Trendowsko masakriranje jezika

Kar precej prahu je tudi po blogosferi dwignila kazen medijskega inšpektorja, ki je časopis Dnevnik in njegowega urednika oglobil za ne rawno zanemarljiw znesek zato, ker je objawil kolumno z angleškim naslowom “I feel politics”, ki ni bila prewedena. Fino fajn, bi rekel Jure Zrnec, če…

Očitno midwa z inšpektorjem ne berewa istih medijew, ali pa gre tudi tu za klasično foro, ko te recimo računska inšpekcija skoraj strpa u čuzo, če greš brez razpisa kupit u trgowino swinčnik na naročilnico, na drugi strani pa se recimo onkološki inštitut zgradi tako, da se nawede u razpisu samo, da se kupuje en komad (z besedo en komad) inštituta, cena pa potem tokom desetletja naraste za dobesedno prawljični znesek, pri čemer u zakonu jasno piše, da aneksi ne morejo presegati osnowno ceno. Sam tuki ni pa nobeden nič kriv, ker gre za politiko.

Jaz enostawno ne razumem, kako lahko ob takšnem inšpektorju slowenske rewije brez zadržkov objawijo recimo kaj tazgale:

vir: reklame po CAJTNGIH 

Kaj je to? Tu jaz ne vidim nobene kreativnosti ali globje sporočilne vrednosti razen morda, da črka v ni več in, in da je cool, če namesto v enostavno uporabiš double v zapisan kot W. Naj potem skurimo wse učbenike slowenščine prec takoj? Ali si res faca, če se norčuješ iz lastnega jezika in za to še mastno plačaš za objavo tega zmazka? Kako bo ta generacija, ki se pali na take reklame, govorila čez dvajset let, stari ROFL? Saj bo izgledalo, kot da smo pristali na Planetu za ljudi s posebnimi potrebami, LOL jebote. Itak.

Sam kaj, ko pa tko paše, kneda?

Zavajanje trgovcev

Ko so iz vseh možnih topov udarili po trgovcih, da so eni glavnih krivcev za (pre)visoko inflacijo s svojimi podražitvami, so se oni odzvali v najboljšem možnem slogu. Topovske krogle, izstreljene proti njim, so pretopili v lepo oblikovane kričeče reklamne plakate in jih razposlali po domovih potrošnikov. Ohranili januarske cene, kljub podražitvam dobaviteljev cene ostale nespremenjene… S takimi in podobnimi oglaševalskimi prijemi so v praksi pokazali, kako imajo kupce za bedake in ko si bral reklamne slogane si dobil občutek, da si oni dobesedno trgajo od ust, da lahko zadovoljijo potrošnika ter finančnega ministra in da ni inflacija povsem ušla iz vajeti.

Da imajo svoje kupce res za bedake je v naslednjem koraku hitro ugotovila tržna inšpekcija, ki je šla (očitno na ukaz) preverjati akcije in so ugotovili med drugim recimo to, da trgovec ni mogel za reklamirani artikel ohraniti januarske cene, ker ga takrat sploh ni bilo na prodajni polici, ali pa recimo da niso mogli ohraniti cene, kljub podražitvi artikla na strani dobavitelja, ker dobavitelj tega artikla zares sploh ni podražil. In za višek sarkazma eden izmed največjih trgovcev ob vsem tem prosi tržno inšpekcijo, da naj mu drugič svetuje pri reklamnih akcijah.

Vrhunski smisel za humor, ki jih je stal 123.700 evrov, kar je pri vseh dobičkih navadna žepnina.

Ampak, ali je to normalen nivo komuniciranja med potrošniki in trgovci? Po moje ne. Tako lahko komuniciraš samo z nekom, ki ga imaš za popolnega idiota in ki mu lahko drago prodaš vsako včerajšno finto.

Že bežen pogled na reklamne plakate, ki jih množično raznašajo po domovih pokaže, da si lahko trgovci v oglaševanju privoščijo praktično vse, saj jih do sedaj domnevam ni nihče pri tem nadziral ali kakorkoli omejeval. Recimo ne vem, kako si naj razlagam oglas, kjer mi ponujajo z veliko in odebeljeno pisavo 100% artikla zastonj, z mnogo manjšimi črkami pa piše, da to velja samo v primeru plačaš dva, dobiš tri? Cilj vseh teh reklamnih prospektov pa meni jasen. Pripeljati potršnika v trgovski center, kjer ga ekipa iz marketinga vsega nebogljenega in zmedenega preda drugi ekipi na terenu v nadaljno strokovno obdelavo. V velikem nakupovalnem centru, kjer je razdalja od kruha do blagajne sto metrov, nihče ne kupuje samo izdelkov v akciji.

Pa niso samo veliki trgovci namazani z vsemi žavbami.

Nekaj časa smo imeli pri nas na vasi neko manjšo zasebno trgovino, ki je bila v prvi vrsti mesnica, imela pa je še nekaj polic z ostalimi, predvsem prehrambenimi artikli. In ker je bila edina odprta tudi v nedeljo, sem včasih skočil po kakšno malenkost. Enkrat pa me potem zbode v oči to, da je kupljenemu artiklu potekel rok uporabe že za kak teden. V redu, se pač zgodi, sem bil pa potem na to pozoren. In sčasoma opazim, da je takih artiklov na policah v tej trgovini precej. Potem sem šel pa v “zasebni inšpekcijski pregled” ter ugotovil, da je očitno bila praksa, da so dajali v prvo vrsto na police artikle, ki jim je že potekel rok, zadaj za temi izdelki pa so bili zloženi taki, ki so imeli novejši datum. Logično, samo jaz sem jih dal takoj na črno listo, čez čas pa je trgovina tudi zaprla vrata.

Danes pa ob kavi poslušam zgodbo znanca, ki je v znanem trgovskem centru kupil klaviature v akciji. Po nekaj urah je zadeva nehala delati. Nesel jih je nazaj, prodajalec pa mu je odgovoril nekaj v slogu, kaj pa pričakuje od tako poceni izdelka? Smešno. Kaj od poceni izdelkov človek ne sme pričakovati, da delajo? Ampak potem klaviature po dolgih mukah le zamenjajo z novimi in spet. Doma zadeva ne dela, oziroma crkne zopet po nekaj urah. Spet nese nazaj v trgovino, testirajo napajalnik in strokovno ugotovijo, da je v redu. Odpakirajo mu nove klaviature iste znamke, tokrat že tretje, ker denarja nočejo vrniti. Te pa nehajo delati po pol ure. Ampak tudi tu še ni konec kalvarije malega potrošnika. Kljub očitni serijski napaki oglaševanega izdelka, mu dajo še četrte, ki pa imajo enake simptome, kar pa potem ugotovijo tudi v trgovini, ko jih priklopijo. Šele potem so mu denar vrnili, oziroma mu dali dobropis.

Povezave:
- Trgovski triki s cenami

Pozor, oglaševalci napadajo

V eni izmed računalniških revij bolj zabavnega značaja sem prebral zanimiv uvodnik urednika, ki ga je razburila ideja enega izmed oglaševalcev, da bi se rad videl na naslovnici. To za revijo ni bilo sprejemljivo in so oglaševalcu dali košarico, on pa je vrnil nazaj tako, da je zmanjšal denar namenjen oglaševanju v reviji. Za koga dejansko je šlo urednik ni navedel, iz postavitve revije pa bi špekuliral, da si je ta luksuz želel omisliti eden izmed mobilnih operaterjev. Morda v smislu, če si konkurent lahko omisli celostransko zadnjico revije, grem jaz na naslovnico. Mobilni operaterji pa so Itak znani po tem, da se dobesedno obmetavajo z oglaševalskim denarjem in njihove oglaševalske želje se ponavadi izpolnjuje kot včasih želje faraonov ali kraljev. Upreti se mobilnemu operaterju, ki si želi oglasa na naslovnici? Halo?

Sem pa ob prebiranju uvodnika razmišljal, kje vse nam oglaševalci oziroma njihove agencije želijo podtakniti oglasna sporočila. In naslovnice revij niso nič posebnega.

Verjetno bo potrebno idealno oglaševalsko platformo prihodnosti še izumiti. In to tako, da žrtev ne bo mogla oglasom nikakor ubežati. Morda bo pravi način nekoč ta, da se bo dalo oglase zapakirati v obliki seruma, ki ga bo potrošnik dobil vsak dan z injekcijo direktno v vratno arterijo ter se bodo oglasi kar prek krvnega obtoka prenesli neposredno v možgane in se tam vizualizirali. Intravenozno oglaševanje naslednje generacije. To je ideal in izziv za znanstvenike, že danes pa obstajajo načini oglaševanja, ki se temu lahko dobro približajo.

Recimo oglasi na javnih straniščih nad pisoarjem. Ta zamisel mi je od prvega dne naravnost fantastična. Poleg tega, da omogoča kopico zabavnih in kreativnih sloganov v stilu “Vzemite se v roke”, “Kako visoko vam nese”, ki se lahko kot dovtipi uporabijo za oglaševanje raznih blagovnih znamk, je bistvo tega načina reklamiranja to, da se žrtev oglasu ne more izogniti. Ko se postaviš pred pisoar, odpreš zadrgo in izvlečeš orodje, stoji pred tabo samo stena in na njej oglas. Včasih so bile tam ploščice, danes stoji okvir z oglasom in ni druge, kot da bereš sporočilo oglaševalca. Ker so ta sporočila po naravi običajno smešna, se ti lahko mimogrede zgodi, da nehote polulaš po čevlju še soseda, ki pa največkrat tega niti ne opazi, ker se tudi sam reži oglasu. In verjetno hkrati lula po tvojem čevlju ali hlačnici.

Ko sem bil nazadnje pri zobozdravniku in ležal na tistem zloglasnem stolu, sem tudi razmišljal o oglasih. Zakaj za vraga mora tista močna luč svetiti meni direktno v obraz, ko bi lahko tam stalo oglasno sporočilo? Za zobno pasto, ščetko ali kaj podobnega. Tudi če na stolu mižim, bom slej ko prej moral pogledati in to direktno v reklamo. Še en primer skoraj idealne oglaševalske platforme.

Pred kakim letom so me razjezili v neki znani gostilni v osrednjem Ljubljanskem nakupovalnem središču. Bilo je ravno okrog novega leta in se je trlo obiskovalcev, potrošnikov, pa še vseh tistih, ki so imeli tam novoletne zabave. Natakar mi je prinesel pogrinjek, nek papir za pod krožnik, servet plus jedilni pribor. Papir pa je bil v celoti potiskan z reklamami za vse mogoče vzajemne sklade znane borznoposredniške hiše. Ideja oglaševalca je sicer dobra, kaj dobra, odlična in jo lahko razumem. Ljudje ki čakajo, da bodo postreženi, se običajno dolgočasijo in zakaj ne bi med čakanjem prebrali še reklamnega letaka, ki jim je bil serviran pred nos kot aperitiv. Samo te logike jaz nočem kupiti. Če pogledam cenik v jedilnem listu, cene niso zaradi tega nič manjše. Jaz pa za tak denar pričakujem, da dobim tudi dostojen pogrinjek, zaradi mene je lahko tudi iz papirja, samo ne potiskan z reklamami. Ne bom pa imel nič proti, če se nekega dne pojavi gostilna, ki bo kopirala filozofijo časopisnih brezplačnikov in kjer bom dobil kosilo zastonj ali vsaj občutneje ceneje, v zameno pa lahko požrem z omako vred pogrinjek, krožnik in jedilni pribor potiskan z reklamami.

Meni skrajno absurden način oglaševanja so povorke našemljenih študentov, bodočih inženirjev, zdravnikov, filozofov, ki nosijo po mestu oglasne transparente pritrjene čez ramena. Kadarkoli srečam tako povorko obstanem, gre mi na smeh in hkrati obžalujem, ker običajno nimam s seboj fotoaparata, da bi to burlesko slikal. Ampak tak duhovit oglaševalec naj si ne dela utvar. Zame je to predvsem antireklama za oglaševalca. Poleg tega me ti transparenti spominjajo na vojno, ko so ljudje morali nositi po mestu transparente z napisi v slogu “Sem izdajalec, zvečer me bodo javno ustrelili na osrednjem mestnem trgu. Vabljeni.”

Potem so tu še prirejeni kamioni, ki so namenjeni zgolj in samo prevažanju reklamnih sporočil. Da, tudi to obstaja in nazadnje sem na teh kamionih gledal reklame za radijsko postajo. Razumem, da se z reklamami potiska avtobuse mestnega prometa, samo takšen način oglaševanja, ki ne služi ničemer drugemu, kot samo prevažanju reklam, je pa v današnjem času malo čuden. Toliko se govori in piše o okoljskih spremembah in onesnaževanju, na drugi strani pa nekdo brez pomislekov z kamioni vozi reklame. Ojoj.

In če se vrnem nazaj k uvodniku iz začetka tega prispevka.

Časi za plačljive tiskane medije domnevam niso rožnati, sploh ob (pre)nizkih nakladah, preveliki konkurenci in dejstvu, da se za oglaševalce (in bralce) borijo sedaj še z brezplačniki in poplavo na spletu. Mi je pa ob vsem tem zanimivo sledeče razmišljanje urednika:

Čitavci, poslušavci in gledavci si prevečkrat delajo utvare, da so za časopisno založbo, radijsko ali TV ­postajo neprecenljive vrednosti. So sicer dobrodošel element, nikakor pa ne prvovrsten. Stranka je car in podobne floskule so na tem področju odveč. Tehtni­ca komercialnega medija se namreč praviloma nagi­ba k zadovoljevanju oglaševalca - z obup(a)nimi po­pusti, neokusnim trženjem poslednjega koščka strani in konec koncev s podrejanjem, često prirejanjem prispevkov njemu v prid.

Jaz si glede tega ne delam nobene utvare. Zato sem si ustvaril svoj zasebni medij.

Ker se cenim.

Instant konkurenca

Včasih se ponoči ves moker in prepoten zbudim iz more, v kateri me preganjajo strahovi. Strahovi, da ne živim … da ne živim dejansko v pravem kapitalizmu in da je tržno gospodarstvo samo privid.

Dobro, nekako razumem, da se recimo sindikati in delodajalci ostro udarijo na pogajanjih za ceno dela. Nikakor pa ne razumem, kaj se imajo za pogajati trgovci in peki o ceni kruha? Po moji logiki pek določi ceno kruha na podlagi stroškov, ki jih ima z peko, po tej ceni izdelek ponudi trgovini, ta pa potem po lastni presoji glede na ostalo konkurenco na trgu postavi ceno, ki bo šla na trgovsko polico. Potem naj pa trg in mi kot potrošniki odločimo, kje in kakšen kruh bomo kupovali. To, kar se pa dogaja pri nas praktično povsod, pa ni nič drugega kot stara dobra dogovorna ekonomija, le da malenkostno modificirana, ker navidezno v dogovarjanjih nastopa več subjektov, ki naj bi si po logiki konkurirali.

Ampak si očitno ne.

Sistem, kot se uporablja pri določanju cene naftnih derivatov, je očitno vzorčni model, kako v ozadju poteka ta dogovorna ekonomija, kjer večinoma vsi veliki igralci na tem malem, zaprtem trgu samo zmagujejo. In to je logično, saj to je vendar cilj tega početja. Zmagovati na naših upognjenih plečih. Nas, neukih potrošnikov, ki padamo čisto na vsako ceneno finto.

In lep primer, ki po moje samo dokazuje to tezo, je silovit odgovor Simobil Vodafona na ambiciozno zastavljeno in masovno oglaševano Mobitelovo ponudbo širokopasovnega dostopa do interneta prek nadgrajenega UMTS omrežja pod blagovno znamko “Instant internet“. Simobil je očitno odgovoril s skoraj identično ponudbo paketov in skoraj enakimi cenami.

vir: spletna stran obeh ponudnikov

In tudi cena dodatnega prenosa podatkov izven mesečne kvote je do stotina natančno enaka Mobitelovi. 0,0004 €/KB. Niti za cent razlike. In jaz celo ne verjamem, da je šlo tu za kakšno tajno dogovarjanje in silna pogajanja na skriti lokaciji ob kaviarju, kozarčku vrhunske penine izbranega letnika in Wagnerjevi glasbi. Verjetno si je Simobil mislil, da bo najpametneje, če ponudi preprosto enake pakete za enako (beri nesramno podobno) ceno, ker sicer bi lahko konkurenca potezo razumela kot napoved cenovne vojne, rokavico v obraz, kar bi potem na dolgi rok pomenilo, da na koncu izgubita oba in zmagajo potrošniki. Tega pa seveda nočemo, mar ne?

In v ta kontekst lepo sodijo tudi razni javni razpisi, kjer država kupuje blago ali storitve na le navidez konkurenčnem trgu. Vendar se večkrat izkaže, da se konkurenci mnogo bolj kot pošteno konkuriranje s ceno izplača preprost dogovor, kjer se vnaprej znani navidezni tekmeci zmenijo za pravično delitev zaslužka od posla, in tako dobiš paradoks, da so cene dosežene prek javnega razpisa lahko celo višje, kot če gre isto zadevo kupiti fizična oseba direktno v trgovino.

fotomontaža: dr. Onyx

Če mi je bila reklama Mobitela zaradi simpatično izbrane pločevinke kot embalaže všeč, pa je reklama Simobila klasičen stereotip, zavit v pretežno zeleno barvo. Mobilni dostop do interneta uporabljajo predvsem poslovneži in poslovneži igrajo predvsem golf. Torej mi vam omogočamo, da lahko deskate tudi na igrišču za golf. Ja čudovito, edini pomislek, ki ga imam, je malce zloben. Glede na Simobilovo bistveno slabšo pokritost s signalom se bojim, da če bi šli dejansko delati meritve na golf igriščih po Sloveniji, bi se lahko izkazalo, da ni povsod idealnega vetra, ali pa je ta prešibak maestral, ki ne omogoča udobnega jadranja po visokofrekvenčnem spektru.

Poleg razlike v pokritosti, je morda edina večja razlika med obema ponudbama ta, da Simobil prilaga paketu Connect express kartico, ki je namenjena prenosnikom, medtem ko je Mobitelova rešitev z USB modemom primerna tudi za osebne računalnike. In obstaja še manjša razlika v ceni komunikacijskih naprav obeh ponudnikov.

Ostra konkurenca je pri nas, ko gre na nož, očitno povsem skrhana. Brez kakršnekoli prave ostrine ali resne volje do konkurenčnega boja.

Povezave:
- Mobilni internet
- Instant internet

Nepismeni pišemo blog

Stari ljudski rek pravi, da lažje najdeš heteroseksualnega deževnika na vrtu, kot pa za silo pismenega blogerja, ki so mu poznane osnove pravopisa. In v vsaki taki vraži je vsaj zrno resnice. Na tem bazira moja množična reklamna kampanja, ki poizkuša biti parodija na oglase za Dnevnik.

grafika: dr. Onyx

Kot bo pozorni bralec hitro ugotovil, je na kompoziciji zlasti zanimiv odnos fotografa do objekta. Torej sebe do mene. Običajno fotografi zavzamejo do tarče ostro, na pogled nasilno držo, kot bi šlo za atentatorja. Tu fotograf slika predmet poželenja od spodaj, iz žabje perspektive, kar prvič nakazuje majhnost, nepomembnost fotografa in drugič monumentalno veličino slikanega objekta. Kot bi šlo za Kolossusa iz Rodosa ali pol boga, pol letečega konja, pol kobilico. Skratka objekt in pol.

Mimogrede sem med fotošutingom opazil, da sta moj kip iz alabastra že močno načela zob časa in vlaga. Kot je razvidno iz fotografije na posameznih delih razpada in se kruši, poleg tega se je skoraj razklal na dvoje in sem problem za silo na hitro saniral z (vem s) sekundim lepilom. Mislim da bi moralo tu Ministrstvo za kulturo takoj določiti delovno skupino za sanacijo kulturnega spomenika prvega reda, ki sedaj sramotno propada v moji vlažni kleti. Ne vem pa od kje je nastala zateklina na desnem licu, kot bi treniral za vlogo v filmu Boter ali fasal batine od kakšnega gorečega privrženca zmerne, prokrščanske desnice. Morda pa gre samo za tako imenovan paradoks žabje perspektive?

Drugače mi je za razliko od reklame z Nino Osenar na stranišču oglas za Dnevnik všeč. Obožujem namreč portretno črno belo fotografijo, ker se mi zdi, da lepo poudari poteze človeškega obraza. Zlasti pri starejših, zgaranih ljudeh, postane vsaka mala gubica globoka brazda na licu. Seveda pa črno bela fotografija ne sme biti samo v sivinske tone pretvorjena barvna, ampak sta potrebna dva klika z miško več, tako da sivinski toni izginejo in ostane samo črno bel kontrast. Na tem oglasu ni ničesar odveč, zgolj osebni, minimalistični pristop, kjer piscu v časopisu dodajo podobo in vsakemu razumljivo kratko oglasno sporočilo.

grafika: dr. Onyx

Verjetno bi se tudi v tem primeru oglaševalec lahko odločil za new age svobodomiselen pristop, posadil na kahlo z ročno poslikanimi rožicami kakega Jonasa, Miča Mrkaića ali samega Jana Plestenjaka, ga oblekel v dolge bele moške spodnje gate iz začetka stoletja, potegnjene do kolen, zraven na tla postavil kakšen vintage radijski sprejemnik iz začetka 50 let prejšnjega stoletja in spodaj napisal slogan WYSLPG, ki ga nihče, razen posvečenih, ne bi razumel.

In jaz kot potrošnik bi lahko zopet nekaj dni študiral, kje se skrivajo vsa skrita sporočila, ki jih reklama prinaša. Čeprav občutek šibke erekcije, ko zagledam Nino na školjki, pa tudi nekaj šteje.

Ne odloča pa(še) o mojih nakupovalnih navadah. Žal.

Mala potreba Nine O.

Opravljanje fizioloških potreb je za večino ljudi tabu tema. Že samo ko avtobus z izletniki ustavi in je nuja neopisljiva, v bližini pa nobenega stranišča, se lahko opazuje, kako imajo ljudje težave s tem. Nekateri, zlasti moški, sicer gredo za bližnji grm ali se samo obrnejo stran ko lulajo, medtem ko bi ženske najraje odkorakale kakšen kilometer daleč, pa še v tem primeru bi počepnile samo če je vse naokrog neprehodna goščava in zanesljivo nihče ne opazuje. Stranišča so intimni, tesno zaprt prostor, kjer človek pričakuje, da ni recimo nadzornih video kamer in da so zavese na oknih neprosojne.

Japonci in verjetno še kdo so šli celo tako daleč, da imajo v javnih straniščih montirane zvočnike, iz katerih se razlega pomirjujoča klasična glasba predvsem zato, da se ne slišijo zvoki, ki včasih spremljajo opravljanje potrebe. In verjetno je že vsak kdaj na javnem stranišču doživel, da so se iz kabine razlegali nedvomljivi zvoki in so vsi pogled usmerili v nesrečnika, ki je prišel iz kabine.

Da ne omenjam raznih starih vojaških stranišč, kjer ni nikakršnih kabin, ampak so školjke ena zraven druge in se vojaki lahko med opravljanjem potrebe gledajo. Samo v vojski se človek vsega navadi in je to še manjši probleme, ko se spomniš za dveh številk premajhnih škornjev, kjer si dobil po nekaj dneh jutranjega teka boleče žulje. Samo kako bi recimo danes pogledali, če bi bilo tako stranišče kje v podjetju in bi gledal “chef executiva” na sosednji školjki kako kaka enako kakor ti, tri nivoje nižje po hirarhiji.

Potem pa zagledam oglaševalske plakate za novega mobilnega operaterja, ki prikazujejo samo Nino O. pri opravljanju potrebe. In očitno je oglaševalcem zopet uspel veliki met. Oglaševalska nirvana, presežek, ki je meje oglaševalske stroke prestavil še dva klina višje.

vir: oglaševalski panoji

Seveda se večina nas, ki smo že na meji duševnega ravnovesja ali čez sprašuje, kakšno potrebo tokrat opravlja Nina O. na straniščni školjki. In za odgovor se moram zateči k čisto analitičnemu pristopu, ker na prvi pogled vse skupaj ni jasno. Možnosti so pa tri: velika, mala ali srednja, pri čemer srednja odpade, ker dejansko ni tipična možnost. Torej ostane velika ali mala, kot merica kostanja.

Predpostavimo najprej, da Nina O. opravlja veliko potrebo za potrebe naročnika oglasa.

V primeru da bi šlo za klasično zaprtje bi bil izraz na obrazu verjetno drugačen, skremžen od napenjanja, morda bi se ob konicah oči pojavile kakšne gubice in zobje bi bili stisnjeni. Diareja je druga možnost, vendar tudi v tem primeru izraz na obrazu ne ustreza, čeprav bi v tem slučaju prav prišel tudi kakšen zvočni posnetek za poglobljeno analizo dogajanja na straniščni školjki. Z veliko verjetnostjo lahko zaključimo, da to ni tipičen primer diareje in tako nam ostane še klasična velika potreba, kjer pa ni zaznati običajne rdečice iz fotografije. Večino bi predvidevam postalo sram, če bi jih ujel fotograf pri opravljanju velike potrebe in bi zardela do ušes.

Tako nam ostane edina možnost, torej Nina O. za potrebe naročnika opravlja malo potrebo. Nina na školjki očitno torej lula in kot je želel verjetno prikazati kreativec oglaševalske agencije še sproti podela vsa službena opravila s pomočjo prenosnega računalnika. Kot se za uspešno poslovno žensko brez predsodkov tudi spodobi. In če podrobneje pogledamo naročnika ter ozadje in namen reklamne akcije, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da ima prenosnik serijsko vgrajeno mobilno komunikacijo, ki brezhibno lovi tudi na stranišču. Lepo in lahko rečemo končno, saj je bil že skrajni čas. Do sedaj so padali v školjke samo telefoni, sedaj bodo še prenosniki.

Opravljanje velike potrebe (plus mala pri ženskah) je tudi za potrebe filma, ko vemo da gre za igro, vedno delikatno početje in zahteva nekaj priprav. Namreč človek ima prirojeno, da ko se usede na straniščno školjko možgani podzavestno predvidijo, da gre za opravljanje potrebe in sprožijo nekaj ukazov mišicam zapiralkam spodnjega dela črevesja (ali sečevoda). Samo ker gre za igro verjetno ni nikomur v interesu, da bi se zgodilo … Kako naj to napišem, da ne bo izpadlo vulgarno, ah, saj veste kaj mislim…

Pa dovolj o potrebah.

Verjetno se bo večina spomnila kultnega filma Basic instinct, kjer Sharon Stone prekriža noge tako, da se za delček sekunde vidi njeno mednožje in nekateri dlakocepci so zaznali tudi v prizoru sramne dlake Sharon Stone osebno. Tako so dolgo časa poznavalci žanra razglabljali, ali gre res za njene sramne dlake, ali je bil uporabljena kaskaderka ali pa morda celo računalniško generiran posebni učinek. Kot se je kasneje izkazalo, Shron Stone v tistem prizoru ni pokazala direktno svoje …, ampak je imela oblečen posebne spodnje hlačke, kjer so bile sramne dlake umetno prišite. Podoben trik torej, kot so ga uporabljale Italijanske prostitutke na jugu Italije med drugo svetovno vojno. Ameriškim vojakom je namreč presedalo, ker so bile vse Italjanke zgoraj in spodaj črne, doma pa so bili navajeni tudi rjavolask, rdečelask in pravih blondink. Prostitutke so težavo rešile preprosto tako, da so nosili spodnje hlačke v barvi kože z všitimi sramnimi dlakami želene barve.

In morda bo tudi ta reklama postala čez čas kultna in se bodo še naslednje generacije spraševale, kaj za vraga je res počela na straniščni školjki Nina O. in kaj je bilo naknadno retuširano v Photoshopu.

Sedaj grem pa še sam na srednjo potrebo (če je kdo mislil … grrrrr…..). Naprej poslušat koncertni DVD Dido – live at brixton academy (predvajalnik sem ustavil pri Sand in my shoes). Upam, da se mi ne bo dala še druga muza (poleg Nine) slikat na straniščni školjki, ker potem pa res ne vem kaj bom naredil.

Spet iskal novo muzo, verjetno.

Povezana tema:
- Nina Osenar za Tuš Telekom

Loža B2

Glavna moč medija je po moje v tem, da je sposoben oblikovati javno mnenje ali pa ima na to vsaj odločilen vpliv. In naj najprej tale prispevek začnem z primerom.

Podjetje Mobitel d.d. je začelo intenzivno oglaševalsko akcijo za produkt „Instant internet“, ki omogoča širokopasovni dostop do interneta prek mobilnega omrežja. Najprej sem opazil velike plakate ob cesti in pritegnila me je v bistvu dobra ideja z pločevinko kot embalažo. Potem sem opazil te reklame povsod, v časopisih, na vlaku, verjetno tudi ne TV, ki pa jo spremljam zelo poredko. Domnevam da je Mobitel v kampanjo investiral veliko oglaševalskega denarja.

Iz samih oglasov potencialni naročnik paketa, oziroma kupec tega produkta, po moje ne more dobiti dovolj informacij, da se lahko kar takoj odloči za nakup. Torej mu ostane da se oglasi v nekem prodajnem centru osebno, pokliče po telefonu, ali pa, kar je verjetno najbolj običajno, poišče na spletu dodatne informacije in morda še bolje izkušnje uporabnikov. In večina se ne muči z navigacijo na spletni strani podjetja, kjer je produkt predstavljen, ampak verjetno v spletni iskalnik kot je najdi.si ali google vtipka ključno besedo „instant internet“ in pogleda prve zadetke.

Sam sem na blogu 29.08.2007 objavil prispevek pod naslovom „Instant internet“, kjer sem predstavil moj pogled na zadevo in napisal nekaj pomislekov. In po tistem sem v google analytics opazil, da je postal od takrat naprej „instant internet“ daleč najbolj pogosto iskan pojem, ki prek iskalnika (verjetno samo google brez najdi.si) pripelje obiskovalce na moj blog. In statistika ključnih besed za obdobje od 29.08.2007 do 01.10.2007 pokaže sledeče:

vir: dr. Onyx

Razlog temu pa je, da google na to ključno besedo moj zapis razvrsti na prvo mesto med zadetki, slovenski iskalnik najdi.si pa na drugo, takoj za domačo stranjo produkta. Šele za tem pa morda kakšen zapis na forumu in morda celo na kakšni spletni strani računalniške revije.

Očitno je in to opažam že dlje časa, da spletni iskalniki bloge ljubijo. In če bi recimo sto blogerjev objavilo prispevek z preprostim naslovom „instant internet“ (to je ključno za pozicijo v iskalniku), bi praktično blogosfera v ključnem delu soustvarila „javno mnenje“ o izdelku, ki nenazadnje lahko odloča tudi o tem, ali bo potencialni kupec zadevo kupil ali ne. Izdelek je tako resda masovno oglaševan v velikih medijih, samo mnenje pa ustvarijo neki marginalci, ki jih ima spletni iskalnik rad (in mi tudi njega). To pa je potem že prvi mali korak k temu, da bo blogosfera priznana kot resen medij z nekim vplivom in jo bodo morali oddelki za marketinge poznati in razumeti. Kolosej, Renault in morda še kdo so se tega očitno zavedli morda korak pred časom.

Ko bo to moč razumelo veliko blogerjev in jo bodo pričeli tudi (zlo)uporabljati, to potegne potem tudi za sabo odgovornost, kot jo imajo „resni“ mediji. Odgovornost do bralca in odgovornost do objektivnega poročanja. Kar pa bo po moje na začetku težko. Se pa bodo najbolj brani blogerji upam v prihodnje nadejali lahko vsaj tega, da bodo dobili recimo na testiranje kakšen izdelek, povabilo na predstavitev ali zabavo in morda bo kdo celo dobil tudi kakšen vikend brezplačno v turističnem centru in na podlagi tega potem pisal na blogu o doživetjih (jaz bi šel recimo na Roglo).

Seveda v to, da bi blogosfera imela tak vpliv na javno mnenje, da bo lahko izbirala predsednika države in nastavljala vlade iz ozadja, oziroma varnega zavetja svoje računalniške sobice, ne verjamem. Še ne. Ne bi pa se upal napovedati prihodnosti in vpliva blogosfere na javno mnenje niti za leto naprej. Verjetno pa se bo slej ko prej pojavila težnja po inkviziciji, ki bi takšno herezijo poizkušala zatreti.

Sam imam že nekaj časa v glavi idejo, da bi predlagal blogosferi eksperiment, kjer bi si izmislili neko osebo, ji dali ime, priimek in neko življenjsko zgodbo in potem bi ta fiktivna oseba živela na blogih. Vsak zapis na blogu bi imel naslov ime osebe, vsebina pa potem razni intervjuji, eseji, črtice o virtualnem junaku. Kar pa bi želel z eksperimentom ugotoviti je, ali je možno uporabiti blogosfero za kakšno večjo šalo v smislu radijske igre Orsona Wellesa Vojna svetov, kjer so ljudje zares mislili, da so pristali Marsovci na Zemlji.

Teden boja proti oglaševanju

Druga vojna se je bližala koncu. Nacistična Nemčija je bila tik pred porazom. Rusi so napredovali proti Berlinu.

Nekdo pa se je na strani zaveznikov, kljub tem dejstvom odločil, da se bo izpraznil nad nemškim mestom Dresden. Leto 1945. Februar. Dresden brez protiletalske obrambe, z armado beguncev, ki so pribežali pred prodiranjem Ruske Rdeče Armade. Na stotine zavezniških bombnikov je v valovih uspelo to nemško mesto zravnati z zemljo. Število, večinoma civilnih žrtev, še danes neznano, lahko celo blizu 100.000.

Grafika: nacds.com

Zame je to eno najbolj sramotnih dejanj zaveznikov med drugo svetovno vojno, ki jih nacizem, kljub svoji pošastnosti, ne more opravičiti.

Tako, mal smo se pogovorl, sedaj pa k bistvu.

Zadnjih nekaj tednov nas oglaševalci dobesedno bombardirajo z oglasnimi sporočili za trgovine. Ta siloviti napad oglaševalcev v mesecu marcu je sprožila napoved prihoda nemškega trgovca Lidl na slovensko zemljo, ki je svoj veličastni prihod naznanil z ognjemetom reklam. Tuš ni ostal križem rok in udarec vrnil silovito.

Za medije in kreativce finančni El Dorado.

Tako so se simbolično v zadnjih tednih na plečih potrošnika izmenjevali napadi v valovih. Zlatko Glavca, Teja Skuša, pa spet Zlatko Glavca, pa vrne Teja Skuša, pa napade po desni Zlatko Glavca, udarec takoj nazaj Teje Skuša. Sam sem imel doma vedno pri sebi papir in svinčnik ter risal črtice. Vsaka reklama črtica. Levo je Zlatko Glavca, desno je Teja Skuša. Danes v prednosti Zlatko Glavca, jutri za las prevzame primat Teja Skuša. Število reklam samo na TV gre dobesedno v stotine, denar za te napade v milijone evrov. Potrošniki povsem nemočni. Zaklonišč, beri TV programov, je premalo, kamorkoli preklopiš dobiš pred nos reklamo.

V napadu na Dresden so bile uporabljene klasične bombe, tokrat se praznijo na nemočnem in nedolžnem potrošniku z reklamami v valovih.

Samo danes je Dan D.

Dan, ko je končno zmagal potrošnik. Dan, ko smo dobili petnajst novih trgovin. Leta 1945 so zavezniki podirali, danes, leta 2007 nemci gradijo. Nakupovalne centre.

In ni vrag, da se tega lahko skupaj veselimo.

Oglaševalski PEEPoMAT

Tole idejo sem dobil včeraj, ko sem na hitro preletel goro blogov tako imenovanih kreativcev. Oglaševalskih gurujev.

Ideja pa je, kot vse revolucionarne ideje, sila preprosta in temelji na bazični psihologiji.

Predlagam, da v vseh večjih nakupovalnih središčih (v Ljubljani recimo je to BTC in Rudnik) postavimo posebne avtomate, imenovane PEEPoMAT.

Za kaj gre?

Naprava bi bila podobna telefonski govorilnici, le nekoliko večja. V njej je udoben fotelj, vse štiri stene se veliki LCD zasloni. Kabina ima vgrajeno tudi vrhunsko ozvočenje in napravo za proizvajanje dišečih arom. Bistvo te naprave pa je PREDVAJANJE OGLASNIH SPOROČIL.

Kupec, torej potrošnik, je plačan zato, da gre v to napravo in za njim se za naslednjo uro zaprejo vrata. Neprodušno. Izhoda ni, za to izkušnjo dobi plačilo 5 evrov. Potrošnik se usede na stol in sprosti. Prične se enourni oglaševalski maraton brez presledka. Reklama za reklamo. Kamorkoli se potrošnik v kabini obrne. Povsod isto. Reklama. Oglasno sporočilo. Ideje za šoping. Reklame za pralne praške in parfume so pospremljene z čudovitimi, omamnimi aromami.

Po eni uri se predvajanje ustavi, vrata se odpro. Potrošnik ima sedaj pred seboj nakupovalni center, ki ga pričakuje.

Grafika: brightbytes.com

Izum še ni patentiran.

Kreativci

Ta prispevek je RATED R as RESTRICTED. Mladina pod 17 let potrebuje za branje spremstvo starša ali pooblaščenega skrbnika.

Predstavljajte si, da ste mlada mamica, blizu tridesetih let. Doma imate dva šoloobvezna otroka in moža, ki ni več šoloobvezen. Mlajša hčerkica leži v postelji z hudo vročino. V soboto delate kot medicinska sestra do pozno v noč. Zaradi hudega naliva je poplava v kleti bolnišnice, streha pušča na vseh koncih. Bolniki so večinoma prepeljani na hodnike. Ob eni uri ponoči, ko je že trdna tema, se prek parka Tivoli vračate domov. Utrujeni. Zbiti. Onemogli. Park izgleda povsem zapuščen, javna razsvetljava ne deluje, ker je nekdo razbil žarnice v obcestnih svetilkah.

Z mislimi ste doma pri otrocih. Korak je hiter. Oči zazrte v tla.

Pred vas na enkrat skoči mlajši moški, neobrit, zanemarjen. Z levico vas silovito objame okrog telesa, z desnico vam čez usta zalepi lepilni trak. Otrpnete od strahu. Telo se trese. Ste žrtev napada spolnega obsedenca. Z levo roko vas potem prime za stegno in ga sunkovito dvigne. Z desnico odpne hlače. Na stegnu začutite, kako njegova spolna sla narašča. Potem vas posiljuje. Kričati ne morete, telo nima moči, da bi se uprlo. Potem vas spolni obsedenec še obrne in padete na prednje roke in kolena. Postopek ponovi še od zadaj. Vaš pogled je brezizrazen. Jok zaduši bes. Ko posiljevalec konča, zbeži v noč. Mlada mamica obleži v travi. Osramočena. Prvič posiljena. NEPOVRATNO.

Bi temu lahko rekli kreativnost? Verjetno NE.

Pa poglejmo še drug primer.

Predstavljajte si, da ste dama v zrelih letih. Sredi petdesetih. V soboto zvečer, po napornem celodnevnem delu gospodinje, si vzamete čas za TV. Ležerno se uležete na fotelj dnevne sobe in prižgete TV. Noge imate nekoliko razmaknjene. Ker so utrujene. Na TV se naeenkrat prikaže čudovito moško oblikovano telo. Šepeta vam o učinkih čudežnega novega praška, ki so ga razvili SAMO ZA VAS. Vi ste v položaju misionarja, on nad vami. Njegovo telo se sveti od premaza z eteričnimi olji. Prijetno diši. Nasmeh na njegovem obrazu je filmski. Počasi prodira v vas z oglasnim sporočilom. Prodira v vaše možgane. Vi se ne zavedate, da ste dejansko žrtev. Vaše telo se prepusti. Oglaševalec brez odpora konča s svojim gnusnim početjem.

Predstavil vam je nov prašek, ki tokrat zares opere vse madeže.

BI TEMU LAHKO REKLI KREATIVNOST?

Grafika:tamilnation.org

JAZ TRDIM DA NE. V zadnjem primeru gre za brezmadežno posilstvo. Mentalni NATEG. ECCE POTROŠNIK.