Archive for the ‘Računalništvo’ Category

Windows 8 Preview – prvi vtis

03 07 2012

Pred dnevi sem si iz čistega firbca naložil v VirtualBox Windows 8 consumer preview, ker običajno nov operacijski sistem zame pomeni predvsem celo kopico nekih novih težav, kamor štejem tudi jezo zaposlenih, zakaj si mi tega vraga namestil na računalnik in zakaj mi to sploh rabimo.

Po parih dneh testiranja sem čedalje bolj prepričan, da se sistem “dva operacijska sistema v enem” med uporabniki ne more prijeti! Čeprav nekateri skušajo razlagati, da je Metro oz. kvadratki zgolj drugačen meni Start, ki zakrije cel ekran, to še zdaleč ni res. Aplikacije, ki so razvite za Metro, so bistveno drugačne od klasičnih Windows aplikacij tako da imam jaz vedno občutek, kot da delam z dvema različnima operacijskima sistemoma, ki pa imata tudi dva precej različna pristopa k uporabniškem vmesniku (in to je slabo, ker običajnega uporabnika bo to samo zmedlo).

Recimo samo en banalen primer.

Če si v Metroju in začneš tipkati recimo “cmd” (zagon klasične, črne ukazne vrstice), se takoj zažene iskanje in z enim klikom lahko zaženeš program (pustimo malenkosti, da se ti vsi ti “ne metro” programi zaganjajo v klasični desktop, ki je tokrat samo ena izmed Metro aplikacij). Vendar če si na “klasičnem namizju”, ta sicer zame dobrodošla novost ne dela, ampak moraš najprej z miško čisto v desni zgornji kot, da se ti odpre charm bar (ki je sicer ena od funkcionalnosti Metroja za interakcijo med programi) in potem klikneš iskalnik. Še prej si pa zmeden, ker ni več Start menija, kjer si imel v XP opcijo Run, v Windows 7 pa iskalnik za zagon takih programov.

Drug banalen primer.

Namestim na novo Windows 8 in padem v Metro. Zaženem kvadratek kjer piše Internet Explorer in se mi odpre nekaj, kar je neka Metro verzija zelo okrnjenega brskalnika, ki pa ima povsem enako ime, kot IE iz prejšnih verzij. Ker uporabljam proxy za dostop do interneta poskušam ugotoviti, kje bi to lahko nastavil. Gumba za to ni nikjer, se pa spomnim na charm bar, ki naj bi omogočal take reči v Metro vmesniku. Spet z miško čisto v zgornji desni kot ekrana, Settings – Internet options. Tam je tokrat samo par možnih nastavitev (kje so te izbrali iz množoice možnih ne vem), ni pa nikjer videti nastavitve, kako je računalnik povezan v internet. Nič. Poskusim še Settings samega Metroja, ampak tam pa ni res dobesedno nič pametnega za nastavit. Potem mi pade na pamet, da odtipkam Control panel, ki ga iskalnik v trenutku najde in se znajdem spet na starem Desktopu, kjer pa še vedno obstaja dobro znana nastavitev Internet options, pri čemer nisem prepričan, ali nastavitev tu pomeni tudi nastavitev za tisti drugi, mali explorer iz Metroja (kot kaže da).

Vendar potem presenečen ugotovim, da nastavitev proxya v control panelu sicer spravi mali (poor’s man) metro internet explorer v internet, medtem ko vse ostale metro aplikacije vztrajno trdijo, da delujejo brez internet povezave oziroma ne vedo, kako priti v internet! Da bi moral pa za vsako prek charm bara nastavljati, kako se pride v internet, si pa ne upam niti pomisliti.

Kako se to obnese recimo na tablicah in ali moraš tudi tam skakati v Desktop, da spreminjaš nekatere nastavitve ne vem, močno upam pa da ne, ker bi to bilo pa res smešno, saj Desktop ni prilagojen za delo s prsti.   Microsoft že ima izkušnje s sistemom “dva v enem” (za isto ceno) in to se ni obneslo.

Tokrat so imeli po moje pri Microsoftu dve solidni možnosti, če so že hoteli tako hitro po zelo uspešnem Windows 7 priti na trg z novim produktom.

Da nadaljujejo z evolucijo klasičnih desktop windowsov, kot jih poznamo od nekdaj in paralelno razvijajo OS (Metro), ki bo prilagojen za tablice, telefone in podobne naprave. Za to možnost se niso odločili zato, ker vedo, da se na tak način Metro ob hudi konkurenci zelo uveljavljenih Applovih in Androidnih naprav na trgu verjetno ne bi prijel.

Da opustijo klasične Windowse in razvijejo nov sistem povsem na podlagi Metro filozofije, pri čemer pa ohranijo kompatibilnost za nazaj na način, da recimo dobiš poleg Metro sistema še brezplačno virtualni Windows 7 (podobno, kot lahko na Windows 7 namestiš virtualni XP), na katerem lahko zaganjaš starejše programe in podoživljaš spomine na čase, ko si še lahko imel na namizju 200 ikon.

Ta druga opcija bi bila izjemno radikalna in take odločitve se po moje ne bi upal sprejeti noben šef razvoja pri zdravi pameti in brez uporabe narkotikov ali opiatov.

Tako pa so se pri Microsoftu odločili za tretjo možnost, kjer nam bodo na desktopih vrteli brezplačno reklamo za njihov OS za dotikabilne napravice, pri čemer si bodo pa še vedno ohranili odprta vrata, da naredijo na desktopih enostavno rollback ter nadaljujejo z Windows 7.5, Windows 8 pa prepustijo usodi Viste (gone with the wind). Na drugi strani pa z Metrojem upajo, da se bo prijel vsaj na tablicah, če že ne na telefonih, kjer nima praktično nobene resne možnosti, kljub temu, da so zaradi tega praktično potopili finsko Nokio.

In ob vsem tem še vedno nisem poštudiral res banalno zadevo, kako se pravilno zapira metro aplikacije.

Našel sem zgolj način, da ko je metro apliakcija odprta čez cel ekran kliknem Windows tipko, padem v Metro, grem z mišem čisto zgoraj levo na ekranu in upam, da se mi pojavi kvadratek z odprto aplikacijo, potem pa desni klik z mišem in close. Čisto slučajno sem pa ob tem še ugotovil, da če z mišem potegneš z občutkom navzdol iz zgornjega levega kota in imaš ob tem še enkaj sreče, se ti izriše seznam vseh odprtih aplikacij, pri čemer se prvič čudiš, kdo za vraga je vse to odprl?

Pomoč na daljavo

18 05 2011

Računalniških programov za pomoč na daljavo, ko se lahko prek mreže (lahko tudi interneta) povežeš na drug računalnik in prevzameš popolni nadzor nad njim (zaslonska slika, miška, tipkovnica), je cela vrsta in ti pripomočki prihranijo marsikatero pot in stroške, ko moraš skrbeti za računalnike, ki niso vsi na isti lokaciji.

Načeloma je tu pomembna samo kolikor toliko solidna hitrost povezave, je pa vseeno, ali je računalnik na drugem koncu države, ali pa na drugem koncu sveta.

Popularna brezplačna rešitev za to je TeamViewer, v poslovnem svetu pa je zelo popularen tudi slovenski produkt ISL Light, ki ga tudi sam praktično dnevno uporabljam.

Sem pa zadnjič pomagal bivši sodelavki nameščati tiskalnik na svojem domačem prenosniku in zadeva nikakor ni hotela delovati. Najprej sem ji poskušal razložiti po telefonu, kaj mora narediti. Ker tiskalnik ni dal nič od sebe, sem se povezal še na daljavo in ji namestil potreben program oziroma gonilnik, ampak še vedno nič. To, da je tiskalnik pravilo vklopila na elektriko, sem nekako predvideval, za USB kabel pa nisem bil več prepričan. In potem sem študiral, da bi za take primere potreboval še malo prenosno kamero, ki bi jo oseba na drugi strani vklopila, jaz pa bi lahko potem na daljavo spremljal sliko v živo in jo usmerjal, kaj naj mi pokaže (he, he, nisem mislil tisto).

Kamera bi bila recimo lahko nekaj takega:

Idealno bi bilo, da je kamera brezžična, sprejemnik, priklopljen na računalnik ali nekam na omrežje, pa bi pošiljal sliko na drugo stran osebi, ki nudi pomoč. Na tak način bi se dalo pogledati, če so kabli pravilno priključeni, nuditi moralno pomoč pri menjavi tonerja ali zataknjenem papirju v tiskalniku, kakšni tehnično navdahnjeni tajnici pa bi morda lahko celo razložil, kako naj nastavi IP naslov na mrežnem tiskalniku in sproti spremljal, kaj počne. Verjetno bi se dalo danes z lahkoto narediti tudi to, da lahko prevzameš podporo tudi na malo večjem mobilnem telefonu in prek njega usmerjaš pomoči potrebnega človeka na drugi strani.

Sicer je res, da ima večina današnjih mobilnih telefonov serijsko vgrajeno kamero, vendar tiste v cenenih modelih so za to skoraj neuporabne, razen morda za kakšen hiter check kablov, pri dražjih modelih pa bi to načeloma šlo. Je pa  problem potem še prenos podatkov, kar seveda prek GSM oz. UMTS omrežja stane precej, če želiš seveda sliko v visoki ločljivosti, wi-fi pa tudi nimaš povsod.

V prihodnosti pa pričakujem, da bodo iznašli še način, da oseba na drugi strani natakne rokavice in potem samodejno ponavlja moje gibe, podobno kot recimo kirurgi operirajo s pomočjo robota in kamer.

Če ob tem komu pridejo na misel razne spolne igrice, naj ga takoj ohladim, ker kamere se za to uporabljajo praktično od njihovega nastanka. Za klasično šeškanje podrejenih sodelavk pa je zaželeno, da se zadeva opravi v živo in na sami lokaciji, ker nobena ne bo preveč navdušena, da se sama tolče po riti, medtem ko jo ti spodbujaš prek kamere.

Silicijeva dolina, Here I cuming.

Googla bo potrebno blokirati

07 03 2011

Mislim da ima precej šefov informatike danes velike težave, kako svojim zaposlenim na lep način razložiti, zakaj njihov IT, za katerega firma zmeče na tisoče evrov vsako leto, ni sposoben nudi niti približno tistega, kar danes nudijo firme tipa Google na spletu praktično zastonj.

Elektronska pošta GMail je dostopna iz kateregakoli računalnika, ki ima povezavo v internet in naložen spletni brskalnik. Pošto se z lahkoto prebira tudi na večini naprednejših telefonov. Omejitve glede velikosti skoraj ni, tako da ni potrebno praktično ničesar brisati in sistem ne teži s sporočili, da je kvota presežena. Časa takega v poslovnem okolju večinoma ni, saj je pošta od zunaj nedosegljiva, razen če se ne uporablja kakšen VPN, medtem ko je dostop do pošte prek telefona običajno rezerviran samo za šefe.

Google Docs omogoča, da lahko vse svoje dokumente urejaš in shranjuješ na spletu, kar zopet pomeni, da so vedno dosegljivi praktično od povsod. Nobene potrebe po dragi Microsoftovi programski opremi za pisanje dopisov in datotečnih strežnikih za shranjevanje. Pa še skupna raba je samoumevna. Pred kratkim pa je Google izdal še vtičnik (plugin) Google Cloud Connect, ki omogoča integracijo Microsoft Office z Google Docs tako, da se dokumenti zbirke Office shranjujejo lahko tudi nekje v Googlovem oblaku, namesto na lokalnem računalniku ali datotečnem strežniku. Še ena privlačna rešitev za vse tiste, ki se jim zdi škoda pisati dopise na brezplačni programski opremi.

Potem pa je tu še zelo popularna storitev DropBox, za katero je verjetno Googlu lahko samo žal, da si jo ni sam izmislil.  Storitev omogoča uporabniku enostavno sinhronizacijo datotek med računalniki, tablicami, in mobilnimi telefoni, tako da odpade potreba po raznih USB ključkih za prenašanje. Če šef slučajno pozabi prezentacijo doma, nobenega problema več. Zažene dropbox na mobilnem telefonu, prenese datoteko iz oblaka in si jo prepošlje na prenosni računalnik. Par sekund dela.

Tako sproščeno spletno računalništvo pa prinaša s seboj tudi težave.

Pošta na spletu, dostopna prek spletnega brskalnika in zaščitena samo z geslom ponavadi pomeni, da zaposleni pošto odpirajo na vsakem računalniku, ki jim pride pod roko, tudi če se nahajajo na računalniku konkurenčnega podjetja. In sam sem opazil, da se velikokrat tudi pozabijo odjaviti iz poštnega sistema, ali pa pomotoma kliknejo, da si brskalnik shrani geslo. Enako velja seveda tudi za dokumente na spletu ali sinhronizirane datotek na napačni računalnik prek DropBoxa. Potem se pa čudijo, od kje novinarji dobijo razne pogodbe, ki naj bi bile poslovna skrivnost in za to običajno sploh ni potrebno vdirati v poštne predale.

Zato resna informatika take svobode in lahkotnosti pri uporabi večinoma ne dopušča, težava pa nastane, ker zaposleni potem sami naredijo bypass in pričnejo tudi za službene namene uporabljati te spletne storitve oblačnega računalništva, pa čeprav informacijska varnostna politika morda to celo izrecno prepoveduje.

In niti nisem presenečen, da v nekaterih podjetjih poleg Facebooka blokirajo tudi dostop do spletnih storitev tipa GMail, Google Docs in DropBox.

Sicer pa Google tudi komercialno trži svoj Google Apps za podjetja. Za 50 USD na leto na uporabnika (40 €) dobiš 25 GB velik poštni predal in 1GB velik prostor za datoteke na vsakega zaposlenega, ter zagotovljen 99,9 % uptime SLA. Seveda vse to tudi na svoji lastni domeni in boljšo zaščito, kot pa se uporablja za brezplačnike.

Ceneje od tega v lastni režiji skoraj sigurno ne gre in meni se ob tem ne postavlja vprašanje ali odprtokodne rešitve ali licenčna programska oprema temveč zakaj ne Google Apps za 40 € na zaposlenega?

Računalništvo v oblaku

06 03 2011

Zmerno do pretežno oblačno računalništvo je trenutno eden največjih tehnoloških hitov, dejansko pa gre za dokaz, da v velikih računalniških firmah tudi oddelki za marketing dobro opravljajo svoj posel in si vsake toliko časa izmislijo nov izraz za obstoječe rešitve, da pritegnejo pozornost zainteresirane javnosti.

In Cloud computing je danes buzzword, ki se lahko po popularnosti primerja kvečjemu še s kakšnim izrazom, kot je ekosistem (spletne tržnice tipa android market ali Apple app store za sistematično cuzanje denarja).

Pred nekaj meseci sem na eni izmed računalniških seans poslušal predavanje mariborskega študenta o računalništvu v oblaku in on je na prižnici dobesedno žarel od sreče, ko je zbrani množici starih prdcev razlagal, kako ima mariborska fakulteta prva v državi laboratorij za cloud computing in opremo za to čudo vseh čudes naj bi jim zagotovil sam IBM. Meni pa je študent deloval bolj kot kakšen najstnik, ki je bil prvič pri prostitutki in kolegom navdušeno razlaga, kaj vse sta počela s punco v postelji (da je šlo dejansko za plačano prostitutko se seveda ne govori naglas).

V slovenščini imamo izraz “živeti v oblakih“, kar naj bi pomenilo odsotnost stika z realnostjo. In moje mnenje je, da danes sploh nismo več sposobni ločiti med tem, kaj je zares nek nov tehnološki trend, kaj pa je čisto navaden marketinški štos, pogrevanje že stokrat prevrete juhe.

Večina malo večjih podjetji in seveda tudi celoten javni sektor ima tako ali drugače vzpostavljene računalniške sisteme, ki se običajno zaključijo v neki dobro hlajeni in vsaj za silo varovani sistemski sobi, kjer so postavljene omare s strežniki in komunikacijsko opremo. Zaposleni ponavadi natančno vedo, koga kličejo v primeru, da neha delovati elektronska pošta, protivirusni program ali dostop do mreže, mnogi pa tudi vedo, kje v kleti se nahaja ta holy techno room, brez katere se poslovanje ustavi in delavci lahko samo še gledajo v zrak. Bistvo takega poslovnega računalniškega sistema pa je v tem, da nudi zaposlenim neke storitve, ki podpirajo poslovne procese.

Približno tako zadeva izgleda že vsaj zadnjih dvajset let.

Da pa bi temu lahko rekel računalništvo v oblaku, je potrebno sistemsko sobo skriti tako, da nihče nima pojma, kje se zares nahaja vsa ta železnina, prav tako pa je potrebno skriti obraze, ki stojijo v ozadju tega cirkusa in skrbijo za to, da sistemi delujejo po možnosti brez izpadov.

Googlov, Amazonov in še kakšen računalniški oblak ni nič drugega kot ogromna strežniška farma (razpršena na večih lokacijah), ki uporabnikom nudi najrazličnejše storitve, ponavadi dostopne prek spleta in ima vgrajene dobro znane mehanizme za zagotavljanje visoke razpoložljivosti in redundance. Recimo Amazonov S3 (simple storage service) nudi prostor za shranjevanje podatkov v “oblaku”, medtem ko EC2 (elastic compute cloud) ponuja računske resurse oziroma možnost postavitve virtualnih računalnikov v “oblaku”. Te storitve lahko posameznik ali podjetje preprosto zakupi in ga v bistvu ne sme zanimati, kje se vse skupaj nahaja in kakšne face (običajno Indijci) vse to upravljajo. Ni pa se tudi pametno obremenjevati preveč s tem, kdo vse ima dostop do podatkov in kaj z njimi počne, ker sistem temelji na zaupanju. Seveda pa vsaka resna stranka pričakuje nek SLA (service level agreement), kjer je definirano, kaj storitev obsega in pod kakšnimi pogoji, ponudnik storitve v oblaku pa ponavadi spretno k temu doda še drobni tisk, kjer se lahko pravno odveže kakršnekoli odgovornosti.

Ampak kot rečeno vse to obstaja že dolgo časa, le da nihče tega ni imenoval oblačno računalništvo.

To nenazadnje potrjuje tudi izjava Oraclovega šefa Larrya Ellisona, ki jo je dal na Oracle OpenWorld:

"The interesting thing about cloud computing is that we've redefined cloud computing to include everything that we already do. I can't think of anything that isn't cloud computing with all of these announcements. The computer industry is the only industry that is more fashion-driven than women's fashion. Maybe I'm an idiot, but I have no idea what anyone is talking about. What is it? It's complete gibberish. It's insane. When is this idiocy going to stop? We'll make cloud computing announcements. I'm not going to fight this thing. But I don't understand what we would do differently in the light of cloud."

Je pa tu v ozadju po moje nekaj drugega.

Ponudniki oblačnega računalništva računajo verjetno na to, da bodo nekega dne tudi velika podjetja in državne administracije opustile svoje zasebne oblake in odšle skupaj s podatki v njihov javni oblak, kjer predvsem stavijo na nižje stroške lastništva ter visoko razpoložljivost kot konkurenčno prednost. In če bi se ta (zlobni) načrt uresničil, bi bila na ozemlju ZDA nekoč koncentrirana večina podatkov, kar je verjetno tudi v njihovem strateškem interesu.

Kaj se bo dejansko na tem področju zgodilo, ne znam napovedati. Vem pa, da trenutno ne morem resno jemati večjega podjetja ali državne administracije, ki se odpove svojem računalniškem sistemu in preseli vse skupaj nekam v oblak čez lužo.

Morda gre res samo za neupravičen predsodek, vendar trenutno mi to ne deluje resno. Seveda pa je nekaj drugega zasebna uporaba, saj verjetno vsi z veseljem uporabljamo spletno pošto, možnost shranjevanja dokumentov nekam v oblak in podobno, čeprav se je tudi tu pametno zavedati, kaj to pomeni in kakšne so pasti. Drugače pa glede tega nimam pomislekov in me veseli, da so iznašli način, kako to ponuditi uporabnikom zastonj.

Me pa seveda kakšen študent lahko še vedno prepriča, da nimam pojma in da vsak server room pa že ne more biti kar računalniški oblak.

Samo ta bo pa težka.

Ohišje za računalnik

11 02 2011

Po mojem skromnem mnenju obstajati dve komponenti pri računalniku, kjer nima smisla varčevati. To sta ohišje in napajalnik.

Sam sem pred kakimi petimi leti kupil malo boljše računalniško ohišje z močnejšim napajalnikom, potem pa sem že dvakrat samo zamenjal “drobovje”, stare komponente pa nekaj prodal, ostalo pa podaril. Namreč s prodajo celotnega rabljenega računalnika imam zelo slabe izkušnje, ker kupci ponavadi mislijo, da so za tistih bednih 100 € dobili še brezplačno doživljenjsko tehnično pomoč, kar se lahko spremeni v pravo nočno moro, tako da ti je na koncu še žal, da nisi starega računalnika preprosto raje zabrisal kar v smeti.

Komponente pa pač prodaš in tisti, ki to kupi, ponavadi ima toliko pojma o računalništvu, da razume, da za vsako okužbo z virusom ali podobno nesnago pa res ni kriv računalnik oziroma tisti, ki ti je računalnik prodal.

Tole ohišje spodaj so oblikovali pri BMW in se imenuje Thermaltake Level 10. Stane nekje 600 € (samo ohišje!) in je dokaz, da računalniška ohišja niso nujno grda na pogled in ne stanejo nujno 30 €. Če bi bila še cena za polovico nižja (obstaja sicer bistveno cenejša GT varianta tega ohišja, ki pa je žal neprimerno grša), bi sodilo tole ohišje v moj ožji izbor. Seveda ob pogoju, da bi si lahko privoščil gospodinjsko pomočnico, ki bi brisala prah iz tega čuda.

Ampak nekaj podobnega je tudi pri ženskah. Lepša kot je baba, več stroškov imaš z njenim vzdrževanjem, ker hoče vsak teden k frizerju, pedikerju in kozmetičarki, vsaj enkrat na leto pa k plastičnem kirurgu na generalni remont. In na koncu se upravičeno lahko vprašaš, ali ne bi raje vzel navadno plehnato škatlo za 30 €?

Če komu slučajno tole ohišje že na prvi pogled ni všeč naj se preprosto vpraša samo eno: “Po kom sem podedoval slab okus?

Vdor v Wi-Fi omrežje

31 10 2010

Tole je sicer zgodba mojega kolega, se mi zdi pa dosti poučna za vse tiste, ki so prepričani, da so domača brezžična omrežja varna sama po sebi, brez ukvarjanja z nastavitvami, ki jih večina laikov niti ne razume in žal tudi nima ustreznega tehničnega znanja, da bi jih lahko razumela.

Ko se srečava, mi kolega razlaga, kako so se vsi računalniki v njegovem domačem omrežju čudežno okužili z nekim čudnim virusom, ki se kot kaže lahko širi avtomatično, verjetno prek Microsoftovih protokolov, kot je bil recimo zloglasni virus Blaster. On je sicer uspel z raznimi antivirus in antspyware programi okužen računalnik razkužiti, samo čim ga je priklopil nazaj v omrežje oziroma na domači usmerjevalnik, je bil takoj spet okužen. Jaz sem mu potem svetoval, da naj najprej vse računalnike izklopi iz omrežja, jih očisti zalege in šele potem priklopi nazaj. Nakar je on celo posumil, da se mu računalniki okužijo verjetno prek Microsoftove Windows update storitve za avtomatično posodabljanje. V to sem pa jaz podvomil, saj bi bila potem verjetno okužena večina sveta, ne samo njegovi računalniki in bi bila ta novica zanesljivo tudi na CNN pod rubriko Breaking news.

Ko sva se naslednjič srečala, pa mi je razložil, v čem je bil problem.

Ker živi v blokovskem naselju, je okrog njega veliko brezžičnih omrežji, hkrati pa tudi veliko potencialnih hekerjev. In tako so njemu vdrli v brezžični usmerjevalnik (mislim da neka verzija Linksysa), pa čeprav je imel nastavljeno neko zaščito (morda WEP) in geslo, poleg tega pa je pred časom tudi posodobil firemware usmerjevalnika. Heker je na nek način zaščito zaobšel oziroma razbil, tako da se je lahko poigral z nastavitvami usmerjevalnika in mu je preusmeril nastavitve DNS* strežnikov na neke fake DNS strežnike v Ukrajini. Ker pa ima usmerjevalnik vklopljeno storitev DHCP za avtomatično konfiguracijo TCP/IP protokola računalnikov, je vsak računalnik ob zagonu dobil napačno nastavitev DNS in potem se je prek tega takoj tudi okužil, ker je fake DNS strežnik preusmeril zahtevo za nek URL naslov na “razpečevalca virusov”.

Inteligentno in zlobno!

Čeprav je takšno vdiranje v tuja omrežja tudi kaznivo, jaz močno dvomim, da se policija resno ukvarja s takimi primeri. Morda popišejo zadevo za statistiko, tu se pa potem vse skupaj za njih tudi konča. Podobno kot v primeru, če ti ukradejo registrske tablice.

Preberi še:
- Zaščita domačega Wi-Fi omrežja

*DNS protokol, na katerem praktično temelji delovanje interneta, skrbi za pretvorbo nam vseh poznanih internet naslovov tipa mojadomena.com v računalnikom razumljive IP naslove (recimo 10.200.50.55).

Microsoftovo šalabajzerstvo

15 10 2010

Windows 7 je za razliko od Viste sicer soliden Microsoft izdelek. Ne razumem pa, kako tak izdelek očitno še vedno nima vgrajenih nekaterih čisto osnovnih funkcionalnosti, ki bi jih jaz samoumevno pričakoval.

Imamo recimo na Windows 7 računalniku neko fotografijo poljubne velikosti, ki bi jo radi zmanjšali na širino 200 pikslov, ob tem pa bi seveda radi, da se proporci slike ohranijo, torej se slika linearno ustrezno zmanjša tudi po višini.

Sam sem se zadeve lotil kot čisto povprečen uporabnik računalnika. V raziskovalcu Windows 7 desni klik z miško nad datoteko in potem izbira primernega programa za obdelavo. Najprej sem poskusil s Slikarjem, ki se mi je zdel nekako prva izbira za obdelavo slike. Porabil sem kakšnih pet minut, da sem preiskal vse možnosti, ki jih program nudi za spreminjanje velikosti in rešitve mojega problema nisem našel.


Lahko sicer pod Lastnosti slike nastavim poljubne piksle za širino in višino, vendar nikjer nisem našel možnosti, da obdržim proporce. Če pravilno razumem, bi jaz moral sedaj zagnati še kalkulator in sam zračunati, koliko pikslov bo višina, če spremenim širino na 200? Se hecate?

Kot primer uporabnika računalnika, ki ne obupa takoj, sem poskusil najti v raziskovalcu kakšen drug program, ki bi mi rešil moj problem. Zopet desni klik in izberem Pregledovalnik fotografij. Vendar ta program je pa kot kaže dejansko samo pregledovalnik in ne zna ničesar drugega.

Kar se tiče samih Windows 7 je to kot kaže v bistvu vse in jaz rešitve za tako osnovno obdelavo čisto navadne slike nisem našel.

Ker pa ima računalnik naloženo še neko verzijo Microsofta Office, pa sem mu dal še eno priložnost. Microsoft Office Picture Manager. Vendar tudi tu pod resize enostavno ne vidim, kako lahko rešim moj problem, ki bi ga moral po moje znati rešiti že prvi, v operacijski sistem serijsko vgrajeni program za obdelavo slik v Windows 7. Je pa res, da tu je nekaj več možnosti kot v slikarju, a še vedno potrebujem kalkulator da izračunam, za koliko procentov moram zmanjšati originalno sliko, da bo širina točno 200 pikslov.


Dopuščam seveda možnost, da se rešitev kje skriva, vendar če jo nisem našel jaz, jo bo povprečni uporabnik računalnika še toliko težje. Pa tu ne mislim, da znam kaj dosti več, ampak vem pa približno, kje bi se lahko taka funkcionalnost skrivala.

Če želimo to obdelavo izvesti v programu, kot je recimo za domačo uporabo brezplačni IrfanView, je to trivialno.

Dovolj je kljukica pri Preserve aspect ratio in ne potrebuješ nobenega dodatnega kalkulatorja za preračunavanje pikslov.

Uradni popravek (po Microsoftovo Hot Fix ali celo Patch):
Paint v Windows 7 očitno to opcijo ima in sicer v nastavitvah Resize and Skew, možnost Maintain aspect ratio. Za nenamerno dezinformacijo se globoko pardoniram.

Preberi še:
- Paketna obdelava slik

Za DOS nostalgike

01 09 2010

Z vsako novo verzijo Windows operacijskega sistema je za stare DOS programe vse težje in nekateri programi preprosto ne delujejo več. Ta težava je še toliko večja na 64 bitnih verzijah operacijskega sistema, ki se postopoma tudi vse bolj uveljavljajo.

Verjetno pa se še kje tudi v produkcijskem okolju najdejo v uporabi DOS programi, napisani v clipperju, cobolu ali čem podobnem, ki jih še ni povozil čas oziroma še nimajo Windows alternative. In dejstvo je, da je zelo težko zamenjati program, ki je bil v uporabi zadnjih petnajst let in za katerega težko rečeš, da ni preizkušen v praksi, sploh če je vsa ta leta zadovoljeval vse potrebe. Tudi kar se tiče same hitrosti dela s programom jim današnja  mišja in javanska konkurenca običajno ne seže niti do kolen, kar je pomembno zlasti tam, kjer čas šteje.

Ena od možnih rešitev tega problema je uporaba DOS emulatorja, kot je recimo DosBox.

x86 emulator je sicer v osnovi razvit za poganjanje starih PC iger in nima podprtega tiskanja, kar je pri raznih poslovnih programih ponavadi nujno potrebna funkcionalnost. Obstaja pa različica DosBox emulatorja, ki podpira tudi tiskanje in sicer je dostopna tule.

Ker pa običajno DOS programi pričakujejo tiskalnik na paralelnih (LPT) vratih računalnika, ki tudi postajajo počasi že računalniška zgodovina, je potrebno še nekaj trikov, da tudi to deluje.

Sam DosBox uporablja tekstovno konfiguracijsko datoteko dosbox.conf, v kateri se da nastaviti velikost zaslona, količino pomnilnika, ki je na voljo programom in še marsikaj. Ker pa je teh nastavitev veliko, obstajajo tudi programi (dosbox frontends), ki to delo nekoliko olajšajo.

Za samo tiskanje je najprej potrebno nekoliko popraviti konfiguracijsko datoteko in sicer:

[printer]
printer=true
printoutput=png
multipage=true

[parallel]
parallel1=file dev:lpt1

Potem pa je potrebno še preusmeriti LPT tiskalniška vrata računalnika na nek drug tiskalnik, ki je običajno priključen na USB ali pa gre za mrežni tiskalnik.

Za to je potrebno dati tiskalnik najprej v skupno rabo (print share) z nekim imenom, recimo LPT_TISKALNIK in v ukazni vrstici XP ali Windows 7 zagnati sledeči ukaz, ki izvede preusmeritev paralelnih tiskalniških vrat lokalnega računalnika na izbrani tiskalnik:

NET USE LPT1 \\127.0.0.1\LPT_TISKALNIK /PERSISTENT:YES

Preusmeritev se ohrani tudi po ponovnem zagonu računalnika, je pa res, da ukaz ne deluje, če ima računalnik vgrajena fizična paralelna vrata in uporabnik na računalniku nima administratorskih pravic (kar običajno nima, oziroma jih ne bi smel imeti). Je pa rešitev za ta problem potem to, da se v device managerju LPT vrata onemogoči, nakar ukaz deluje pravilno.

Sama uporaba DosBoxa je enostavna.

V konfiguracijski datoteki je na koncu vrstica [autoexec], kjer se navede programe, ki se zaženejo ob zagonu emulatorja, podobno kot se je včasih v DOSu uporabljala datoteka autoexec.bat. Tu se lahko zažene program za podporo slovenskim črkam, da pa se tudi preslikati katerikoli lokalni ali mrežni disk oziroma mapo v DosBox emulator.

Primer uporabe:

[autoexec]
z:\mount c c:\dos\
c:\racuni.exe

Tako obstaja možnost, da bodo nekateri DOS programi preživeli še nadaljnjih nekaj desetletji.

Razmnoževanje računalnikov

10 08 2010

Jaz včasih enostavno ne razumem, zakaj nekatere na videz preproste in uporabne reči na tržišču ne obstajajo.

Poleg škarij za pizze je še ena taka siva lisa področje razmnoževanje računalnikov (za škarje sem naknadno ugotovil, da celo že obstajajo in baje niso uporabne).

vir: craziestgadgets.com

Podjetja običajno ne kupujejo posamezne kose računalnikov, ampak jih kupijo večjo količino enakih naenkrat. Nekaj deset, velike firme lahko celo nekaj sto ali več.

V takih primerih se redko namešča vsak posamezni računalnik tako, da se vstavi zagonski CD z namestitvijo operacijskega sistema in potem naslednje dve uri klika z miško, da se namesti vse potrebne programe. To je zamudno in nepotrebno delo, saj imajo podjetja običajno standardizirano, kaj vse se namesti na nov računalnik. Na tak način se namesti ponavadi samo prvega v seriji, ostale pa se nekako “klonira” oziroma prepiše slike diskov (disk cloning).

Za to obstaja več možnih metod, zelo pogosta je uporaba zagonskega CD, kjer je poleg okrnjene verzije operacijskega sistema (Linux ali Windows) nameščen tudi program za izdelavo slik diska (imaging). Pri nas je zelo popularen Norton Ghost, po katerem je ta postopek dobil ime “goustanje“, obstajajo pa še mnogi drugi podobni programi, kot je recimo Acronis True Image ali pa open source Clonezilla.

Računalnik je potrebno zagnati iz sistemskega diska zato, da ima program za izdelavo slike ekskluzivni dostop do celotnega diska, saj se na tak način prepiše sektor za sektorjem.

Tako narejena slika diska računalnika se lahko potem shrani na kakšen zunanji medij, kot je USB disk ali CD oziroma DVD, pri čemer sta zadnji dve možnosti danes postali skoraj že neuporabni, kajti slika diska z nameščenim Windows 7, kakšno pisarniško zbirko in še čem zlahka presega velikost klasičnega DVD medija (na dvoslojne bi nekako še šlo).

Da se tako narejeno sliko računalnika prenese na drugega je potrebno celotno vajo ponoviti, torej spet zagonski CD, počakati, da se naloži sistem, zagon programa za izdelovanje slike diska in potem sledi obratni postopek, ko se narejena slika prenese nazaj na prazen disk iz nekega zunanjega medija.

In tu se meni postavlja nekako logično vprašanje, zakaj za vraga računalniki nimajo te funkcije že serijsko vgrajene nekje v biosu računalnika, tako da jaz za to ne potrebujem nobene dodatne licenčne programske opreme in takšnega zamudnega postopka?

Jaz si zadevo idealno predstavljam tako, da vzamem nameščen računalnik, ga povežem s praznim računalnikom z nekim kablom, zaradi mene je to lahko USB, SATA, ali pa mrežni kabel, stisnem na računalniku tipko CLONE in čez nekaj minut imam računalnik, ki je pripravljen za uporabo.

V čem je tu težava? Se vam ne ljubi, nočete ali ne znate (retorično sprašujem Kitajce)?

Če bi Kitajci mene vprašali, kako naj to izvedejo, bi jim predlagal, da za prenos podatkov med računalniki uporabijo kar mrežno kartico, saj jo ima serijsko vgrajeno danes že vsak računalnik na matični plošči, poleg tega pa delujejo s solidno hitrostjo 1 Gbs (20 GB podatkov se prenese nekje v treh minutah). Sprogramirati je potrebno samo še del, ki bo skrbel za prenos podatkov med računalniki, pri čemer je smiselno vgraditi še opcijo multicast, tako da se lahko hkrati namesti poljubno mnogo računalnikov prek ustreznega mrežnega stikala. In vse to se lahko zapeče na čip, ki se mu reče BIOS.

Če ne bi imel na risalni deski že killer start-upa s plenicami za policijske konje, bi se verjetno lotil tega. Seveda v sodelovanju s Kitajci. Jaz bi jim povedal, kaj hočem, oni bi pa delali.

Skenerji

31 07 2010

Omrežni skenerji so računalniška orodja, ki izkoriščajo omrežne komunikacije (TCP/IP protokol) za to, da pridejo do podatkov o računalniški opremi (PC, strežniki, mrežni tiskalniki, usmerjevalniki, stikala in podobno), ki se nahaja v pregledovanem omrežju.

Za pregledovanje se lahko nastavi, da se pregleduje samo posamezni IP naslov, skupina IP naslovov, ali kar celotno omrežje.  Z drugimi besedami, uspešno izveden scan je za računalniško omrežje nekaj takega, kot je Google Earth za zemeljsko površino.

Ustvari zelo natančno sliko celotnega omrežja, ugotovi na katerih IP naslovih so posamezne računalniške naprave, kakšni sistemi tečejo na njih, katera vrata imajo odprta in tako dalje.

Do kakšnih podatkov lahko skenerji pridejo je odvisno predvsem od tega, kako “zgovoren” je pregledovan sistem (večina izda sama od sebe presenetljivo veliko) in seveda od tega, kako zmogljiv je program za skeniranje.

Kdor prvič zažene takšen skener je marsikdaj presenečen, do kakšnih vse podatkov je program sposoben priti, saj nekateri izpišejo celo to, da recimo administratorski uporabniški račun na Windows 2008 strežniku sploh nima gesla, ali pa lepo pregledno izpišejo kar vse ugotovljene varnostne pomanjkljivosti in luknje v operacijskem sistemu, firmware-ju ter ostali nameščeni programski opremi, vključno s povezavami na spletne strani, kjer so podrobno opisani načini, kako se lahko te luknje zlorabi.

Yes, this is fucking scary!

Ta programska oprema je za tiste, ki so odgovorni za varnost posameznega informacijskega sistema neprecenljiva, saj si lahko z zmogljivimi tovrstnimi orodji hitro ustvarijo sliko, kako dobro opravljajo svoje delo in večina priučenih sysadminov šokirano spozna, da dejansko nima pojma, ker tovrstne skenerje uporablja samo za to, da ugotovijo, kdo jim povzroča na omrežju IP konflikt zaradi podvojenega IP naslova, ali pa še to ne.

Sicer obstaja cela kopica tovrstne programske opreme, ki je usmerjena med drugim tudi v ugotavljanje varnostnih pomanjkljivosti, od nekoč zastonjskega in zelo popularnega Nessusa, do švicarskega noža, kot je  GFI LANGuard skener.

vir: GFI LANguard

Kar pa mene v bistvu malo skrbi je to, zakaj se na mojem domačem omrežnem vmesniku dogaja prava poplava TCP Network Scanov, ki vsi po vrsti prihajajo iz istega omrežja, kot je moj internetni ponudnik, torej Mobitel instant internet in pri tem ne gre za IP naslov mojega računalnika?

Po tihem še vedno upam, da gre samo za “signalizacijo”, kot temu verjetno reče Mobitel in ne za neko zlonamerno skeniranje računalnikov v omrežju, na katerih bi nekdo potem rad testiral beta verzijo nove različice botnet virusa?

Pri nadebudnih slovenskih študentih računalništva in prostočasnih hekerjih previdnost ni nikdar odveč!

Poglej še:
- Top 10 Vulnerability Scanners

IE or NOT IE

26 01 2010

Microsoft se mislim da ni nikdar prav resno zavedal, kakšno grožnjo predstavlja internet brskalnik oziroma temu področju preprosto ni posvečal ustrezne pozornosti. Zato niti ni presenetljivo, da smo prišli tako daleč, da celo vlade posameznih držav odsvetujejo uporabo Microsoftovega brskalnika. Konkretno imam v mislih zadnji odziv Francoske in Nemške vlade v zvezi s hekerskimi napadi na Google, znanimi pod kodnim imenom Aurora.

Seveda Microsoft ima kot vedno rešitev za njihove zveste uporabnike in to je po njihovo preprosto nadgradnja na Internet Explorer verzije 8, ki pa naj bi bil končno tista prava stvar, ki jo ne more zlorabiti vsak Kitajski heker, ki si med odmorom za skodelico riža vzame nekaj trenutkov dragocenega časa, da napiše trojanca.

Vendar Microsoft, kot je že v navadi, problem minimizira in se dela, kot da ne pozna, kje vse se uporabljajo njihove programske rešitve.

Namreč nadgraditi Internet Explorer povprečnemu domačemu uporabniku z nekaj računalniškega znanja niti ni tako velika reč. Precej večji problem pa so velika podjetja, ki imajo v lasti lahko tudi več tisoč računalnikov in kjer Internet Explorer ni samo program za surfing po internetu, ampak je to v bistvu kar aplikacijska platforma, na kateri teče cela kopica namenske programske opreme, brez katere se bi delo v podjetjih ustavilo.

Namreč v zadnjih letih so pravi računalniški hit tako imenovane troslojne aplikacije, kjer imaš na strani uporabnika samo še internet brskalnik (tako imenovani lahki odjemalec), ki služi kot preprost grafični vmesnik za dostop do aplikacijskega strežnika (drugi sloj troslojne arhitekture). V takem primeru pa zamenjava brskalnika sploh ni več tako preprosta, saj morajo podjetja izvesti obsežna testiranja celotne programske opreme in potem napisati tudi določene prilagoditve novi verziji brskalnika. Skratka, nikakor ne trivialen postopek, o katerem pa kot kaže Microsoft ne ve nič!? In mislim da se večina firm ob tem sploh ne zaveda, kako hroščat sistem uporablja za ključni del svoje aplikacijske infrastrukture.

Jaz doma Internet Explorerja ne uporabljam že vrsto let, ker je bil pač Firefox v skoraj vseh pogledih boljši brskalnik in z njim nisem imel nobene slabe izkušnje. Pred nekaj meseci pa sem  poskusil še Googlov Chrome in od takrat naprej je šel še Firefox pri meni po stopinjah Explorerja.

Chrome je dejansko občutno hitrejši, uporabniški vmesnik je enostaven in pregleden, sploh pa mi je všeč inteligentna začetna stran, kjer imaš v obliki predogleda prikazane najbolj pogosto obiskane spletne strani.

Ko se enkrat na to navadiš in preklopiš na brskalnik, ki tega nima, opaziš to takoj in takoj to tudi pogrešaš.

Google pripravlja medtem že verzijo 4 svojega brskalnika, ki je baje v neki beta fazi in ki bo kot večjo novost prinesla tudi razširitve (extensions), znane iz Firefoxa in tako bomo lahko namestili tudi v Chromu priljubljeni killer reklam AdBlock.

Je pa veliko vprašanje, koliko podjetji bi lahko tako, kot domači uporabnik, brez težav vrglo Internet Explorer ven iz vseh računalnikov in ga zamenjalo s Chromom, Firefoxom, Safarijem ali Opero? Po moje le redko katero, sploh v primeru, da pri delu zaposleni uporabljajo tudi katero izmed spletnih aplikacij, ki so večinoma pisane z Internet Explorerjem v mislih in te marsikateri razvijalec kar debelo pogleda, če rečeš, da tega brskalnika ne uporabljaš. Kako ne, saj ga vendar vsi uporabljajo?

Nekaj časa nazaj sem imel velike pomisleke proti temu, da je EU od Microsofta zahtevala, da odstrani iz Windows operacijskega sistema svoj serijsko vgrajeni multimedijski predvajalnik (windows media player). Kasneje se je zgodba ponovila še z Internet Explorerjem in mislim, da je v tem primeru EU celo zmagala in da bo Microsoft za naše skupno tržišče moral ponuditi operacijski sistem, ki ne bo imel integriranega njihovega spletnega brskalnika.

Danes na to gledam drugače in ta odločitev EU se mi zdi po svoje kar pametna.

Če ima uporabnik možnost izbire, se bo marsikdo vprašal, kaj ima na voljo in po kakšni ceni (večina brskalnikov je zastonj) ter morda še koga povprašal za nasvet, če pa je brskalnik že prednaložen na računalniku, potem pa večina povprečnih uporabnikov (in na žalost tudi razvijalcev spletnih aplikacij) sploh ne ve, da obstajajo alternative.

Je pa morda zanimivo vprašanje, kako lahko na sveže nameščen računalnik, ki nima inštaliranega nobenega brskalnika, sploh preneseš brskalnik iz interneta? To pa jaz žal ne vem. Morda imajo odgovor na to težko vprašanje dobro plačani uradniki v Bruslju? I hope so.

Gesla za vedno

22 01 2010

Ena izmed zadev v računalništvu, ki se meni zdi po svoje zanimiva in kar nekako neverjetna je tudi to, kako so klasična gesla (in spremljajoča uporabniška imena), kljub vsemu razvoju tehnologije, ostala še vedno osnovna metoda za avtentikacijo (preverjanje, ali je nekdo res to, za kar se izdaja) uporabnika v posamezno računalniško aplikacijo, strežnik oziroma informacijski sistem.

Pri geslih je osnovni problem ta, da povprečni človek iz ulice nima v glavi ravno najprimernejše “strojne opreme” za pomnjenje kvalitetnih gesel (dolga in čim bolj naključno generirana), zato si izmišlja vse možne načine, da problem gesel minimizira ali nekako zaobide.

Običajno si poizkušamo izmisliti čim krajše geslo, oziroma bolje rečeno minimalno možno, kolikor še dopušča sistem, poskušamo uporabiti same iste znake ali pa neke znane besede,  ki imajo nek pomen in jih programi za razbijanje gesel zlahka ugotovijo s poskušanjem že s pomočjo preprostega slovarja.

Seveda računalniški sistemi lahko uporabnika vržejo na finto tako, da preverjajo kvaliteto gesla in če ta ni ustrezna, mora ponoviti vajo, dokler ni geslo v skladu s predstavo sistema o varnem geslu. V takem primeru pa potem uporabniku ne ostane nič drugega, kot da si takšno “kvalitetno” geslo prepiše na list papirja in ga nalepi na monitor ali v najboljšem primeru spravi nekam v predal. Ampak taki primeri so po mojih izkušnjah že velika redkost. Običajna praksa so kar rumeni listki z gesli na monitorjih.

Geslo kot način avtentikacije seveda temelji na tem, kar oseba ve in domneva se, da tega (osebnega gesla) ne ve nihče drug.

Po moje mnogo boljša metoda za avtentikacijo uporabnika je uporaba certifikatov oziroma bolje rečeno digitalne identitete na pametnih karticah.

V tem primeru se uporabniku ni potrebno zapomniti dolgega gesla, imeti pa mora vedno s seboj kartico, ki jo vtakne v čitalec.  Ponavadi se sicer na te kartice veže še krajša PIN koda (recimo štiri številke), ki služi za zaščito v primeru, če kartico izgubimo in poskuša nekdo drug to kartico zlorabiti.

Takšna kartica potem omogoča tudi tako imenovani “single sign on” (enkatna prijava v informacijski sistem), saj uporabniku ni potrebno več vpisovati uporabniških imen in gesel za vsako posamezno aplikacijo, ampak je dovolj samo ena prijava.

Kljub temu, da se to sliši kot zelo uporabna in privlačna možnost, skoraj prava računalniška nirvana, se mi zdi, da kaj takega danes redko srečaš v praksi in da je še vedno najbolj razširjena praksa uporaba preprostih, šibkih gesel, ki se jih da ugotoviti v nekaj poizkusih (geslo, imena bližnjih sorodnikov ali hišnih ljubljenčkov, qwerty, test123, v največ primerih pa je geslo kar enako uporabniškemu imenu ali pa še raje kar brez gesla, v primeru da sistem tudi to možnost dopušča).

Kontrola dostopnih pravic in avtentikacija uporabnika v informacijski sistem s pomočjo pametne kartice ne temelji več na tem, kaj oseba ve (če seveda zanemarim PIN kodo), ampak na tem, kaj oseba ima in predpostavlja se, da ima to samo ona in nihče drug.

Še korak dlje od pametne kartice pa je uporaba biometričnih metod, kot je recimo prstni odtis, šarenica in podobno, kar enolično določa posamezno osebo.

V tem primeru pa za avtentikacijo ni več bojazni, da bi pozabili geslo ali kartico, saj naša biometrična značilnost hodi skupaj z nami naokrog po svetu.

No, res je, da lahko človek oslepi ali izgubi roko skupaj s prstom za odtis, ampak to so posebni primeri, ki se ne dogajajo prav pogosto.

Vendar kljub temu, da je biometrija videti skoraj kot idealni način za avtentikacijo v sodobne računalniške sisteme, se za te namene praktično sploh ne uporablja, oziroma jaz ne poznam niti enega takšnega primera.

Poznam pa primere, ko nekateri doma uporabljajo čitalce prstnih odtisov kot elektronsko ključavnico za vstop v hišo!

vir: The Situationist

Vprašanje na mestu je, zakaj je temu tako?

Tehnologija sama po moje danes ni več nikakršna ovira, saj ima čitalec prstnih odtisov serijsko vgrajen že skoraj vsak prenosni računalnik.

Kot vse kaže, je glavna ovira za množičnejšo uporabo biometrije enostavno v visokih ovirah, ki jim rečemo zakoni in smo si jih postavili sami oziroma nam jih postavlja 90 poslancev državnega zbora.

Uporabo biometrije pri nas ureja Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in če vse skupaj pozorno prebereš, zelo hitro ugotoviš, da je biometrija skoraj neuporabna. Lahko se sicer vzame kakšen prstni odtis v predkazenskem postopku na policijski postaji, tu pa se vse skupaj že skoraj konča, vsaj kar se tiče uradnega in legalnega dela, ki ima zakonsko podlago.

Škoda.

Tako pa ostaja še naprej najbolj pogosto uporabljeno geslo kar preprosto … “geslo” (pisano z malo in brez navednic).

Preberi še:
- Biometrija (zakaj ne)
- Najbolj popularna gesla (blog ZDnet)

Samodejno ugašanje računalnika

30 07 2009

Ena izmed meni bolj uporabnih funkcij vsakega TV daljinca je možnost, da si nastaviš timer (časomerilec), po kakšnem času se naj televizor avtomatično ugasne. Uporabno zlasti, ko vidiš, da te bo utrujenost kmalu premagala, bi pa kljub temu rad do konca ostal ob prižganem TV, ki lahko deluje v sili tudi kot dobro uspavalno sredstvo.

Včasih pa to funkcijo potrebuješ tudi pri računalniku, ki žal nima tako naprednega daljinca.

Recimo da nekaj velikega prenašaš iz interneta in veš, da bo prenos trajal še nekaj ur, rad pa bi šel spat. Možnost sicer je, da pustiš računalnik prižgan čez noč in jaz poznam ljudi, ki “nekaj” (vemo kaj) prenašajo praktično 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Je pa vsekakor bolje za denarnico in ekologe, če računalnik po prenosu ugasneš. Hec pa nastopi, ker takrat že spiš in tega v rem stanju nisi več sposoben.

Rešitev za to obstaja (seveda v primeru, da program nima sam možnosti izbire zaustavitve po končanem prenosu), je pa prvič potrebno vedeti, kje in kako se to nastavi.

V nadaljevanju bo opisana za Windows XP in na koncu za Linux, sigurno pa enaka ali podobna zadeva obstaja na Visti in v Windows 7 ter tudi na raznih strežniških operacijskih sistemih.

V Control Panel zaženemo Scheduled Tasks (časovni razporejevalnik opravil) in kliknemo Add Scheduled Task, ki zažene čarovnika za Microsoftova nadležna vprašanja.

V prvem oknu izberemo karkoli, ker bomo to kasneje itak popravili. Naprej prosim. V drugem oknu vpišemo ime, recimo Hladna Zaustavitev ter izberemo One time only (kdaj se naj opravilo zažene). Naprej prosim. V tretjem oknu vpišemo, kdaj bi radi, da se računalnik sam od sebe ugasne. Torej uro in datum. Naprej prosim. Naslednje okno pričakuje uporabniško ime (ponudi tisto, s katerim smo trenutno prijavljeni v računalnik) ter geslo za to ime. Pri meni zadeva ne dela, če je uporabniško ime brez gesla, možno pa tudi, da se ta neprijetnost ne pojavi povsod, ali pa da je bila s kakšnim popravkom odpravljena. Naprej prosim. Finish. Hvala kurcu. Konec neprijetnih vprašanj!

Sedaj moramo samo še popraviti, kaj naj računalnik ob nastavljenem času stori. Hočemo pa seveda, da se ugasne brez prevelikega cirkusa in novih neprijetnih vprašanj v stilu Are you shure shure shure? Swear please!

V Scheduled Tasks z dvoklikom odpremo na novo kreirano opravilo Hladna Zaustavitev ter vpišemo tole v prvi dve rubriki:

Run: C:\WINDOWS\system32\shutdown.exe -s -t 0
Start in: C:\WINDOWS\system32

Shutdown.exe je programček za zaustavitev, ki se nahaja v system32 imeniku Windows XP. Parameter -s mu pove, da želimo zaustavitev (-r pomeni recimo restart), -t 0 pa pomeni, da to želimo takoj (timeout 0). Takoj pa jasno pomeni v tem primeru takrat, ko se sproži ta akcija, kar smo tudi nastavili.

Opravilo je sicer res nastavljeno tako, da se sproži samo enkrat, vendar pa se po koncu ne pobriše (da se nastaviti tudi to) in lahko za drugič samo odpremo še enkrat opravilo, gremo na zavihek Schedule in  spremenimo datum ter uro. S tem je opravilo ponovno aktivno in ponižno čaka, da se ob uri izvrši.

V Linuxu za razporejanje opravil skrbi programček (sistemski servis) cron, ki ima v datoteki crontab vpisane naloge, ki naj jih izvrši. Za samodejno zaustavitev ob določenem času je potem potrebno popraviti zapis v crontab (dodati novega). V konzoli vpišemo za popravljanje datoteke sledeče:

crontab -e -u root

-u root je potrebno v primeru, če nismo prijavljeni v sistem kot root uporabnik, ki ima pravice to popravljati.

Na koncu datoteke dodamo recimo nekaj takega:

30 23 * * * /sbin/shutdown -h now

Kar pomeni, da servis cron zažene program shutdown.exe ob 23:30 s parametrom -h (halt) in now (takoj).

Route add

03 07 2009

Večina naprav, ki se jih da konfigurirati in imajo vgrajeno možnost priklopa v računalniško omrežje prek UTP mrežnega priključka, ima danes vgrajen preprost web strežnik, tako da se da vse nastavitve narediti s pomočjo enega izmed internet brskalnikov. Take naprave so recimo mrežni tiskalniki, stikala, zmogljivejši brezprekinitveni napajalniki z možnostjo nadzora, usmerjevalniki in tako naprej.

Manjši problem pa nastopi, ker ima nova takšna naprava običajno tovarniško nastavljen IP naslov, ki pa ni enak naslovu lokalnega omrežja in zato dostop do nje prek brskalnika ni čisto trivialen.

Recimo tak klasičen primer:

Kupimo mrežni tiskalnik, kateremu bi želeli nastaviti IP naslov in ostale malenkosti. Napravo prek stikala povežemo v omrežje, ampak iz ostalih računalnikov seveda ni vidna, zaradi drugačnega, tovarniško nastavljenega IP naslova (običajno je zapisan nekje v dokumentaciji, pri mrežnih tiskalnikih pa se da natisniti tudi stran z vsemi nastavitvami, kjer piše tudi to).

Če poizkusimo ping na naslov mrežnega tiskalnika 10.100.1.1 iz PC z naslovom 192.168.1.100 odziva ne bo, ker računalnik (točneje TCP/IP sklad) naslov razume kot da je naprava v drugem omrežju izven LAN, zato promet za ta IP pošlje na privzeti prehod (default gateway), ki je običajno usmerjevalnik v WAN.

Se da pa računalnik prepričati, da najde tudi pot do naprave, ki jo želimo konfigurirati in nima IP naslova iz istega LAN.

Če gre za XP OS v zgornjem primeru zaženemo CMD (konzolo) in vpišemo ukaz:

route add 10.100.1.1 192.168.1.100

V Linuxu  pa je sintaksa ukaza tudi podobna:

route add -host 10.100.1.1 gw 192.168.1.100

Najprej IP naslov omrežne naprave, zatem še IP naslov računalnika. S tem ukazom dodamo začasno v usmerjevalno tabelo nov zapis, ki računalniku pove, da naj te naprave ne išče prek prehoda v internetu, ampak direktno na lokalnem omrežju.

Za konfiguracijo sedaj samo še v brskalnik vpišemo IP naprave in če je šlo vse po sreči, dobimo masko za nastavlanje parametrov.

V primeru, da brskalnik uporablja proxy za dostop do interneta, je potrebno seveda še dodati IP naslov omrežne naprave med izjeme, sicer dostop ne deluje.

Podvojeni zapisi v Excelu

06 04 2009

Tale zapis je namenjen bolj meni v opomnik, ker vsake toliko časa naletim na ta problem in vedno znova iščem rešitev po internetu, ker sproti zadevo pozabim. Morda pa bo tudi še komu drugemu prišla prav.

V Excelu imamo tabelo, v kateri bi radi našli vse podvojene zapise, ki se pojavljajo v enem izmed stolpcev. Recimo enostaven primer takšne tabele:

excel_podvojeni_zapisi

Ker se mi ni ljubilo brskati po internetu, sem sam običajno takšne primere reševal enostavno tako, da sem excelovo tabelo uvozil v Access in tam s pomočjo SQLa (select distinct) prišel do rezultata.

Ampak tudi v Excelu se da ta problem  enostavno rešiti z pogojnim oblikovanjem (conditional formatting).

Trik je tu v uporabi excelove formule, s pomočjo katere spremenimo barvo vsem tistim vrednostim v stolpcu, ki so podvojene, oziroma nastopajo več kot enkrat:

=COUNTIF(A:A,A2)>1

Formula countif izračuna, kolikokrat se vrednost v tekoči celici pojavi v stolpcu in če se več kot enkrat, je vrednost izraza true, sicer false.

V verziji Excela 2007 mislim pa da je zadeva še lažja, saj se ta možnost nahaja že med ponujenimi za pogojno oblikovanje (Conditional Formatting – Highlight Cells Rules – Duplicate Values).


Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 27 other followers

%d bloggers like this: