Saj ne morem verjeti

Očitno se je Microsoft z odhodom Billa Gatesa v več kot zaslužen pokoj prebudil iz globokega sna in jaz očitno nesrečno Visto povsem neupravičeno kritiziram, ker neke koristne reči so pa vendarle končno vgradili in ne na novo prepleskali samo grafični vmesnik in upočasnili delovanje z ukinitvijo predpomnenja, pri kopiranju datotek.

Namreč v XP zeloooo pogrešam možnost, da v datotečnem raziskovalcu brskam po mapah, potem pa desni klik, izberem iz ponujenega menija (jedilnika) “Odpri ukazno vrstico” in že se znajdem v drugi dimenziji, natančneje v konzoli (eni ji pravijo kar DOS, čeprav ni čisto tako) in to na mestu, kjer sem bil v raziskovalcu, ne pa kar nekje naključno ali v korenu datotečnega sistema, kot če jo recimo zaženeš prek zastavica + R + cmd.

Jaz sem še stara šola in precej stvari mnogo raje naredim v konzoli, sploh če recimo premikam mape po strežnikih (v raziskovalcu se mi je že zgodilo, da je cela drevesna struktura map odletela nekam neznano po nesreči), nekatere funkcionalnosti pa so tako ali tako dosegljive samo tam. In brez takega pripomočka lahko vsakič znova tipkaš ukaze “cd c:\zelo dolgo ime mape\pa še daljše ime mape\” in se zgubljaš po nepregledni drevesni strukturi, pri čemer so imena map v Windowsih lahko zelo doooolga, s skoraj poljubno mnogo presledkov in znakov, ki jih komaj najdem na tipkovnici.

Za XP sicer obstaja tudi rešitev in to več njih (jaz sicer vedno popravim register - metoda 5), samo privzeto pa tega XPji nikakor ne znajo, kljub vsem servis packom, hot fixom ter ostalim popravkom, ki so se nabrali tekom mnogih let in ko zamenjaš računalnik, spet iščeš po spletu, kako se to naredi in greš popravljati register.

No in v Visti, saj skoraj ne morem verjeti, so dogradili to funkcionalnost serijsko IN TO BREZ DOPLAČILA. Na kratko, potrebno je tiščati SHIFT (ne preveč, da se tipkovnica ne udre), potem pa desni klikec in Open Command Window Here brez Please na koncu (razen če nimate Polite različice Viste). Plosk, plosk, plosk.

Sopomenke

Pri pisanju bloga, oziroma natančneje, uporabi (zlorabi) jezika na blogu, je na voljo več možnosti. Nekateri pišejo po Srbskem sistemu »piši kao što govoriš, ejga, stari«, spet drugi se trudijo z slovnično pravilnim izražanjem (da mi nebi kdo slučajno…) in lepo skrbijo za naš jezik, večina blogerjev pa lebdi nekje tu vmes.

Jaz se trudim, da običajno pišem kolikor toliko pravilno in da ne zlorabljam po nepotrebnem jezika, čeprav mi seveda (ne)znanje slovenščine predstavlja kar resno oviro. Pa za to ne bi krivil učiteljice slovenskega jezika, ampak me jezik, kot znanost za proučevanje, ni nikdar zares zanimal. Celo več, velikokrat sem se čudil, zakaj imamo toliko različnih besed za isto reč, kar se mi je zdelo čisto razmetavanje sicer praktično neomejenih besednih resursov in samo dodatna velika težava za tiste, ki se želijo naučiti tujega jezika, ker jih po obvezni slovnici čaka še ogromen besedni zaklad.

Samo dokler napišeš na leto največ kakšen »vesele božične praznike in srečno novo leto« na voščilnico, ali pa še to ne, ker kupiš vnaprej natiskano, do takrat morda izgleda tako. Sedaj pa, ko že nekaj časa precej redno moje izlive objavljam na spletu, sem ugotovil, da so sopomenke ključne za to, da se ista beseda neprestano ne ponavlja in bi bil brez njih tekst še bolj suhoparen, kot sicer.

Recimo tipičen primer je beseda domnevno. Blog ni medij, kjer bi jaz kot kakšen novinar šel karkoli preverjati ali ugotavljati dejstva, ampak največkrat samo nekaj domnevam. In domnevam. In domnevam. In domnevam. In če nočeš, da samo domnevaš, moraš poiskati sopomenke. Potem pa lahko enkrat domnevaš, drugič špekuliraš, potem ugibaš, malo spet špekuliraš, potem se ti enkrat nekaj dozdeva in tako naprej. In nepozoren bralec morda na koncu sploh spregleda, da nimaš pojma o tem (vejca butec!) o čemer pišeš, kar je na koncu koncev visoko na lestvici bistva.

Odkar sem namestil slovenski črkovalnik v Firefoxa (različica 2) (toplo priporočam namestitev, če slučajno ne veste, da obstaja), večino tekstov pišem kar znotraj brskalnika, direktno v WordPress urejevalniku. Zatipkane besede se potem obarvajo rdeče, deluje pa tako kot v MS Wordu ali OO Writerju desni klik in izbereš besedo iz seznama predlaganih popravkov.

Za sopomenke pa je MS Word morda še najbolj enostavna rešitev in deluje hitra tipka SHIFT + F7. Ko tipkaš besedilo enostavno napišeš besedo, ki se v tekstu prevečkrat ponovi, stisneš navedeno kombinacijo in iz ponujenega seznama izbereš nekaj, kar pomeni enako ali vsaj zelo podobno, a zveni drugače. Upam, da bodo to čim prej dogradili tudi v spletne urejevalnike.

Mi je pa za nekatere besede resnično žal, da so po moje napačno uporabljene, oziroma jih je za takšno uporabo škoda. Recimo beseda “Vignette” za vinjeto. Jaz bi to besedo uporabil vsekakor za kakšno dish (hrano, moda pizza), ne pa za brezvezno nalepko. Ali se ne sliši lepo “One vignette with mushrooms omaka, please. Half beaked, half cooked.”?

Tehnike prepisovanja

Kot opažam, se v vsem tem času od šolanja moje generacije tehnika prepisovanja ni kaj bistveno razvila, kljub temu, da danes obstajajo modernejše naprave kot so recimo GSM/UMTS telefoni, dlančniki, očala za nočno gledanje, infrardeča televizija, laserski merilci razdalje in podobne aparature.

Včasih vsega tega ni bilo in je bil daleč najbolj sofisticiran način prepisovanja uporaba miniaturnih walki-talkiev (večino so jih učenci naredili sami), pa še v tem primeru si moral imeti dolge lase (verjetno od tu izvira gibanje hipijev), da si lahko skril slušalke v ušesih. To se spomnim, da se je kar precej uporabljalo, dokler eden izmed učiteljev v srednji šoli ni slučajno na radiu ujel neke interference, kjer se je razločno slišal pogovor in je hitro poštudiral, za kaj gre. Ta tehnika je sicer temeljila na tem, da si imel zunaj učilnice pomagača, ki ti je potem prišepetaval odgovore. Se pa baje to uporablja še vedno tudi danes, le da so walki-talkie zamenjali telefoni in baje imajo nekatere punce mikrofone skrite kar v modrcu. Jasno, če bi pa profesor ali asistent odkril zadevo in stegnil roko v prepovedano območje, bi pa šel sedet zaradi spolnega nadlegovanja.

Jaz se tega načina nisem nikdar posluževal, čeprav sem imel takšno napravo doma že narejeno (v bistvu potrebuješ samo quarz za oscilator in še nekaj malega elektronike). Tako sem se vedno zanašal kar na običajne plonk listke.

Pri nekaterih mizah sem tehniko razvil tako, da sem pod mizo montiral plonk listek na elastiki, ki se je sam skril pod mizo v primeru nevarnosti. V bistvu je zadeva delovala tako, da si se zaguncal na stolu nazaj, listek je prilezel izpod mize, pogledal odgovor in se vzravnal na stolu v prvotni položaj, da se je plonk listek spet skril. Je pa res, da to ni delovalo v vseh učilnicah, ker mize niso bile kompatibilne.

Pri nekaterih predmetih se spomnim, da sem napisal cel komplet plonk listkov, jih lepo plastificiral in za to porabil verjetno bistveno več časa, kot če bi se zadevo enostavno naučil. In običajno se je to končalo slabo, ker sem namesto da bi se posvetil reševanju testa, samo gledal okrog po razredu, kje je učiteljica, in iskal pravo priložnost, da neopažen izvlečem iz žepa paket in v njem najdem tisti listek, na katerem so odgovori za posamezno vprašanje. Velikokrat prave priložnosti za to sploh ni bilo, tako da sem oddal skoraj prazno polo testa. Tu upam da danes obstajajo kakšne elektronske naprave v obliki dlančnika in da se to ne piše več na roke?

Seveda smo plonk listke lepili tudi pod kalkulatorje ali pa skrivali pod testno polo. Samo običajno so to učitelji poznali in je bil riziko prevelik. Nekateri učitelji so imeli še posebej dobro taktiko, da so za hip razred med pisanjem testa zapustili, potem pa se nenadoma vrnili nazaj in seveda zalotili in flagranti celo serijo učencev, ki so si kar izmenjali testne pole, da so lahko prepisovali. Danes imajo verjetno v razredih nameščene že tudi kamere in po izpitu učitelji samo pogledajo posnetke? Padel, padel, nezadostna, nezadostna…

Sem se pa smejal, ko mi je znanka razlagala, da imajo na faksu tak režim, da če te asistenti pri izpitu zalotijo, da si obrnil glavo, nimaš pravice do naslednjega roka za izpit. In za tole sem imel takoj idejo, kako bi se dalo zadevo posodobiti in avtomatizirati.

Fakulteta bi lahko od vojske kupila kakšne stare čelade, vanje vgradila miniaturni žiroskop z pripadajočo elektroniko, ki bi detektiral na milimeter natančno vsak premik glave in ko bi študent glavo obrnil za določen kot, bi se mu na vrhu čelade prižgala rdeča rotacijska luč, kot jo imajo recimo reševalna vozila. Tako bi lahko asistenti hitro in učinkovito odkrili vsakega prekrškarja in ga ustrezno sankcionirali. Pa še prizor predavalnice, polne študentov, z čeladami in lučkami na glavi, bi bil primeren za kakšno komedijo v stilu Austina Powersa.

Profesionalni način prepisovanja bi pa po moje danes bil, če bi imel recimo nekje v predavalnici skrit miniaturni projektor, ki bi sliko dobival prek kakšne wi-fi povezave in ki bi projeciral nekam na steno predavalnice odgovore v očem nevidni svetlobi, recimo infrardeči, sam pa bi sedel v razredu z posebnimi očali za gledanje infrardeče svetlobe.

Če učitelji vidijo koga s čem takim na glavi, gre verjetno za sofisticirano tehniko prepisovanje. Upam da s tem koga nisem izdal?

Keš pičke

Obljuba dela dolg in danes začenjam že z prvim vprašanjem, na katerega bom poizkušal odgovoriti. Bralka me po elektronski pošti sprašuje, kako bi si jaz izbrala tipa, če bi bil ženska. In če povem po pravici, tudi mene tole vprašanje vznemirja že dlje časa, tako da bom poizkusila kar se da iskreno odgovoriti.

Prvo, ne bi prenesla v hiši copate. Takšnih tipov ne maram in pri meni kot ženski ne bi imeli nobenih šans. To, da tipa nalomiš kot vola, on pa ti reče, da te ima še vedno neizmerno rad, je patetika vredna posmeha in s takim dedcem nimaš kaj delat pod isto streho, kaj šele jesti iz istega krožnika ali sedet na isti WC školjki.

Nekako klasičen preizkus, ali gre res za čistokrvno copato bi bil, da recimo kot ženska razmečem stanovanje, pustim neumite krožnike v koritu, stresem bananine olupke pod mizo in na stranišču nekaj dni ne spustim vode. Potem pa prosim tipa, če bi bil tako prijazen, ter malo pospravil stanovanje, ker me nekaj boli v križu. Če preizkus opravi brez ugovarjanja, ga takoj zabrišem čez vhodna vrata z glavo naprej. Govorim kot ženska jasno. Če se dostojanstveno upira, mu bi dala še eno možnost za popravni izpit, če pa me nazaj nadere, da je to žensko opravilo in da naj ga ne imam za tepca, pa je vsekakor vreden treznega razmisleka in naslednjega preizkusa.

Kot opažam, večina žensk dela klasično napako, da išče idealnega partnerja. Torej nekoga, ki te bo v eni in isti osebi imel rad, ti bil brezpogojno vdan, te bo poslušal, razumel, dihal s tabo, bo genetsko kompatibilen tako, da bosta zaplodila sanjsko lepe otroke in nenazadnje, ti bo nudil takšno finančno oporo, da lahko počneš v življenju samo še to, kar te res zabava in izpopolnjuje v neizmerni praznini, ki postaja z leti samo večja in večja.

Tega na trgu jasno ni in če bi taki tipi zares obstajali v eni osebi, ta igra nima smisla in bi vsi vanjzemaljski gledalci, ki nas spremljajo v drugih galaksijah prek predplačniških megavizorjev kot resničnostni šov, pocrkali od čistega dolgočasja. Ali pa bi jih razneslo od prenažiranja z kokicami in čipsom.

Ampak če kot ženska to veš, rešiš problem na način per partes. Kdo pa pravi, da mora biti ista oseba moški, ki ti zaplodi otročička in moški, ki ti služi denar big time?

Najprej glede otročičkov. Tu kakšne velike romantike ali filozofije ni. Vemo, kako deluje genetika in kriv nos se lahko deduje v n-to koleno do praprapradedka nazaj. Tega nočemo. Torej moram kot ženska pogledati moje genetske slabosti in jih kompenzirati z pravim Y kromosomom. Če imam jaz kot ženska nos zamaknjen v desno, iščem moškega darovalca semena, ki ima nos zamaknjen v levo za natančno enako stopinj. Če imam jaz izbuljene oči, iščem tipčka z vdrtimi očmi in tako naprej. Pri tem opravilu je idealno, če se uspeš nekako spraviti v službo na policijo, kjer imajo bazo profilov raznih modelov, ker ti je tako prihranjeno veliko truda in iskanja idealnega Y kromosoma. Nič hudega, če gre morda za same kriminalce, mi iščemo ustrezen genom in semenu se ne gleda v oči, pravijo.

Sedaj pride pa na vrsto še bistvo. Ženska kot ženska ne moreš funkcionirati in izživeti sebe, brez ustrezne finančne preskrbljenosti. Čevlji Manola Blahnika, parfum Imperial Majesty z price tag okrog 215.000 USD per flaška, oblekice Urške Drofenik in unikatne ženske torbice iz krokodilje kože, posute z diamanti. Vse to stane in stane precej.

Zame kot žensko bi bilo idealno, da si za rešitev finančnega problema najdem tipa, ki živi nekje daleč stran od mene, a mi kljub temu pošilja redno mesečno rento v obliki recimo 5 do 10.000,00 današnjih evrov. To ni ravno veliko, samo z nekaj zategovanja pasu se da s tem tudi dokaj spodobno živeti in izživeti vsaj delček ženskih sanj. Si pač ne kupiš parfuma Imperial Majesty, ampak nekaj, kar diši za 200 € na flaško. So fucking what? Kdo pa bo to opazil?

Dolgo sem razmišljala, ali kaj takega sploh obstaja in sem danes, ko poznam rešitev, naravnost začudena, kako malo ljudi ve za tale mali trik, velikih mojstric zapeljevanja.

Najdeš si enostavno pripadnika slovenske vojske, postavnega fanta, ki je zate pripravljen narediti vse. In ko takole na poletni romantičen večer sedita na terasi Ljubljanskega gradu in v miru pijeta half-dry, half-wet martini, mu predlagaš, če bi šel zate kamorkoli na svetu. In jasno odvrne Da, kaj pa drugega. Saj je vendar dedec na mestu in pravi kavalir, ki bi za svojo žensko naredil vse. In potem mu predlagaš, da se naj javi kot prostovoljec za misijo v Čadu, ker bo tako najlepše dokazal, da te ima zares rad in da mu tudi ni vseeno za črnske otroke v Afriki. To pa je jasen znak, da ima tudi veliko srce. Seveda pa jaz sama doma od zraka ne morem živeti, zato mi lahko vsak mesec nakaže na moj TRR delček plače v obliki skromnih 5.000,00 €, kar je le majhna kompenzacija za to, ker ga ne bom videla dolge mesece in bo moje telo nepotešeno hrepenelo po njegovi ljubezni.

Jasno, nepotešeno my ass. Ko ti on nakazuje denarčke od težko prislužene plačke, si lahko ubodeš pravega dedca, ki te poseksa kot čistokrvni nilski konj, da še nekaj dni ne vstaneš iz postelje zaradi bolečin.

Tako, toliko za začetek, vi pa pridno sprašujete še naprej. Na najboljše vprašanje še čakam.

Preberi še:
- Izjemna akcija samo pri Onyxu by Onyx

Izjemna akcija samo pri Onyxu

V mesecu juniju sem se odločil pripraviti za moje zveste bralke in bralce izjemno akcijo. Do konca meseca mi lahko zastavite vprašanje iz kateregakoli področja, na katero bom poizkušal najti odgovor. V primeru, da bo šlo za kakšno trše pravno vprašanje, bom angažiral tudi mojo ekipo pravnikov. Vaša vprašanja mi lahko pustite kot komentar na tale zapis, ali pa mi jih diskretno pošljite na moj elektronski naslov. Ta izjemna akcija traja samo do konca meseca junija, ali pa do izpolnitve maksimalne kvote stotih vprašanj. Bralca, ki bo zastavil najboljše vprašanje, na katerega ne bom našel odgovora, bom še posebej dodatno nagradil.

V nadaljevanju pa nekaj primerov vprašanj, ki mi jih lahko zastavite (ni nujno, da ravno te):

Ali prdci vrhunskih manekenk, filmskih igralk in misic tudi smrdijo?

So medvedje lahko homoseksualci in lezbijke?

Rad bi poseksal sošolko, ki jo nimam čisto nič rad in imam rad sošolko, s katero pa ne bi seksal. Onyx, je to normalno?

V primeru, da naredim samomor, ali mi še zmeraj velja moje življenjsko zavarovanje, ki sem ga sklenil za primer smrti?

Ali lahko dodatno zdravstveno zavarujem na mojo zavarovalno polico še kužka, mucko, papagaja?

Ali lahko zavestno vplivam na to, v kaj se bom reinkarniral po smrti? Rad bi bil sramna uš ali virus ebola.

Sem že vrsto let zaprisežena vegetarjanka, moja psička pa ima tako rada piščančje neobarjene klobase. Kako naj jo tega odvadim?

Na razgovoru za službo administrativne referentke IV so me prosili, če jim lahko pošljem še mojo sliko v dvodelnih kopalkah. Onyx, se ti zdi to v redu?

Delam za blagajno v velikem nakupovalnem centru. Šef od nas zahteva, da nosimo med delom plenice za odrasle, ker nimamo zamenjave za na stranišče. Se lahko kam pritožim?

Ker se nafta tako draži, zakaj ne bi, tako kot Nemci med drugo svetovno vojno, skladiščili rezerve v Postojnski jami?

Doma sem našel na podstrešju pol kile obogatenega plutonija od dedka, ki je včasih delal v nuklearki. Onyx, stari moj, ali mi lahko prosim objaviš načrt za vžigalnik?

Star sem 13 let in mama mi ne pusti, da bi se samozadovoljeval, ker bom potem postal impotenten. Onyx, kaj naj naredim? Naj poslušam mamo ali mojega prebujenega tiča?

Slišal sem, da so pri nekom odkrili 2 kg heroina v anusu. Ker se bojim, da imam tudi jaz to bolezen, bi rad šel ne pregled. Kje se lahko naročim in ali je pregled brezplačen?

Po desetih letih varčevanja, odrekanja in dobesedno trganja od lačnih ust, sem privarčeval prvih 1000 €. Onyx, kako naj sedaj naredim iz tega 2, brez da izgubim privarčevanih 1000?

Če raznese Sonce, ali imam res samo še 8 minut časa, da pojem zadnjo večerjo in še zadnjič zadovoljim ženo? Prosim, če mi lahko matematično izpelješ račun na dve decimalki natančno.

Star sem 16 let in hodim v prvi razred gimnazije. Vedno sem bil odličen učenec. Sedaj pa se je prfoksa za slovenščino čisto vame zatrepala in hoče, da bi imela skupaj spolne odnose. Kako naj jo zavrnem, da ne bo trpel moj učni uspeh?

Onyx, stari moj, celo popoldne sem se igrala z japonskimi kroglicami, sedaj pa ene nikakor ne dobim več ven. Poizkusila sem že z fotrovim francozom in matkino kuhavnico, pa ne gre. Kaj naj naredim?

Rad bi se potapljal na dah, pa ne vem, kaj storiš potem, ko ti enkrat zmanjka zraka?

Vprašanje ne more biti neumno, neumen je lahko samo odgovor. Kaj pa tebe zanima in se tega nikdar nikogar nisi upal vprašati na glas?

Preberi še
- Facts on Farts by Brenna Lorenz

Opomba:
Ne vem sicer (vejica, butelj!) kako je to možno, samo praktično sočasno je tudi nemški tednik Der Stern začel z akcijo Stellen Sie eine Frage!, ki je čisti plagiat moje akcije. Pri čemer jaz nisem mogel kopirati od njih, ker nisem vedel za njihovo akcijo.

Shranjevanje videa iz spleta

Verjetno marsikdo pogreša na spletnih portalih kot je Youtube možnost, da bi video lahko na enostaven način shranil nekam na disk in si ga ogledal kasneje, tudi ko recimo nisi povezan v internet. Nekako tako, kot se to da enostavno narediti že od verzije Brskalnik 0.9 (first alpha release) s slikami.

Za srečne uporabnike brskalnika Mozilla Firefox (uporabniki Internet Explorerja pa lahko še vedno prestopijo na svetlo stran Interneta) obstaja elegantna rešitev za ta problem v obliki razširitve (Firefox add-on), ki sliši na ime Downloadhelper.

Po namestitvi dobimo poleg vrstice za vnos spletnega naslova dodatni gumb (tri raznobarvne japonske kroglice) in če je na strani video, ki se ga da shraniti, samo kliknemo na gumb, izberemo mesto na disku in počakamo, da vtičnik prebere video v celoti.

Video se shrani na disk v obliki zapisa Flash video file (s končnico flv).

O vprašanju avtorskih pravic pa kdaj drugič in to niti ni poanta tega vtičnika.

Tabele v WordPressu

Ena izmed zadev, ki jih WordPressov urejevalnik še ne podpira v vizualnem načinu, so tudi tabele. To pa še ne pomeni, da se ne da v zapis na blogu vključiti tudi tabel in sicer neposredno v obliki HTML kode. In tabele so eden najpogosteje uporabljenih elementov jezika HTML, ne samo za prikaz običajnih tabelaričnih podatkov, ampak tudi za natančno pozicioniranje posameznih delov spletne strani tako, da je prikaz v vseh internet brskalnikih čim bolj podoben (v takih primerih običajno robovi tabele sploh niso vidni in bralec ne opazi, da gre dejansko za tabelo, ki določi postavitev strani).

Če poznamo opsini jezik HTML dovolj dobro, lahko tabelo enostavno napišemo, boljša in hitrejša varjanta pa je, da si pomagamo z eno izmed spletnih strani, ki to delo bistveno olajša in na koncu avtomatično generira ustrezno HTML kodo na podlagi podanih zahtev tabele (seveda je za isto nalogo (pre)dober tudi kakšen HTML WYSIWYG urejevalnik, kot je Adobe Dreamweaver).

Takih strani je na internetu več, za primer pa vzemimo HTML Table generator.

Določimo širino tabele (lahko v pikslih ali procentih, za primer recimo 400 pikslov), število vrstic in stolpcev (recimo tabela velikosti 3 x 3), razmik med besedilom in robom celice (cellpadding) ter razmik med celicami (cellspacing), izberemo željeno barvo ozadja celic (tu si lahko pri izbiri barv pomagamo z tabelo), ter debelino in barvo obrobe (če je debelina 0, je obroba tabele nevidna).

Sedaj kliknemo gumb Generate table in skopiramo (CTRL + C) vse besedilo v polju Code, ki je v bistvu tabela napisana v jeziku HTML. V WordPressu preklopimo pogled v urejevalniku iz načina Visual v HTML in prilepimo (CTRL + V) kodo na željeno mesto:

Ime	Priimek	Naslov
Table Cell	Table Cell	Table Cell
Table Cell	Table Cell	Table Cell

V načinu Visual lahko potem v celice pišemo besedilo, ali pa vstavimo sliko. Če želimo napredneje oblikovati tabelo, recimo spremeniti širino posameznega stolpca, spremeniti barvo ozadja za naslovno vrstico, združiti posamezne celice ali kaj podobnega, potem moramo zopet preklopiti v način urejevalnika HTML in tam na pravo mesto vpisati ročno ustrezno HTML kodo, za kar pa je potrebno vsaj osnovno poznavanje HTML ukazov za prikaz tabel.

Za primer recimo popravimo zgornjo tabelo tako, da bo širina prvih dveh stolpcev 100 pikslov, zadnjega pa 200 (skupaj torej še vedno 400) ter da je ozadje naslovne vrstice v drugi barvi:

Ime	Priimek	Naslov
Table Cell	Table Cell	Table Cell
Table Cell	Table Cell	Table Cell

Koda takšne tabele pa izgleda potem takole:

<table style=”background-color:yellow;” border=”1″ cellspacing=”1″ cellpadding=”1″ width=”400″> <tbody> <tr> <td width=”100″ bgcolor=”green”><span style=”color: #800080;”><strong>Ime</strong></span></td> <td width=”100″ bgcolor=”green”><span style=”color: #800080;”><strong>Priimek</strong></span></td> <td width=”200″ bgcolor=”green”><span style=”color: #0000ff;”><strong>Naslov</strong></span></td> </tr> <tr> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> </tr> <tr> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> </tr> </tbody></table>

Glede na prvo tabelo, je tu pri definiciji vsake celice v prvi vrstici (ukaz TD) dodano še width=”100″ bgcolor=”green” (dodana koda je označena v drugi barvi), kar določi širino celotnega stolpca ter spremeni barvo ozadja celice.

Paketna obdelava slik

Tole sem reševal včeraj in sem opazil, da se vprašanje pojavlja tudi na nekaterih forumih. Namreč kako se lahko na čim bolj enostaven način zamenja velikemu številu slik oblika zapisa (recimo iz bmp v jpeg), spremeni velikost slike in podobno. Današnji digitalni fotoaparati pač omogočajo na enostaven način ustvarjanje velikega števila fotografij, ki pa jih je potem potrebno ustrezno obdelati. Obdelava posamičnih slik pa je v primeru, ko gre število v stotine fotografij, bolj zamudno opravilo, primerno morda samo za kakšnega študenta zadnjega letnika filozofije, ki je obupal nad Platonom in bi prosti čas rad čim bolje izkoristil.

Meni najljubši program za tovrstna opravila (obdelavo slik) je brezplačni (za domačo uporabo) IrfanView (deluje v vseh Windows okoljih), ki je mimogrede delo Bosanskega avtorja iz Jajca.

Najprej program prenesemo (link je na Tucows.com, različico IrfanView 4.10) na svoj računalnik v neko začasno mapo in ga zaženemo, da prične namestitev. Pri namestitvi jaz vedno odklikam, da se ne namesti avtomatično še google toolbar in google desktop search, ker me ti dodatki na računalniku samo motijo.

Ker privzeto program podpira samo nemščino in angleščino, je potrebno iz spletne strani prenesti še datoteko z podporo za slovenščino (datoteka je v zip formatu) in jo razpakirati v imenik Languages programa IrfanView (privzeto c:\program files\irfanview\languages).

Jezik programa spremenimo v meniju Options, izbira Change language… in izberemo slovenščina. Drugo kar jaz takoj po namestitvi spremenim je orodna vrstica oziroma ikone, ker mi privzete niso všeč. To se lahko naredi v meniju Nastavitve, izbira Nastavitve, zavihek Orodna vrstica.

To je kar se tiče same namestitve vse, sedaj pa k bistvu, kako velikemu številu slik v paketu zamenjamo velikost ali obliko zapisa.

Recimo da imamo na disku d: v mapi foto fotografije, ki bi jim radi spremenili obliko zapisa iz bitne slike (bmp) v kompresirano obliko zapisa jpeg, ki velikost slik bistveno zmanjša na račun same kvalitete slike. Naredimo novo mapo d:\foto\jpeg, kamor naj program odloži konvertirane slike in zaženemo IrfanView.

Izberemo v meniju Datoteka možnost Spremeni Format/Preimenuj… (v angleščini se mi zdi, da je opis te funkcije boljši in sicer Batch Conversion/Rename, kar pomeni, da gre za paketno obdelavo večih slik).

Desno zgoraj izberemo mapo, kjer so slike, ki jih želimo pretvoriti. Lahko izberemo posamezne slike in kliknemo gumb Dodaj, ali pa kliknemo Dodaj vse, če želimo pretvoriti vse datoteke v mapi (pri tej možnosti se da vključiti tudi podmape). Levo zgoraj izberemo Spremeni (ostale dve možnosti omogočati tudi preimenovanje datotek), Izhodni format JPEG (pod Možnosti se da nastaviti tudi kvaliteto, pri čemer nizka pomeni manjša velikost na disku in slabšo kakovost slike – večja kompresija), izberemo mapo, kamor naj slike program odloži in to je vse. Kliknemo še gumb Start, ki začne konverzijo.

Druga taka možnost, ki pride velikokrat prav pri paketni obdelavi slik, je spreminjanje same velikosti slike. Če želimo, da izhodni format ostane isti (recimo v bmp), potem kot Izhodni format nastavimo takšnega, kot so izvorne slike, odznačimo Uporabi napredne funkcije in kliknemo gumb Napredno.

Tu potem lahko vpišemo novo širino in višino slike (lahko v pixlih ali cm) ter še vrsto drugih lastnosti slike. Zopet izberemo Izhodno mapo za izdelane datoteke in kliknemo Start.