberi še:
- Pwnam Onyxa
- Moj heker prestopil na temno stran

Kam so gradbinci skrili zaslužke?

Do naših velikih gradbincev jaz ne čutim prav nikakršne naklonjenosti.

Še do pred leta dni so morali služiti naravnost ogromne denarje na izgradnji nepremičnin, saj so na eni strani kupce uspeli prepričati, da je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje res vreden 3000 € ali celo še več, pa čeprav so oni morda izgradili isti kvadratni meter za samo 800 €!

Na drugi strani so tudi v tistih zlatih časih gradbeništva večinoma tuje delavce plačevali sramotno nizko! 350 € plače, plus 150 € za streho nad glavo, ki pa jih dobi večina gradbincev zvito nazaj tako, da sodobnemu sužnju prijazno ponudi prenočišče, oziroma bolje rečeno smrdljivo luknjo, ki bolj spominja na kakšno ladijsko kabino. Tako je bilo pred leti in povsem enako je danes. Ne glede na to, ali smo sredi krize ali konjunkture, za delavca je vedno kriza!

Mi pa ob vsem tem ena zadeva še vedno nikakor ne gre v glavo.

Namreč še do pred leta dni je gradbinec (bolje rečeno investitor) v Ljubljani na vsak kvadratni meter zaslužil lahko tudi tja do 2000 € čistega profita in stanovanja v tistih časih so se praktično razprodala vnaprej, ker so bili ljudje prepričani, da je investicija v stanovanje naložba, ki ne more izgubiti na vrednosti in je vsaka cena sprejemljiva.

Pričakoval bi, da se bodo veliki gradbinci obnašali podobno, kot mali nepremičninski investitorji, ki so iz profita pri izgradnji enega stanovanja financirali izgradnjo dveh drugih. Jaz sem govoril z enim takim malim podjetnikom, ki je pustil službo in začel še sam v okolici odkupovati na veliko zemljišča in graditi dvojčke, trojčke, četverčke. Ta mega piramidna igra je ves ta čas čudovito delovala, ker se je pri vsakem dokončanem projektu zaslužilo prek 100 %, če le nisi bil popolni bedak in zidarje iz juga plačeval po 5000 € neto.

Če bi po tej logiki gradili tudi veliki, kot je (bil) recimo Vegrad, ni logično, zakaj je morala NLB financirati praktično celotno izgradnjo Celovških dvorov s kreditom? Ob takih zaslužkih, kot so jih dosegali v preteklosti, bi pričakoval, da potrebujejo morda samo še minimalni kredit v višini parih odstotkov investicije, ostalo pa financirajo s pomočjo zaslužkov iz “dobrega dela preteklih let”.

Nekateri so me poskušali celo prepričati, da je NLB dal kredit za Celovške dvore v višini skupne oglaševane cene stanovanj, kar se mi zdi pa sploh neumnost, saj verjetno gradbenik potrebuje denar samo za financiranje izgradnje, torej nakup zemljišča, komunalno ureditev, projektiranje, material, plačilo delavcem in ekonomski propagando (jumbo plakate), medtem ko za bodoči profit kredita pa res ne potrebujejo! In po moji grobi oceni neto cena izgradnje kvadratnega metra človeškega kokošnjaka, stisnjenega med dve najbolj prometni cesti, kot so tudi Celovški dvori, nikakor ne more presegati 1000 €! Če jim za tak denar ne uspe zgraditi takega betonskega geta, potem naj takoj opustijo vsako upanje in se začnejo ukvarjati raje z vzrejo pasemskih psov z rodovnikom.

Pa nikakor ni samo Vegrad tisti, ki so mu očitno čudežno izginili vsi zaslužki iz zlatega obdobja gradbeništva in ni privarčeval ničesar od takrat!

Saj drugače niti teoretično ne bi bilo možno, da bi “izpostavljenost” naših bank zaradi financiranja nepremičnin za trg dosegala fantastičnih 5 milijard evrov.

Preberi še:
- Mešalci betona in megle
- V Mostecu ne marajo otrok
- Poslovnih prostorov kolikor hočeš

Mentalni jediji

“Premier Pahor bi moral po moje nekje na vladi ustanoviti poseben oddelek ali še bolje kar agencijo za parapsihološko bojevanje, kjer bi tam zaposleni samo s pomočjo moči misli (psychics powers) poskušali premagati gospodarsko krizo!”

dr. Onyx (aka master Yoda) o možeh, ki strmijo v magnetke

Elegy

Filme, v katerih igra Penelope Cruz, jaz zelo težko nepristransko ocenjujem, ker ona je trenutno moja Hollywoodska muza. Počutim se kot kakšna zmešana najstnica, ki se pali na Johnnya Deppa in čim preberem, da v filmu igra Penelope Cruz, je ogled filma skoraj obvezen. V bistvu pa ne gre pri njej toliko za klasično lepoto, saj ženska v tem pogledu po moje niti ni kaj posebnega. Mene pri njej zlasti privlači njena angleščina s španskim naglasom, ki skupaj s pojavo tvori ubijalsko celoto in lahko bi jo samo poslušal ure in ure.

Tako sem samo zaradi Penelope Cruz naletel na pri nas prezrti film Elegy (Žalostinka) iz leta 2008 (wiki).

Zgodba filma govori o ljubezenski zvezi med starejšim profesorjem in krtikom, ki ga igra Ben Kingsley ter študentko Consuelo v podobi Penelope Cruz.  Mene pa je film malce spomnil tudi na Love Story iz leta 1970, v katerem sta zaigrala Ryan O’Neal in Ali MacGraw.

Film sicer ni nek grafični spektakel Michaela Baya ali Rolanda Emmericha, ki bi upravičeval drago investicijo v ogromen HDTV in prostorski zvok, je pa ta romantična drama vredna ogleda tudi zato, ker načenja zanimiva vprašanja zveze, pri kateri je razlika v letih med partnerjema zelo velika.

Meni je sicer jasno, da na splošno mnogo parov ne drži skupaj ljubezen, pa ne glede na starost, ali razliko v letih. Nekateri so skupaj zato, ker si ne upajo iti narazen, nekateri čisto matematično seštejejo pluse in minuse ter je slednjih morda nekoliko več, nekateri ne znajo razdeliti pravično skupaj ustvarjenega premoženja in tako naprej. Razlogi, da sta dva skupaj, so lahko zelo različni. Čim je razlika v starosti med partnerjema večja, bolj se mi zdi, da ljubezen za zvezo sploh ni odločilna, ali pa celo ne igra čisto nobene vloge.

Mene bo tako težko kdorkoli prepričal, da se je Anna Nicole Smith pri starosti 26 let lahko res zaljubila v 89 letnega naftnega mogotca?! Še celo v primeru Madonninih dvajsetletnih ljubimcev, kjer so njihovi očetje verjetno za kakšno desetletje mlajši od pop kraljice, bi težko verjel, da so z njo zato, ker je preskočila iskra in je ostalo naredila kemija.

Recimo jaz si trenutno težko predstavljam, da bi se lahko pri štiridesetih letih zaljubil v žensko pri šestdesetih. Sedemdesetletnico pa bi moral iti morda celo iskati v dom za ostarele. In zdi se mi, da se ta  razlika v letih  s starostjo nekako samo še stopnjuje oziroma potencira.

Če pogledam nekatere tridesetletnice, ki so si umislile za partnerja moške, stare že krepko čez petdeset let, se mi zdi, da gre v teh primerih večinoma za ženske, ki imajo nek fetiš na oblast, moč, vpliv ali kaj podobnega. Denar igra po moje bolj bistveno vlogo pri mlajših, recimo dvajsetletnicah, ki si umislijo štiridesetletnika zato, ker je finančno preskrbljen, vozi stajliš avto in piše blog jo lahko na razne načine razvaja.

Dolgoročno pa vprašanje, kakšno prihodnost ima taka zveza?

Po moje, statistično gledano zveze, kjer je razlika v starosti 20 let ali več, razpadejo prej kot v petih letih. Nimam pa za potrditev te teze pri roki nobene verodostojne analize. Je pa res, da tudi če se potrudim in analizo naredim, mi jo ne bodo priznali, ker nimam končane FDV.

Onyxova subjektivna ocena filma Elegy: zaradi konflikta interesov se ocene vzdržim (beri: ogled priporočam)

Protikirzne akupunkturne bucike

“Predvidoma danes nameravam širši javnosti predstaviti alternativo Pahorjevim protikriznim magnetkom. Onyxove protikrizne akupunkturne bucike.”

dr. Onyx za takojšnjo objavo v medijih

Twittam

Včeraj zvečer sem imel malo več časa, ker sem se spet nekje okužil z insomnio (nespečnost vrste H5N4Cl2), zato sem zbral pogum in na Twitterju odprl račun. Moj prvi, kot se temu lepo reče. Bolelo sicer ni, da pa bi ob tem užival, bi pa tudi težko rekel. Očitno moram za dosego tantričnega užitka prodreti globlje v tole mrežo.

Na začetku sem bil sicer malo razočaran, ker si je nek model pred mano že umislil ime dronyx, tako da sem moral na hitro skleniti kompromis in sem se registriral kot doktoronyx. Pa v bistvu mi ime niti ni tako pomembno, samo da se lahko infiltriram v mrežo.

Kaj bi s Twitterjem lahko trenutno resnega počel, nimam pojma, ker jaz z 140 znaki lahko pišem samo kletvice in morda krajše medmete. Nič, sem si rekel. Da ne bom naredil kar takoj prevelike škode, bom jaz raje samo sledil parim bolj znanim twitterašem (Crnkoviču, Baracku Obami, Hadu in Dalajlami), da vidim, kaj tam gori sploh dogaja in se pozneje morda kot jastreb spustim nad žvrgoleče ptičke, da bo perje frčalo naokrog.

Potem pa danes zagledam tale breaking news mojega sledilnika:

Ponižno molim, da se kaj takega ne dogaja prepogosto tudi Dalajlami in Baracku Obami (za Hada mi je vseeno), ker sicer jih bom skinil vse po vrsti iz do follow liste in mojo pozornost preusmeril na twitterašice! Upam, da mi bo uspelo prek Katarine Kresal prodreti do Centrifuzije, ki mi je še posebej pri srcu, ker je nekoč zbrala pogum in se javila na javno naročilo male vrednosti (nostalgiki lahko v zgodovino pogledate tule) za izbor kandidatke za prvo damo virtualnega predsedniškega kandidata 2007.

Oh, kje je že to!

Od takrat smo zamenjali oblast, Centrifuzija je postala svetovalka za splet pri LDS, padli smo globoko v recesijo in dobili izhodno strategijo s semaforjem na magnetke.

Please do not follow me, because I will rather follow you.

Slika bo, ali je pa ne bo

Zadnjič me je kolega prepričeval, da ko bomo decembra letos prešli na oddajanje TV signala v digitalni obliki DVB-T, bosta ostali samo še dve možnost. Ali slika bo in bo ostra kot britev, ali pa je ne bo in bo ekran ostal črn.

Kar se tiče stare, dobre analogne televizije, je mislim zadeva jasna, oziroma slika ni vedno jasna. Čim slabša je kvaliteta signala, pa naj si bo zaradi polomljene antene na strehi, lovljenja odboja od sosednega hriba ali kakšne druge interference, tem bolj je slika zanič. Znan je recimo učinek ghost slike, ko se pojavljajo obrisi. Kadar je signal res zelo slab, ima lahko sprejemnik (tuner) v televizorju težave že z ugotavljanjem sinhronizacije, ki se potem lahko kaže tudi tako, da slika leti okrog po vertikali ali poskakuje. Skratka, kvaliteta slike je nekako zvezno odvisna od kvalitete analognega signala, ki pride do sprejemnika.

Pri digitalni televiziji se prenašajo ustrezno modulirani digitalni podatki. Poenostavljeno rečeno se prenašajo enke in ničle, tako kot pri novejših računalnikih. V takem primeru šum in slaba kvaliteta signala lahko tudi povzročita, da sprejemnik napačno pretvori enke in ničle, je pa res, da bo učinek tega drugačen, kot pri analogni televiziji. Poleg tega pri digitalnem prenosu signala lahko uporabijo na strani sprejemnika računalniške metode za ugotavljanje in korekcijo napak (CRC in podobni mehanizmi).

Da pa bi res obstajala samo dva tipa slike, torej slika je, ali jo ni sploh, pa skoraj ne morem verjeti.

Namreč če pogledamo neko računalniško datoteko tipa JPEG, v kateri je shranjena v digitalni obliki recimo neka fotografija, mi lahko še vedno naključno popravljamo datoteko in slika bo potem na posameznih mestih pokvarjena. Če popravimo tako imenovan header (glavo zapisa), potem nam računalnik javi, da datoteke ne more odpreti, ker jo ne prepozna kot datoteko formata JPEG.

Jaz sem recimo pred leti formatiral računalnik (hiter format), na novo naložil gor operacijski sistem in ga dal naprej v uporabo. Ampak čez kako leto sem se spomnil, da sem pomotoma zbrisal tudi vse fotografije, ki jih nisem imel shranjene nikjer drugje. S posebnim programom sem potem pregledal disk in še vedno uspel rešiti precej fotografij, le da so bile nekatere preveč poškodovane in tako neuporabne.

Kot rečeno, jaz trenutno ne vem in si ne predstavljam, kako se bo dejansko zadeva obnašala v praksi. Zaradi specifike digitalnega signala in vmesne analogno digitalne pretvorbe se mi zdi, da bodo bili razočarani tisti, ki sedaj sprejemajo res zelo slab signal, pri katerem komaj razločijo, kaj je na sliki, ampak TV kljub temu lahko za silo gledajo. Bojim se, da v tem primeru digitalni sprejemnik ne bo imel dovolj informacij, da bi lahko sliko dekodiral pravilno in bo na zaslonu verjetno po novem res črnina.

Dejstvo je, da se bo pri prenosu digitalnega TV signala uporabljal pri nas standard MPEG-4, ki sliko stisne. Jaz predvidevam, da se da tudi tu stopnjo kompresije določiti, kar pomeni, da večja kot bo kompresija, slabša bo kvaliteta slike. Kako to v praksi izgleda dobro vedo tudi tisti, ki shranjujejo fotografije v JPEG formatu, kjer tudi lahko določiš stopnjo stiskanja in s tem posledično tudi kvaliteto. Manjša kot je slika (velikost na disku), slabša je kvaliteta.

Pa še nekaj se mi zdi, da bi se znalo s prihodom digitalne TV spremeniti.

Namreč na analognih televizorjih smo navajeni, da je preklapljanje (šaltanje) kanalov praktično trenutno. Klik, klik, klik na daljincu in v minuti lahko preletiš sto kanalov. Pri digitalni TV to skoraj sigurno odpade, saj je proces dekodiranja računsko zelo zahteven in traja lahko tudi par sekund, da se slika spet pojavi.

To že sedaj dobro poznajo tisti, ki spremljajo TV prek IP omrežja (optika, xDSL). Ko sem jaz to prvič videl v praksi, sem se prijel za glavo. Meni je odločilnega pomena, da lahko hipoma preklapljam med kanali, ker sicer se lahko okužim s kakšno reklamo in po možnosti še kaj nepotrebnega pomotoma kupim iz naslonjača.

Smo pa lahko na nek način ponosni, da smo pri nas prve prenose digitalnega signala po zraku izvajali že pred 25 leti! Radio Študent je v osemdesetih letih prek svoje radijske postaje oddajal v eter občasno tudi programe (igrice) za ZX Spectrum, ki si jih je poslušalec lahko posneli na kasetofon in upal, da bo kvaliteta posnetka tako dobra, da bo mavrica program uspela pravilno naložiti.

Sam se sicer te storitve nisem posluževal, ker za ta radio niti nisem vedel (takrat še nisem bil intelektualec), je moralo biti pa to mavrično piskanje obupno za poslušat. Vsaj brez uporabe zaščitnih sredstev, kot so slušalke.

Preberi še:
- Nova priložnost za natego

Petri Majdič angleščina ne sedi

“Ko jaz slišim Petro Majdič govoriti angleško, se ob tem vprašam samo eno. Kdo za vraga je v tej državi pristojen za šolstvo in šport?”

dr. Onyx are have the neprijetno question

Janković versus dr. Onyx (1:1)

Nekje novembra lansko leto sem dobil prvič v življenju na ozemlju RS kazen za prekršek. Napačno parkiranje na pločniku (čeprav vedno puščam toliko prostora, da gredo lahko mimo tudi matere z vozičkom, če seveda nimajo “double-deckerja” dvojne širine za dvojčke). Nikdar prej me ni nihče kaznoval za prekršek. Nič. Še policijske kontrole me niso nikdar ustavile, da bi jim lahko pokazal veljavno vozniško in prometno dovoljenje.

To je uspelo šele ljubljanskemu mestnemu redarstvu pod jankovićem, ko so prometne prekrške povsem komercializirali in obvestila redarstva delijo praktično kot sveže žemljice, pa čeprav je vsakemu jasno, da dnevno nepravilno parkira na tisoče vozil, ker parkirnih mest enostavno ni dovolj.

Žog(i)co sem mestnem redarstvu vrnil v začetku januarja z naslednjim elektronskim pismom, naslovljenim na Ministrstvo za promet:

od: doktor onyx <doktor.onyx@gmail.com>
za: gp.mzp@gov.si
datum    04. januar 2010
zadeva    Zakonitost odloka MOLa

Spoštovani,

predlagam, da se preveri zakonitost Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o cestnoprometni ureditvi, ki je bil objavljen v uradnem listu  št. 101/2009 z dne 10. 12. 2009 in tako je že stopil v veljavo.

http://www.uradni-list.si/1/content?id=95008

Namreč kakor imam tudi sam dokaz doma, je do sedaj mestno redarstvo v Ljubljani izstavljalo položnice za napačno parkiranje, ki so imele v obrazložitvi citiran ZVCP-1 in ne mestni odlok iz leta 2007.

Po Zakonu o prekrških si občine sicer res lahko izmislijo svoje prekrške in kazni zanje, vendar samo, če niso že opredeljeni v zakonih, ker sicer bi akti lokalnih skupnosti lahko spreminjali veljavne zakone, kar pa je upam še vedno nezakonito.

Sedanji odlok je bil v večih medijih interpretiran tako, da se lahko v Ljubljani kazen za napačno parkiranje na pločniku zviša na 200 €, kljub temu da ZVCP-1 natančno definira, kaj je to pločnik (23. člen) in obravnava tudi napačno parkiranje kot prekršek ter je za ta prekršek predvidena v zakonu tudi globa.

Če navedbe v medijih držijo, potem sam menim, da gre tu za izigravanje zakonov. Tudi če se po novem vsem pločnikom v MOL reče bankina. Namreč tako bomo prišli do absurdne situacije, ko bo nek občinski odlok “povozil” zakon.

V primeru, da ta odlok o spremembi odloka ostane v veljavi in se bo izkazalo, da se sedaj res za napačno parkiranje v MOL uporablja kazen 200 € za vsako napačno parkiranje na pločniku, bom sam seveda izkoristil vsa pravna sredstva, da izpodbijam ta domnevno nezakoniti Odlok MOLa.

Lep pozdrav.

Kot sem danes prebral na spletu (24ur), lahko mirno rečemo, da je rezultat izenačen na ena proti ena (milo za žajfo). Očitno nisem prekrškar samo jaz in najprej pometite pred svojim pragom na Mestnem trgu 1.

Hvala za igro, čeprav ima vse skupaj nekoliko grenak priokus, ker sem ob 40 €! Jaz ne serjem denarja, tako kot očitno to počnejo nekateri.

Od skoraj popolne demokracije, do praktično totalne anarhije, vodi en sam korak. Opustitev vladavine prava!

Preberi še:
- janković z odlokom nad zakone