Cirkus

Najprej o farsi z izborom treh novih zemeljskih Hišnih blogerjev na Blogosu nisem mislil pisariti, ker je vse skupaj postalo nekakšna spletna soap opera in tudi moj pepel je šel kar dobro v promet po blogosferi. Ampak ker se tudi mene večkrat omenja, še zlasti v zvezi s samoizbrisom bloga na Siolovem Blogosu, pa moram razjasniti nekaj reči, predvsem pa moj pogled na celotno zadevo.

Nekateri so mojo potezo označili za smešno, otročje dejanje, zdraharstvo, drugi trdijo, da gre za pokončno držo, visoke moralne vrednote. Za nekatere je v ozadju vsega tega velika zarota, morda celo vodena neposredno iz Vesolja in samo vprašanje časa je, kdaj bo ogromna vesoljska ladja zakrila Sonce in bo iz nje stopil sam Darth Vader in se bo ob koncu časa izkazalo, da je bil dr. Onyx dejansko ves čas plačanec Sil teme in Darthova desna roka.

Morda še najbolj simpatična od vseh je teza, da imam veliko kreditov in avto na lizing, da me mečejo iz stanovanja, da mi je prostitutka podražila usluge za 30% in sem nameraval z nesojenim honorarjem Hišnega blogerja rešiti vsaj prostitutko, če mi ne bi uspelo že odplačati kreditov in rešiti stanovanja.

Ampak, dragi moji, nič od tega ni res.

Še preden sem napisal tisti nesrečni prispevek o tem, da bi bilo morda vendarle pošteno, da bi Siol kot Hišnega blogerja povabil še kakšnega iz množice navadnih piscev, sem se odločil, da blog preselim nekam drugam. To je bilo samo vprašanje časa in tehnične izvedbe, podpis kakšne pogodbe pa iz različnih razlogov nikdar ni bil niti opcija.

Siolov Blogos je meni že od samega začetka deloval kot povsem komercialna zadeva in ta občutek je v meni čez čas povzročal resno moralno dilemo oziroma čedalje hujšega komercialnega mačka.

Blogos jaz uvrščam med recimo temu zrcalno-refleksne spletne brezplačnike z rahlim pridihom neke spletne skupnosti. To pomeni, da je zadeva brezplačna v dve smeri, na eni strani za bralca, a na drugi strani so praktično tudi vsi pisci brezplačni, razen redkih izjem, vip lože oziroma kot jih je Siol poimenoval Hišnih blogerjev. Hišni blogerji so po moje sicer pravi zadetek v črno (in vzrok mojih moralnih dilem), ker jim je uspelo nekako pridobiti znane osebe, ki so pritegnile marsikateri obisk naključnega spletnega deskarja in bloge popularizirali. Se je pa tekom časa izkazalo, da prinašajo znani in slavni s seboj tudi nekatere zabavne zvezdniške bolezni in hibe. Nekateri preprosto kopirajo na blog besedila, ki jih pred tem prodajajo že po raznih časopisih, nekaterim pišejo blog neke povsem tretje osebe, kar je zame navadno zavajanje bralcev, znano novinarko so ujeli pri prepisovanju, nekateri preprosto zadevo izkoriščajo za objavo prikritih reklam. Meni smešno samo po sebi, sploh če pomislim, da naj bi bili to edini avtorji vsebine, ki dobijo za svoje delo plačilo oziroma imajo pogodbeni odnos s Siolom. Naj bi bili sem tu napisal namerno, ker tudi v to ne verjamem več.

Ampak tako kot pri ostalih bezplačnikih nekdo vendarle pri vsej zadevi domnevam tudi služi denar, poleg same vip lože. Praktično vsak obisk na Blogosu pomeni tudi prikaz velike reklame na desni strani bloga, hiter pregled cenika oglaševanja pri Siolu pa pokaže, da obiski vrtijo števec, na podlagi katerega dobi oglaševalec račun. Torej na spodnjem, fizičnem nivoju te zgradbe, gre predvsem za posel, le delavci, avtorji, ki ustvarjajo vsebino, so praktično brezplačni in večina niti ne razume, da je del nečesa, ki prinaša zaslužek. Hiter pogled na števec števila blogov sicer pokaže, da gre trenutno za prek 6000 delavcev, ki naj bi ustvarjali vsebino, ampak spletna statistika obiska na strežniku bi verjetno pokazala bistveno drugačno sliko. Po mojem mnenju praktično manj kot 100 avtorjev blogov ustvari prek 90% vse vsebine in verjetno v ustreznem delu tudi spletnega prometa Blogosa. Vsi podatki o spletnem prometu in finančni konstrukciji celotne zgradbe so predvidevam poslovna skrivnost, bi pa njihova objava, če drugega ne, vsaj pokazala realno razmerje, koliko zares pomenijo Hišni blogerji proti ostalim brezplačnikom in z nekaj linearne algebre se lahko vse skupaj tudi finančno ovrednoti. Čisti “Price performance ratio”, pri čemer je količnik pri brezplačnikih, torej običajnih blogerjih v vsakem primeru neskončno, ker z njimi stroškov praktično ni. Aja, vem, 50 MB diska tudi nekaj stane…

Zadevo, kot jo sam vidim in razumem, pa bom ilustriral na primeru.

Recimo da ste lastnik manjše krpice zemlje na precej frekventni lokaciji v mestu, kot je v Ljubljani na primer Čopova ulica. Tam postavite nek lesen oder, ki vas ne stane praktično nič, ker obstajajo “computer geek’s”, ki take odre delajo zastonj. In recimo da na odru piše z veliko WORDPRESS. Potem pa vabite mimoidoče, da naj skočijo še sami na oder in odigrajo kakšen skeč, zapojejo kakšno pesmico, pokažejo kakšno fotografijo, risbo… Skratka zganjajo cirkus. Da bi zadevo čim bolj popularizirali, k sodelovanju proti plačilu povabite še kakšne znane osebe, ki enkrat na teden na kratko še sami nagovorijo mimoidoče gledalce in tiste na odru. Čez nekaj časa presenečeni odkrijete, da so nekateri talentirani in praktično dnevno zabavajo mimoidoče z nastopi in tudi čedalje več mimoidočih se za hip ustavi ob odru. Ker niste socialna ustanova, razobesite velik reklamni plakat nad odrom in stric v elegantni črni obleki, z klobukom in rumeno kravato v zakulisju pridno šteje vsak pogled k reklami, ker na podlagi tega oglaševalcu izstavi račun. Ampak stric v elegantni črni obleki z klobukom in rumeno kravato je zelo skopuški in nastopajočim na odru ne nameni niti cekinčka. Vidi zgolj znane in slavne, ki se občasno sprehodijo po njegovem odru. Češ, saj so nastopajoči večinoma kratke pameti in posla niti ne razumejo. Oni imajo zabavo, mi pa pobiramo denar.

Če ste doma iz dežele, ter še niste bili nikdar v mestu in si tega niti ne predstavljate, potem si lahko podobno zadevo predstavljate tako, da imate veliko njivo in ljudi povabite, da naj še sami poprimejo za motiko, ker je delo na njivi koristno. Presenečeni opazite, da si ogromno ljudi želi delati na njivi zastonj in da nekateri garajo kot “črna živina”. In ko nekaj časa takole postrani opazujete delavce na njivi se vprašate, zakaj bi sploh komurkoli še plačevali za delo na njivi, če je toliko ljudi pripravljeno delati zastonj, samo za zabavo in egotrip. Pridelek jeseni pa samo vaš. Niti zrna graha za tiste, ki vam njivo brezplačno obdelujejo. In vam gre preprosto na smeh…saj to ne more biti res. Odkrili ste zlato žilo. Intelektualni perpetum mobile. To, kar so znanstveniki ves čas trdili, da ni možno, je postalo resničnost.

Sedaj pa nazaj k nesrečnemu izboru Siolovih zemeljskih Hišnih blogerjev.

Ko sem sam napisal idejo, ki je bila v bistvu samo lepo formuliran grd in oster pogled proti zasneženemu in z oblaki obdanemu vrhu gore Blogos, sem imel v mislih, da bi uredniški odbor sam sestavil merila, naredil izbor nekaj zanimivih avtorskih blogov in še njih povabil za določen čas v Hišo med hišni Crem de la crem. Tako bi Blogos vsaj z namigom, majhnim sestopom iz vrha gore pokazal, da mu je jasno, kdo poganja vse skupaj in da ljudje na vrhu Blogosa niso vsi po vrsti sami slepci.

Vendar se je očitno nekdo odločil, da bi bilo morda iz tega pametno narediti še manjšo interno zabavo, kar je za skupni obisk te gore samo dobro in finančno blagodejno. Torej priredimo izbor in naj blogerji sami izberejo, kdo si zasluži mesto med prvimi tremi, na izbiro pa imajo 80 najbolj obiskanih blogov. Zadeva je sprva izgledala kot napad na Irak…v smislu “looking fucking good”…velika večina je potezo Siola pohvalila, nad končnim izborom ni imel nihče večjih pripomb in nenazadnje ljudstvo ima vedno prav. Oblaki na vrhu gore so se razkadili, vrh je blogerjem na prvi pogled uspelo osvojiti, zapičiti zastavico in posijalo je prvo jesensko Sonce na blogosfero. Edini večji pomisleki so se pojavili ob tehnično povsem amatersko zastavljenem glasovanju, kjer je lahko prihajalo do lažne identitete glasovalcev, pa meni tudi še danes ni jasno, ali si res lahko vse tri glasove oddal za isto osebo in celo kar sam zase.

Potem pa se je, vsaj kar se mene tiče, ta gora iz kart zrušila praktično v hipu, ko sem prebral na enem izmed blogov, da naj bi tretje mesto pripadlo blogerki, ki je že tako ali tako zaposlena na Siolu. In ko sem sam potem objavil na mojem blogu neprijetno vprašanje v smislu “ali so Siolovi blogerji res popolni Idioti…”, se je praktično v naslednjih nekaj minutah izkazalo, da sta vsaj še dva bloga delo zaposlenih ali pogodbenih sodelavcev Siola.

In tudi tu ne bi imel nekih resnih pomislekov, če bi šlo za čisto običajna osebna bloga, taka, kot je večina ostalih. Pač, zakaj pa ne bi smel tudi zaposleni na Siolu imeti svojega privat bloga, oziroma kot je eden izmed njih zapisal, zakaj ne bi smel pek tudi jesti kruha, ki ga sam speče. Vendar žal se sam vedno zanašam prej kot na besedo neznanca na lastno intuicijo. Dva izmed teh blogov sta zame tipična “click hunterja“, torej bloga, ki imata namen privabljati obisk in jih večina izmed nas zastonj ne bi nikdar pisala. Tretji blog, kjer so objavljeni večinoma nekateri koristni tehnični nasveti, pa bi verjetno prej sodil na blog Pomoč, ki ga ima Blogos odprtega za take zapise. In ne nepomembno je, da naj bi bil lastnik enega izmed teh blogov morda celo urednik na Siolu in da so vsi trije imeli enako glasovalno pravico in pravico, biti izbran. To pa zame praktično pomeni, da so avtorji nagradne igre, darila blogerjem ob obletnici Blogosa, za to preprosto morali vedeti in ne gre za skrivalnico, kjer bi nekdo prišel po nagrado in bi šef te zabave presenečen vzkliknil “Oh, saj vi ste pa naš, kako lepo…“.

Od tu naprej gre zame samo še za vero, verjeti avtorjem Bloga in sodelavcem Siola, da je res vse samo slučaj in praktično ustavna pravica do lastnega bloga, ali verjeti zdravi kmečki pameti? Jaz prisegam v takem primeru na zdravo kmečko pamet.

Siolov portal se mi zdi dobro zastavljena zadeva, kjer je malo stvari prepuščenih kar naključju. Na nekaterih blogih so se hitro pojavila namigovanja, da so tudi moderatorji Siolovih forumov plačanci, morda študentje, vsekakor pa ljudje, ki za delo dobijo od Siola plačilo. In tu se lahko spomnimo zelo dobro vodenih tematskih debat na forumu v zvezi z Big Brotherjem, še zlasti pa praktično meddržavne debate, ko je prišel v hišo gost iz Filipinov, in kjer so očitno mnogi delali nočne nadure. Naključni obiskovalci foruma se kaj takega jasno ne gredo in tudi niso sposobni izvesti.

Ker na začetku verjetno nihče ni vedel, kako bo gora Blogos rasla in se razvijala, so bili morda po enaki logiki odprti na začetku tudi nekateri blogi, ki imajo enak namen kot moderatorji na forumih. Privabljati nove spletne goste in moderirati obstoječe s komentarji, pohvalami … bravo, tako je treba, hočemo še takih prispevkov…. To bi bilo nenazadnje tudi smiselno in logično, saj samo vip loža po moje ni ravno nek neustavljivo privlačen magnet za obiskovalce in pisce, poleg tega pa večini brezplačnih avtorjev predstavlja edino plačilo pohvala ali gora komentarjev. Osnove psihologije, prvi letnik, laboratorijski praktikum.

Potem pa obstaja na Blogosu še znameniti podsklop glavnega portala Moj Siol, kjer so nekajkrat na dan objavljeni zapisi iz blogov. Kdorkoli ima nameščeno googlovo ali kakšno drugo orodje za spremljanje prometa je verjetno opazil, da objava na portalu pomeni v nekaj urah prek tisoč obiskovalcev, kar sicer je ta številka pri večini mnogo nižja. Kako in kdo izbira te zapise je meni neznano, razumem pa, da z objavo na portalu lahko posameznega avtorja promoviraš, pa ne samo to. Z izborom prispevkov na portalu, torej nekakšno interno uredniško politiko, daš večini blogerjev, ki si želijo obiska in bralcev jasen signal, kakšni prispevki so zaželjeni in bodo nagrajeni z objavo na portalu. In večkrat sem zasledil po blogih neprijetna vprašanja, zakaj so nekateri praktično dnevno na portalu, drugi pa nikdar ali nekajkrat na leto?

In ko so maske padle, so ta vprašanja dobila še nekoliko drugačen prizvok in vsaj zame je vse skupaj postalo precej bolj logično. Človeško logično.

Kar se mene tiče je glede Blogosa to skoraj vse. Poraja se mi edino še vprašanje, ali je Siol potemtakem morda pobiral tudi po drugih, konkurenčnih platformah, dobre pisce in tako morda ni samo vip loža tista, ki ima pogodbo o sodelovanju. Glede na to, kako je vse skupaj zastavljeno, koliko je tu očitno blefiranja, sprenevedanja in laži, ne bi bil presenečen.

Sam sem med mojim devet mesečnim gostovanjem na Blogosu opazil, da je neka takšna skupnost precej zaključena celota. In mene vse skupaj morda še najbolj spominja na nekakšen dvodimenzionalni Big brother, le da tu ni obrazov in kamer, ampak so teksti in komentarji. Se pa povsem enako razvijajo znotraj te hiše neki medsebojni odnosi, nekateri se privlačijo, grupirajo, drugi odbijajo, med sostanovalci prihaja do trenj, včasih celo odkrite nestrpnosti, groženj s tožbo. Izbor za novega Hišnega blogerja je po moje praktično čista kopija predstav iz Big brotherja, kjer sostanovalci sami odločajo, kdo zapusti hišo (tu je pot obratna) in mi gledalci uživamo ob razgaljenih človeških karakterjih. Le da sem tu malo pogrešal Nino Osenar, ker bi se prilegel kakšen resen nasvet za šoping. Tisti pravi šoping, v glavo.

Jaz sem to hišo zapustil prostovoljno, v nekaj minutah, naredil izvoz bloga in se naselil v drugo hišo wordpress.com. Ker sem preprosto ocenil, da Big brother ne igra pošteno in karte skriva v rokavu. Če povem v prispodobi, sedaj ne zganjam več cirkusa sredi Čopove in ne gledam več strica v elegantni črni obleki z rumeno kravato, ki prodaja reklame, ampak igram na piščalko sredi zelenice v Central parku. Tam, ob čolnarni. Tu so moji sosedje praktično cel Svet. Nekateri se borijo za pravice svojih sodržavljanov v državah, kjer vladajo še vedno tirani, nekateri objavljajo fotomontaže slik mačk. Firbcev verjetno ne bo toliko kot na Čopovi, in to mi celo ustreza. Ker zastonj se pa manipulirati ne pustim. Lahko me pa kakšna moderatorka Siola z-moderira še enkrat iz alabastra oziroma mavca.

Kaj naj rečem za konec…

Sam pred januarjem 2007 nisem imel pojma, kaj je to blog. Danes, devet mesecev za tem, kolikor traja tudi človeška doba nosečnosti, me nekatere prištevajo med poznavalce, če že ne vizionarje blogosfere. Sam se ne štejem ne med ene, ne med druge, me je pa ves čas zelo motilo, da očitno nekateri tu služijo denar in to žal večinoma niso tisti, ki prispevajo celotno vezno tkivo. Skratka, preveč kopija splošnih družbenih trendov. Bi pa pisanje bloga priporočil vsakemu, tako kot recimo rekreacijo ali zdravo prehrano. Kot Prešeren se rodiš, sposobnosti jasnega pisnega izražanja se pa da tudi priučiti z delom in pisanjem.

Glede mimobežne pripombe domnevne moderatorke in po novem Hišne blogerke, da mojih teorij itak nihče ne bere, naj za ljubitelje statistike povem, da sem imel od februarja do oktobra 2007 85.000 ogledov strani in skoraj 40.000 različnih obiskovalcev. Če pomislim, da ima moja občina 3000 ljudi, se mi zdijo številke solidne, seveda pa bi drugače zastavljen blog lahko privabil še kakšen klik več. Samo jaz nisem, kar se tiče bloga, na plačilni listi nikogar in je to povsem moje, avtorsko delo.

Life is a cabaret…

Povezane teme:
- Izbrali ste
- zbris bloga je otročja poteza
- dr. Onyx protestno zaprl svoj blog
- Spet doma
- Denar je pokvaril Blogos
- Novi “hišni” blogerji Siola
- So long and thanks

… ne da se mi več.

Se želiš naročiti na blog?

Hišni blogerji Siola

Najprej sem mislil¸ da bom tole mnenje zadržal zase. Samo če nečesa ne razumeš, pravijo, vprašaj.

Jaz ne razumem, zakaj se ne bi med hišnimi blogerji Siola znašel lahko tudi nekdo, ki je bloger iz čistega veselja in za lastni užitek. Statistika, ki jo je objavil najdi.si kaže, da je recimo Nergač deseti najbolj popularni bloger na njihovem iskalniku. Samo malo “Za narodovim blagorjem” in na tem seznamu ne najdem cele plejade tako imenovanih hišnih blogerjev.

Pri čemer pa se je še Siol sam pohvalil, če me spomin seveda ne vara, da je večina na lestvici iz njihove hiše.

Ali bi res komu padla krona iz glave, če bi povabili kot hišnega blogerja tudi nekoga iz množice 5000 in nekaj blogerjev, ki jih gostite na svojih spletnih strežnikih in ki generirajo spletni promet, obisk, ki je podlaga za to, da so pripravljeni oglaševalci sploh financirati tole zabavo? Če je že Mojca Mavec morala pokati kovčke, zakaj ne bi šlo tudi obratno. Da se nekdo, ki ni neka javnosti poznana oseba, vseli v tole hišo med Hišne blogerje. Morda bi na ta način nekatere celo motivirali za pisanje, da pridejo v izbrano družbo, morda postanejo celo nekakšni moderatorji Blogosa.

Nekaterih reči ne razumem, zato vprašam.

Kje so vsi?

Na Blogosu, Siolovi spletni strani za bloge piše, da naj bi bilo registriranih prek 3500 blogov. Če sem čisto natančen 3554, oziroma že 3556, oh ne 3557…

Samo kje so vsi ti ljudje?

Jaz ne vidim več kot morda 100 aktivnih primerkov, ki se kakorkoli trudijo in objavljajo prispevke. Očitno je ostalih 3400 osebkov odprlo lasten blog na strežniku samo za rezervo, za vsak slučaj, če bi kdaj slučajno zadevo morali aktivirati, ker bo nekdo sprejel zakon, po katerem boš moral obvezno z blogom težit ostalim. Nekako tako kot se prijaviš za sprejem v dom upokojencev pri šestdesetih in upaš, da boš dobil posteljo pri petinosemdesetih, ko bo voda tekla…, no, ne bom napisal v grlo.

Samo blogi niso domovi za upokojence. Čez dvajset let je vprašanje, če bodo vsi ti “blog duhovi” sploh še uporabni.

Toliko v razmislek.

Janez Drnovšek

Če bodo delali izbor za morona leta, prosim, da se me izbere. Ne bom užaljen.

Večkrat sem že bral, da dr. Janez Drnovšek, kot predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj, piše blog. V redu, si mislim, pač spletno stran gibanje.org bi se lahko širše razumelo kot neke vrste koorporativni ali socialni blog skupine ljudi, ki imajo nekatere skupne poglede. Nenazadnje jaz sumim, da je pri nas v etru že cela vrsta blogov, ki jih piše več ljudi, običajno so to ali novinarji ali pa zaposleni v nekem podjetju, ki se želi tudi na tak način promovirati.

Tu pride pa na plano umazan um predsedniškega kandidata.

Študiral sem, ker časa hitro zmanjkuje, kako skokovito dvigniti prepoznavnost. Za prepoznavnost potrebujem klike. Čim več. Logika potem pravi, da greš iskat na google analizo, kjer so navedeni najpogosteje iskani izrazi ali ključne besede na spletu za Slovenijo in potem zbombardiraš blog z temami, ki imajo točen tak naslov. Nina Osenar stokrat, Atomic Harmonic petsto zapisov, Kosmati Lončar oziroma Harry Potter desetkrat in Angelina Jolie petkrat.

Če koga zanima, je analiza najbolj iskanih pojmov za leto 2005 narejena TULE. [Prosim, če se moje ideje na zlorablja, ker si bom potem izmislil kaj drugega.]

Ker sem pač politik, me najbolj šokira, da dr. Onyxa na SEZNAMU NI. Med desetimi MOST WANTED politiki mene ni. Grozno. Padem v histerijo, prvo danes. Sodelavci v sobi me potolažijo, da leta 2005 še nisem bil profiliran politik. To me v hipu potolaži.

mesto	politik	št. iskanj
1.	Janez Drnovšek	28.574
2.	Josip Broz Tito	16.076
3.	Janez Janša	4.802
4.	Pavel Rupar	3.242
5.	Slobodan Milošević	2.982
6.	Eva Irgl	2.551
7.	George W. Bush	2.546
8.	Zmago Jelinčič Plemeniti	1.914
9.	Milan Kučan	1.893
10.	Borut Pahor	1.44

Vir: Najdi.si

Pri Evi Irgel sem skoraj padel s stola, ker jo je v celem letu iskalo samo 2 kilo pa pol osebkov. Sramoten rezultat, ki ni omembe vreden in celo za Slobodanom Miloševićem. Moj možni protikandidat Borut je dobil samo 144 zadetkov, o Alojzu ni nikjer ne duha ne sluha. Morda ima samo dva ali še manj. Slabo, slabo.

Potem pa vpišem v iskalnik google ključno besedo, ki je med politiki daleč MOST WANTED - Janez Drnovšek. Most Wanted z 28.000 iskanji. In tretji zadetek je

Janez D.

To me pa ponovno vrže na rit. Predsednik države ima na blogu enako predlogo, kot njegov naslednik, predsedniški kandidat jaz. In predsednik države ima istega ponudnika storitve. Saj to je pa krasn.

Predsednik države ni med hišnimi blogi in ga ni med VIPovci. Praktično nikoli se ne spomnim, da bi blog predsednika države zasledil kjerkoli. Ne med najbolj komentiranimi, ne na prvi strani Blogosa.

Ali predsednika države blogerji namerno ignorirajo, se pa jaz vprašam.

Prosim če vsi, ki mojo kandidaturo podpirate, ko imate nekaj minut prostega časa v najd.si vpišete samo “dr. Onyx” (O je velik - torej tipka Shift plus črka O, brez navednic) in kliknete Najdi. morda pridem leta 2009 na seznam najbolj iskanih politikov leta 2007. Če ima kdo čas, lahko napiše skripto, ki bi to počela lahko avtomatično. Samo ne prevečkrat, ker me bodo razkrinkali.

Če me vsakih 18 minut išče eden, prehitim rezultat dr. Drnovška iz leta 2005.

Vidite, zato je GOOGLE KRALJ trenutnega cyberprostora. Ker google ve, kaj mislite, kaj iščete, kaj klikate, kaj si želite. Oh…goooogle še, pa še…oh…gooooogle.

Ko blogerji obmolknejo

Na Siolovem strežniku je po zadnjih merjenih blizu 3000 blogov oziroma e-dnevnikov. Vseh skupaj jih je na različnih strežnikih verjetno krepko prek 10.000.

V tej množici blogov pa vsaj zame izstopa eden in edini. Siolov paradni … pol[blog]. Jonas.

Grafika: mladina.si

Čeprav žal nimam časa, da bi ga redno prebiral in se težko spuščam v samo vsebino, me pa preseneča nekaj drugega. Neverjetno število komentarjev na vsak objavljen prispevek. Tudi če Jonas napiše samo preprosto “bu”. Morda celo enovrstičnico. Karkoli. V trenutku sto komentarjev, ki narastejo kmalu na stodeset in več.

Očitno si mladina v srednji šoli med odmorom ne kaže več lulčkov in lulik, si ne izmenjuje več svitkov trave ali še česa močnejšega, temveč se hvali s tem, kdo je večkrat napisal komentar in kako dolgega na Jonasov blog.

Jonas je medijska obsedenost, znanec iz TV ekranov, ki ga na cesti nehote pozdraviš in se kasneje vprašaš, od kje tega človeka poznaš. Za mladino večinoma idol, ker ima dobre fore in ni podlegel čarom Miše Molk. Itak. Verjetno v tej skupini bralcev blogov velja za polbožanstvo z napako. Polovičarstvo ni njegov stil. Če si napisal komentar na njegovem blogu, si se ga praktično dotaknil.

Ljudje, Jonasu sem napisal komentar. 104 po vrsti. Od 245 komentarjev.

I touched the star and FEELs GOOD.

Vsi ostali pa .. drobtinice. Jaz bi najraje vsakega, ki mi napiše komentar osebno obiskal na domu, objel mamo in očeta in se zahvali še vsem sosedom, da imajo tako dobrega človeka v soseski. Pa nisem užaljen. Samo ne razumem…. ZAKAJ?

Sicer mene, kot predsedniškega kandidata, ne zanima populacija srednješolcev, ker nima volilne pravice in izoblikovanega pogleda na aktualno družpenopolitično dogajanje. Samo to je slaba tolažba.

Pri sebi opažam, da imam jaz samo enega in edinega zvestega bralca iz Batajnice, srbske vasi, ki je znana po vojaškem letališču. Če tole prebira, bi ga rad osebno pozdravil. Če zmagam 2007 ga obiščem osebno. Prisežem.

Ko ga bodo sosedi vprašali, kdo je bil to v BMWjevem terencu z tremi srebrnimi BMW limuzinami iz spremstva Sektorja za varovanje in zaščito in slovensko zastavico bo lahko “komšiluku” dejal, da je bil to slovenski predsednik države in hkrati tudi predsedujoče EU.

Sosedje pa “Bolan, nemoj pričat, bre.”.

Prosim, če lahko Jonas doda komentar. Plačam do 500 evrov. Da se bom okrog lahko hvalil. Morda celo nosim majčko z napisom “JONAS ME BERE.“

Rezanje lastne veje

Priznati moram, da nekako ne razumem novinarjev, ki imajo svoje BLOGe, oziroma jih razumem, samo ne razumem, če oni razumejo mene.

Kakor jaz vidim v prihodnost, bo INTERNET in tudi B(L)OGI naredili mimohod (bypass) klasičnemu podajanju informacij prek institucionalnih in koorporativnih medijskih hiš.

Sodobni vmesniki bodo omogočali, da se uporabnik interneta naroči na posamezne teme, spletnega avtorja, ki mu je blizu in ga rad prebira. Tako si bo lahko vsak ustvaril svoj lasten spletni multimedijski časopis, ki bo drugačen od vsega do sedaj znanega. In to [skoraj ni nihče zajca ujel] brezplačno.

Primer:
Če recimo nekoga zanima jadranje in nogomet, se bo prijavil na BLOGe avtorjev, ki to temo obravnavajo na uporabniku zanimiv način in dobival sveže informacije, kolumne in članke, slike, posnetke, ideje za vozle in bofore lahko iz celega sveta. Omejen bo samo z ZNANJEM JEZIKOV.

Kreativni posamezniki bodo objavljali svoje prispevke, fotografije, potopise, filme, scenarije, podjetniške ideje, nasvete, pesmi, misli, knjige … Omejitve trenutno skoraj ni. Vsaj resnih ne, če odmislimo zatežene pravnike, ki se BOJIJO ZA POSEL V DOBI, KO BO VSE ZASTONJ. To bo v zgodovini znano kot POSTKOMUNIZEM, oziroma KOMUNIZEM DONE RIGHT in ne LEFT, kot je to počela NOMENKLATURA.

Recimo hipotetično, da nam gre na živce Miran Alešič pri komentiranju F1 ali Andrej Stare pri komentiranju Lige prvakov. Nobenega problema. Prek interneta se naročimo na komentar nekoga, ki se nam zdi boljši in to POČNE ZASTONJ v ozadju pa slika in zvok prenosa tekme v Monacu ali na parku princev? Seveda nobene ovire, da oba gospoda tudi ne naredita bypassa.

Moj predlog je, da beseda meso postane in ker ljudje ne živimo od zraka, da postanejo te vsebine plačljive po sistemu “DAJ ŠTA DAŠ”, oziroma prispevaj kolikor misliš da ti posamezna vsebina pomeni.

Da se sam zapišem v zgodovino tega strežnika bom kot prvi uvedel pavšalno letno naročnino na moj BLOG v višini 1 evro, plačljivo na paypal. Ta vsota ni obvezna, je samo priporočljiva. Vse je zastonj, če se komu zdi, da ima vrednost prispeva 1 evro na leto vzpodbudo, da si lahko izmišljam nove IDEJE, kako izrabiti verjetno najbolj noro idejo vseh časov INTERNET.

 

V internet je trenutno priklopljenih verjetno MILIJARDA ljudi, ki večinoma obvlada angleščino. Če se te usmili vsaki 10.000 in ti daruje 1 USD na leto, potem šefu samo še zaželiš veliko sreče in zdravja, ministru MJU pa VEČ SREČE PRIHODNIČ.

Tako si jaz predstavljam WEB KLOŠARJE. Za davkarijo brez prebite pare, dejansko pa dragi avtomobili, jahte, luksuzne parcele …