The Malechnik puding masacre

Ko bi odgovorni na Pro Plus vedeli, kakšno globoko brazdo in gnojno ravno je na moji duševnosti pustil uvodni teden Big Brotherja, jebote. Še danes, po tolikem času, se včasih zdrznem, ko pomislim na grozljive prizore iz hiše na Kranjčevi. Zdi se mi, da si je vse skupaj lahko zamislil samo nek omračen um, ki zelo solidno pozna človeško psiho in se je na pamet naučil scenarij nemškega filma Das Experiment, le da so bili tam v glavni vlogi pazniki in zaporniki, tu pa podložniki in gospodarji.

Ker pa je Onyx znan po tem, da ne ostane dolžen nikomur, sem se odločil tudi v tem primeru, da odgovorim na sebi lasten način.

Napisati nameravam scenarij za grozljivko B produkcije, ki bo posneta s kamero na mobilnem telefonu iz roke in kjer bosta v glavni vlogi nastopili zlobni sestri dvojčici iz izmišljenega mesteca Malechnik, nekje na Štajerskem.

Trenutno imam napisan zgolj skelet scenarija, brez dokončanih dialogov in sem še leta daleč od snemalne knjige. Morda si bom še prej kupil knjigo Kako napisati scenarij Mihe Mazzinija, da ne bo zadeva prevelika polomija na blagajnah kinematografov in da se mularija ne bi iz mene norčevala tako, kot se norčuje iz nemškega režiserja Uwe Bolla, ki drži s svojimi ekranizacijami računalniških iger vrh lestvice najslabših filmov na IMDB..

V filmu bom predstavil dva Avstrijska mladeniča iz Avstrijske Štajerske, velika ljubitelja gorskega kolesarstva in amaterska tekmovalca, ki prideta poleti v Maribor na smučarsko progo pod Pohorjem malo potrenirati in se prioložnostno zabavati.

Prvi del filma bo klasična najstniška komedija v stilu Ameriške pite, kjer se mladca zabavata z domačinkami in poizkušata na vsak način vknjižiti kako novo točko v njuni knjižici sexualnih uspehov, ki je bolj ali manj napolnjena s samimi izmišljenimi imeni.

Nekje na tretjini pa se bo slog filma povsem spremenil v klasično srhljivko v slogu Texas chainsaw masacre, Turistas ali recimo Hostel.

Fanta se odpravita s kolesom na krajši izlet v okolico Maribora in slučajno zaideta v od boga in premiera pozabljeno vasico Maletchnik, ki preliminarno v moji glavi zaenkrat izgleda kot Španska vasica iz računalniške igre Resident Evil 4. Na sredini razpadajoča Cerkev gotskega sloga, okoli katere stoji nekaj preprostih barak iz blata in lesa.

Mladeniča se ustavita pri eni izmed hiš, da bi vprašala za pot. Vrata odpre mladenka živo rdečih las, ki fanta prijazno povabi v hišo. Kmalu se družbici pridruži še sestra dvojčica in vsi štirje si privoščijo kozarček rujnega. Vendar fanta žal ne vesta, da sta padla v roke neuravnovešenima zlobnima dvojčicama, ki nepazljive turiste zvabita v svojo hiško, jih omamita, zvlečeta v vlažno in zatohlo klet ter zvežeta na improvizirane mučilne naprave, ki služita izpopolnjevanju njunih najbolj grozljivih sadomazohističnih potreb.

Tudi naša junaka se znajdeta v kleti in ko se znova zavedata ugotovita, da ležita zvezana vsak v svoji umazani in zarjaveli kopalni kadi. Potem dekleti na svoj tradicionalni način začneta satanistični obred, iz katerega ni več rešitve in ob katerem si gledalec v kinu samo želi, da se mučenje konča in da se zopet odprejo vrata kinodvorane.

Najprej ljubitelski sadomazohistki skuhata v kotlu za žganjekuho ogromno količino pudinga, mnogo, mnogo več kot za eno taso, jebote, ki ga potem še vročega zlijeta v kopalno kad tako, da glavi obeh turistov komajda še lahko hlastata za zrakom, medtem pa se puding čedalje bolj ohlaja in trdi. V ozadju igra na starem kasaetofonu iz sredine prejšnjega stoletja Atomih Harmonik svojo Brizgalno brizgo in zlobni dvojčici izvaja ritual inicijacije njunih žrtev. Ko je puding že strjen in sta mladeniča dobesedno vklenjena v želatino, vržeta v banjo strupene pajke in škorpijone, ki imajo lahko delo, ker sta žrtvi nemočni.

Glede zaključne scene sem trenutno še v dilemi. Morda se bom odločil za klasiko z motorno žago, ali pa morda kaj drugega, mogoče retro inkvizicijsko hruško.

vir: Resident Evil 4

Če bi bil kdo pripravljen sodelovati pri nastanku scenarija je vljudno vabljen.

Je pa tako, da dober film naredi dober igralec, golo žensko telo, solidna glasba in dobra fotografija. Spomnimo se recimo samo naše zadnje uspešnice Petelinji zajtrk. Si predstavljate Petelinji zajtrk minus Vlado Novak, minus gola Pija Zemljič, minus milozvočna Severina, minus prizor Prekmurske pokrajine z balami sena, obsijane z živo rdečim soncem?

Zdaj sem pa res čist not padu

O najdražji moji. Če sem prvič žal moral pisati o tem, da nisem notr padu, je danes že vse drugače.

Včeraj zvečer gledam na RTV SLO oddajo Zvezde pojejo, ker mi duet Zrnec - Bizovičar pač ne sede ravno preveč, pa tudi večino njunih štosov ali ne razumem, ali pa sem jih že prebral kje drugje.

Potem pa se začnejo na SLO oglasi in sunkovito pograbim daljinca ter kar se da hitro preklopim na prvi program, ki mi pride pod prste. Slučajno bil je POP in oddaja Al si ti al nisi ti notr padu?. Samo da se ni bi nehote okužil z kako reklamo.

O najdraži moji. Potem pa zagledam prizor, ko na kolenih klečijo po vrsti Zrnec, Bizovičar, Saška Lendero in še neka Ančka. Najprej sem mislil, da je Ančka lutka, ker je bila samo v gatah in kazala razgaljeno oprsje. Samo potem pa jo kamera kadrira in je očitno, da je deklica še kako živa, morda celo mladoletna.

Takrat sem pa do konca čist notr padu. Sem se takoj prijel za zapestje in potipal pulz, če moje veliko in plemenito Srce še vedno dela bumtidibum in nisem morda med tem umrl od dolgčasa v oddaji Zvezde pojejo ter sem končno v nebesih, kjer se je začela velika fešta. Samo nič ne bo iz tega, ker pulz je bil normalen. Zato pa prizor na TV toliko manj. Zrnec se je nekaj šlatal za joške in krožil z rokami, Bizovičarju se je videlo, da bi najraje poizkusil tehniko kar na Ančki, samo očitno tega nima v pogodbi, Saška je govorila neke neumnosti o pravem načinu masaže counterclockwise (nasprotna smer urinega kazalca), medtem ko je od celotne kompozicije na odru še najbolje izpadla gola Ančka. Če ji je res ime Ančka?

Iskrice imaš v očeh, s pudrom si jih skrila…

Začela se je akcija UGAŠAJMO TELEVIZOR

Vam ni vseeno, kaj se dogaja s svetom okrog vas, bi radi storili nekaj zase, se počutite dovolj močne, da s spremembami začnete takoj? Zdaj? Brez odlašanja?

S ponosom vam sporočam, da se je danes začela akcija, ki je zrasla na moji glavici in sem jo poimenoval preprosto UGAŠAJMO TELEVIZOR.

Morda je komu ime akcije izbrano neposrečeno, brez kančka domišljije, vendar to ime sem izbral namerno, da se bo lahko čim več ljudi širom Slovenije priključilo akciji in bo lahko razumelo, za kaj pri vsem skupaj sploh gre. Vljudno vabljeni seveda tudi vsi Štajerci iz Malečnika, ki jih ob tej priliki prav lepo pozdravljam.

Akcija bo trajala naslednje tri mesece in vse kar morate narediti je, da vsak dan za uro ali največ dve ob točno določenem času, po spodaj objavljenem razporedu, ugasnete televizor. Iztaknete elektriko, anteno in pokrijete ekran z črno neprosojno rjuho ali še bolje televizor prevrnete tako, da bo ležal na zaslonu z glavo navzdol. To je vse.V času, ko bo televizor ugasnjen, lahko ženske, dekleta in mamice operete posodo, očistite WC školjko vodnega kamna in zasušenega urina pod robom, posesate prah, previjete dojenčka, pobelite stanovanje, očistite filtre in zamenjate svečke na avtu ali se lotite kakšnega podobnega hišnega opravila. Moški, fantje in očetje pa lahko greste v tem času v najbližji bife, kjer s kolegi, ki so se prav tako pridružili akciji, kakšno rečete o politiki in športu, morda se odpraviti po dolgem času k ljubici oziroma prostitutki ali pa greste preprosto počivati.

Terminski razpored akcije je sledeč:

SOBOTA: od 20:00 do 20:50
NEDELJA: od 21:50 do 22:50
PONEDELJEK: od 16:15 do 16:35 in od 20:00 do 21:00
TOREK: od 16:15 do 16:35 in od 20:00 do 21:00
SREDA: od 16:15 do 16:35 in od 20:00 do 21:00
ČETRTEK: od 16:15 do 16:35 in od 20:00 do 21:00
PETEK: od 16:15 do 16:35 in od 20:00 do 22:00

Če ste se tudi vi priključili akciji UGAŠAJMO TELEVIZOR, mi lahko pošljete kratek opis, kako ste sami koristno izkoristili čas, ko je bil televizor postavljen na hladno (ugasnjen). Najboljše ideje bom tu objavil, medtem ko bom po končani akciji izmed vseh prispelih sporočil izbral nekoga, ki bo za nagrado dobil možnost, da lahko lasten intelektualen umotvor po njegovi izbiri objavi na mojem blogu in se s tem potem o tem poljubno hvali pred sošolci, prijateljicami in babicami.

So vse tote Štajerke takšni zmaji?

Štajerska vinorodna pokrajina  nam je dala enega slavčka in kot kaže kopico zmajev, bolje rečeno Zmajevk (za cel zmajčkov butik).

Sam sem velik ljubitelj Štajerk…? NE, oboževalec resničnostnega šova Big Brother in tega niti ne mislim skrivati ter me ni sram priznati. Predvsem mi je všeč pri celi zadevi to, da zjutraj, ko še ni sporeda, prenašajo na A Kanalu dogajanje v spalnici in vedno ko se zbudim, takoj prižgem televizijo. Blagodejni zvoki smrčanja me namreč pomirjajo in ob njih si privoščim še kakšnih 15 minut lepotnega spanca z kumarično masko na obrazu za lepšo kožo in nasmeh.

Seveda pa komaj čakam tudi osmo zvečer, ko predvajajo best of tekočega dne. Žal pa zadeva tam notri postaja čedalje večja mora tudi za nekoga, ki nič hudega sluteč to gleda doma na televiziji. Sestri iz Malečnika pri Mariboru, kjer je mimogrede Damjan Murko v neki do zadnjega kotička napolnjeni garaži izvedel do sedaj svoj največji gala koncert, postajati čedalje bolj napadalni in včasih se mi zdi, da je v očeh rdečelaske (dragon lady) koncentriran ves bes in srd tega sveta, jebote. V eni točki. Pa tudi blondinka ji večinoma ne ostaja dolžna. Jebote. Mene je postalo ob gledanju šova strah, da se bodo na koncu začeli še polivati z vrelim pudingom in bomo dobili nov remake filma »Scary movie«.

Včeraj je bil pol ure spektakla posvečen samo obračunu, kam jim je izginil en liter mleka. Jebote, če je ta kurčev liter mleka tak problem, ga vam jaz osebno pripeljem če je treba, samo da se besnilo malo pomiri. Sploh pa se mi smili tisti nesrečnik, ki je tik pred tem, da hišo prostovoljno iz obupa zapusti. In ga čisto razumem, ko gledam to vrhunsko turturo. V tolažbo mu naj povem, da po eni uri tega šova tudi sam postajam tako živčen, da bi najraje kar zapustil hišo. Samo kam naj grem, na cesto?

Potem odidem v kuhinjo, v džezvo natočim za palec mlačne vode, dodam cuker in tri polne žlice kave. In roke se mi tresejo kot šiba na vodi, ker se bojim, da se bo nekje v ozadju pojavil nežni ženski glasek, ki me bo ostro nadrl, jebote, kam je izginila četrta žlica kave. Jebote, ne vem. In se še vedno tresem.

Ampak producenti in režiser bi bili lahko malo bolj obzirni in take prizore cenzurirali. Pomislite vendar, kaj si bodo po tem ljudje mislili o ženskah, sploh pa o Štajerkah? In se ne čudim, če je na štajerskem koncu toliko samomorov. Saj če imaš takega zmaja v hiši, je edina rešitev ta, da vzameš vlečno vrv od avta, narediš zanko, vržeš vrv čez hruško, pristaviš stol in kako minuto potem prosto bingljaš na vrvi ter podrhtavaš z nogami, ko se telo v smrtnem krču bori za zadnje vzdihljaje kisika in ko možgani počasi odmirajo. Druga opcija je harakiri z odpiračem za konzerve.

Samo agonija umiranja traja največ kako minuto, ali je pa še prej vsega konec. Če pa omožiš kakšno toto Štajerko, pa lahko agonija traja desetletja!

Brr…me kar zmrazi.

P.S.
Ali bi bila lahko cena vinjete za štajersko avtocesto proti Mariboru vsaj 5000 € ali več. Da tote Štajerke slučajno ne pridejo kam globje v notranjost države. Ker potem smo ga pa najebali, dragi moji volilci.

Najlepša soseda – Tamara Vonta

POP TV je ena taka zanimiva televizija. Za njihove zabavne oddaje se mi zdi, da ravno ne pokajo po šivih od pristnega humorja, kjer bi se lahko človek brez zadrega nasmejal do solz in ne bi bilo potrebno v postprodukciji dosnemavati studijsko posnetega smeha občinstva.

Na drugi strani pa se v osrednji informativni oddaji vsake toliko časa kakšen voditelje skoraj valja po tleh od smeha. Najbolj znan in verjetno pionir na tem področju je Edi Pucer, včeraj pa je dobila napad smeha še Tamara Vonta. Kot bi jo kdo pošprical s smejalnim plinom. Neustavljiv smeh in neko kriljenje z rokami. In žal, kot je pri teh zabavah v živo informativnega uredništva že v navadi, tudi včeraj niso šale delili z gledalci, tako da lahko samo ugibam za kaj je šlo.

vir: 24ur.com

Takole na hitro bi dejal, da je bilo nekaj v zvezi z (izborom za) najlepšo sosedo, kar naj bi bil naslednji prispevek iz družabne kronike. V studiju so sedeli od desne proti levi Matjaž Tanko, Tamara Vonta in Urška Pirš. Špekuliram, da je med predvajanjem vnaprej posnetega prispevka Matjaž Tanko Tamari Vonta prišepnil nekaj v smislu, da je zanj ona najlepša soseda, kar je bilo glede na sedežni red v studiju samoumevno, Tamara pa mu je verjetno odvrnila, da je Urška še lepša, ni pa soseda. Kaj je na to odgovoril Tanko si ne predstavljam, je pa moralo biti tako smešno, da se Tamara ni umirla niti ko so šli spet vsi trije v eter.

Meni se je samo enkrat zgodil tak napad smeha in sicer v srednji šoli, med uro angleščine, ko mi je sošolec iz sosednje klopi povedal nek dober vic. Takrat sem se začel neustavljivo smejati in po dveh opozorilih učiteljice, da naj se umirim, sem moral razred zapustiti. Bolj sem se skušal zadrževati, slabše je bilo. In pri takšne napadu je podobno kot z vetrovi. To nima človek kaj zadrževati v sebi, ampak mora čim prej spraviti ven. K vragu olika, važno je zdravje. Če to posnamejo še kamere, toliko bolje.

Ker ima POP TV očitno v informativnem uredništvu zbrano najbolj zabavno druščino celotnega kolektiva predlagam, da oni prevzamejo čim prej še del zabavnega programa. Morda za začetek kakšna lahkotnejša zabavno-informativna oddaja, ki se ne bo začela s črno kroniko in kjer bodo voditelji(ce) samo v spodnjem perilu. Da še gledalci pademo po tleh od smeha.

Nisem notr padu

Kaj naj rečem? Tudi Onyx ni notr padu. Žal. In kadar gre za zabavno oddajo, mi je vedno nekoliko nerodno, če se ne zabavam. Ker možnosti sta ponavadi samo dve. Ali je nekaj narobe z oddajo ali z mano.

Najprej naj povem direktno, da Bizovičarja (kot voditelja) ne maram. To ne maranje ima brado in izvira še iz časov TLP na RTV SLO, ker mi je vedno deloval nesramno, vulgarno, arogantno, če hočete pobalinsko. In meni Bizovičar na žalost tudi ni smešen. Pa četudi straši predšolske otroke. Le da je v oddaji TLP imel solidno sovoditeljico v podobi Anje Tomažin, ki je vse skupaj nekako za silo reševala s svojimi kuharskimi tamponi (vložki) v živo.

Na drugi strani pa je Zrnec smešen. Nesporno talent in potencialno zabavljač številka ena pri nas. In očitno so si scenaristi vse skupaj zamislili tako, da bi bil Bizovičar za silo voditelj, vse skupaj pa bi kot celoto reševal Zrnec z humorjem. Samo v tej oddaji skeči enostavno meni niso bili smešni in tega ni mogel popraviti niti Zrnec. Sploh pa mi niso bili smešni skeči, kjer je sodeloval v tandemu še Bizovičar s svojimi grimasami.

Poglavje zase je obdelava osrednjega gosta oddaje, nesrečnega Gojca. Se strinjam, človek je verjetno res pretežak in če bi shujšal na polovico, bi bilo morda ravno prav. Samo ne moreš pa iz norčevanja na račun njegove prekomerne teže napolniti celotne oddaje. In stereotipi so dobili vrhunec, ko je Bizovičar gosta direktno vprašal, če pod tušem sploh še vidi svojega pimpeka. In nekoliko močnejšim gledalcem so se v tistem trenutku orosile oči, zavibrirali so trebušni obroči sala, podbradki so se zatresli kot žolca. Smešno za umret. In po tej oddaji lahko vsi tisti z prekomerno težo letimo naravnost v trgovine ter pokupimo vse zaloge dietnih keksov in odvajalnih čajev. Predvsem pa nobenega pršuta več. Groza.

Za predsedniškega kandidata Peterleta in šefa njegovega volilnega štaba Pogorevca imam slabo novico. Oddaja je bila verjetno eden zadnjih žebljev v Peterletovo predsedniško kampanjo. Najprej je Zrnec razmetaval hostije, kot bi šlo za kokice, potem so ves preostali čas, ko ni bila tema Gojčeva prekomerna teža in niso vrteli skečev, debatirali o komunjarih, levičarjih in za vrhunec potem še nastop partizanskega pevskega zborčka. In kaj takega nisem slišal že vsaj debelih 25 let. Naključje, ali vpliv centrov moči iz ozadja? Vprašanje je retorično, ker odgovor vemo. In slučajno ravno na ta dan bivši predsednik Kučan podpre protikandidata dr. Turka. Tega niso spregledali niti slepci.

Edina res svetla točka oddaje mi je bilo tekmovanje v križanju nog, kjer so tekmovalke za kratek čas pokazale svoje pršutke. Samo kaj, ko je takšnih vložkov pri Mariu še bistveno več. In ob vsem tem meni šele sedaj izgleda Mario na nacionalki naravnost epohalno, monumentalno, kolosalno, z eno besedo veličastno. Oddaja, ki je narejena s stilom, pri čemer pride zares do izraza šele, ko dobi konkurenco. Pa čeprav so si nedeljski večeri z Mariom podobni kot jajce jajcu.

A si ti tud notr padu je na področju zabavnih oddaj zame to, kar je kmetija na področju resničnostnih šovov. Kmetija in nič več.

Second opinion:
- Strašno, katastrofa

Posebna enota (The Unit)

Veliki sistemi, kot so recimo policija ali vojska, imajo v svoji hierarhični organizacijski strukturi ponavadi tudi kakšen oddelek, kamor premestijo nesposoben, odslužen ali kot se temu danes lepše reče nekompatibilen kader, ki ga ni mogoče zaradi različnih vzrokov preprosto postaviti na cesto. Ti oddelki se ponavadi imenujejo recimo Oddelek za strateške študije, Enota za logistične študije ali kaj podobnega. Zaposleni v teh organizacijskih enotah večinoma prekladajo papirje, morda prebirajo časopisne članke in na podlagi teh pišejo poročila, ki jih nihče ne prebira in pijejo kavo do dvanajstih, ko nastopi čas za kosilo in popoldanski odmor.

303 skupina za logistične študije (”303rd Logistical Studies Group”) v ameriški vojski, katere pripadniki so glavni junaki CBS-ove TV nadaljevanke Posebna enota - “The Unit”, pa je nekaj posebnega. Služi kot krinka za skupino pripadnikov vojaških posebnih enot (podobno kot Delta Force), ki je namenjena boju proti terorizmu in ima posebna pooblastila, saj je poveljnik te enote podrejen neposredno predsedniku ZDA. Če je to dobro ali slabo je odprto vprašanje, lahko pa zaradi tega ta enota preskoči običajno strukturo poveljevanja in da lekcijo kakšnemu uslužbencu FBI ali agentu DIA. Vendar zasluge za uspešno izvedene operacije vedno poberejo drugi, ko pa pripadniki te enote zaidejo v težave ali pa jih ujamejo kje na tujem, potem seveda nihče o njih ne ve ničesar. Množično pa “pisarniški molji” umirajo od raznih nesreč pri treningu.

V knjižnici sem si izposodil na DVD-ju celotno prvo serijo, ki je bila predvajana leta 2006 in tako sem imel na voljo teden dni časa, da pogledam vsa nadaljevanja. Skupaj 13 epizod mi je uspelo v rekordnih štirih dneh.

Sam sem sicer malo skeptičen do nadaljevank, ki so narejene za TV in imajo tako običajno neprimerno manjši proračun kot akcijski filmi. Ponavadi se v takih nadaljevankah streljajo s plastičnimi pištolami, iz strelnih ran se ne krvavi, ampak se zadeti samo smešno zvija po tleh, kot bi imel prebavne motnje, pirotehnično učinki pa ne sežejo dlje od kakšne dimne bombice ali zažganega vozila na avtomobilskem odpadu.

V tem smislu me je zares pozitivno presenetila recimo nadaljevanka “Band of Brothers”, s tematiko 2. svetovne vojne in produkcijo, ki se jo ne bi sramoval nobeden film. In Posebna enota v tem pogledu ne zaostaja prav veliko.

Vsak del nadaljevanke prikazuje kakšno akcijo posebne enote za “logistične študije”. Reševanje ugrabljenega letala, lasersko označevanje tarče sredi Afganistana, iskanje padlega Kitajskega satelita v Afriki, reševanje raket zemlja-zrak (SAM) iz rok Brazilskega “warlorda”, nameščanje miniaturne prisluškovalne naprave Iranskemu veleposlaniku ali pa recimo v zadnjem delu prve sezone pomoč nesposobnemu francoskemu poveljniku sil ZN pri aretaciji bivšega Jugoslovanskega generala, obtoženega vojnih zločinov.

Za vse tiste, ki se vživite v vloge glavnih junakov lahko izdam, da se za njihova življenja ni potrebno posebaj bati. Sicer dobijo kakšno prasko ali celo strelno rano, drugače pa so bolj ali manj elegantno nesmrtni. Morda še najbolj nastradajo prav od svojih ljudi na usposabljanju SERE, kjer jih učijo, kako preživeti torturo, ki jo lahko doživijo kot vojni ujetniki.

Producenti so spretno v scenarij vsakega dela vključili še žene osrednjih junakov in si s tem zagotovili dodatno gledanost ženske populacije, ki je sicer podobne akcijske zgodbe običajno ne pritegnejo. Tako praktično v vsakem delu, katerega scenarij je napisan po enakem vzorcu, dobimo malo dozo akcije in še bonus manjši zaplet z ženami vojakov v glavni vlogi. Ti zapleti so ponavadi popolno nasprotje od nalog, ki jih rešujejo njihovi možje v službi domovine. Sajenje rožic in urejanje gredic pred hišami, reševanje težav z otroci, skrb za usodo najdražjih na misiji, preganjanje dolgčasa, iskanje Boga in filozofiranje o tem, ali se njihovim možem sploh splača delati za državo, ali pa bi raje sprejeli kakšno pogodbeno delo v eni izmed brezštevilnih varnostnih firm, kjer zaposleni za nekajkrat več denarja počno isto.

Predvsem pa krinka ne sme pasti, ker sicer vsi lahko spokajo kovčke.

Poveljnika enote Toma Ryana igra Robert Patrick, ki sem ga prvič videl v filmu Die Hard 2 iz leta 1990, kjer je dobil nekajsekundo vlogo terorista, ki ga prerešeta Bruce Willis. Širše pa je postal znan po vlogi v filmu Terminator 2 – Judgment Day leto zatem.

Poveljnik sam se sicer akcij ne udeležuje več, skrbi pa za koordinacijo in razmeščanje pripadnikov skupine na misije ter v prostem času še tu pa tam spolno poteši ženo enega izmed pripadnikov elitne enote. In tudi v tem primeru se na koncu ponovno izkaže, da je ženska po stari navadi zamešala ljubezen in spolno potešitev.

Sedaj komaj čakam, da izzide še druga sezona na DVDju, ker za gledanje takih nadaljevank po TV nimam potrpljenja in se mi ne ljubi čakati teden dni na novo nadaljevanje plus nekaj reklamnih blokov.

Upam da so v katerem izmed delov v drugi sezoni predstavili tudi Slovenijo. Ker se Američani ravno norčujejo iz našega zdravstvenega sistema (“Sicko”), bi bili lahko recimo pripadniki te enote poslani na tajno nalogo v središče naše prestolnice, natančneje v Klinični center, kjer bi imeli za nalogo rešitev in evakuacijo Ameriških državljanov, ki jim v naši osrednji zdravstveni ustanovi nespretno režejo ven zdrave organe ali jih zdravijo z generičnimi kitajskimi zdravili, ker si pravih zdravil, zaradi revščine, puščavska država na robu Balkana ne more privoščiti.

Specialci posebne enote recimo najprej izskočijo po sistemu HALO (high altitude – low opening) iz letala, pristanejo natančno na vrhu Kliničnega centra, nevtralizirajo varnostnike in dežurne medicinske sestre ter evakuirajo njihove državljane na streho zgradbe, kjer jih potem poberejo helikopterji vrste CV-22 Osprey.

Medtem pa se njihove žene doma v kuharskem tečaju učijo pripraviti pravo Slovaško gibanico.

Digitalna TV

Kot kaže, bodo stari dobri analogen TV signal oddajali samo še do konca leta 2010 in vsi srečni lastniki električnega priključka, ki bodo želeli še naprej spremljati TV, bodo morali kupiti ali nov televizor z vgrajenim digitalnim sprejemnikom in podporo standardu mpeg4 ali pa posebno napravico (digitalni sprejemnik), ki se priklopi na običajni TV in baje tudi stane svojih 150 evrov.

To ideja sicer ni zrasla pri nas, ker gre za direktivo EU, ki bi rada na tak način pokazala tehnološko superiornost in ki zahteva uvedbo digitalne televizije do leta 2012, mi pa smo očitno želeli pokazati, da znamo še hitreje in smo postavili rok konec 2010. To je praktično samo še tri leta, pri čemer danes razen tistih, ki spremljajo TV prek interneta, večina sploh nima ustrezne opreme in bo morala iti v naslednjih treh letih po nakupih.

Podatka, koliko je RTV naročnikov in koliko je TV sprejemnikov v državi sicer nimam, samo predvidevam, da je odjemalcev električne energije vsaj 600.000 in da bo moral vsak za to investirati minimalno 150 evrov, je cena takšne konverzije za gospodinjstva minimalno 100 milijonov evrov, kar pa je premajhna številka, ker bo verjetno večina kupila LCD televizorje z digitalnim sprejemnikom in podporo mpeg4 standardu.

Po moje digitalna TV za končnega odjemalca električne energije ne pomeni praktično nič. TV spored je takšen kot je, pa če ga oddajajo v NTSC, PAL ali nenazadnje DTTV obliki. Ker način prenosa signala na samo vsebino nima vpliva.

Analogna televizija je v uporabi več kot 40 let. Digitalni standardi pa se menjajo praktično na vsakih nekaj let. To pomeni, da bomo morali po novem tudi vsakih nekaj let nalagati popravke na TV sprejemnike, če ne bo to počela RTV kar avtomatično na daljavo. Ali pa kupovati TV aparate na nekaj let tako kot računalnike.

Vsekakor je to dober posel za proizvajalce opreme, interes pa vidi verjetno tudi država in operaterji telekomunikacij, ker bodo na ta način dobili dodatne frekvence, ker je analogna TV požrešna kar se tiče širine uporabljenega frekvenčnega pasu.

Za takšne spremembe, ki zadevajo praktično vsa gospodinjstva, bi moral biti po mojem mnenju rok za zamenjavo opreme bistveno daljši in vsaj 10 let od trenutka, ko je oprema na trgu že dostopna za široko potrošnjo. Ta direktiva EU je znana vsaj od leta 2005 in ker je končni rok, ki ga je postavila EU konec 2012, bi lahko o tem obvestili odjemalce električne energije vsaj že dve leti prej in verjetno bi marsikdo počakal z nakupom novega TV aparata, dokler politiki ne dorečejo, kateri MPEG bo za nas pravi.

Nenazadnje, koliko je bilo kupljenih novih TV sprejemnikov v zadnjih letih, ki temu standardu ne ustrezajo in bodo morali kupci kupovati naknadno še digitalne sprejemnike ali nove televizorje?

Digitalizacija je bila po mojem res revolucionarna na področju video kaset VHS (in jasno audio kaset), saj so jih DVD nosilci z bistveno kvalitetnejšo sliko povsem izpodrinili, čeprav interaktivne možnost, ki naj bi jih DVD nudil večinoma niso izkoriščene. Paradoks pa je, da so digitalizacija in P2P omrežja prinesli tudi filme, posnete iz roke z kamero v kakšnem kitajskem ali ruskem kinematografu in tako veliko ljudi gleda “piratske” filme v divx formatu, ki so večinoma še bistveno slabše kvalitete, kot so filmi posneti na VHS kasetah.

Povezave:
- Digitalizacija z MPEG4

Invazija Filipincev

Ko sem že mislil, da bo dananšnji dan minil brez da padem iz stola od smeha, sem naletel na tole NIT na siolovem forumu. V bistvu je tema niti swingerska zamenjava dveh tekmovalcev v resničnostnem šovu Big Brother, gre pa za “interracial” komentarje, kjer sodelujejo tako naši kot Filipinski forumaši. Zlata vreden pa je tale komentar:

Incessant:
Actually, Miha just masturbated inside the toilet, went to the shower to wash and shaved his pubic hair… Weird

I feel sLOVEnija.

Viktor – Viktor(i)ja

Zrnec povprečen. To je telegrafsko poročilo iz letošnje podelitve Viktorjev.

To ne pomeni, da je bil voditelj, Jurij Zrnec, tokrat slab. Zgolj pomeni, da po mojem skromnem mnenju, ni šlo za presežek povezovalne stroke. Je pa Jurij dokazal, da ga ni boljšega igralca od vrhunskega igralca. Tistega pravega.

Sicer sem umiral od smeha, ko je Zrnec demonstriral, kako se zabavajo zjutraj nudisti na plaži. To, kar sem imel ves čas na sumu, je dobilo sedaj jasne obrise in še eden mit je padel. Škoda samo, da ni bila poleg še sovoditeljica, recimo Tine Gorenjak, ker bi lahko temu performansu dodala še ŽENSKO NOTO in tako dopolnila polovični mit.

Tako, mal smo se pogovorl, sedaj pa prehajam k bistvu podelitve.

Najprej sem opazil, da so bile vse ženske na podelitvi OGROMNE. “Huge babes” po domače. Vsaj za dve številki prevelike. Šele ko nastopi toliko “huge babes” skupaj, ena za drugo, sem opazil, da zna biti to moteče. Zelo.

Na začetku sem še mislil, da gre za širokokotno kamero in da pač objektiv sliko popači in raztegne, samo potem sem videl gospodično Osenarjevo. Če ni šlo za kakšen trik v montaži, očitno niso bile krive kamere, ampak so bile nekatere ženske zares ogromne. Minus pogojno še Mulejeva, ki pa nima nobenega smisla za humor. Ko odpre usta, naredim povsem enako, kot pri reklamah. Preklopim drugam. Ker se počutim v tistem hipu, kot bi bil gospa Mulej in pred mano te čudovite dame in gospodje v lepih oblekah. Nekaj tisoč primerkov. Vedno pripravljeni na širokokoten zaigran nasmeh.

Tokratno podelitev je zasenčila oddaja TLP državne televizije, ki je dobila za moj okus vsaj štiri nagrade preveč. Resno mislim. Ne vem sicer, kakšna je cena za Viktorja na trgu in na kakšen način se izbirajo zmagovalci, samo tu nekaj močno smrdi. Močno smrdi po zažganem absintu.

Grafika: driko.org

Da nekaj močno smrdi po zažganem absintu je dokazal gospodič Biz[ar]ovič(ar), ki ga takšna prireditev, kljub nominacijam, ki so padale kot domine, očitno ne zanima. Nagrade je prevzemala kot po tekočem traku gospa Tomažinova, mamica vesoljni Sloveniji poznane hčerkice Lulu. Ali Lu Lu, kdo bi vedel?

Si predstavljate, da ste deklica in ste tik pred tem, da spregovorite prvo besedo. Najprej klasična MAMA, potem LULU. Ker mama ne razume, Lulu reče: “mami, scat me tišči za božjo voljo.”. Kako takšna imena gredo čez pri krstu, mi ni jasno, očitno pa se sedaj tudi že RKC obnaša tržno in ne postavlja več strogih meril, katera imena so lahko krščanska. Ko sem bil jaz pri krstu sem dobil dva imena samo zato, ker prvega ni bilo v katastru krščanskih imen.

Samo toliko, pa nisem užaljen.

Ko sem omenil ravno gospo Tomažinovo, me je nekoliko zmotila tudi njena obleka. V nekem trenutku sem pomisli, da se dama ni pobrila pod pazduho in da je kamera ujela neurejen grmiček, ki ima po naravi stvari sicer določeno nalogo, vendar ne izgleda lepo, zato si ga urejena dama pobrije do golega. Trik pa je bil v obleki, ki je bila oblikovana tako, da je imela neke všite dodatke, ki so izgledali kot grmiček pod pazduho. Pa niso bili grmiček, ampak samo modni dodatek.

Tu sem se spomnim na nek italijanski film, morda Felinijev, kjer so prostitutke v Italiji, ki so se prodajale ameriškim vojakom, nosile na mednožju blond lasuljo. To je bil marketinški trik, ker so bile italijanke vse spodaj črne, trg pa je zahteval blondinke. Originalno.

Da pa ne bo govora samo o zmagovalcih, še nekaj besed o poražencih. V bistvu samo dve besedi.

MOJCA MAVEC

Nekateri so med poražence šteli tudi Mita Trefalta, ki si ga je Zrnec grdo privoščil in se ponorčeval iz njegovih let. Samo jaz tega ne jemljem tako tragično, saj je bil gospod Trefalt star kot Matuzalem že v času Košnikove gostilne izpred dveh desetletji ali še več. Kakšen izgleda danes, si ne upam niti pomisliti.

Morda sem letos v tej pisani druščini pogrešal samo Jonasa. Verjetno pa se ga režiser in producent tega presežka med zabavnimi oddajami nista upala povabiti preprosto zato, ker bi zopet naredil reklamo za Luko Kopra in svoj blog. Česar pa si nihče ne želi, mar ne?

Za konec.
Ne daj se Mojca. Komisija se je pač tokrat zadevala z absintom in pozabila na ….MERILA.

Tako nekako bi izgledal prispevek, če bi pisal za rumene časopise. Pa ne. Še ne. Sem pa na trgu.