Klime so nevarne!

Če bi živel v ZDA, bi sigurno tožil proizvajalca avtomobila, da me ni v navodilih za uporabo na vidnem mestu opozoril, kako nevarna je lahko za zdravje avtomobilska klimatska naprava.

Ko sem kupoval avto, so mi vsi govorili, da mora obvezno imeti klimo. Čeprav jo nikdar zares v avtomobilu nisem pogrešal in sem se pač poleti vozil pri odprtem oknu, sem vendarle kupil avto z klimo, ker baje brez tega danes več ne gre. ABS in klima se danes vgrajujeta serijsko in pika. Brez tega ti rabljenega avtomobila nihče več ne bo niti kupil.

Samo vsako leto, ampak res čisto vsako leto na začetku poletja, ko se začne vročina, se mi zgodi enako. Pridem v avto, ki je stal na soncu in je jasno segret do maksimuma. Prižgem klimo, naštimam zmrzal na najnižjo možno in ventilator na 3 ali 4, da čim bolj piha meni v glavo in me tako prijetno hladi. Zatem pa pride dan potem, ko čutim prve posledice.

Ko se zjutraj zbudim, ne morem odpreti oči, ker se je v spanju zasušil nek rumen gnojni izcedek, obupno me boli grlo, vrat komaj še lahko obračam, moje telo je povsem prepoteno, skratka, prehlajen sem še bolj kot na mrtvo pijan štajerc pri minus petindvajset pod ničlo pred Mariborsko avtobusno postajo.

In kar je najbolj bizarno pri vsem skupaj je to, da se mi to zgodi vsako leto nekajkrat, a me to do sedaj še ni izučilo, da se klime poleti ne prižiga, ker si potem bolan. Sedaj bom pa prilepil nalepko z napisom »DON’T TOUCH« nad gumb za vklop klime.

Trenutno sem pa na lekadolu (freeware product placement) in pijem enormne količine hibiskus čaja. Upam, da bo čim prej pomagalo.

Zavarovanje kraje avtomobila

Če nisi udeležen v prometnih nesrečah je zavarovanje avtomobila praktično metanje denarja skozi okno in eden izmed težje razumljivih stroškov, sploh glede na to, da je strošek visok in da dejansko ne dobiš ničesar oprijemljivega, razen natisnjene zavarovalne pogodbe in drobnega tiska kjer piše, kdaj vse pogodba ne velja.

Pričakujem pa, da če nimam nobenega škodnega primera, da mi vsaj cena zavarovanja ne narašča, oziroma bi bilo logično, da mi z leti cena zavarovanja avtomobila pada, saj avtomobili z leti hitro izgubljajo vrednost, če seveda nisi lastnik kakšnega redkega oldtimerja. ((Da “oldtajmerjem” ne nujno narašča cena s časom priča primer iz popisa osnovnih sredstev, ko smo člani popisne komisije dali sliko priznanega slikarja Groharja v odpis, ker je bila že tako stara, da ji je potekla amortizacijska doba. Potem so nas podučili, da gre za znanega impresionista in da se slika ne amortizira po stopnji, ki velja sicer za pohištvo.))

Pa očitno ne!

Letos me gospa na okencu AMZS, ki ureja tudi avtomobilska zavarovanja, preseneti, da moram za kasko zavarovanje avtomobila za primer kraje plačati kar 50 evro več kot lani, s čemer se je kasko zavarovanje gledano v celoti podražilo za celih 10%.

Razlog?

Ker imam avto registriran v Ljubljanskem območju, ki ga oni po novem vodijo kot rizičnega za krajo, so se očitno pri Zavarovalnici Maribor odločili , da bodo za rizičnost podražili zavarovanje.

Lepo.

Načeloma se bi s tem celo strinjal, če to res kaže statistika, samo potem naj upoštevajo še statistiko kraj glede na znamko avtomobila, dejstvo, da je avto spravljen v garaži z ključavnico in ni na prostem pa morda še kaj.

In nauk?

Sam sem potem preveril pri Zavarovalnici Triglav in Generali, če tudi oni poznajo taka rizična območja in so se čudili o čem to govorim. Torej je če prav razumem to pogruntavščina Zavarovalnice Maribor in morda ni neumno, da si naredite informativne izračune in ne kar avtomatično podaljšate zavarovanje. Sploh če sodite za Mariborčane v rizično Ljubljansko območje.

Pa še stara šala iz poštnega predala:

Pusti moški avto na parkirišču in nanj nalepi listek:
“NE VLAMLJAJ, NIMAM AVTORADIA!”
Ko pride nazaj avta nikjer, najde pa listek na tleh in na njem dopisano:
“NE SEKIRAJ SE, GA BOMO ŽE NAKNADNO MONTIRALI!”

Mimogrede, juhu, hip, hip hura. Naučil sem se delati nožnice, opombe pod črto ali s tujko footnote. Slava mi ((Samo za trening še druga nožnica ali s tujko footnote.)).

 

Ena o kakovosti

Že nekaj časa so zelo v modi razni certifikati kakovosti, ki jih lahko pridobijo podjetja in poskušajo potem tudi na ta način pritegniti poslovne partnerje ali kupce. In kako to izgleda v praksi?

Nov avto nižjega srednjega razreda. O znamki in proizvajalcu nebi, ker to ni bistveno, poleg tega se še mnogo hujše napake dogajajo tudi bistveno dražjim avtomobilom.

1. Vrata oziroma plastična nalepka na vratih

Gre sicer za povsem estetsko napako, ki se je pojavila po nekaj dneh na vratih avtomobila. Ne vem sicer čemu naj bi služila ta nalepljena plastika na vratih, ampak če naj bi služila zgolj videzu, potem očitno bi morala bit boljše kakovosti, ker sicer je rezultat kontraproduktiven.

2. Del izolacije

Ta slika je primerna za igrico iskanja razlik. Na desni manjka očitno del izolacije na električnih vodnikih. Ker sem po naravi zloben, sem se odpeljal na servis in jih razložil, da so serijsko v tovarni pozabili vgraditi izolacijo oziroma kakorkoli se že reče temu koščku plastike. Serviser zadevo pogleda in odgovori z tipično neumnostjo. Naj me ne skrbi, ker tega veliko avtomobilov nima vgrajeno in sploh ni rezervni del. Čudovito. Zakaj pa sploh vgrajujete to v avto, če je uspeh pri vgradnji tako slab? In če avto zagori zaradi kratkega stika na napeljavi bo kriv pa kdo?

Resda ti dve napaki morda zgolj nakazujeta na površnost pri izdelavi in kontroli kakovosti (da pripombe serviserja ne omenjam), samo potem se pa ne čudim, če prihaja do mnogo hujših serijskih napak kljub vsem pridobljenim ISO standardom, ki pa lahko vplivajo na delovanje avtomobila oziroma motorja.

In nekoč smo se smejali Zastavi, ko so delavci pri montaži vrat avtomobila noter pozabljali sendviče.

Posebne potrebe

Na podlagi opažanj in vzorcev obnašanja sem razdeli kupce avtomobilov, ki imajo pri nakupu “posebne potrebe”, v tri večje skupine.

SMARTI

Pri kupcih iz te skupine gre ponavadi za dame v zrelih letih, stare nekje med 30 in 40 let, ki delajo za relativno uspešna podjetja in so prišle prek postelje šefa ali lastnika podjetja do položaja, ki jim zagotavlja relativno ugodne in stalne mesečne prilive. Na prvi pogled izgledajo urejeno, pretirano skrbijo za telo na katerem ponavadi ni grama odvečne maščobe, uporabljajo izbrano kozmetiko priznanih blagovnih znamk in se redno brijejo po celem telesu.

Ter vozijo luštkanga Smarta.

Foto: moma.org

Ker običajno živijo v večjem mestu (na deželi uporabljajo ljudje za vožnjo do trgovine še stare Tomosove APN mopede) in so imele pri učnih urah vožnje vedno težave z bočnim parkiranjem, so te dame prepričane, da moraš za parkiranje v mestu kupiti čim manjši avto. In Smart je dejansko majhen. Samo problem Smarta je, da je dražji od marsikaterega navadnega avtomobila, ki pa ima vse štiri sedeže plus prtljažnik.

Poleg tega v centru mesta, kjer so ponavadi res težave z parkirišči, ni dovoljeno avtomobila puščati kjerkoli, ampak samo na za to označenih parkiriščih. Vendar tu pa nastopi logični problem. Nihče ne dela parkirišč za Smarte. Tudi označbe na površinah za parkirišča so standardizirane. Torej parkirni prostor je ali pa ga ni. Razen če nima dama še moškega, ki vozi tudi Smarta in potem oba parkirata na enem parkirišču eden za drugim. Samo tu pa zopet nastanejo težave z parkiranjem, ker za dva Smarta na eno parkirišče pa je zopet problem pri parkiranju. In prednosti malega avtomobilčka ne pridejo več do izraza.

Poleg tega imajo voznice Smartov zanimive navade tudi pri parkiranju na obrobju mesta, ko je parkirnih prostorov kolikor hočeš. Običajno voznice ne parkirajo na za to označenem mestu, ampak zapeljejo z avtočkom najprej čez bankino na pločnik, kakšne pol ure izvajajo manever, ki ga razumejo samo one in potem pustijo avto pol na pločniku, pol na cesti in pol na kolesarski stezi pod kotom 45 stopinj gledano na cesto.

Razumi kdor more, jaz ne.

TERENCI

V to skupino kupcev avtomobila s posebnimi potrebami običajno sodijo bolje situirani kupci moškega spola, ki se držijo pri nakupu avtomobila enakega pravila, kot običajno velja ob nakupu svinskih polovic ali piščančjih beder. Čim več kilogramov mesa za čim manj denarja, oziroma čim več ton avtomobila na tisoč plačanih evrov. In takšnim kriterijem ponavadi najlažje zadostijo pogojno rečeno “mes(T)ni terenci”, kot so recimo Q7, Touareg, SantaFe, Cayeene in še nekaj modelov.

Seveda ti ljudje takšnega terenca uporabljajo pretežno za vožnjo po mestu, postavljanje pred sodelavci istega horizontalnega nivoja, ali izjemoma za vožnjo po avtocesti. Po makedamskih cestah se ne vozijo, ker se avtomobil zaradi prahu umaže, večje strmine ne pregajujejo, ker a) ni potrebe in b), ker ne vedo, kako strm klanec lahko avto sploh še premaga. Pri čemer večina teh voznikov sploh ne ve, zakaj ima njihov avtomobil, težkokategornik, toliko prestavnih ročic in stikal na armaturni plošči.

Prekleto dobro pa vedo, da nekaj tonska pošast porabi pri mestni vožnji povprečno 20 litrov ali več in da Zemlja že kleca pod bremenom globalnega onesnaženja, katerega eden glavnih krivcev so ravno šoferji te kategorije.

Terenske avtomobile po mojem zares potrebujejo pri nas samo ljudje, ki živijo visoko na kakšni hribovski kmetije in do katerih domačije vodi samo kakšno brezpotje, po izsušeni strugi hudournika in z 85% naklonom. Samo ti ljudje običajno ne kupijo Porsche Chayeena ali Hyundai Santa Feja, ampak Lado Nivo.

Za vse ostale avanturiste, ki se zares vozijo po brezpotjih, obstajajo Land Roverji in Toyote z vitlom na prednji strani za vlačenje avtomobila iz blata.

Voznikom te kategorije tudi ni možno v razumnem času objasniti, zakaj resni terenski avtomobili potrebujejo vitel in kaj naj bi pomenilo štirikolesni pogon ali izklop prednjega diferenciala.

STATION WAG(O)NI

Kategorijo kupcev te skupine pretežno sestavljajo ljudje, ki imajo veliko družino. Pri čemer velika družina običajno za te voznike pomeni trenutek, ko se jim rodi prvi otrok.

To, da njihov klasični avtomobil več ne zadošča potrebam, ugotovijo enkrat ali dvakrat na leto, ko se odpravijo na dopust in ugotovijo, da večino prtljažnika zasede otroški voziček ter krama za dojenčka, kot so medvedki, prenosni bazeni, potem pa še roštilji, plavutke, maska, dihalka, napihljive blazine, obleke za suho in mokro vreme in še kaj.

Na podlagi tega se odločijo, da nujno potrebujejo podaljšano izvedbo avtomobila imenovano stationwagon.

Pri čemer pa skoraj vedno pozabijo, da večino časa podaljšane izvedbe avtomobila ne potrebujejo, poleg tega takšna izvedba z nekoliko močnejšim motorjem z lahkoto za mestno vožnjo porabi tudi 15 litrov bencina, kar pa je dvakrat več od (požrešnih) navadnih avtomobilov.

Ta skupina sicer sodi na intelektualni nivo, ki mu lahko razložiš, da imajo potrebe po večjem prtljažnem prostoru samo nekajkrat na leto, drugače pa podaljšana izvedba samo moti pri parkiranju in porabi več goriva. Poleg tega otroci hitro shodijo in vozička več ne potrebujejo.

Za vožnje na dopuste pa si nenazadnje lahko umislijo manjšo prikolico s cerado, ki jo priklopijo po potrebi in vanjo zmečejo vso kramo, za katero mislijo, da jo nujno potrebujejo ali pa “trugo”, ki jo montirajo po potrebi na streho. Pri čemer je takšna rešitev bistveno cenejša kot zaresni station wagon.

Avtomobili

Sam se držim nepisane filozofije, da navodil za uporabo avtomobila ne berem. Preprosto me ne zanimajo in tudi nimam časa, da bi se prebil čez obsežno, dolgočasno napisano tehnično gradivo.

Osnovne komande so pri vseh avtomobilih enake, prestavna ročica, volan, morda še kakšen žmigavec in to je to. Pa seveda gas in zavore. Če prebereš navodila ali ne.

Sam sem imel pred leti na avtocesti dokaj neprijetno izkušnjo, ko sem prvič vozil službenega Marcedesovega terenca z avtomatskim menjalnikom. Komaj sem se navadil, da je avto na poti navzdol iz Jezerskega vsakič samodejno pred ovinkom vrgel v ler, me preseneti hud naliv na avtocesti proti Kranju. Nebu se je v hipu utrgalo. Jaz pa v avtomobilu, ki ga ne poznam in iščem, kje za vraga se vklopijo brisalci. Zadeva je bila tako kritična, da sem zapeljal na odstavni pas in ustavil, samo sedaj sem pa iskal trikotnik, da vklopim vse štiri žmigavce.

Od takrat naprej vedno, ko se usedem v vozilo, ki ga še nisem vozil, preverim osnovne komande. Kje se vklopi avtoradio, kjer preklopim med radijskimi postajami in kje se vklopi tako imenovan bassboost grafični izenačevalec.

Pred nekaj dnevi, pa se mi na sponzorskem avtomobilu pripeti sila neprijetna stvar.

Zmanjkalo mi je namreč tekočine za pranje vetrobranskega stekla. Ker navodil nisem prebral, sem imel težave že z odpiranjem prednjega pokrova, potem ko sem našel vzvod in nekako odprl pokrov, sem zagledal prvič motor. Bil sem pozitivno presenečen, kako so danes motorji prijetno zapakirani. Vse je čisto, svečk ne vidiš. Nikjer zasušenega olja . Na cilindru bi si upal speči jajce, tako čisto je vse skupaj.

Samo kako naj vem, kje je posoda z tekočino za čiščenje vetrobranskega stekla?

Nekako sem naredil ožji izbor treh posod, ki bi lahko bile prave. Toliko se že spoznam na avtomobile, da vem, da so podobne posode vsaj še za zavorno tekočino in hladilno tekočino motorja. Potem sem se odločil, da se z umazanim steklom zapeljem do doma, vzamem doma navodila za uporabo in pogledam kam nalijem to tekočino. Tristo kosmatih.

Prvič sem se z avtom osmešil že pri prevzemu od trgovca.

Ker je bilo poleti in vroče, sem takoj želel odpreti okno. Iščem tisto “motalico” na vratih za odpiranje okna, prodajalec pa se smeje. Kaj gospod, še niste sedeli v takem avtomobilu? Vpraša škodoželjno z zaigranim pametnim nasmeškom. Jaz si mislim, prokleti moron naduti, samo sem bil raje tiho. On nadaljuje. Tu je vse elektronsko. Gumb za odpiranje šoferjevega okna je ….. in tako naprej. Me je takoj bolela glava od vse tehnike.

Avto ima sicer nekaj prav morečih senzorjev.

Senzor za varnostni pas imata tako šofer kot sovoznik, pri čemer senzor ne neha piskati, dokler ne oblečeš varnostnega pasu. Potem pa študiram, kako za vraga avto ve, da imam sovoznika na sedežu in za povrh še, da ni pripet? Edina logična možnost se mi je zdel senzor za težo pod sedežem. In res. Nekega dne vržem na sedež nekoliko težjo torbo s svinjsko polovičko ali športno opremo, sem že pozabil za kaj je šlo in začne senzor piskati. Očitno je zadeva nastavljena tako, da piska že pri 20 kg žive teže. Čudovito.

Sedaj vsakega sopotnika opozorim, da ne odpre varnostnega pasu, dokler se ne ustavim, ker me ta zvok ubija. Ker večina tega ni sposobna dojeti, razmišljam, da bi dal sopotnikom v podpis izjavo, da ne bodo odpirali varnostnega pasu. V drobnem tisku bom dopustil možnost tožbe. Ker me zvok alarma ubija. Ubija. V trenutku lahko izgubim oblast nad sabo.

Sam sicer resno upam, da bodo tudi v nizkocenovne avtomobile pričeli vgrajevati senzorje za vse ključne parametre avtomobila. Za ABSom in klimo mislim da je čas tudi za to. Senzor za nivo zavorne, hladilne tekočine in tekočine za čiščenje stekla, senzor za tlak pnevmatik in zelo morda tudi senzor za temperaturo cestišča.

Idealno bi bilo, da meni ni potrebno odpirati pokrova motorja ali kontrolirati tlaka v pnevmatikah. Te parametre naj spremljajo senzorji samodejno, jaz samo pogledam katera rdeča lučka gori, dvignem pokrov motorja in pogledam na kateri posodici gori rdeča lučka. Pritisnem tipko in prijazen ženski glasek mi pove, kaj je narobe, oziroma kaj avto od mene pričakuje.

Kdor pride na trg z avtom nižjega razreda, ki ima to serijsko vgrajeno, lahko postane moj sponzor.

Pričakujem preveč?

Podjetniška ideja

Kako zelo so ljudje domiselni, ko je potrebno obrati ljudi do kosti, tale primer, za katerega sem slišal danes ob kavi.

Zadeva se je zgodila v Avstraliji, kjer veliko turistov najame avtomobil in kjer so razdalje ogromne, poseljenost pa zelo nizka. Mislim da ima ta dežela bivših kaznjencev in zapornikov statistično samo nekaj prebivalcev na kvadratni kilometer.

Turist najame starejše vozilo po ugodni ceni in se odpravi na pot po edini možni ravni poti, ob kateri skoraj ni hiš, ni ovinkov, ni ničesar. Samo avstralska puščava.

Avto se po 300 kilometrih pokvari in obstane v nevoznem stanju. Turist gre po edini možni poti do prvega servisa, ki pride iskati vozilo z avtovleko. Serviser pojasni turistu, da gre za tako hudo okvaro motorja, da se ga ne bo dalo več popravit. Ima pa naključno v rezervi še eden tak rabljen delujoč motor in ga je pripravljen za dokaj ugodno ceno vgraditi.

Turist nima nobene druge možnosti. Ali smrt v puščavi pri petdeset stopinjah v senci, ali pa plača tiste dolarje za motor in vgradnjo.

Tu pride pa natega.

Podjetnik, ki daja avtomobil v posojo (rent-a-car) in serviser sta kolega. Poslovna prijatelja. Serviser priredi avtomobil pri kolegu tako, da se bo pokvaril po nekaj sto kilometrih. In glej ga zlomka, on je edini serviser daleč naokrog in naključno ima ravno tak motor.

Včasih mi je žal, da se nisem rodil v Avstralski puščavi.

eSPACE

Renault, kljub temu da ima v Sloveniji svojo proizvodno halo, na teh prostorih nekako ne sodi med avtomobilske znamke, ki bi bile visoko cenjene med politično nomenklaturo ali upravljavskimi strukturami večjih postkomunističnih fabrik in kolhozov.

Priznal Renault to ali ne, mu v tem segmentu večino tržnega deleža preprosto pobereta nemški znamki Audi in Passat, mnogi pa še vedno kot avtomobil razumejo predvsem tako imenovano “Merčko”.

Tako Renaultu ostane pač nižji, socialni segment voznikov, zlasti tisti, ki so zaradi socialnega statusa prisiljeni voziti avtomobile kot so petka ali v današnjem času recimo Clio Storia. Starega Clia so se očitno z ostro oglaševalsko akcijo odločili dokončno znebiti.

Žal pa si teh povsem uporabnih avtomobilov po zelo ugodni ceni javna uprava ne more in ne sme privoščiti, kljub siloviti racionalizaciji in prihrankom na vseh področjih, ker je zavezana razpisom na katerih doseže bistveno višje cene, kot pa dejansko vladajo na trgu ali kot se jih da doseči ob kakšni akciji. Izdelki v akciji so za državno upravo od nekdaj strogo prepovedani.

Kakorkoli.

Kar mi je padlo danes v oči je zadnja reklama za Renaultov avto za večje družine eSPACE.

Včasih so oglaševalske agencije z naročilom za reklamo nekega avtomobila dobile tudi natančen seznam, kaj ima avtomobil serijsko vgrajeno, kakšna je poraba, onesnaženje in podobni podatki, ki snovalcem reklame koristijo.

Še pred leti je bilo recimo pomembno, da je imel avtomobil vgrajen ABS, zračno blazino, morda ročno klimatsko napravo, kot dodatna prednost so šteli razni dodatni senzorji temperature asfalta, kasneje so se pojavili elektronski pripomočki proti zdrsu, za hitro vožnjo v ovinke.

Danes je večina te opreme vgrajena serijsko že v osnovne modele in nihče več tega v reklamah ne poudarja, saj bi dejansko izgledalo smešno, da danes, ko smo praktično v subtropskem podnebnem pasu, ne bi imeli v vozilo vgrajene vsaj ročne klimatske naprave.

Zadnja reklama za eSPACE pa je šla še korak dlje.

Če ne pogledaš slike, da gre za oglas avtomobila, bi prej dejal, da gre za oglas kakšnega DVD ali MP3 predvajalnika, saj oglaševalec našteva, kaj vse ima vozilo vgrajeno. DVD video, DIVx video, compact disc, USB, iPod in še neko malenkost, za katero pa ne vem, kaj naj bi pomenila. Morda HUD na sprednje steklo za bolj bojno razpoložene voznike.

Edino kar me sedaj skrbi je, da bom moral poleg idiotov, ki med vožnjo telefonirajo, berejo časopis ali idiotinj, ki si manikirajo nohte, sedaj skrbeti še za idiote, ki med vožnjo gledajo DivX video in jim podpisi prehitevajo zvok za nekaj sekund, potem so pa vsi živčni.

In potem se ljudje čudijo, zakaj se v prometnih konicah kolone pred semaforji ne premikajo. Kako, če pa ali sveti rdeča na semaforju, ali pa sveti zelena na semaforju, a prvi moron v koloni gleda film v armaturi.

Odločno proti! Šoferji so v avtu zato, da vozijo, ne da gledajo naokrog.

Samo kaj bodo v Sloveniji z avtomobilom za večje družine?