WEB 3.1 – draft

Jaz vidim kot eno najbolj omembe vrednih funkcionalnosti, ki jih je prinesla tako imenovana web 2.0 tehnologija, možnost bralcev na spletnih portalih in blogih, da aktivno sodelujejo s komentarji in se tako odzivajo na zapise.

V starih dobrih časih, ko so planetu še vladali »cajtngi«, o čem takem ni bilo niti za zasanjati. Če si takrat hotel 2.0 filozofijo, si lahko sicer vzel rdeč kuli in narisal recimo Dolancu hitlerjanske brčice ali Kardelju prečko ter pripisal še »banda rdeča«, kar pa te je lahko že stalo enosmerne vozovnice do znanega Jadranskega otoka v primeru, če je veliki brat izvedel za takšno početje.

Danes je vse drugače in vsak, ki si utrne minutko časa, lahko prispeva svoj izliv na splet, pred katerim niso varni tako politiki, kot v zadnjem času tudi “uspešni” gospodarstveniki. Se mi pa zdi, ko takole na hitro včasih prebiram komentarje in se pri tem še malo nasmejem, da je prevladujoča drža predvsem škodoželjnost in cinizem, čemur so se izgleda prilagodili tudi razni novičarski portali.

Čim bolj je novica negativna, bolj je objavljena na izpostavljenem mestu, ker take novice seveda privabljajo komentatorje kot svetloba vešče, ki si potem dajo duška. In v tej luči se Romunska ideja uravnoteženja medijev, po kateri bi nek Avdiovizualni svet skrbel za to, da so dobre in slabe novice enakomerno zastopane v medijih, torej pol pol, ne zdi tako zelo utopična. Eden izmed pomislekov, ki sem ga imel ob tem, ko sem to novico prebral je, da je to, ali je neka novica dobra ali slaba vse prevečkrat odvisno od opazovalca in tu ni mogoče sprejeti po moje družbenega konsenza, ki nas ne bi spet razdelil na levičarje in desničarje. Drugi pomislek, ki pa tudi meji že na cinizem pa je, kaj bo ta Avdiovizualni svet storil v primeru, če bo na nek dan preveč dobrih novic in bo potrebno na hitro najti kje kakšno slabo? Bodo ustvarjali umetno potrese, zapirali tajkune po nedolžnem, umetno višali inflacijo?

In včeraj zvečer smo se lahko škodoželjno naslajali nad novico, da so praktično že isti dan, ko so odprli famozni Šentiviški predor in je eminenca končala s pogostitvijo, ta predor tudi zaprli, ker je odpadel nek omet, oziroma protipožarna zaščita. In potem so se vsuli komentarji v smislu:

Namesto Zidarja zaprli predor!

Kakšen omet neki. Iz stropa odpada suho zlato, saj je cena vsakega kubika predora 36.000 €!

Kako naj Zidar zida kvalitetne predore, če pa ga stalno zapirajo in je ves čas pod psihičnim stresom?

In tako dalje, komentar na komentar, eden bolj ciničen od drugega. Pri čemer dostikrat dobim vtis, da je osnovna novica tam zgolj zato, da se ljudje lahko izživijo v komentarjih in tako morda sprostijo del lastnih frustracij.

Ampak ta tehnologija 2.0 ima morda še eno sivo liso, področje, ki bi se ga dalo v različici web 3.1 dograditi, da bi novičarski portali in blogi nudili še več možnosti bralcem in komentatorjem za izražanje misli in ustvarjanje »dodane vrednosti«.

Če bi znal, bi jaz vse skupaj dogradil tako, da lahko nad neko novico ali zapisom na blogu podobno kot recimo v Photoshopu vklopiš prozorno plast in slikarsko paleto, s pomočjo katere lahko potem bralec doda tudi svojo grafično mojstrovino in ne samo komentar. Tako bi lahko zopet, kot v starih časih, politikom in tajkunom risali brčice, gigantske penise in pisali ali risali ostale grafite.

Sam sem si zadevo zamislil tako, da bi lahko potem jaz kot bralec imel ob strani zapisa izbirno ploščo z vsemi »web 3.1 umetniki« in bi lahko vklapljal ali izklapljal posamezne grafične plasti.

Crysis na Asusu EEE

Za večino idej, ki mi mimogrede padejo na pamet ugotovim, da jih je nekdo že realiziral, če pa jih še ni, se jih tudi meni ne da, oziroma nimam ne znanja, še manj volje za kaj takega. Je pa fino biti (samooklicani) vizionar, ker ti ni treba ničesar konkretnega in otipljivega pokazati, samo nakladaš o tem, kako naj bi po tvoje izgledala bližnja prihodnost. Rizika praktično ni, če kaj uganeš, dobiš statusa preroka in te morda še povabijo na kakšen kongres, če ne uganeš ničesar, se pač o tebi ne govori.

Če živite v katerem izmed večjih blokovskih naselji, potem je za vas verjetno že realnost “optika v hišo” (FTTH) in hitrosti prenosa podatkov od 10 Mbs za ceno okrog 20 € na mesec, pa vse tja do 1000 Mbs za ceno nekje 1000 € na mesec. To pa so že hitrosti, ki odpirajo celo vrsto novih možnosti uporabe, čeprav večina pozna samo IP televizijo oziroma še kakšno IP videoteko, ter seveda za povprečnega Slovenca praktično nepogrešljive Torrente, ki pa se uporabljajo med drugim tudi za nekakšen brezplačen TV na zahtevo.

V prispevku Prihodnost domačega računalništva sem vizionaliziral o tem, da mi mogoče v prihodnosti ne bi bilo doma več potrebno kupovati vsakih nekaj let računalnika, ampak bi mi ponudnik dostopa do interneta poleg povezave hkrati za nek drobiž na svojih strežniških farmah kreiral še moj mali virtualni (navidezni) računalnik, ter bi jaz prek hitre internetne povezave prenašal samo sliko ter komunikacijo z I/O napravami (tipkovnice, miši, skenerji, USB ventilatorji…). Kot sem izvedel pred kakšnim mesecem na nekem posvetu o virtualizaciji, naj bi tuji ponudniki take sisteme že intenzivno preizkušali.

Ker smo tudi pri nas opazili v zadnjem času kar znaten padec prodaje računalnikov (inflacija in astronomske podražitve goriv so izgleda naredile svoje), bomo morda tudi v teh krajih nekoč opustili masovno nakupovanje vedno novih računalnikov za domačo zabavo na vsake dve do tri leta in bomo morda nekoč raje najeli resurse pri katerem izmed ponudnikov virtualnega računalništva.

In danes sem tako mimogrede študiral, kako bi bilo fino, če bi se dalo tudi recimo igralne konzole, kot je PS3, XBOX 360 ali Wii na nek način uporabljati na daljavo. Torej da meni ne bi bilo potrebno kupiti zares konzole in dragih iger, temveč bi se samo naročil na servis nekega ponudnika, ki bi imel farmo recimo tisočih PS3 konzol, iz katerih bi se “podatkovni tok” prek interneta prenašal na moj domači TV ali računalniški zaslon. Jaz bi doma tako imel samo igralni plošček oziroma ustrezen vmesnik ter napravico za komunikacijo. Ko bi se zadeve naveličal, bi naročnino enostavno odpovedal, ali pa se naročil na drugo konzolo. Jasno, tu seveda ne gre za klasično virtualizacijo, ampak samo za prenos podatkovnega toka prek interneta, velika prednost takega sistema pa je boljša izraba resursov. Kajti če pogledamo domače naprave, pa najsi bo to računalnik, video predvajalnik ali igralna konzola, jih uporabljamo samo krajši čas, preostanek časa pa stojijo v pripravljenosti in samo žrejo dragoceno elektriko.

In vsako tako idejo jasno takoj preverim prek spletnega iskalnika, ali je kdo to že zvizionaliziral v nekaj otipljivega (temu se strokovno reče realizacija). In tako praktično v prvem zadetku naletim na spletno stran StreamMyGame, kjer sicer izgleda še ne podpirajo konzol (omogočajo baje igranje PC iger na PS3), da pa se s pomočjo njihovih rešitev očitno zagnati igro na enem računalniku (igralni strežnik) in jo igrati na drugem, kar je že zelo blizu (moje) ideje in tako se lahko nenazadnje tudi (ne)srečneži z Linuxom kot operacijskim sistemom pridružijo masi uporabnikov PC iger (kolega z Windowsi mora pa še vedno služiti kot igralni strežnik) .

No in ko se takole sprehajam po njihovi spletni strani naletim na sporočilo za javnost izpred kakšnega tedna, v katerem obveščajo, da so izdali programsko podporo za Asus EEE (za Linux in XP različico OS), ki omogoča, da lahko navdušenci igrajo celo tako računalniško zahtevne igre, kot je Crysis, na svojem malem prenosniku. Igra v bistvu teče seveda na “zaresnem računalniku”, programska oprema na obeh računalnikih pa poskrbi za prenos podatkovnega toka. Da zadeva res deluje, priča video na youtubu, v katerega bi morali pa vložiti kakšno sekundo dela več in ga opremiti vsaj z glasbeno podlago in Asusa EEE opremiti vsaj s spodobno miško, če ne še z dodatnim zunanjim 24″ LCD zaslonom in zaresno tipkovnico. Samo potem izgubi tako početje smisel.

No, mogoče pa so bili avtorji tega posnetka na slovenskem Blogresu in so prisluhnili predavanju Jonasa Ž. na temo “Video je jeba” in so se enostavno ustrašili.

Tako, sedaj pa grem v praksi preveriti, kako tale njihov STREAMIFIKATOR deluje in poročam, ko ubijem na Asusu EEE prvega Aliena ali vsaj virtualnega Korejca.

Moja hruška podpira Telekom

Telekom sodi med slovenske firme, ki jih ne cenim najbolj. Pa ne zaradi odnosa do delavcev oziroma zaposlenih, ker tega ne poznam, ampak zaradi tega, ker se razglaša kot Nacionalni operater telekomunikacij, kar po moje že dolgo ni več in ga kot za šalo prehitevajo po desni manjša podjetja (seveda komunikacije niso več samo navaden analogni žični Iskrin telefon).

Danes ne živimo v komunizmu, ko je veljalo, da če ti državni Telekom ni povlekel kabla, potem ga pač nisi imel, ali pa si ga moral povleči sam z udarniškim delom. In v takratnem planskem gospodarstvu se je dalo postavljati roke pet, deset, dvajset, za kakšen zaselek pa morda tudi petdeset let, da so prišli ljudje do ubogega telefona.

Pri nas se spomnim, kot bi bilo včeraj, kako smo nekje sredi sedemdesetih let skoraj na kolenih prosili za telefon, pa nikakor ni šlo, čeprav živim v urejenem naselju, ki je danes celo samostojna občina, samo 30 kilometrov iz Ljubljane. Potem pa nekega dne pride nek tehnik Telekoma in pravi, da se moramo v trenutku odločiti, če hočemo telefon, ker ravno vlečejo kable. Vzemi ali pusti princip. Pa smo se odločili v trenutku in potem so nam povlekli kabel čez podstrešje hiše in napeljali priključek ter priklopili telefon. Čude tehnike, ki smo ga vsi nekaj dni ogledovali, še bolj kot potem prvi pravi barvni televizor kupljen za olimpijado 84 v Sarajevu. In vsakič, ko je zazvonil telefon, smo vsi hkrati stekli in se prerivali, kdo bo prvi dvignil slušalko.

No in od sredine 70 let prejšnjega stoletja se tega kabla ni dotaknil nihče, ker bi vedel, če se je kdo plazil po našem podstrešju. Pa se ni. Pred več kot letom dni pa sem enkrat opazil, da kabel do naše hiše ne gre več po isti trasi, ampak dobesedno visi naslonjen na našo hruško, ki je očitno tako postala nehote del Telekomove infrastrukture.

Da je zadeva še bolj zabavna, se ta kabel v naslednjih 50 metrih spusti na višino enega metra, kjer v zraku visi neka priklopna omarica in kjer se domnevam da priklopiti na kakšno žico in poslušati pogovore. To nisem sicer poizkusil, samo ne verjamem pa, da so lahko take komunikacijske omarice zvezane kar takole en meter nad zemljo?

Poseben primer je služnost, na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (78. člen). Kakor vem, danes večina dobi v podpis pogodbo o služnosti, kadar vlečejo kable čez zemljišče fizične osebe. Tega seveda v komunizmu niso poznali in če bi se uprl, ne bi dobil telefona ali pa bi te celo tovariši deportirali na Goli otok, ker si rušil “tekovine socialističke revolucije”. Danes bi pričakoval, da bo Telekom to področje vsaj pravno uredil in dal v podpis kakšno pogodbico o služnosti, nenazadnje v tem primeru trpi moja hruška, ki ji seva bakrena neoklopljena parica (unshielded twisted pair) direktno v krošnjo, poleg tega pa ko kosim travo vedno pazim, da pomotoma ne zadenem omarice in tako zabrišem “off line” celo naselje hiš.

Trenutno je sicer cela moja ekipa odvetnikov na morju, samo kakor smo se na hitro o tem pogovarjali, je baje danes običaj finančna odškodnina za služnost, ker nenazadnje taki kabli zmanjšajo vrednost zemljišča, sploh če ne gre za optiko. Je pa res, da potem lahko operater zahteva, da o ustanovitvi služnosti odloči pristojni upravni organ po nujnem postopku. Samo to pa tudi ne verjamem da gre čez brez zadržkov, saj potem imaš lahko danes parcelo prepredeno z vsemi možnimi kabli najrazličnejših operaterjev, ki bi malo vlekli kable.

Glede trpljenja moje hruške sem jim poslal tudi po elektronski pošti pisemce, seveda pod psevdonimom. Odgovorili pa so mi, da naj napišem naslov in kdo sem, da pošljejo nadzornika trase. To pa ne bom, ker jaz nisem dolžan skrbeti za njihove kable. Ko sem jih prosil za internetni priključek pa verjetno vedo, kaj so mi odgovorili (sklicevali so se na 11. člen zakona o elektronskih komunikacijah, kjer so dolžni zagotavljati samo univerzalno storitev, kar širokopasovni dostop do interneta očitno ni).

Je pa tako, da fiksna telefonija prek bakrenih kablov nezadržno odhaja v zgodovino ter v Tehnični muzej v Bistri in jaz sploh ne vem, zakaj nisem že zaprosil za prekinitev naročnine. Verjetno se mi enostavno ne ljubi pisati dopisa za odpoved razmerja, drugega razumnega razloga ne vidim. Na mesečnem računu za telefon je absolutni rekord zadnjih nekaj mesecev 3€ za stroške pogovora, tako da v bistvu jim plačujem samo naročnino v znesku malo manj kot 10 €. Večino minut telefonskih pogovorov so tako pobrali mobilni operaterji ter internet ponudniki z IP telefonijo.

Telekomu pa zelo zamerim natego z ISDN, ki je bil izgleda ekskluziva samo v Republiki Sloveniji (for Slovenian citizen only) pogoj za DSL (ADSL, VDSL) internetne priključke v določenem obdobju (to nima sicer nobene tehnične osnove), kar je zame prvoklasna natega, ki Telekomu po moje prav nič ne bo pomagala. Nenazadnje so tisti, ki so si to natego izmislili, močno podcenili principe delovanja trga in danes je od tega ostal samo grenak priokus natege tistih, ki so jim nasedli. Lahko pa sedaj gledajo številko tistih, ki jih kličejo prek ISDN aparata, kar je bilo reklamirano kot bistvena prednost ISDN tehnologije, ki je po moje tudi že zrela za v Bistro (očitno je bil v ozadju interes dobaviteljev opreme, kot je recimo iskratel, ki so vrgli v to področje veliko denarja).

Od operaterja nacionalnih komunikcij bi pričakoval, da bo pospešeno vlekel optiko po državi in ne samo v 10 ali več nadstropna strnjena blokovska naselja največjih mest (beri Ljubljani ali totem Mariborju), kjer si itak med seboj konkurirajo minimalno trije ponudniki optičnih priključkov.

Danes nismo več v komunizmu, kot že enkrat omenjeno, in planske petletke so preteklost. Če optike ne bo povlekel Telekom, jo bo konkurenca in kakor sam opažam med znanci, tu izgublja tudi Siol, kajti brž ko se pojavi optični priključek T-2, takoj praktično vsi naročniki odpovejo tako kabelsko, telefonijo in internet ter se priklopijo prek optike vsaj s trojčkom (10 Mbs prek optike pomeni, da ti film, ki bo čez en mesec šele v kinu, pade dol v pol ure, kar je prej vlekel 1Mbs bakreni ADSL dva dni, pravijo poznavalci).

To, da bi kdo optično povezal pa kakšen bolj odročen zaselek z recimo 10.000 prebivalci in nekaj kmetijami, pa ne pade na pamet nikomur, saj se kratkoročno investicija ne izplača. In tu Nacionalni operater telekomunikacij, kakor opažam, ne igra nobene posebne vloge, ampak caplja po moje še za ostalimi, manjšimi in propulzivnejšimi operaterji telekomunikacij, ki ne vlečejo za sabo balasta polpretekle zgodovine. Alibi za to pa ima verjetno v že omenjenem 11. členu Zakona o elektronskih komunikacijah.

In če bi šel nekdo resno delati analizo, ne bi bil presenečen, če bi ugotovili, da danes Mobitel s svojim brezžičnim UMTS omrežjem doseže več populacije, kot pa Telekom z bakrenimi vodi in DSL priključki. Ja, hčerka je očitno bolj radoživa in napredna kot mati(čna) firma.

Preberi še:
- Rovokopači by Onyx

Tehnike prepisovanja

Kot opažam, se v vsem tem času od šolanja moje generacije tehnika prepisovanja ni kaj bistveno razvila, kljub temu, da danes obstajajo modernejše naprave kot so recimo GSM/UMTS telefoni, dlančniki, očala za nočno gledanje, infrardeča televizija, laserski merilci razdalje in podobne aparature.

Včasih vsega tega ni bilo in je bil daleč najbolj sofisticiran način prepisovanja uporaba miniaturnih walki-talkiev (večino so jih učenci naredili sami), pa še v tem primeru si moral imeti dolge lase (verjetno od tu izvira gibanje hipijev), da si lahko skril slušalke v ušesih. To se spomnim, da se je kar precej uporabljalo, dokler eden izmed učiteljev v srednji šoli ni slučajno na radiu ujel neke interference, kjer se je razločno slišal pogovor in je hitro poštudiral, za kaj gre. Ta tehnika je sicer temeljila na tem, da si imel zunaj učilnice pomagača, ki ti je potem prišepetaval odgovore. Se pa baje to uporablja še vedno tudi danes, le da so walki-talkie zamenjali telefoni in baje imajo nekatere punce mikrofone skrite kar v modrcu. Jasno, če bi pa profesor ali asistent odkril zadevo in stegnil roko v prepovedano območje, bi pa šel sedet zaradi spolnega nadlegovanja.

Jaz se tega načina nisem nikdar posluževal, čeprav sem imel takšno napravo doma že narejeno (v bistvu potrebuješ samo quarz za oscilator in še nekaj malega elektronike). Tako sem se vedno zanašal kar na običajne plonk listke.

Pri nekaterih mizah sem tehniko razvil tako, da sem pod mizo montiral plonk listek na elastiki, ki se je sam skril pod mizo v primeru nevarnosti. V bistvu je zadeva delovala tako, da si se zaguncal na stolu nazaj, listek je prilezel izpod mize, pogledal odgovor in se vzravnal na stolu v prvotni položaj, da se je plonk listek spet skril. Je pa res, da to ni delovalo v vseh učilnicah, ker mize niso bile kompatibilne.

Pri nekaterih predmetih se spomnim, da sem napisal cel komplet plonk listkov, jih lepo plastificiral in za to porabil verjetno bistveno več časa, kot če bi se zadevo enostavno naučil. In običajno se je to končalo slabo, ker sem namesto da bi se posvetil reševanju testa, samo gledal okrog po razredu, kje je učiteljica, in iskal pravo priložnost, da neopažen izvlečem iz žepa paket in v njem najdem tisti listek, na katerem so odgovori za posamezno vprašanje. Velikokrat prave priložnosti za to sploh ni bilo, tako da sem oddal skoraj prazno polo testa. Tu upam da danes obstajajo kakšne elektronske naprave v obliki dlančnika in da se to ne piše več na roke?

Seveda smo plonk listke lepili tudi pod kalkulatorje ali pa skrivali pod testno polo. Samo običajno so to učitelji poznali in je bil riziko prevelik. Nekateri učitelji so imeli še posebej dobro taktiko, da so za hip razred med pisanjem testa zapustili, potem pa se nenadoma vrnili nazaj in seveda zalotili in flagranti celo serijo učencev, ki so si kar izmenjali testne pole, da so lahko prepisovali. Danes imajo verjetno v razredih nameščene že tudi kamere in po izpitu učitelji samo pogledajo posnetke? Padel, padel, nezadostna, nezadostna…

Sem se pa smejal, ko mi je znanka razlagala, da imajo na faksu tak režim, da če te asistenti pri izpitu zalotijo, da si obrnil glavo, nimaš pravice do naslednjega roka za izpit. In za tole sem imel takoj idejo, kako bi se dalo zadevo posodobiti in avtomatizirati.

Fakulteta bi lahko od vojske kupila kakšne stare čelade, vanje vgradila miniaturni žiroskop z pripadajočo elektroniko, ki bi detektiral na milimeter natančno vsak premik glave in ko bi študent glavo obrnil za določen kot, bi se mu na vrhu čelade prižgala rdeča rotacijska luč, kot jo imajo recimo reševalna vozila. Tako bi lahko asistenti hitro in učinkovito odkrili vsakega prekrškarja in ga ustrezno sankcionirali. Pa še prizor predavalnice, polne študentov, z čeladami in lučkami na glavi, bi bil primeren za kakšno komedijo v stilu Austina Powersa.

Profesionalni način prepisovanja bi pa po moje danes bil, če bi imel recimo nekje v predavalnici skrit miniaturni projektor, ki bi sliko dobival prek kakšne wi-fi povezave in ki bi projeciral nekam na steno predavalnice odgovore v očem nevidni svetlobi, recimo infrardeči, sam pa bi sedel v razredu z posebnimi očali za gledanje infrardeče svetlobe.

Če učitelji vidijo koga s čem takim na glavi, gre verjetno za sofisticirano tehniko prepisovanje. Upam da s tem koga nisem izdal?

iPhobia

Danes je dan, po katerem ne bo nič več tako kot je bilo. Nič več delitve na rdeče in črne, bogate in revne, temveč samo še delitev na tiste, ki že imajo Apple iPhone in tiste, ki še nimajo Apple iPhone. Po moji izkušnji z Apple iPod lahko zase samo rečem, da bom za vedno ostal v tisti drugi skupini.

Po prikazanem videu delovanja tega malega oblikovalskega čudeža iz Appla menim, da ta napravica nikakor ni za trdo, zgarano delavsko roko. Ker očitno temelji na zaslonu, občutljivem na dotik.

Sam imam doma težave že z LCD zaslonom, ki ima namesto klasičnih gumbov za nastavitve, senzorje občutljive na dotik. Vsakič ko ga samo premaknem, pomotoma pritisnem še senzor za vklop, ki je mimogrede neviden in se potem čudim, zakaj je zopet izginila slika. In potem ponovno iščem senzor za vklop, ki pa je kot že rečeno neviden in slepo pritiskam po robu ekrana, dokler se zopet ne prikaže slika.

Sprva sem hotel celo kupiti štedilnik z električno steklokeramično ploščo z gumbi, občutljivimi na dotik, samo potem sem slišal grozljivko, ki se je zgodila nekomu, ki je imel takšen štedilnik. Mačka zaprta v stanovanju je skočila na štedilnik in pomotoma, samo z dotikom, prižgala kuhinjsko ploščo. Vnele so se ji dlake na repu, skočila je na zavese …. Z ognjem se je borila stotnija gasilcev nekaj ur.

Pri iPhonu je vsaj verjetnost, da bi se pomotoma vžgal, minimalna, če ne bo kašnih težav z baterijami. Bo pa zahteval v vsakem primeru skrbno nego ekrana, sploh ko bo poslovnež ravno med obedom kranjske klobase dobil nujni klic in z mastnimi rokami zapacal 400 dolarjev vreden zaslon, občutljiv na dotik, za katerega je dva dni kampiral pred trgovino z tehničnim blagom.

Zasloni, občutljivi na dotik, imajo pač spominski efekt.

Fonerosi

Verjetnost, da je tvoj sosed Foneros, je manjša kot da imaš med sosedi člana Prostozidarske lože P2 ali viteza Templarja. Sploh če ne živiš v mestu, ampak na podeželju, kjer ni niti slaščičarne ali policijske postaje. In med vikendom sem povsem po naključju ugotovil, da imam za soseda tako imenovanega Fonerosa.

Preden sem šel znancu montirati Wlan sem v svoj računalnik doma vgradil PCI Wlan mrežni vmesnik da preverim, če zadeva deluje. Da bi odkril kakšno wi-fi omrežje v bližini nisem verjel, ker je pri nas celo navaden dostop do interneta prek bakrene žice položene leta 1970 na nekaterih linijah onemogočen.

In zgodi se presenečenje.

Takoj potem, ko sem naložil programsko opremo za Wlan kartico, je bil računalnik že samodejno povezan brezžično v internet. Sicer je spletna stran zahtevala za uporabo interneta nekakšno prijavo z naslovom elektronske pošte in geslom ter sem šel potem študirat, za kakšno omrežje to gre.

Odkar sem prebral knjigo Roberta Hutchisona “Opus Dei: njihovo kraljestvo prihaja” sem skeptičen do raznih bratovščin, ki imajo svoje korenine v Španiji. Tudi zato, ker znajo virus spretno razširiti po celem svetu in zato, ker imajo dober občutek za obračanje denarja, kar pa je običajno globlje bistvo takih bratovščin. In tudi bratovščina Fonerosov, ki drži pokonci FON omrežje, ima očitno tako kot Opus Dei v ozadju človeka z vizijo.

Martin Varsavsky

Argentinec, ki si je pred leti zadal cilj, da bo Španijo spremenil v eno samo veliko Wi-Fi brezžično omrežje. Kot se je nekomu zapisalo na internetu.

Ideja, na kateri temelji to gibanje, je sicer preprosta.

Veliko domov ima danes že širokopasovni DSL dostop v internet, ki je večinoma slabo izkoriščen. In čedalje več jih ima za domače potrebe postavljeno tudi brezžično Wi-Fi omrežje. Če vsak uporabnik omogoči souporabo brezžičnega omrežja ostalim članom skupnosti, potem lahko ta zaključena družba oziroma bratovščina deluje kot nekakšen alternativni ponudnik tako mobilne telefonije z uporabo VoIP kot tudi brezžičnega dostopa v internet.

Medtem ko pri klasičnih telekomunikacijskih podjetjih operater skrbi za celotno omrežje, je tu skrb distribuirana med svoje člane, ki vsak skrbi za svoj vrtiček (v telekomunikacijskem žargonu Celico) velik nekaj kvadratnih metrov, kolikor sega običajna pokritost Wi-Fi signala.

Kdor bi želel deliti svoje omrežje v okviru FON skupnosti mora imeti ustrezno strojno opremo z prirejeno programsko opremo (FON usmerjevalnik oziroma dostopna točka simpatično poimenovan La Fonera) in naj bi stala 20€. Ta oprema potem vzpostavi dve dostopni točki. Ena je namenjena FON skupnosti, druga pa za zasebno uporabo doma.

Foto: blog.fon.com

Opus Dei svoje člane deli na numerarije, agregate in supernumerarije. V svetu Fonerosov pa so člani razdeljeni na Linuse (beseda izpeljanka iz Linuxa), ki svoje omrežje delijo z drugimi in uporabljajo lahko dostopne točke bratovščine, ne dobivajo pa za to denarja, Billse (po Bill Gatesu), ki dajo svoje omrežje za souporabo, pri čemer pa pričakujejo finančno kompenzacijo in na Gringose ali Aliene, ki svojega omrežja ne delijo z drugimi (lahko ga sploh nimajo), ampak plačujejo za uporabo dostopnih točk Fonerosov. Alieni so izgleda kot nekakšni supernumerariji gibanja FON.

Kakor razumem zadevo, bi moral, če bi želel uporabljati za dostop do interneta sosedovo Wlan točko postati Foneros vrste Alien in plačevati na nek tuj račun določen znesek. Sosed, ki pa je že postal Foneros višjega ranga (verjetno Linus), pa predvidevam računa na to, da v naši zakotni kotlini ne bo nikogar, ki bi uporabljal njegovo dostopno točko, medtem ko ima sam na voljo brezplačen dostop do interneta ali lahko uporablja celo za Wi-Fi prirejene telefone za brezplačne klice prek Skypa ali česa podobnega povsod tam, kjer je v dosegu dostopna točka brata Fonerosa.

Zveni vsekakor obetavno, dokler ne pogledaš zemljevida pokritosti dostopnih točk Fonerosov, ki ga imajo objavljenega na spletni strani gibanja.

FONEROSI: Njihovo kraljestvo prihaja?

Po mojem še ne.

Če pustim ob strani problem, da je pravno gledano vsak Foneros tudi ponudnik telekomunikacij in Billsi očitno tudi služijo denar, kar bi moralo skrbeti davčno upravo, vidim večji problem v tem, da je velikost celice v wi-fi omrežjih namerno zelo majhna, ker se uporabljajo visoke frekvence, šibki oddajniki in slabe antene. Ob takšni pokritosti, ki jo zagotavlja posamezni Foneros, bi moral imeti za pokritost, kot jo ima recimo komercialni mobilni operater, ogromno članov.

Če bi zakoni dovoljevali tudi za wi-fi potrebe uporabo boljših anten in močnejših oddajnikov, da bi bila pokritost celic Fonerosov primerljiva z pokritostjo, ki jo imajo mobilni operaterji in če bi bila recimo wi-fi in skype vgrajena v klasične mobilne telefone serijsko potem pa …

Kaj bo še ostalo velikim?

Digitalna TV

Kot kaže, bodo stari dobri analogen TV signal oddajali samo še do konca leta 2010 in vsi srečni lastniki električnega priključka, ki bodo želeli še naprej spremljati TV, bodo morali kupiti ali nov televizor z vgrajenim digitalnim sprejemnikom in podporo standardu mpeg4 ali pa posebno napravico (digitalni sprejemnik), ki se priklopi na običajni TV in baje tudi stane svojih 150 evrov.

To ideja sicer ni zrasla pri nas, ker gre za direktivo EU, ki bi rada na tak način pokazala tehnološko superiornost in ki zahteva uvedbo digitalne televizije do leta 2012, mi pa smo očitno želeli pokazati, da znamo še hitreje in smo postavili rok konec 2010. To je praktično samo še tri leta, pri čemer danes razen tistih, ki spremljajo TV prek interneta, večina sploh nima ustrezne opreme in bo morala iti v naslednjih treh letih po nakupih.

Podatka, koliko je RTV naročnikov in koliko je TV sprejemnikov v državi sicer nimam, samo predvidevam, da je odjemalcev električne energije vsaj 600.000 in da bo moral vsak za to investirati minimalno 150 evrov, je cena takšne konverzije za gospodinjstva minimalno 100 milijonov evrov, kar pa je premajhna številka, ker bo verjetno večina kupila LCD televizorje z digitalnim sprejemnikom in podporo mpeg4 standardu.

Po moje digitalna TV za končnega odjemalca električne energije ne pomeni praktično nič. TV spored je takšen kot je, pa če ga oddajajo v NTSC, PAL ali nenazadnje DTTV obliki. Ker način prenosa signala na samo vsebino nima vpliva.

Analogna televizija je v uporabi več kot 40 let. Digitalni standardi pa se menjajo praktično na vsakih nekaj let. To pomeni, da bomo morali po novem tudi vsakih nekaj let nalagati popravke na TV sprejemnike, če ne bo to počela RTV kar avtomatično na daljavo. Ali pa kupovati TV aparate na nekaj let tako kot računalnike.

Vsekakor je to dober posel za proizvajalce opreme, interes pa vidi verjetno tudi država in operaterji telekomunikacij, ker bodo na ta način dobili dodatne frekvence, ker je analogna TV požrešna kar se tiče širine uporabljenega frekvenčnega pasu.

Za takšne spremembe, ki zadevajo praktično vsa gospodinjstva, bi moral biti po mojem mnenju rok za zamenjavo opreme bistveno daljši in vsaj 10 let od trenutka, ko je oprema na trgu že dostopna za široko potrošnjo. Ta direktiva EU je znana vsaj od leta 2005 in ker je končni rok, ki ga je postavila EU konec 2012, bi lahko o tem obvestili odjemalce električne energije vsaj že dve leti prej in verjetno bi marsikdo počakal z nakupom novega TV aparata, dokler politiki ne dorečejo, kateri MPEG bo za nas pravi.

Nenazadnje, koliko je bilo kupljenih novih TV sprejemnikov v zadnjih letih, ki temu standardu ne ustrezajo in bodo morali kupci kupovati naknadno še digitalne sprejemnike ali nove televizorje?

Digitalizacija je bila po mojem res revolucionarna na področju video kaset VHS (in jasno audio kaset), saj so jih DVD nosilci z bistveno kvalitetnejšo sliko povsem izpodrinili, čeprav interaktivne možnost, ki naj bi jih DVD nudil večinoma niso izkoriščene. Paradoks pa je, da so digitalizacija in P2P omrežja prinesli tudi filme, posnete iz roke z kamero v kakšnem kitajskem ali ruskem kinematografu in tako veliko ljudi gleda “piratske” filme v divx formatu, ki so večinoma še bistveno slabše kvalitete, kot so filmi posneti na VHS kasetah.

Povezave:
- Digitalizacija z MPEG4

Kdaj petorčki?

Najprej smo imeli dvojčke. Internet in IP telefonija na isto položnico. Potem so prišli trojčki, ki so omogočili v paketu še spremljanje TV postaj prek interneta. Sedaj se napovedujejo četvorčki, ki bodo omogočili, da bomo istemu ponudniku z eno položnico plačali še stroške za mobilno telefonijo. In kje je naslednji logični korak?

Morda petorčki?

Ko bo isti ponudnik odkupil še državno (javno) kanalizacijsko in vodovodno omrežje ter odvoz smeti. Z eno položnico internet odvoz smeti, TV, telefonija, kanalizacija in voda. Danes so dovoljenje sanje.

Kaj potem sploh še ostane?

Šestorčki so verjetno potem logično nadaljevanje. Ponudba še dobave električne energije na eno položnico istega operaterja. In potem sedmerčki (ali sedmorčki?) kot bonus še ukinitev neumnosti, ki se ji reče RTV naročnina in ki je po mojem mnenju čisti relikt preteklosti. Komunističnih časov, ko je ena partija izkoriščala državno radiodifuzijo za pranje možganov na daljavo tako imenovanemu delavskemu razredu oziroma lepše proletariatu.

Sam pa še vedno stavim na GOOGLE in brezžičnost (wireless).

Google je na področju interneta uveljavil sistem VSE BREZPLAČNO. Sistem, ki je že dolgo v uveljavi pri komercialnih TV in radijskih postajah, sedaj pa mu množično sledijo tudi časopisi z brezplačniki in še kaj. Vse to pa se financira skoraj izključno z oglaševalskimi prihodki.

In Google postaja takšen velikan, da bo po mojem lahko usmeril prihodnost tudi na področju ostalih komunikacij, kjer se trenutno še borijo male ribice.

Sam upam, da se bo v bližnji prihodnosti Google spravil tudi na hitre brezžične sisteme dostopa do interneta, kot je recimo prihajajoči WIMAX.

Zame bi bilo idealno, da mi Google ponudi brezžično napravico, kot so današnji mobilni telefoni, sam pa vzdrževal radijsko omrežje oddajnikov. Ta napravica bi ob vklopu dobila IP naslov in bi bila takoj del internet omrežja, povezana brezžično. Tako bi lahko prek te napravice telefoniral s pomočjo IP telefonije, lahko bi jo povezal na TV in spremljal brezplačne komercialne TV postaje (kdo še potrebuje RTV lepo vas prosim), lahko bi poslušal radijske postaje, lahko bi jo priklopil na računalnik in bi imel povezavo v internet takoj. Vse to prek internetnega protokola. Google bi pa poskrbel za komunikacijsko omrežje, zaradi mene lahko povezano tudi prek mreže satelitov.

In če bi se Google resno lotil tega, tako kot to zna početi, bi bilo vse to BREZPLAČNO. Kupil bi si samo aparat. Nobenih naročnin, nobenih finančnih obveznosti. Telefonski klic v ZDA? Brezplačno. Internet. Brezplačno. TV? Brezplačno.

Samo občasno kakšen oglas. “Vaš telefonski pogovor z Južno Afriko je sponzoriral ….”. “Danes je vaš dostop do interneta omogočilo podjetje…”. “TV ste danes spremljali ob pomoči hitro rastočega…”. “Dobrodošli v Los Angelesu. Vaš ponudnik komunikacije je GOOGLE ob pomoči podjetja Pizza hut. Želimo vam prijetno bivanje. “

Prihodnost je brezplačna. GOOGLE, JUST DO IT. Mi smo pripravljeni, sploh če bo zastonj.

Foto: 20minutos.es

In na koncu dejansko morda ne bo šestorčkov, temveč samo edinček. GOOGLE. Kaj pa ostale male ribice? Hmmm? Komunala, morda odvoz smeti? Kdo bi vedel.

Upam, da nisem prestrašil Mariborske nadškofije in firme T-2? Bog je pravičen, mar ne.

IMSI kečerji

V današnjem Dnevniku pišejo tudi o preiskovanju političnega delovanja Sove.

Med drugim je v članku omenjeno tudi posebno vozilo z nemško telekomunikacijsko opremo, ki naj bi bilo namenjeno za prisluškovanje telefonskim pogovorom v mobilnih omrežjih, hkrati pa je omenjeno, da “Sova po zakonu sicer lahko deluje samo v tujini ali v zadevah, povezanih s tujino”.

Če sedaj uporabim logiko, je ta kombi namenjen pretežno prisluhom v tujini?

Brezvrvična telefonska omrežja kot je recimo znani GMS in novejši UMTS, delujejo na “celičnem principu” in visokih frekvencah, torej veliko število oddajnikov pokriva zelo omejeno geografsko območje ali celico, kjer mobilni telefon sprejema signal. Ko se tako recimo gibljemo z mobilnim telefonom, aparat samodejno opravlja tako imenovani “roaming”, ko išče najbolj močan signal in avtomatično zamenja oddajnik, na katerega je povezan.

Problem tega sistema, vsaj kar se tiče prisluškovanja je, da je domet telefonov in oddajnikov namerno zelo omejen in si ne predstavljam, da bi lahko iz Slovenije prisluškoval mobilnemu telefonu recimo v Nemčiji.

Ker sam ne verjamem, da se da takšen kombi tako maskirati, da nemoteno in neopažen deluje na tujem ozemlju, si ne morem kaj, da se mi ne zastavi neprijetno logično vprašanje.

Tu sem se spomnil moje prve službe, ko sem bil še absolvent na fakulteti in delal v manjšem privatnem podjetju, ki se je ukvarjalo tudi z montažo takratnih NMT telefonov. Predhodnikov današnje tehnologije GSM. V firmi smo imeli napravo, Spektralni analizator, ki je pokazala vse trenutne pogovore kot črtice v frekvenčnem spektru in si samo zavrtel gumb na inštrumentu in lahko poslušal katerikoli pogovor. GSM je na srečo uvedel vsaj neko minimalno zaščito, da zadeva ni tako trivialna.

Upam da bo kakšen časopis opravil domačo nalogo in navedel seznam vseh, ki v tej državi razpolagajo z tehnologijo, da lahko prisluškujejo pogovorom v mobilnih omrežjih. Po mojem mnenju resnega nadzora nad tem preprosto ni.

Povezave:
- IMSI catcher
- Stream cipher
- Stream cipher

Nevidni zasloni

V enem prejšnjih izlivov sem kritiziral Gorenje, ker doma prodaja dražje kot v tujini. Tokrat imam za njih honorarno delo, oziroma priložnost za zaslužek.

Veliko firm v svetu ima danes velike težave z tajnostjo podatkov. Eden izmed razlogov pa so tudi digitalni fotoaparati, ki se danes praktično nahajajo v vsakem mobilnem telefonu in še kje drugje.

Običajno ustanove, kot so banke, zavarovalnice, policija, obveščevalne službe, psihiatrične bolnišnice in še kdo, nekako za silo poskrbijo za osnovno računalniško varnost, torej da imajo uporabniki omejene pravice v informacijskem sistemu in da ni možno nepooblaščeno odnašati podatkov iz ustanove.

Problem pa so fotoaparati, ker praktično vsak lahko z mobilnim telefonom poslika zaslonske slike in tako pride recimo do zanimivega seznama oseb tajnih sodelavcev obveščevalne službe, finančnih podatkov, imenov bolnikov in še česa.

Tržna niša po mojem pa je, da bi nekdo izdelal cenovno ugoden LCD zaslon, ki bi onemogočal slikanje zaslona z fotoaparatom. Torej sliko bi oko interpretiralo pravilno, za fotoaparat pa bi bil način osveževanja takšen, da bi bila slika nečitljiva. Verjetno bi morala tehnologija tu izkoristiti razliko med načinom delovanja očesa in načinom, kako digitalni fotoaparat posname sliko.

Kakor sem obveščen, baje neka švicarska banka uporablja tako strog režim, da izvršijo osebni pregled vsakega, ki vstopi v sistemsko računalniško sobo in mu odvzamejo vse osebne predmete. Prav tako pa se mora pred vstopom preobleči. Vse posege opravljata minimalno dva tehnika, ves čas poseg snema kamera in beleži vseakcije, ki so izvedene na računalniškem sistemu.

Kako je to pri nas urejeno, ne vem, bi bilo pa zanimivo slišati. No ja, v bistvu vem, samo zaradi poklicne etike o tem ne smem govoriti.

Idejo sem pod oznako “za takojšnjo realizacijo” poslal podjetju Philips, vendar očitno še ni našel primerne rešitve. Klica v sili ali polovičke pa tudi ni zahteval.

Foto:wakarusaelectronics.com

Zakaj pa ne bi nenazadnje Gorenje pretreslo svet z tehnološko inovacijo?