Saj ne morem verjeti

Očitno se je Microsoft z odhodom Billa Gatesa v več kot zaslužen pokoj prebudil iz globokega sna in jaz očitno nesrečno Visto povsem neupravičeno kritiziram, ker neke koristne reči so pa vendarle končno vgradili in ne na novo prepleskali samo grafični vmesnik in upočasnili delovanje z ukinitvijo predpomnenja, pri kopiranju datotek.

Namreč v XP zeloooo pogrešam možnost, da v datotečnem raziskovalcu brskam po mapah, potem pa desni klik, izberem iz ponujenega menija (jedilnika) “Odpri ukazno vrstico” in že se znajdem v drugi dimenziji, natančneje v konzoli (eni ji pravijo kar DOS, čeprav ni čisto tako) in to na mestu, kjer sem bil v raziskovalcu, ne pa kar nekje naključno ali v korenu datotečnega sistema, kot če jo recimo zaženeš prek zastavica + R + cmd.

Jaz sem še stara šola in precej stvari mnogo raje naredim v konzoli, sploh če recimo premikam mape po strežnikih (v raziskovalcu se mi je že zgodilo, da je cela drevesna struktura map odletela nekam neznano po nesreči), nekatere funkcionalnosti pa so tako ali tako dosegljive samo tam. In brez takega pripomočka lahko vsakič znova tipkaš ukaze “cd c:\zelo dolgo ime mape\pa še daljše ime mape\” in se zgubljaš po nepregledni drevesni strukturi, pri čemer so imena map v Windowsih lahko zelo doooolga, s skoraj poljubno mnogo presledkov in znakov, ki jih komaj najdem na tipkovnici.

Za XP sicer obstaja tudi rešitev in to več njih (jaz sicer vedno popravim register - metoda 5), samo privzeto pa tega XPji nikakor ne znajo, kljub vsem servis packom, hot fixom ter ostalim popravkom, ki so se nabrali tekom mnogih let in ko zamenjaš računalnik, spet iščeš po spletu, kako se to naredi in greš popravljati register.

No in v Visti, saj skoraj ne morem verjeti, so dogradili to funkcionalnost serijsko IN TO BREZ DOPLAČILA. Na kratko, potrebno je tiščati SHIFT (ne preveč, da se tipkovnica ne udre), potem pa desni klikec in Open Command Window Here brez Please na koncu (razen če nimate Polite različice Viste). Plosk, plosk, plosk.

Razmetavanje denarja za IT

Pred nekaj dnevi sem moral podaljšati vozniško dovoljenje in pridem na AMZS. Delavka za šalterjem me opozori, da ona ne more narediti zavarovanja pri obstoječi zavarovalnici, lahko pa pri eni drugi. Pa dajva pri drugi, konec koncev, od zavarovalnice nisem imel do sedaj nobene koristi, samo jaz jim plačujem vsako leto kar precejšnjo vsoto zato, da se drugi lahko zaletavajo in jim avtomobile razbija toča. Poleg tega sem bil lansko leto res zelo razočaran, ker se mi je premija povečala zaradi tega, ker je nekdo v zavarovalnici ocenil, da sodi okolica Ljubljane v rizično območje za krajo avtomobila, pri čemer druge zavarovalnice te diskriminacije ne poznajo. In nenazadnje, zakaj bi vedno plačeval denar isti zavarovalnici, ki mi namesto bonitet vsako leto prizna novo podražitev?

Potem pa delavka zažene program za izpis police, odpre se okno in prikaže se meni znana slika. DOS aplikacija, ki sem jo videl že pred desetimi leti, ko sem še delal v tej zavarovalnici. In verjetno je bila v osnovi programirana že leta poprej in so jo kasneje samo dopolnjevali.

Neprijetno vprašanje, ki se meni zastavi ob tem (in ne samo ob tem) pa je, ali se denar za informatiko ne razmetava po nepotrebnem in ali so res vse te silne investicije na tem področju opravičljive?

Ta zavarovalnica je, kakor vem, verjetno še vedno največja na našem trgu in posluje uspešno, pa čeprav so mi zavarovalno polico natisnili iz nekega DOS programa in ne iz kakšne Oracle 11g web aplikacije. Nenazadnje, mene kot stranko res ne zanima, kaj uporabljajo za tiskanje polic, ampak se mi gre za to, da je cena zavarovanja čim nižja in da če že pride do škodnega dogodka, da bom čim prej in brez velikih komplikacij dobil nakazan denar. Kako si pa oni interno organizirajo informacijski sistem in na kakšen način rudarijo po podatkih me pa nenazadnje nič ne briga.

Namreč, kakor tudi sam opažam, se veliko denarja investira v informatiko enostavno zato, ker morajo iti informatiki v korak z časom in ne zato, ker bi vse to vedno novo opremo dejansko nujno potrebovali pri poslovanju.

Če pogledam samo pisarniško programsko opremo, kot je MS Office, si upam trditi, da bi 90% uporabnikov te opreme preprosto shajalo s prastaro verzijo iz leta (19)95, ki je že omogočala praktično vse, kar povprečni uporabnik tudi danes potrebuje. V vseh teh letih so dograjevali samo reči, ki jih povprečnež ne bo verjetno nikdar uporabil, ker niti ne ve da obstajajo (razen če ne bo ravno pomotoma kliknil nanje) in pa spreminjali uporabniški vmesnik, kar je pa zame sploh navadno afnanje in bolj zaposlitev za armado ljudi pri Microsoftu, ki jim morajo nekako zapolniti delovni čas, kot pa da bi to mi res nujno potrebovali.

In isto velja tudi za razne strežnike, ki se danes množijo kot gobe po dežju in požirajo denar, ko pa pogledaš aplikacije, ki na njih tečejo ugotoviš, da ne počnejo nič drugega, kot so počele pred desetimi leti. Še vedno se podatke vnaša v tabele, povezane s ključi, sem ter tja kakšen izpis in razne maske za vnos in pregled podatkov.

Če komu, ki je več let uporabljal isto DOS aplikacijo zamenjaš z novo, programirano v grafičnem okolju oken ugotoviš, da se njegova produktivnost običajno bistveno zniža, ker je delo samo z tipkovnico in hitrimi tipkami za odpiranje obrazcev bistveno hitreje za tistega, ki zadevo obvlada, kot pa grafično klikanje z miško po ekranu in ugotavljanje, katero okno ima trenutno fokus in zakaj tipkovnica ne prime. Plus vsake toliko časa bonus sporočilce, da je Windows naletel na napako in se mora zapreti, za kar se opravičuje. Poleg tega pa dobiš še možnost, da pošlješ v Redmond sporočilo o napaki. Teh sporočil pa mora biti toliko, da če vsak zaposleni pri njih cel dan samo to prebira, niso sedaj niti na promilu vse pošte, ki je prišla samo iz tega naslova.

Jaz se spomnim, ko sem nekoč še v Delphiju in Accesu razvijal aplikacije, da sem vedno poizkušal posnemati DOS način dela tako, da bi se dalo vse postoriti samo z tipkami, brez uporabe miške. In samo s tem sem imel kar precej dela, ker orodja za hiter razvoj programov (RAD) v grafičnem okolju nekako ne predvidevajo takšnega načina uporabe, ki pa je po moje še vedno daleč najhitrejše. Da tu ne omenjam raznih trendovskih web aplikacij, ki po možnosti tečejo še v javi ali čem podobnem, kjer klikneš, pa tri sekunde minejo, pa spet klikneš, pa naslednjih pet sekund nekaj melje v ozadju (verjetno sproti prevaja kodo)… In če s tako web aplikacijo, ki teče na zadnji različici strojne in programske opreme, zamenjaš nek prastari DOS program, uporabniki samo debelo gledajo, kje so tu kakšne prednosti, ker vse dela samo bistveno počasneje.

In MS Vista je morda še najlepši dokaz, kako se denar v IT-ju razmetava skozi okno. Ima sicer lep grafični vmesnik z rotirajočimi okni, ki ga po moje skoraj nihče v poslovnem svetu zares ne potrebuje (tu izvzamem jasno Microsoft) in si tudi ne predstavljam delavke za šalterjem na AMZS, kaj naj bi počela s tem, razen da “med malico” za zabavo in kratek čas rotira okna? Vse ostalo je praktično enako, kot na predhodniku (programa slikar in kalkulator pa sta bila kodirana verjetno na začetku 90 let ali še prej), le da je zadeva teče na isti strojni opremi počasneje, spet pa so vse skupaj dobili v roke strokovnjaki za »uporabniško izkušnjo« in grafični vmesnik, ki so ponovno razmetali iste funkcionalnosti tako zelo, da stare uporabnike XPjev samo zmedejo.

Razmetali so pa jih verjetno samo zato, da lahko oddelek za marketing napiše v reklamne letake, kaj vse je sedaj bistveno drugače in kako se z nakupom novega sistema zopet poveča produktivnost poslovanja vašega podjetja. Itak.

Preberi še:
- Hasta LA VISTA (VISTA) by Onyx

Optika proti UMTS

Primerjava dostopa v internet prek optičnega priključka, z povezavo prek mobilnega UMTS omrežja, verjetno ni najbolj smiselna, je pa možna. Zato tokrat ena nesmiselna primerjava.

Kar se tiče dostopnosti obeh tehnologij, je zadeva v bistvu podobna. Pri optiki vam mora nekdo do hiše, ali še bolj verjetno do stanovanja v bloku (hiš se operaterji izogibajo), potegniti optični priključek, pri UMTS mora biti v vaši bližini bazna postaja mobilnega operaterja, ki to tehnologijo podpira, sicer ne gre. Takole na hitro pa si upam trditi, da ima mnogo več ljudi pri nas trenutno možnost dostopa v internet prek mobilnega omrežja enega od GSM/UMTS operaterjev, kot pa prek optičnega vlakna.

Glede hitrosti, oziroma še bolje razmerja hitrost/cena, je optika absolutni zmagovalec.

Mobilni operaterji sicer govorijo o prenosih 7.2 Mbita/s, vendar vedno dodajo predpono DO. Torej ta hitrost je teoretično na obstoječi tehnologiji najvišja možna, vam pa nihče ne garantira ničesar. Verjetno tudi če vam deluje s samo 1kbit/s ni pravno s tem čisto nič narobe. Tudi 3.6 Mbita/s je po mojem občutku za večino težko dosegljivo (jaz recimo uporabljam doma mobilni internet kakšen mesec in so vzpostavljene hitrosti, kot jih prikazuje priložen programček, od 800 kbitov/s do 1500 kbitov/s). Cena za neomejen (v bistvu vam resno omejitev predstavlja že sama hitrost povezave) prenos podatkov je pri Mobitelu trenutno 29 €, pri Simobilu pa 19 €, pri čemer je zelo velika razlika v pokritosti zlasti izven večjih mest.

Pri optičnih (FTTH - optično vlakno v hišo) povezavah običajno ne zasledim predpone DO in po izkušnjah nekaterih srečnežev, se tudi hitrost bistveno ne spreminja. Pa tudi cena optičnega priklopa je precej nižja, saj recimo, če pogledam cenik T-2, stane naročnina na 10 Mbitov/s (simetrični paket) 14 € in za 28 € dobimo že 20 Mbitov/s, kar je po ceni primerljivo z Mobitelovim Unlimited paketom.

Je pa seveda res, da se v neki točki obe tehnologiji priključita v obstoječo Internetno hrbtenico, torej podatkovni IP paketek, ki ga pošljem jaz iz mobilne povezave in IP paketek, ki je priletel prek optike, potujeta od neke točke naprej prek istih naprav in kablov, ki nimajo mehanizma, da bi recimo diskriminiral eno tehnologijo in bi druga imela prioriteto (vsaj ne da bi jaz vedel). Razlika v hitrosti tako pada z (komunikacijsko) oddaljenostjo strežnika, do katere dostopamo.

Za primerjavo sem na hitro primerjal na spletni strani speedtest.net dostop do strežnika v Ljubljani in na Novi Zelandiji, ki mi deluje nekako krajevno najbolj oddaljena točka na zemljevidu.

Ljubljana - Optika T-2 (10 Mbs)

Ljubljana - Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Kot kaže rezultat, je 10 Mbs zares 10 Mbs gor in dol po kablu, medtem ko je pri meni doma 1200 kbs kar nekako standardna povezava in čez 1500 kbs skoraj ne gre nikdar. Možno celo, da imajo hitrost na oddajniku UMTS omejeno.

Velika razlika se kaže tudi pri “pingu” (ni to pomaračni sok za mešat z vodo), kjer optika do strežnika v Ljubljani (pajek.net) praktično ne pozna zakasnitve, medtem ko mobilni internet vnaša občutno zakasnitev prek 200 ms. Ta vrednost se sicer po mojih opažanjih precej spreminja, ne pade pa praktično nikdar pod 100 ms. Izgleda, da je to pogojeno s samo tehnologijo, ker je vmes brezžični prenos podatkov prek komunikacijske opreme, ki prenaša drugače tudi govor in po trditvah nekaterih, se to na obstoječi tehnologiji ne bo popravilo.

Kar se mene tiče, sta za normalno brskanje po spletu, ko prebereš kakšno novico, zapis na blogu, pogledaš kakšen filmček na youtube in podobno, obe hitrosti dovolj in uporabniška izkušnja ni bistveno drugačna. Vsaj zame. Čisto druga zgodba je seveda uporaba P2P omrežji (razni torrenti), kjer je optika dobesedno nirvana (skoraj megabyte podatkov v sekundi!?), medtem ko so pri mobilnem omrežju hitrosti pač bistveno nižje. Saj ne, da bi bilo karkoli namerno blokirano, samo desetkrat ali še več dlje traja, da “dol pade”.

Se pa meni postavlja neprijetno vprašanje, kaj bo s smiselnostjo optike, če se EU res loti P2P omrežji na nož in bodo uvedli zakon, po katerem dobiš tri opozorila, potem pa te operater odklopi, če prenašaš nelegalne (avtorsko zaščitene) vsebine? Namreč kakor sam opazujem, trenutno optika ni “must have” za to, da spremljaš strani, kot je 24ur.com ali dronyx.wordpress.com (recimo). Večina se za optiko odloča zaradi P2P omrežji in tu si upam nihče ne dela utvar? Ali pač?

Dobro, morda še TV prek optike namesto kabelske, samo nad tem pa sploh nisem navdušen. Prižgeš TV, potem še neko napravico, nakar na zaslonu piše “Počakajte trenutek…” in traja ta trenutek vsaj 10 sekund, da prideš šele do menija, kjer izbereš, kaj bi rad počel. Gledal TV, poslušal radio, kaj drugega? Na mojem starem TV, na katerega je priklopljena od snega polomljena navadna antena ,dobim sliko v treh sekundah, ko ga prižgem. Za TV Priština 2 in RTV Poljske me pa prav malo briga. Še štirje programi, ki jih ulovim, so mi malo preveč.

Samo jaz optične povezave v splet vidim v prihodnosti zlasti kot temelj multimedijske platforme, ki bo omogočala storitve, o katerih danes lahko samo sanjamo. In če ne bo več P2P (kar sam ne verjamem, da je možno), ne bo več novih FTTH priključkov, ki so predpogoj, da se bo kdorkoli sploh lotil razvijanja storitev nove generacije (teorija obsega).

Kar se tiče visokih pingov so problematični zlasti za tiste, ki igrajo računalniške igre prek mreže, kajti na precej strežnikov te ne spustijo niti zraven, ker imaš po njihovo previsok ping, če pa te že spustijo, pa si ostalim nekonkurenčen, ker težje nadziraš figurice in te po domače povedano prej pospravijo. Jaz sam sicer igram občasno mrežne igre tudi prek mobilnega interneta in ker sem bolj vikend spletni vojščak, me to ne moti preveč. Za marsikoga, zlasti pa za razne geeke, je pa to nepremostljiva ovira in se bodo mobilnega interneta res na daleč izognili.

Drugi test hitrosti do strežnika na Novi Zelandiji pa lepo pokaže, da se razlika med različnima dostopoma do spleta z oddaljenostjo povezave precej stopi.

Wellington - Optika T-2 (10 Mbs)

Wellington - Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Bistvena razlika med obema načinoma priklopa v internet je tudi v tem, da je FTTH (optika) krajevno fiksiran priklop, ki ga ne moreš kar tako odnesti drugam, na drugi strani mobilni internet deluje praktično kjerkoli je signal omrežja, le v tujini je potrebno paziti, da pomotoma ne bankrotiraš, ker se ti je prenosnik kar sam nekam povezal in avtomatično prenašal nove popravke za Windowse.

Poleg vsega naštetega pa je, kot sem v enem drugem zapisu že omenil, bistveno težje narediti neko spodobno domače omrežje, kjer bo imelo več računalnikov (plus igralne konzole in še kaj) dostop do spleta, z mobilnim internetom, kot pa z optičnim priključkom. Pri optiki samo kupiš usmerjevalnik (po možnosti brezžični) in priklopiš ostale računalnike, pri mobilnem internetu pa so rešitve odvisne od uporabljenega modema, vsekakor pa večinoma bistveno bolj komplicirano.

In zmagovalec je? (Morda potrošnik, ki dobi za manj denarja vedno več)

Vejice dodaj po potrebi, ker se mi ne ljubi slovnično debugirat (razhroščevanje) teksta (vem pa, kje so napake).

Ni nagradno vprašanje

Centrifuga je pred časom zastavila tipično centrifuzno zayebano vprašanje, na katerega za malo da nisem uspel zmagati. Tole bo upam bistveno lažje, vprašanje pa se glasi enako, torej kaj je predmet na sliki. Dodatnih namigov glede na enostavnost vprašanja ne bom dajal.

Pravilna rešitev na nenagradno vprašanje se glasi: PREDMET NA SLIKI JE STILSKO OBLIKOVANI RAČUNALNIK! Čestitke avtorju in srečnim kupcem omejene serije.

vir: suissacomputers.com

Crysis na Asusu EEE

Za večino idej, ki mi mimogrede padejo na pamet ugotovim, da jih je nekdo že realiziral, če pa jih še ni, se jih tudi meni ne da, oziroma nimam ne znanja, še manj volje za kaj takega. Je pa fino biti (samooklicani) vizionar, ker ti ni treba ničesar konkretnega in otipljivega pokazati, samo nakladaš o tem, kako naj bi po tvoje izgledala bližnja prihodnost. Rizika praktično ni, če kaj uganeš, dobiš statusa preroka in te morda še povabijo na kakšen kongres, če ne uganeš ničesar, se pač o tebi ne govori.

Če živite v katerem izmed večjih blokovskih naselji, potem je za vas verjetno že realnost “optika v hišo” (FTTH) in hitrosti prenosa podatkov od 10 Mbs za ceno okrog 20 € na mesec, pa vse tja do 1000 Mbs za ceno nekje 1000 € na mesec. To pa so že hitrosti, ki odpirajo celo vrsto novih možnosti uporabe, čeprav večina pozna samo IP televizijo oziroma še kakšno IP videoteko, ter seveda za povprečnega Slovenca praktično nepogrešljive Torrente, ki pa se uporabljajo med drugim tudi za nekakšen brezplačen TV na zahtevo.

V prispevku Prihodnost domačega računalništva sem vizionaliziral o tem, da mi mogoče v prihodnosti ne bi bilo doma več potrebno kupovati vsakih nekaj let računalnika, ampak bi mi ponudnik dostopa do interneta poleg povezave hkrati za nek drobiž na svojih strežniških farmah kreiral še moj mali virtualni (navidezni) računalnik, ter bi jaz prek hitre internetne povezave prenašal samo sliko ter komunikacijo z I/O napravami (tipkovnice, miši, skenerji, USB ventilatorji…). Kot sem izvedel pred kakšnim mesecem na nekem posvetu o virtualizaciji, naj bi tuji ponudniki take sisteme že intenzivno preizkušali.

Ker smo tudi pri nas opazili v zadnjem času kar znaten padec prodaje računalnikov (inflacija in astronomske podražitve goriv so izgleda naredile svoje), bomo morda tudi v teh krajih nekoč opustili masovno nakupovanje vedno novih računalnikov za domačo zabavo na vsake dve do tri leta in bomo morda nekoč raje najeli resurse pri katerem izmed ponudnikov virtualnega računalništva.

In danes sem tako mimogrede študiral, kako bi bilo fino, če bi se dalo tudi recimo igralne konzole, kot je PS3, XBOX 360 ali Wii na nek način uporabljati na daljavo. Torej da meni ne bi bilo potrebno kupiti zares konzole in dragih iger, temveč bi se samo naročil na servis nekega ponudnika, ki bi imel farmo recimo tisočih PS3 konzol, iz katerih bi se “podatkovni tok” prek interneta prenašal na moj domači TV ali računalniški zaslon. Jaz bi doma tako imel samo igralni plošček oziroma ustrezen vmesnik ter napravico za komunikacijo. Ko bi se zadeve naveličal, bi naročnino enostavno odpovedal, ali pa se naročil na drugo konzolo. Jasno, tu seveda ne gre za klasično virtualizacijo, ampak samo za prenos podatkovnega toka prek interneta, velika prednost takega sistema pa je boljša izraba resursov. Kajti če pogledamo domače naprave, pa najsi bo to računalnik, video predvajalnik ali igralna konzola, jih uporabljamo samo krajši čas, preostanek časa pa stojijo v pripravljenosti in samo žrejo dragoceno elektriko.

In vsako tako idejo jasno takoj preverim prek spletnega iskalnika, ali je kdo to že zvizionaliziral v nekaj otipljivega (temu se strokovno reče realizacija). In tako praktično v prvem zadetku naletim na spletno stran StreamMyGame, kjer sicer izgleda še ne podpirajo konzol (omogočajo baje igranje PC iger na PS3), da pa se s pomočjo njihovih rešitev očitno zagnati igro na enem računalniku (igralni strežnik) in jo igrati na drugem, kar je že zelo blizu (moje) ideje in tako se lahko nenazadnje tudi (ne)srečneži z Linuxom kot operacijskim sistemom pridružijo masi uporabnikov PC iger (kolega z Windowsi mora pa še vedno služiti kot igralni strežnik) .

No in ko se takole sprehajam po njihovi spletni strani naletim na sporočilo za javnost izpred kakšnega tedna, v katerem obveščajo, da so izdali programsko podporo za Asus EEE (za Linux in XP različico OS), ki omogoča, da lahko navdušenci igrajo celo tako računalniško zahtevne igre, kot je Crysis, na svojem malem prenosniku. Igra v bistvu teče seveda na “zaresnem računalniku”, programska oprema na obeh računalnikih pa poskrbi za prenos podatkovnega toka. Da zadeva res deluje, priča video na youtubu, v katerega bi morali pa vložiti kakšno sekundo dela več in ga opremiti vsaj z glasbeno podlago in Asusa EEE opremiti vsaj s spodobno miško, če ne še z dodatnim zunanjim 24″ LCD zaslonom in zaresno tipkovnico. Samo potem izgubi tako početje smisel.

No, mogoče pa so bili avtorji tega posnetka na slovenskem Blogresu in so prisluhnili predavanju Jonasa Ž. na temo “Video je jeba” in so se enostavno ustrašili.

Tako, sedaj pa grem v praksi preveriti, kako tale njihov STREAMIFIKATOR deluje in poročam, ko ubijem na Asusu EEE prvega Aliena ali vsaj virtualnega Korejca.

Souporaba UMTS/3G internet povezave

Z prihodom “unlimited” 3G/UMTS paketov za razumno ceno in s hitrostjo, konkurenčno kabelskim in DSL povezavam, je praktično čez noč postal ta način dostopa v splet eden bolj privlačnih za mnoge. Velika prednost pred fiksnimi priklopi je prav prenosljivost, saj lahko USB 3G vmesnik velikosti klasičnega USB ključka enostavno nosiš s seboj in imaš tako dostop v internet praktično v žepu, kar je idealna kombinacija ob kakšnem prenosniku.

Ta povezava pa ima v primerjavi z žičnimi ali optičnimi fiksnimi priklopi slabost v tem, da ni tako trivialno vzpostaviti “družinsko omrežje”, kjer si internet deli več računalnikov, po možnosti še z možnostjo priklopa prek Wi-Fi v internet za udobno deskanje iz naslonjača, da o kakšnem XBox Live ali Wii konzoli niti ne govorim. Problem je namreč v tem, da so usmerjevalniki, ki bi podpirali 3G/UMTS USB vmesnike še precejšnja eksotika, pa še tiste naprave, ki na trgu obstajajo, podpirajo samo omejen nabor teh naprav. Do takrat, ko se bodo proizvajalci uspeli ustrezno odzvati potrebam trga, pa se da tudi ta problem za silo rešiti.

Da pa ne bomo samo prodajali bučke, ker politiki mi nismo, si poglejmo praktični primer. Imamo (v bistvu imam) Mobitelov unilimted Instant internet paket in modem Novatel Wireless Ovation MC950D.

To internet povezavo bi radi delili še z drugimi “družinskimi” računalniki, vključno z možnostjo dostopa v internet prek Wi-Fi. Za test bo uporabljen Level One wireless usmerjevalnik model WBR 3406TX, ker imam pač tega namenjenega za tovrstne poizkuse in mi leži nekje pod mizo.

Jasno, usmerjevalnik nima nobenega USB vmesnika, kamor bi lahko kar vtaknil 3G modem, tako da zadeva ni tako trivialna, kot priklop prek ADSL. Edino kar mi pade na misel je souporaba internet povezave, ki je vključena v Windows XP. Ta opcija namreč omogoča, da si več računalnikov deli isto povezavo v internet na enem izmed PC.

Najprej je potrebno v Nadzorni plošči pod Omrežne povezave vklopiti souporabo interneta na 3G/UMTS modemu.

Izberemo 3G Connection (pod Omrežje na klic), desni klik z miško in Lastnosti. Na zadnjem zavihku pod Dodatno odklikamo, da Dovolimo drugim uporabnikom…bla, bla, bla. Skratka, dovolimo skupno rabo te internet povezave ter izberemo kot način povezave domačega omrežja LAN - Local area connection (prek mrežne kartice).

S tem avtomatično dobi mrežna kartica tega računalnika IP naslov 192.168.0.1, česar se mislim da sploh ne da spremeniti. Povezavo v internet pa imamo prek 3G/UMTS modema, kar lahko preverimo tako, da v konzoli (cmd) vtipkamo ukaz ipconfig /all, kjer to povezavo vidimo kot PPP kartica 3G connection z IP naslovom in prehodom Mobitelovega omrežja. Ethernet kartica local area connection, prek katere si bodo računalniki delili povezavo v internet, pa ima zgoraj navedeni IP naslov in masko omrežja 255.255.255.0

Sedaj je potrebno samo še konfigurirati usmerjevalnik. Možnosti veliko tu ni, ker imamo fiksiran IP naslov računalnika, ki bo zagotavljal povezavo v internet. Usmerjevalnik bo uporabljen kot običajno LAN stikalo z podporo za DHCP in Wi-Fi (usmerjanje v internet opravlja računalnik z USB 3G modemom). Najprej sem spremenil IP naslov usmerjevalnika tako, da je v istem omrežju kot računalnik, v mojem primeru na 192.168.0.2 Potem sem popravil samo še nastavitev za DHCP, da je Gateway (prehod), ki ga dobijo računalniki prek DHCP protokola, IP naslov računalnika, ki deli internet povezavo.

Ker žal nimam doma viška osebnih računalnikov (večino sem jih po zamenjavi z novim razdelil), sem lahko vse skupaj preizkusil samo z prenosnikom Asus EEE prek Wi-FI. Na moje Onyx_Privat brezžično omrežje, konfigurirano na usmerjevalniku, sem se priklopil brez problema, prek DHCP dobil pravilni IP naslov iz istega omrežja, samo povezava od prve pa, kot je to že običaj, ni delovala. Prenosnik z Xandros Linuxom očitno ni dobil IP naslova prehoda (gateway) prek DHCP.

Prav, če nočeš avtomatsko, pa poizkusimo še ročno.

Zaženem CTRL+ALT+T, da pridem v konzolo, vtipkam su in geslo, da dobim root pravice in mu dodam v ukazni vrstici privzeti prehod:

route add default gw 192.168.0.1 ath0

To problem čudežno reši in prenosnik ima takoj dostop do interneta prek sosednjega računalnika brezžično. Zadeva deluje.

Če bi povezal še en XP (Vista) računalnik na LAN vrata usmerjevalnika ne dvomim, da bi prek DHCP pravilno dobil tudi IP naslov prehoda in da bi zadeva delovala brez ročnega dodajanja kot v primeru prenosnika.

Žal pa nisem tak strokovnjak za Linux da bi vedel na pamet, zakaj prehoda ne dobi prek DHCP. Ampak pustimo malenkosti. Važno da jaz lahko spet deskam iz postelje na prenosniku, brez da preklapljam 3G/UMTS modem.

Preberi še:
- Asus EEE goes mobile internet by Onyx
- Začita domačega Wi-Fi omrežja by Onyx

Ali tudi vi nameščate nelegalne programe?

V enem izmed prejšnjih prispevkov sem pisal o tem, kako ljudje, ko enkrat izvedo, da se ukvarjaš recimo poklicno z računalništvom, od tebe enostavno pričakujejo, da boš tudi njim reševal brezplačno računalniške težave in nameščal najrazličnejše programe, od operacijskega sistema naprej. Skratka, ljudje to dojamejo kot nekakšno prostovoljno gasilstvo, brezplačno javno službo posebnega družbenega pomena, kjer si ti po vrag si ga vedi kakšnem ključu njim to absolutno dolžan storiti tako, kot je prostovoljni gasilec dolžan v primeru, če ti gori hiša, čim prej prileteti s cisterno polno vode in špricati pogorišče. Po končanem gašenju pa v zahvalo potem steče še nekaj piva po grlu.

Ampak tu se večina “kolegov in znancev”, ki se s tem ukvarja in niso sposobni reči ne, ne zaveda, da lahko za to svoje početje tudi kazensko odgovarjajo, v primeru, da masovno distribuirajo nelegalno programsko opremo (kar pa večina dejansko počne) in se na njih spravijo “organi pregona”. Sicer sam osebno ne poznam primera, da bi preganjali resno kakšno fizično osebo, so se pa že spravili na razne s.p.-je, ki so si enostavno računalniške storitve na domu zamislili preveč po domače in so prišli na poseg z CD ovitkom, v katerem so bili čisto vsi programi, ki so bili kdajkoli vkup zmetani in uspešno kompajlirani.

Namreč tipičen domači poseg za prijatla običajno pomeni, da moraš na povsem prazen računalnik od začetka naložiti kakšne Windows XP ali danes morda celo Visto, potem je tu obvezno MS Office, zadnja možna različica, pa ko si že tu, daj naloži še Photoshopa, da bomo lahko nastavljali velikost fotografij in če si še tako prijazen, daj na hitro vrži gor še Korla (Corel Draw), ker hčerka tako rada riše z računalnikom in je pravi talent. Aja, pa sine je vpisan v prvi letnik na strojništvu in bi bilo fejst, če bi imel gor še Autocad, ker bodo sigurno morali delati v tem programu kakšne seminarske.

Jaz sem se s tem srečal velikokrat in vedno sem zadevo rešil na eleganten način. Jaz osebno nimam nobene programske opreme, ker za to niti nisem pooblaščeni zastopnik, lahko pa zadevo kupim, če se za to odločite in jo potem namestim. Druga možnost je, da mi sami zagotovite svoje namestitvene CDje z veljavnimi ključi za inštalacijo in v tem primeru bom, če ne bo šlo za originale, vse skupaj razumel tako, kot da gre za varnostne kopije in da so pokrite z uradno licenco. Jaz pa nenazadnje nisem strokovno usposobljen, še manj pa pristojen za to, da bom preverjal, kaj je original in kaj ne. Temu se strokovno reče “narediti francoza”, oziroma zamižati na oba očesa.

Večina me je prvič tako debelo gledala, kot da bi k goreči hiši prišel prostovoljni gasilec in najprej zahteval plačan račun za vodo zadnjega meseca, šele nato začel z gašenjem. Samo vedno so potem nekako zadevo rešili tako, da so prosili ali informatika v službi (to mi je sploh smešno), če jim da programe, da si jih bodo lahko še doma inštalirali, ali pa so težili komu drugemu. Običajnemu spet nekemu znancu od kolega dobrega družinskega prjatla.

Je pa res, da so nekateri celo ugotovili, da jim pripadajo nekatere povsem legalne licence, ker imajo v službah sklenjene takšne pogodbe, da se nekateri programi lahko nameščajo tudi doma. Tipičen primer so razni šolniki, antivirusna oprema in podobno. In presenetljivo, koliko ljudi za to izve šele, ko se za to začne zanimati. Verjetno pa nihče to ne jemlje kot kakšno omembe vredno boniteto, ker mu ni teh programov ni bilo potrebno zares kupiti, ker bi jih itak nekje že dobil zastonj, ni hudič.

Preberi še:
- Za prijatelje se dela zastonj by Onyx

Za prijatelje se dela zastonj!

“Halo, halo…oooo živijo Onyx, stari moj, se opravičujem, ker te takole pozn kličem. Sej še ne spiš, ne? Veš, sem si ubodu nov računalnik, pa bi te prosu, če mi lahko naložiš gor Winse, pa še kakšen Word za pisat, da bom lahko začel delat. Veš, sam ga dobu v akciji za 400 ojrov, ful je bil znižan, pa še na 12 obrokov brez obresti so mi ga dal. Si predstavljaš, stari moj? Za 400 ojrov sem ubodu dual-korca, ma 4 Gige spomina, grafika naspidirana, 800 Gigov diska, stari moj. Si predstavljaš? 800 giga diskov? Nisem mogu verjet, da se mi to dogaja. Dej, če maš čas, ti ga bom pokazu, pa mi boš še gor naložu programe. Prov? Ajde, dej prlet, pa še sprot kakšno rečeva.”

“Sweet, stari, to je pa res poceni. Sam ali nimaš že naloženo vse gor? Saj so ti morali to v štacuni naložit, ker ne smejo prodat računalnika brez operacijskega sistema!”

“Stari, me ti zajebawaš? Bi me rad pwnow? Stari moj! Pa kaj ti mislš, da ti bodo za to ceno še programe gor nalagal? Pa ritko v garanciji brisal? Kje pa živiš, človk? Ti me zezaš, ne? Dej, ajde, prlet, da bom lahko čim prej začel delat. Se vidva. Čao!”

Tole sem si sicer na hitro izmislil in namerno napisal v domačem, sočnem jeziku, samo to sem doživel že “nebroj puta” in ko sem prebral še zapis Predrage računalniške storitve v Sloveniji, mi je pa dokončno postalo jasno, da ljudje v tej državi nimajo jasne predstave o ničemer, kamor sodi tudi računalništvo.

Najprej naj povem, da sem tudi sam že večkrat raznim prijateljem in znancem pomagal pri težavah z računalniki. Reševal viruse, konfiguriral wi-fi točke, rutarje (poizkus šale), razkuževal spyware, nameščal OS, vlekel kable in še marsikaj. In niti enkrat se ne spomnim, da bi komu za te usluge sploh kaj zaračunal. To je samoumevno, da ti računalnike in te zadeve znanci poštimajo zastonj in tudi če te kdo vpraša, koliko sem dolžen, je to mišljeno samo kot vljudnostna fraza. Kaj pa naj bi mu na to odgovoril? Če rečem 10 € je bolje, da mu naredim zastonj, ker sicer nisva več prjatla. Še znanca verjetno ne več. Če mu po referenčnem ceniku Gospodarske zbornice Slovenije zaračunam samo delo tehnika po 42 € na uro, se mi bo verjetno nasmehnil in rekel, da tako dobre šale že dolgo ni slišal in da ga zelo veseli, ker imam še vedno dobri stari smisel za črni humor. Tako pač dobiš včasih kakšne doma pečene piškote, potico morda celo pivo brez alkohola in si lahko na koncu še vesel, ker si pet ur v nedeljo popoldne lahko razkuževal nek računalnik, ki je bil okužen do vratu z virusi in spywarom ter se ni več niti zagnal.

Samo ko pa takole človek na stara leta meditira, mu ni pa več nič jasno. Recimo, če hočeš položiti nekaj kvadratov ploščic na hodniku, vgraditi eno predelno steno 4×2 metra Knaufa, ali pa recimo samo montirati navadno WC školjko, ne poznam nikogar, ampak res nikogar, ki bi lahko poklical nekega prjatla ali znanca, če mu pride to naredit kar zastonj. Poznate vi koga?

V teh primerih imeti prjatla ali znaneca pomeni, da ti pride zadevo naredit že čez mesec, ali kvečjemu kakšen dan pozneje, ter ga ne prosiš na kolenih pol leta, če bi si lahko vzel čas in naredu uslugo. Uslugo, ki jo boš itak plačal in to po obrtniških tarifah, brez centa popusta za prjatle. pa mogoče se bo še toliko potrudil, da te ne bo čisto na suho nategnil in bo zadevo kolikor toliko spodobno narejena ter ne bo potrebno čez par dni klicarit novega majstra, če pride nekaj popravit, ker je eden drug fušar zamočil.

“Veš stari, saj bi ti malo manj računal, samo potem se bo pa to okrog razvedlo in bodo še ostali hotli, da jim delam zastonj. Saj me razumeš, ne. Jez moram tud živet, mam družino, pa avto, pa bolno taščo. To vse stane. Lahko pa se zmenva, da ti računa uradno ne napišem, pol ti pa lahko 2% manj računam, če se strinjaš? Zakaj bi plačeval pogoltni državi, ki potem denar od davkov skozi okno meče? Pa kaj ti to razlagam, stari, sej sam dober veš, kako se to delo pr nas. Sej si še tam v službi, k si bil, ne?”

[sarkazem on]
Jaz osebno sicer povsem resno menim, da bi morale biti IT storitve, kot je recimo nameščanje operacijskega sistema in gonilnikov, čiščenje virusov in spywara, priklapljanje raznih naprav, kot so printerji, skenerji, fotkiči in podobno povsem zastonj. Hudiča vendar, saj namestit OS in vozače (šoferje, driverje, gonilnike, pohotneže…) ni nobena umetnost. Noter vtakneš CD, ki itak ne gre v drugo lukno, ker je zanalašč to tko narejeno, pržgeš računalnik (čaki mal, mogoče je potrebno prej računalnik pržgat, preden greš CD vtikat?), on te vpraša, če bi namestu sistem, rečeš Ja, kwa pa druzga, potem pa klikaš naprej do konca. Pa ga maš. Sej pol pa sam še notr vtakneš drug CD kjer so gor vozači za mamaplato in grafično, ki se pa tud sam od sebe zažene in tud sam od sebe ugotovi, kaj mora namestit. Stari, baš neka silna težava? Poleg tega mi že tako predrago plačujemo hardware, naj bo zato pa vsaj software in tole prčkarjenje okrog računalnikov zastonj. Ali nas morajo res od spred in od odzadi ves čas odirat? Ne! Ni treba, če se jim ne bomo pustil. Banda računalniška pokvarjena. Nas bodo imel za norce?
[sarkazem off]

Kar se mene tiče, sem že nekaj časa nazaj sklenil, da se na hobi domače računalništvo ne spoznam več. Zaračunati tega dela ne morem, če pa to počnem zastonj, pa v bistvu delam samo škodo nekemu poklicu oziroma področju, ki je tako samo še bolj razvrednoteno in takšno razmišljanje se žal seli tudi v poslovna okolja, kar je pa nevarno. Če bom zaradi tega izgubil kakšnega prijatelja ali znanca prav, potem pač ni bil vreden, da je moj prjatu.

Uf, skoraj bi pozabil. Jan, stari moj, ko zaženem računalnik mi javi, da ne more naložit nezga gonilnika. Pol se mi pa ful dolg časa nalaga, pa nalaga, pa nalaga, da skor znorim, ko pa pridem v windowse mi pa javi, da ima premal spomina in zamrzne, tako da ne morem čisto nič naredit, samo še električni kabel lahko ven potegnem. Samo kako premal spomina, ko pa sem mu glih zaradi tega dokupu še 4 GB, tako da jih ima zdej že 8 GB. Ko bom znoru, bom šu še eno ploščico kupit za 4 GB, sej spomin je ratu dons đabe. Stari, bi skoču do mene in tole mal pogledu, kva mu je? Vem, boš reku, serviserja si ubod. Samo stari, jest delam za 800 starih € plače, če mi ne bi šef vsak mesec na roko stisnu še tisočaka ojrov, bi bli lahko moji otroc doma lačni. Pa veš, Mojca bi rada novga video iPoda , ki ga majo že vse njene sošolke, mimogrede, sinkotu sem pa kupu Air Maca, tistega, ki ti tehta manj kot kilo, ker hodi na faks in rabi za šolo. Prideš?

Preberi še:
- Cene računalniških storitev by Marco

Asus EEE goes mobile internet

Bistvo tega malega prenosnika je po moje ravno v mobilnosti. Kot pa sem enkrat že omenil, mu do mobilne popolnosti manjka še mobilni internet prek UMTS omrežja, ki ti potem zares omogoča, da se praktično kjerkoli in kadarkoli priklopiš v internet.

Tole je dokumentiran postopek priklopa prek Mobitelovega Instant interneta in z modemom Novatel Ovation MC950D, ki mimogrede podpira toliko kratic, da me postane kar malo sram, ker vsaj za polovico ne razumem niti kaj pomenijo (HSUPA, HSDPA, UMTS, EDGE, GPRS). Pa to niti ni bistveno, važno da se napravica čim hitreje je možno poveže v internet. Ali se temu reče HOPACUPA ali pa samo HSDPA, me pa toliko niti ne zanima.

Ko dobiš znano Mobitelovo kopijo Warholove pločevinke za Campell Soup (moram biti malo zloben, ker sicer to potem nisem jaz), je v njej modem (jaz bi rekel raje vmesnik), presenetljivo mali CD (pol manjši od običajnega) z navodili za namestitev na XP ali MAC OS in to je vse. O Asusu EEE, Xandrosu ali linuxu ni govora.

Sem pa v Mobitelovem centru vprašal, kako je s tem, pa so mi prijazno odgovorili, da mi lahko skopirajo gonilnik za Asusa EEE na USB ključek ali pa mi ga celo sami namestijo. Da bi mi ga sami namestili, bi žalili moj ponos, zato to ne pride v poštev. Sem pa po mailu dobil naslov FTP strežnika (od Acorda-92), kjer se da dolpotegnit gonilnik z navodili za namestitev.

Sedaj pa cookbook postopek za telebane:

Najprej se vprašamo, ali to zares želimo početi in ali ne bi raje nesli vse skupaj nekam v Mobitelov center in upali, da imajo prijaznega človeka na zalogi, ki to zna narediti in mu ne bo hodilo odveč. Če je odgovor Da (Yes), potem prenesemo iz zgornjega FTP strežnika iz mape gonilnik za UMTS datoteko z tipično računalniško dolgočasnim imenom
novatel_modem_drivers_binary_eeepc_0.0_4.deb.

Verjetno bi me kdo sedaj rad vprašal, Onyx, kako pa naj prenesem datoteko, če se sploh še nisem povezal v internet? To je dobro vprašanje in moj odgovor je težko. Najdi računalnik, lahko tudi sosedov, ki je že povezan v internet in skopiraj filet na USB disk (desni klik, save me as…to še znamo, ne?).

Sedaj zaženemo asusa EEE, vstavimo USB disk, gremo na zavihek Work in zaženemo aplikacijo File Manager (ali pa kliknemo enostavno Open in File Manager, ko računalnik zazna USB disk in ponudi, kaj naj naredi z njim). Potem najdemo datoteko z tipično dolgčasnim imenom in končnico deb, desni klik in izberemo Install DEB file…

Ko računalnik gonilnik uspešno namesti, ga ponovno zaženemo in vtaknemo USB 3G/UMTS vmesnik v prosto USB režo. Po navodilih je potrebno čakati 1 minuto, pa recimo, da to res drži. Jaz običajno jajčka na trdo kuham tri minute, samo tole je izgleda malo hitreje.

Smo že pri drugem delu naloge, ko je potrebno še kreirati novo omrežje. Gremo na zavihek Internet in zaženemo Network in kliknemo še Create… da zaženemo čarovnika za dodajanje novega omrežja. Nadaljevanje pa je v slikah (dovolj nakladanja), ki upam govorijo same zase.

Tule je potrebo izbrati Service UMTS/GPRS in klikniti Search, da preskenira mobilna omrežja v okolici.

Tale slikica pa že potrebuje komentar.

Verjetno se vsak pri izbiri operaterja sreča z dilemo, koga na koncu izbrati. Mobitel je velik in ima najboljšo pokritost, Simobil ima slabšo pokritost, a včasih nižjo ceno (sploh 19 € za unlimited), Tušmobil in sedaj še T-2 sta pa hitro rastoči kao “gazeli”.

Tole zgoraj pa upam jasno nakazuje, zakaj pri meni dileme pri izbiri ni. Na moji lokaciji ima samo Mobitel UMTS signal, ostala dva pa GPRS, ki je hitrostno nekaj podobnega, kot smo deskali leta 1995 z analognimi modemi, ko so se joški v noniterlaced JPEGu narisali po parih minutah, preden se je izrisala še (xxx), te je pa vsa nakopičena pohota že Itak minila. Tole samo kot medklic in malo globoke filozofije.

V naslednjem koraku pa izberemo Operaterja, v tem primeru Slovenia-Mobitel (Internet) ter ime povezave. Jaz sem dal ONYX MOBILE, vam pa ni treba isto, ampak si lahko izmislite kaj svojega.

Samo še Finish in to je v bistvu že vse. Do povezave v Internet manjka pa sedaj res samo še korak. Izberemo novo ustvarjeno omrežje, dropdown (učeno, spustni seznam) gumb Connection ter kliknemo Connect.

Če vse teče gladko, se računalnik poveže prek mobilnega operaterja v Internet in smo že on line, ko naenkrat oživi brskalnik, odjemalec za pošto, skype, mesendžer in še kaj.

Za odklop iz Interneta izgleda, da ni dovolj samo desni klik na drugo ikono z dvema računalnikoma v statusni vrstici in Quit, ker vsaj pri meni, povezava v internet ne pade.

Očitno je potrebno narediti Disconect, kot prikazuje spodnja slika.

Tako, to so bili današnji kuharski nasveti.

Dobro vprašanje, ki ga bom lahko odgovoril šele po nekajdnevnem testiranju pa se glasi, ali tale UMTS/3G vmesnik porabi za delovanje veliko energije in kako to vpliva na trajanje baterije.

Preberi še:
- Asus EEE - blogerski švicarski nož? by Onyx
- Instant internet by Onyx

Izposoja ali kraja Wi-Fi omrežja?

V malem Singapurju so pred časom na podlagi njihovega “Computer Misuse Act“, točneje člena, ki se glasi:

anyone convicted of securing access without authority to a computer for the purpose of obtaining computer services is liable to up to three years in jail, a $S10,000 ($8310) fine, or both.

obsodili nekega 17 letnika na 18 mesecev pogojne kazni ter prepovedjo uporabe interneta za to obdobje (kar je enako, kot če bi ga obsodili na počasno umiranje od dolgočasja), ker si je od nekoga “izposodil” (domnevam nezavarovano) Wi-Fi omrežje zato, ker mu je mama izklopila doma internet, sam pa je bil zasvojen z igranjem iger prek mreže.

Meni osebno je to nerazumljivo stroga kazen za nekaj, kar po moje sploh ne more biti kaznivo in me je postalo kar malce strah, če bi se slučajno znašel s prenosnikom v Singapurju in pomotoma kliknil na kakšno nezavarovano brezžično omrežje in po možnosti še pljunil na tla ter prilepil žvečilni gumi pod mizo v restavraciji. Saj takoj prileti njihov elitni “S.W.A.T team”, te podre na tla, razoroži prenosnika in pošlje priporočeno v lokalno čuzo. V tem primeru je sicer šlo za mladoletnika, nekega tujca pa verjetno s takimi ostrimi kriteriji obsodijo kar na tisto pravo, dolgoletno kazen “strogog zatvora” in vprašanje, če ne dobiš za povrh še mimogrede kakšno prisilno delo v rudniku diamantov.

Je pa analiza takih primerov pomembna, ker gre za prvo takšno sodbo (resda v Singapurju, ki je od nas oddaljen na srečo vsaj 16 ur leta z letalom), ki nekako trasira pravno prakso in ker tudi pri nas lahko civilno toži kdorkoli kogarkoli ni rečeno, da se nekega dne ne bodo sodišča srečala tudi s takšnim primerom. Kako bi ukrepala v taki situaciji, ne vem, tole pa je nekaj mojih pogledov na to zadevo.

Nekateri zagovorniki teze, da „izposoja“ tujega nezavarovanega omrežja ne more biti kazniva, med drugim menijo, da s tem ni lastnik omrežja nič oškodovan.

Vendar to v resnici ne drži povsem. Danes obstajajo brezžični usmerjevalniki, ki omogočajo uporabo mobilnega interneta prek GSM ali še bolje UMTS omrežja, kjer večinoma naročnina vključuje samo omejeno količino prenosa podatkov, nad to mejo pa se plača vsak bit po bistveno višjem ceniku.

vir: trustedreviews.com

Če si izposodimo dostop v internet prek takega omrežja, se lahko hitro zgodi, da lastniku prideskamo tudi visoko finančno škodo. Dostopi v internet prek ADSL, kabelskega interneta ali optike običajno nimajo omejitve in se plačuje zgolj pavšal, vendar s priklopom v tuje omrežje vplivamo na hitrost povezave, ki je dodatno obremenjena še z vsiljivcem in kar ni nepomembno, lahko z našim obnašanjem, recimo pretakanjem nelegalnih vsebin, lastnika omrežja spravimo tudi v situacijo, ko lahko za to kazensko odgovarja.

Gledano tehnično, je priklop v nezavarovano brezžično omrežje trivialen. Običajno zadostuje dvoklik na ime omrežja, ki ga omrežni vmesnik računalnika najde samodejno, morda računalnik vpraša, če se želimo povezati, ali pa se celo samodejno poveže v Internet. Kakor je meni znano, Wi-Fi standard ne podpira ničesar takega, da bi se dalo na enostaven način izvedeti, ali je omrežje odprto (recimo v kavarni, hotelu…), ali zasebno, kjer lastnik ne želi, da se mu priklapljajo paraziti (tu samo ime omrežja, kot recimo ONYX_PRIVAT, ne pomeni nič in je lahko samo informativno, ker sem jaz lahko nenazadnje tudi Kitajec v Sloveniji, ki nimam pojma, da wi-fi omrežje ni last recimo hotela, ki se imenuje ONYX PRIVATE RESORT).

Na drugi strani WI-FI standard ima definirano in omogoča ustrezno zaščito, ki ob poizkusu priklopa vpraša vsaj za geslo, kar je jasen znak, da je omrežje zaprto (zasebno) ter je za dostop potrebno priti do gesla ali celo do MAC naslova, ki ima dostop. To pa potem pomeni, da je potrebno ali z ugibanjem, še bolje pa z posebnimi programi, v takšno omrežje vdreti, kar je nedvoumno kaznivo dejanje, ki se lahko preganja.

Nezaščiteno brezžično omrežje pa je lahko na drugi strani nevarno tudi za tistega, ki se vanj nepremišljeno priklaplja. Namreč omrežje je lahko namerno nezaščiteno zato, da lastnik omrežja spremlja internet promet, ter tako enostavno pride do raznih gesel in še marsičesa. Običajni http (ftp, smtp, …) protokol ne uporablja kakšne posebne zaščite ali enkripcije in tudi gesla se pošiljajo kot povsem navaden tekst. Nekoliko bolje glede tega je v primeru uporabe protokola https (secure http), ki uporablja enkripcijo internet prometa s pomočjo certifikatov oziroma javnih in zasebnih ključev.

Zaradi vsega tega je moje mnenje, ki pa ni rečeno, da je tudi pravno korektno, da samo priklop v tuje nezavarovano omrežje ne more biti kaznivo in gre v prvi vrsti za veliko malomarnost lastnika, ki je s tem, da ni nastavil zaščite, svoje omrežje navzven predstavil kot odprto. In menim, da tako kot v pravu velja, da nepoznavanje prava in zakonov ni olajševalna okoliščina, isto velja za računalništvo (če nečesa ne znamo sami, moramo pač dobiti ljudi, ki znajo). Tako kot očitno ni kaznivo, če akviziter v nedeljo popoldan vstopi v odprto stanovanje (in vklopi televizor v dnevni sobi, da se kratkočasi, dokler ne pride lastnik), ni kaznivo, če se sprehajaš po gozdu, ki ni tvoja lastnina in podobno. V primeru Wi-Fi pa je dodatna okoliščina še to, da se radijskega signala ne da krajevno omejiti (v bistvu do neke mere da, samo recimo da ne), torej jaz sosedovo brezžično omrežje lahko lovim tudi v moji dnevni sobi, pa ga zato ne bom tožil zaradi motnje posestvi kljub temu, da lahko zaradi dodatnega sevanja recimo dobim raka. Teoretično. Ni pa še dokazano, jasno.

Drug primer pa nastane, ko se vsiljivec v nezavarovana omrežje ne samo priklopi, ampak se še malo sprehodi po računalnikih v lokalni mreži, skopira ali pobriše kakšen dokument ali sliko in kaj podobnega. V tem primeru po moje ne gre več samo za standardno usmerjanje v internet, ampak za tipičen računalniški vdor z namenom, povzročiti škodo. Je pa nedvomno olajševalna okoliščina to, da lastnik ni poskrbel za ustrezno zaščito.

V primeru, če pa je omrežje ustrezno zavarovano vsaj z primernim geslom (kot primerno geslo ne štejem recimo XXX ali GESLO ali 123 in podobne šale) ter je vsiljivec s pomočjo tehničnih sredstev in posebne programske opreme prišel do ustreznih dostopnih podatkov, je to zame klasičen vdor brez dileme, kjer angažiram mojo ekipo pravnikov z pravniškim državnim izpitom in licenco za barvnega valata na sodišču. Ti ljudje potem pregazijo vse pred sabo, so sposobni brez enega samega požirka vode več ur citirati zakone pred sodnikom in poroto in tožena stranka se na koncu lahko samo še zjoka od vsega hudega.

Kaj pa v primeru, če se jaz priklopim na nezavarovano omrežje ter lastnik omrežja s pomočjo vohljača (”packet snifferja”) in podobnih programčkov pride do mojih gesel in drugih osebnih podatkov?

V tem primeru pa še nimam ideje, na kaj bi oprl tožbo, se mi pa zdi, da bi to moralo vsekakor biti kaznivo, ker je v ozadju jasen namen, povzročiti nekomu škodo. Nenazadnje, to je podobno, kot če pustim v nedeljo popoldan zanalašč odprta vrata, v stanovanje vstopi akviziter, jaz pa ga lopnem po glavi z ponvo za peko palačink in mu poberem ves denar, dokumente in ga še posilim (če je slučajno ženska, jasno).

Ne glede na vse napisano pa po moje drži, da je takšne primere na sodišču zelo težko dokazovati, če ne gre za pregon po uradni dolžnosti, recimo policije in tožilstva, ki lahko uporabijo tudi kakšne posebne metode. Problem je namreč v tem, da se da v računalništvu večino stvari ponarediti, tako verjetno obstajajo tudi načini, da se spremenijo razni dnevniki, kjer usmerjevalniki beležijo, kaj kdo počne na omrežju in kdaj se priklaplja.

Večina lastnikov domačih Wi-Fi omrežij pa po moje niti ne ve, kje se dnevnik usmerjevalnika sploh pogleda.

Preberi še:
- Zaščita domačega WI-FI omrežja by Onyx